Avtor: Justin Stanovnik

Ko se je Vida Wolbang v torek 29. maja 1945 že v poznih popoldanskih urah vrnila domov, je takoj videla, da se je nekaj zelo hudega zgodilo. Mati je sedela v kuhinji za mizo in jokala. Da so odpeljali Irmo, je med jokom povedala takoj, potem pa se je tudi toliko umirila, da je Vida izvedela še vse drugo. Niso je prišli iskat na dom, ampak so jo vzeli na poti iz cementarne, kjer je delala v knjivodstvu. Med potjo je hotela še nakupiti neke stvari, in ko se je ravno usmerila proti bližnji trgovini, se je za njo ustavil oznovec na motorju in zahteval, da gre za njim. Da je mati to stvar sploh zvedela, je bilo zato, ker je eden izmed Irminih sodelavcev, ki je imel isto pot, vse to videl. Ko je prišel domov, je brž naročil hčerki, naj teče na postajo povedat, kaj se je zgodilo.
Mati je bila polna hudih slutenj in se ni dala utolažiti. Vida pa stvari ni videla tako črne. Če je še tako premišljevala, ni mogla najti razloga, zakaj se vse ne bi srečno izteklo. V Trbovljah je tedaj živel le del Wolbangove družine. Poleg očeta Arturja in matere Karle sta tu bili še hčerki Irma in Vida, najstarejša hčerka Hilda pa je bila poročena v Sevnici. Bili so katoličani, a so svoje katolištvo živeli na poseben način. Bili so ne samo verni, ampak so zavestno pristali na zahteve katoliške kulture in zato do komunizma jasno niso imeli nobenih simpatij. Toda nobeden od trboveljskih Wolbangov ni nikoli naredil nič takega, da bi se moral bati teh, ki so sedaj uveljavljali svojo oblast v kraju. Zgodilo se je celo, da je kdo od Wolbangov na glas pomislil na katerega od znancev iz okolice, ki je kazal večje prijateljstvo do Nemcev, kot bi ga po splošnem občutju smel, in se spraševal, kako neki se mora sedaj počutiti. Toda nikoli niti na misel ni nikomur prišlo, da bi se njim samim lahko kaj zgodilo. Karel in Marjan sta bila res na oni strani in se borila proti komunizmu, Marjan kot domobranec celo z orožjem, a to s temi tu ni imelo nobene neposredne zveze. Svojima sinovoma oziroma svojima bratoma se Wolbangovi nikoli niso odpovedali, saj ju niso imeli samo srčno radi, ampak so iz svojega katoliškega in slovenskega umevanja njun boj globoko razumeli, čeprav je bil za to, kakor bomo videli, potreben določen razvoj. A vse to je imelo podlago v srcu in se nikoli ni izrazilo v ničemer, čemur bi lahko rekli dejanje, ne politično ne kakršnokoli drugo. Čeprav so vedeli, da nekaterim ljudem v Trbovljah njihove razmere niso neznane, jih je civilno in normalno občutje utrjevalo v misli, da so varni. Za Karla in Marjana so se sicer bali, sami zase pa ne. Tako slabo so poznali ljudi, ki jim je bilo sedaj dovoljeno, da oblikujejo novi slovenski čas!
Kljub povedanemu pa se je Vida tega večera le spomnila dveh dogodkov, ki jima družina takrat, ko sta se zgodila, ni pripisovala posebnega pomena, sedaj pa sta na neki način potrjevala slutnje, ki so jih takrat imeli za prazne in jih zavrgli. Kak teden po prihodu partizanov v Trbovlje je prišla Irma iz pisarne z novico, da ji je ena od sodelavk, zelo zadržano in zelo po ovinkih namignila, da bi bilo morda dobro, da bi se za nekaj časa kam umaknila. Dejala je še, da bi ji rada nekaj povedala, pa si ne upa. Irma je odgovorila, da ne misli nikamor hoditi, ker za to ne vidi nobenega razloga. Da se Wolbangovi s tem opozorilom niso posebno ukvarjali, spet dokazuje, da niso prav dobro razumeli novega časa.
Drugi dogodek pa je bil bolj skrivnosten in jih je tudi globlje vznemiril, čeprav je bil tak, da bi ga še lažje zavrgli kot prvega. Kak večer za tem, ko je bilo Irmi izrečeno ono opozorilo, so Wolbangove ženske: mati, Irma in Vida – oče je bil v službi v Zidanem Mostu – sedele v kuhinji pri večerji. Že od prej so poznale nočno skovikanje sove, ki je vedno prihajalo iz gozdov onstran Save in ga je bilo mogoče slišati samo v kateri od sob, ki so imele okna na ono stran. Sedaj pa se je oglasilo nekje od cementarne, glasno, grozeče in vedno bolj razločno, kakor da se približuje. Ženske so se na to odzvale, je Vida sedaj pomislila, nenavadno. Vse hkrati so vstale in odšle brez besed v sobo, a se je sovino ukanje slišali tudi tu. Za trenutek se je zdelo tako blizu, kakor da ptič sedi na kuhinjskem oknu. Potem je vse minilo, in kakor so tu brez besed stale, tako so brez besed šle nazaj v kuhinjo in nadaljevale z večerjo. Tudi potem se tega dogodka nobena ni nikoli dotaknila.
V praznoti, ki jo je naredila Irmina odsotnost, sta sedaj oba dogodka znova stopila v Vidino zavest in dobila večji pomen. Kaj pa, če jih je z nočnim skovikanjem hotel kdo skrivaj opozoriti, da so v nevarnosti. Toda čeprav je bilo sedaj jasno, da se nad njihovo hišo zbirajo neke neprijazne in sovražne sile, Vida še vedno ni našla za to pravega razloga. Tudi potem ne, ko je v spominu pretehtala dogodke, ki bi lahko povzročili položaj, v katerem so se znašli.
Vida je bila stara 22 let in je že nekaj let bolehala. Pravzaprav vse od tistega hudega prehlada v zimi 1941–1942, ki ga je prebila stoje in si zato nakopala pljučnico, iz katere se je nazadnje razvila jetika. To pa je bila v tistih časih dolga, zahrbtna in za mnoge usodna bolezen. Vida je bila tedaj v tretjem letniku učiteljišča v Ljubljani. Spomladi 1942 se je njeno zdravje tako poslabšalo, da je na praznik Marijinega oznanjenja 25. marca morala v bolnico; tam so jo obdržali kakih 11 tednov. Domači iz Trbovelj je niso mogli obiskovati, pač pa se je nekajkrat oglasil brat Karel, ki je bil 1941 posvečen za duhovnika in je sedaj opravljal kaplansko službo v Šmihelu pri Novem mestu, hkrati pa je na novomeški gimnaziji poučeval verouk. Enkrat v tem času se je nenadoma in nepričakovano pojavil tudi brat Marjan iz Trbovelj. Vida se spominja, da je dosti govoril o svobodi in o tem, da se bo, brž ko bo mogoče, tudi sam pridružil tistim, ki se v gozdovih zanjo borijo.
Wolbangova mati je imela na Logu pri Brezovici daljne sorodnike. Tja se je zatekel Marjan, nato pa, ko so jo prve dni junija odpustili iz bolnice, tudi Vida. Marjan je živel pri Jurjevih, Vida pa pri Kogovškovih. Ker sta to bili sosednji hiši, je bilo to tako, kakor da bi bila skupaj. Tu pa se je kmalu izkazalo, da so stvari precej drugačne, kot so bile videti iz Trbovelj, pa tudi Vida se je znašla v razmerah, o katerih prej ni imela niti pojma. Borci za svobodo, o katerih je prej govoril Marjan, so začeli dajati nedvoumne znake, da so najprej in predvsem revolucionarni komunistični gverilci. Začeli so se umori, ki so tako značilno zaznamovali pomlad in poletje leta 1942. V prvi polovici junija so najprej udarili po Mravljetovih z Brezovice, kmalu za tem pa tudi po nekaterih kmetijah na Plešivici. Vida in Marjan sta vedno bolj razumela brezizhodni položaj, v katerem so se znašli zavedni slovenski ljudje in ki ga je najbolje označevalo dejstvo, da sta se oba gospodarja, pri katerih sta Vida in Marjan živela, začela skrivati: podnevi pred Italijani, ponoči pred partizani.

Opis slike: Karla Wolbang 1911

Ko se je septembra pojavila na Logu mati z namenom, da odpelje Vido domov v Trbovlje, je bila tu že državljanska vojna. Mati tega iz svoje trboveljske poučenosti nikakor ni mogla razumeti. Saj so ljudje v gozdovih vendar naši ljudje, saj so to vendar Slovenci, je venomer ponavljala. Sorodniki so jo skušali uvesti v svojo resničnost, a Vida, ki je mamo poznala, nikakor ni bila prepričana, da jim je to uspelo. Mati ni bila samo zavedna Slovenka in verna žena, ampak je bila tudi zelo dobrega srca. Vida se spominja, da je še pozneje v Trbovljah, kadar je lilo po cele dneve ali pa kadar je pozimi pritisnil posebno hud mraz, stala ob oknu, gledala proti hribom in vpraševala: »Le kam se v takem spravijo ti ubogi ljudje?« In še prej, ko je bila še čisto majhna, je Vida opazila, da so pogosto k materi prihajali revni in zapuščeni ljudje. Včasih je kdo od njih rekel: »Nič mi ne dajajte, samo malo pogovorit sem se prišel.« Čutili so, da jih razume in da jih je pripravljena poslušati. Na postaji je med vojno živela železniška družina z majhno punčko, ki je bila pogosto sama in je zato po cele dneve preživela pri Wolbangovih. In ko so deklici, potem ko se je po Trbovljah razvedelo, da je Marjan pri domobrancih, prepovedali hoditi k Wolbangovim, jo je mati, čeprav je imela svoje otroke, tako pogrešala, da je nekaj časa govorila: »Tako mi je, kakor bi mi odtrgali kos srca.«
Ko se je Vida na jesen 1942 vrnila v Trbovlje, so ji pripovedovali o tem in onem iz časa, ko je ni bilo doma. Na primer, zakaj in kako je odšel Marjan iz Trbovelj.
Dejstvo je, da je Marjan zbežal iz Trbovelj pred gestapovci. Nekoč spomladi leta 1942 – točnega datuma ni mogoče ugotoviti – je policija prišla po Marjana na dom. Marjana ni bilo doma, materi pa je med preiskavo uspelo steči v pritličje, kjer so bile železniške pisarne, in prosila nekoga, da gre opozorit Marjana, ki je bil takrat v kinu. Da je bilo opozorilo umestno, se je izkazalo malo pozneje, ko je policija po koncu predstave čakala Marjana ob izhodu iz kina. Marjan se je zatekel h Kraljevim, s katerimi se je malo bolje poznal. Ena od deklet je stekla k Wolbangovim, in ker je bila policija verjetno še v hiši, so skozi okno po vrvi spustili Marjanovo železničarsko uniformo. Ta mu je omogočila, da se je prebil čez mejo v Ljubljano. Vida se je tudi spomnila, da je ena od Kraljevih deklet ob prihodu v Trbovlje maja 1945 prišla pozdravit Wolbangovo mamo.
Na trboveljski postaji je služboval mlad prometnik Drago Glišević. Stanoval je v postajni hiši, v istem nadstropju kot Wolbangovi. Z Irmo sta postala velika prijatelja. Očetu to ni bilo najbolj po volji, pa tudi Karlu ne, predvsem zato, ker je bil pravoslavne vere. Toda ker je bil zelo prijeten človek in je lepo govoril slovensko in se v Irmino katolištvo sploh ni vtikal, so ga nazadnje – mogoče je pri vsem zadnjo besedo imela mati – sprejeli za svojega. Vsi so tudi vedeli, da ga ima Irma zelo rada.
Nekega dne v novembru 1941 je prišel Glišević k Wolbangovim z nekim partizanskim letakom. Ali ga je dobil slučajno ali pa je bil povezan z organizacijo, ni jasno, ve se le, da je potem, ko ga je zbranim prebral, mati svetovala, da ga sežgejo. Toda Glišević ga je zganil in vtaknil v zgornji žep službenega suknjiča, češ da ga tam nihče ne bo iskal. Potem pa se je zgodilo nekaj zelo nenavadnega. Še isti dan, najkasneje pa dan za tem, so Gliševića aretirali. Vidi so domači pripovedovali, da so ga zelo pretepali in da so videli, ko so ga vsega okrvavljenega odpeljali. Preiskavo so naredili tudi pri Wolbangovih. Glišević je bil od tedaj v zaporu, v januarju 1942 pa so ga v Mariboru ustrelili kot talca. Toda tu nastajajo vprašanja: zakaj je bil aretiran skoraj neposredno za tem, ko je letak dobil, in zakaj so ob tolikih somišljenikih Osvobodilne fronte v Trbovljah, ki so tudi morali imeti kaj opraviti s tistim letakom, aretirali ravno njega. Pri Wolbangovih si tega niso mogli razložiti drugače kakor s tem, da mu je bil letak podtaknjen in da so se Gliševića hoteli znebiti, ker ga niso imeli za povsem svojega in pravega. Irma je za fantom dolgo žalovala. Žalost za izgubljeno ljubeznijo si je lajšala s pismi, ki jih je še dolgo izmenjavala z Gliševićevo sestro Ljubico, ki je živela v Sarajevu.
Toda čisto mogoče je, da sta prek Gliševića na neki način bila povezana z organizacijo tudi Marjan in Irma. To bi bilo takrat zaradi političnega položaja v Trbovljah povsem možno.

Opis slike: Artur Wolbang

Za očeta je Vida vedela, da je veren katoličan in trden član Slovenske ljudske stranke. Takim so takrat pravili klerikalci. Njegova narodna zavest je bila trdna, a nikakor ne nastopaška. Nemcem je priznaval, da imajo smisel za red, vendar mu je bilo popolnoma jasno, da tekme z Angleži ne bodo zmogli. V te je imel veliko, preveliko zaupanje, kakor večina tedanjih konservativnih Slovencev. Večkrat je, ko je pogovor nanesel na vojne razmere, rekel: »Veste, Angležem se ne mudi.« Ko je zvedel, da je šel Marjan k domobrancem, novice ni bil ravno vesel, a jo je vseeno lažje prenesel kot mati, ki jo je poleg drugih zadržkov trla tudi skrb za sina. Vida se je spomnila nekega srečanja med očetom in Karlom na postaji v Zidanem Mostu. Od tistega kratkega pogovora sta ji ostala v spominu samo očetova misel, da se duhovniki v politiko ne bi smeli vmešavati, in Karlov odgovor, da boj proti komunizmu presega področje politike, saj gre za osnovne temelje človekove kulture. Sicer pa je bil oče malo doma. Čez teden je bil v službi v Zidanem Mostu, kjer je bil odgovoren za tovorni promet. Domov v Trbovlje je prihajal v glavnem ob nedeljah, čez teden pa je živel v sobici na postaji v Zidanem Mostu. Po nekem večjem bombardiranju pa je najel sobico pri Hribovškovih v Radečah. Očetu se je po svoje poznalo, da je bil rojen v Trstu. Mesto mu je dalo nekaj svojega svetovljanstva, pa tudi sicer se je videlo, da pozna svet. Služboval je na južnem Tirolskem, na Dunaju in v mnogih slovenskih krajih, v Škofji Loki, Litiji in drugod. Po naravi je bil vesel človek, človek besede. Če ga je vesela druščina hotela zvabiti v gostilno, ni imela ravno pretiranega dela.
Ker je bila Vida rekonvalescent po težki bolezni, se je skrb vse družine osredotočila nanjo. Pri vsem je bila sedaj Vida prva. Vidno vlogo je tu imel oče. Večkrat je vzel palico in odšel v kakšno od hribovskih vasi okoli Trbovelj. Od tam je prinašal ali mleko ali med ali sadje. Včasih je prinesel tudi kepo sveže smrekove smole, da jo je Vida vdihavala, ker naj bi to bilo dobro za njeno bolezen. Ti obiski po okoliških vaseh pa dokazujejo tudi to, da se mu je zdelo, da se od partizanov nima ničesar bati, sicer ne bi zahajal na njihovo območje.
Trboveljski Wolbangi so imeli s Karlom malo stikov. Niti dopisovali si niso ne vem koliko, osebno pa so se, če ne štejemo tistega bežnega srečanja na kolodvoru, srečali samo enkrat. Bilo je kmalu po italijanski kapitulaciji. Karel je telefoniral iz Šmartnega pri Litiji in izrazil željo, da pridejo domači tja, ker sam ne more v Trbovlje. Potem so res šle: mati, Hilda, Irma in Vida. Takrat so se, če izvzamemo Vido, zadnjič videli. Z Marjanom so imeli še manj stikov, dopisovali si sploh niso, na obisk pa je Marjan prišel dvakrat. Vida se je spomnila, da ji je zlasti na zadnjem obisku veliko govoril o svojem dekletu, kakšna je, kako se vede, kako se oblači in kako zelo jo ima rad. Spominja se tudi, da ji je na listek napisal besedilo takrat zelo pogosto pete pesmi Marija, pomagaj nam v vojskinem’ čas’.
Vida in mati sta noč po Irmini aretaciji preživeli bede. Vido, po kateri se je jetika še vedno pasla – zato je imela svojo sobo – je kmalu prišla iskat mati, ki se je ta večer počutila še bolj samo, saj je po navadi pri njej spala Irma, da ji je bila kot srčnemu bolniku vedno pri roki. Skupaj sta sedaj predevali dejstva in okoliščine na to in ono stran, in čim bolj sta se tako mučili, tem manj sta mogla verjeti, da bi to, kar se je zgodilo z Irmo, mogla biti prava in dokončna aretacija. Ta zaključek ju je malce potolažil.

Opis slike: Irma Wolbang

Drugo jutro, še zgodaj, je Vida pripravila skromno malico in se odpravila poizvedovat, kaj je z Irmo. Med potjo je srečala gospo Bolatovo, za katero je že slišala, a je osebno ni poznala. Spomnila se je, da je Irma gospo večkrat omenjala in k njej tudi zahajala. Gospa ji je sedaj prizadeto povedala, da je že zvedela, kaj se je zgodilo z Irmo, in je tudi že skušala priti do nje. Toda to ji ni uspelo. Na vsak način pa mora zanjo kaj narediti, da se ji sedaj, ko je v stiski, oddolži za vse, kar je Irma v minulih letih zanjo dobrega naredila. Njen mož je bil v partizanih in je zato sama s tremi otroki tolkla hudo revščino – precej časa so bili celo brez kart. Če ne bi bilo Irme, je zatrjevala, ne ve, kako bi bilo z njo. Zato bo takoj obvestila moža, ki je v neki partizanski enoti v Ljubljani, naj pride nemudoma v Trbovlje, da tu zastavi svoj vpliv za njej tako dragega človeka. Čeprav se je pozneje izkazalo, da iz tega ni bilo nič, je tisto sočutje le povzročilo, da je Vida prišla do zaporov opogumljena. Pri vratih je bila že velika gneča; vsi so za koga spraševali, vsak je hotel komu kaj oddati. Vidinega zavitka niso hoteli sprejeti. Stražar jo je odpravil, češ da ima Irma kruha dovolj. Tudi k njej je niso pustili. Zvedela pa je, da je Irma v celici številka 8. Tedaj se je Vida prvič srečala z miličniki in oznovci. Videla je, da so vsi nenavadno mladi ljudje. Na to se je pozneje večkrat spomnila in pomislila, kako zgodaj so se v tistih časih ljudje bremenili za vse življenje. Videla je tudi, da ljudje oddajajo pakete za svojce, in pozneje, ko je bila tudi sama v zaporih, ta spomin vzporejala z dejstvom, da nikoli nobena od zapornic ni ničesar prejela.
Čeprav Vida in mati nista pričakovali novih posegov Ozne, je mati le skrila hišno zlatnino v visoko peč, ki je stala v sobi. Ali sta očeta v Zidanem Mostu obvestili, da so Irmo odpeljali, se Vida ne spomni. Vsekakor pa je bilo življenje v hiši tako normalno, da se je mati že naslednji dan, v četrtek 31. maja, odločila, da bo nadaljevala z začeto žehto. In ko se je mati v kleti ukvarjala s pranjem, so prišli tudi po njiju. Na vratih sta se pojavila dva miličnika in zahtevala, da gresta z njima na zaslišanje, kot sta se izrazila. Vida je v naglici zgrabila Pucija, malega pudeljna, ki je bil nekako njen, in ga na poti s postaje porinila eni od deklet v pisarni, ki je psička z nejevoljo vzela. Potem so odšli, a ne na Ozno, ampak na milico. Mati in Vida sta šli spredaj, miličnika z brzostrelkami pa za njima. Vsi mimoidoči so vedeli, za kaj gre. Toda deloma zato, ker taki prizori tedaj niso bili nobena redkost, deloma pa tudi zato, ker so se ljudje hitro učili in so že vedeli, da je najbolje s takimi rečmi ne imeti nobene zveze, ta neznatni sprevodek ni vzbujal posebne pozornosti. Le neka stara ženička, ki je večkrat prišla k mami po tolažbo, se je ustavila, a verjetno ni vedela, za kaj gre. Miličnika sta njeno intervencijo potrpežljivo prenašala. Sem in tja se je na oknu pokazal znan obraz, a se je vsakič hitro umaknil nazaj za zavese.
Milica je bila očitno mišljena samo kot prehodna postaja. Pravzaprav se tam zanju niso niti toliko zmenili, da bi jima dodelili celico, ampak sta bili kar v nekakšni prehodni sobi, skozi katero so vodili prihajajoče in odhajajoče. Nič posebnega se tisti dan ni zgodilo. Tudi zaslišali ju niso. Le enkrat so pripeljali dva mlada moška v civilni obleki, a se je dalo razumeti, da so ju ujeli oborožena. Toda v tem ne bi bilo nič posebnega. Posebno pa je bilo to, da so zanju dvignili s tal pokrov, ki ga prej ni bilo mogoče razločiti od podnic. Pri tem se je pokazala črna odprtina, ki je peljala nekam navzdol v prostor, ki je dajal vtis, da nima ne oken ne vrat. Ko sta izginila v tisto temo, je enemu od njiju stopila na glavo partizanka, ki jo je Vida dobro poznala, in ju pospremila z besedami: »Tako, za vaju je šusa škoda.« To se je zgodilo v četrtek, enkrat pred poldnevom, in do naslednjega dne do petih popoldne, ko so Vido in mamo odpeljali, se tista vrata, oziroma tisti pokrov ni dvignil.
Odpeljali so ju v zapore na Vodah, ki jih je Vida že nekoliko poznala. Tu je nekoč deloval gestapo, in kdor je bil take sreče, da je bil deležen že njihovega obravnavanja, je sedaj, ko jih je podedovala Ozna, lahko, če je bil spet tu in mu je ostalo od vsega kaj moči, primerjal obe ustanovi. Tudi Vida je bila nekoč poklicana sem na zaslišanje. Tedaj jo je rešil vodja pisarne, kjer je delala, in ji potem zabičal, naj drugič bolj pazi, kaj govori.
Že na hodniku, kjer sta čakali, da ju razporedijo v celice, sta videli, da je tu drugačen svet; povsod je bilo vpitje, kričanje, preklinjanje – povsod nasilje in brutalnost. Toda že tu se je Vida naučila, da videz ni vsa resnica. Za enega od stražarjev, ki je bil posebno glasen in hrupen in je že njegov obraz kazal na nasilnega človeka, se je pozneje izkazalo, da je skozi vojno in partizanska leta prinesel normalno in občutljivo človeško srce. On je bil tisti, ki jo je nekoč peljal v pritličje, da je lahko skozi okno za trenutek videla mamo; on je bil tisti, ki ji je povedal, da je oče zaprt v celici na koncu hodnika, in ji omogočil, da ga je za trenutek pogledala skozi očesce v vratih; in ko so jo nekoč pozneje po zasliševanju zaprli v temnico skupaj z nekim moškim, je on vpil po hodnikih, kdo je naredil to svinjarijo, da je žensko zaprl skupaj z moškim; in ko je bila Vida v začetku septembra od bolezni in trpljenja že tako oslabela, da je bila z eno nogo že na človekovem zadnjem pragu, jo je odpeljal v bolnico in s tem rešil. Vida misli, da je to naredil na svojo roko. To je malo verjetno. Res pa je da bi bilo, čeprav je že bilo sklenjeno, da jo izpustijo, lahko prepozno, če bi morala v zaporu čakati na papirje. Zato ima Vida verjetno prav, ko pravi, da jo je ta človek rešil.

Opis slike: Marjan Wolbang

Nazadnje so ju poklicali; Vido so peljali v zgornje nadstropje, v celico št. 2, mamo pa v celico št. 8 v pritličje. Zdaj se je Vida spomnila in z olajšanjem pomislila: saj to je celica, v kateri je Irma. Poslovili sta se lahko samo molče. Mama je neutolažljivo jokala. Sploh ni mogla razumeti, zakaj se z njo vse to dogaja. Vida pa ni dovolila solzam, da bi tistim ljudem pripovedovale o njeni nesreči. Zbrala je vse moči, ki jih je imela, da jim je vzela to veselje.
Vide dolgo niso zaslišali, mogoče cel mesec. Celica, kamor so jo porinili, je bila podolgovate oblike s štirimi enonadstropnimi pogradi. V sobi je bilo 18 žensk – največ jih je bilo 22 – zato so ležale po tleh, zvite druga ob drugi. Iz zunanjega sveta v celico ni prišlo nič. Vsak dan so za umivanje dobile trilitrsko skledo vode. Vida si od 31. maja, ko so jo zaprli, pa do 19. oktobra, ko so jo spustili, ni mogla niti enkrat preobleči perila.
Zapornice so zasliševali podnevi in ponoči. Dnevna zaslišanja so potekala dokaj mirno; kogar so odpeljali na zaslišanje podnevi, je imel to lahko za dobro znamenje. Čisto nekaj drugega pa so bila zasliševanja ponoči. Zapor ni bil velik, zato se je vse slišalo: kriki, jok in vpitje. Tisti, ki so se med seboj dobro poznali, so vselej vedeli, koga zaslišujejo, včasih so se seveda tudi zmotili. Stražarji so pazili, da se na hodnikih zapornice niso srečevale, včasih pa se je vendarle to tudi zgodilo. Ko je Slava Košenina, ki je bila poročena z domobranskim oficirjem Jožetom Čuježem, nekoč tako srečala z Vido, ji je v naglici zašepetala: »Joj, kako smo danes ponoči molile zate.« Mislile so, da so kriki, ki so jih slišale, Vidini.
Jetnice so z nočnih zaslišanj prihajale objokane in z obrazi, ki jih je bilo zaradi podpludb včasih komaj prepoznati. Vida se spominja, da se je tako nekoč vrnila z zaslišanja neka gospa srednjih let, ki je imela mesto poleg nje. Ulegla se je in ji je med stokanjem in jokom šepetala, da so hodili po njej in da ima gotovo zlomljenih nekaj reber. Čez nekaj ur so prišli ponjo in jo odpeljali. Neka druga je pripovedovala, da jo je zasliševalec udaril z bičem po hrbtu, in ko je prosila za kozarec vode, jo je polil z vinom. Bilo je mnogo zgodb. Vsaka je z zaslišanja prišla s svojo.

Opis slike: Trbovlje 1944 – Od leve Vida, Hilda, mama Karla in Irma

Včasih so katero od zapornic odvedli ven »na zasramovanje«. Ali so temu tako rekle zapornice same ali pa je bil to tehnični oznovski izraz, se danes ne da več ugotoviti. Toda vsakič se je kmalu za tem oglasilo divje vpitje in kričanje, psovke in žvižgi podivjane množice. To je bila slovenska varianta orwellovskih pet minut sovraštva, s katerim je nova oblast hranila tiste, na katerih je utemeljevala svojo moč.
Odpeljavali so jih ponoči. Po celicah se je šepetalo, da jih vozijo na Kal nad Hrastnikom. To se je dogajalo po navadi pozno ponoči po zaslišanju. V tišini, ki je nastala, se je slišalo odpiranje težkih železnih vrat, in če je bila celica blizu, so se slišala tudi imena. Vsako je bilo sprejeto ali z grozo ali s sočutjem, kakor je koga ali zadelo ali mimo njega šlo.
Očeta so zaprli še isti teden kot Irmo, Vido in mamo. V soboto je prišel v celico stražar – tisti Vidin »grobijan« – in ji povedal, da je sedaj tukaj tudi oče. Ali so ga prijeli že v Trbovljah, kamor se je ob nedeljah vračal, ali pa so šli ponj v Zidani Most ali celo v Radeče k Hribovškim, se ne ve. Če je prišel v Trbovlje, ni mogel domov, ker je bilo stanovanje zapečateno. Kakor smo že omenili, je stražnik Vidi nekoč dovolil, da ga je šla pogledat skozi linico v vratih. Stal je sredi celice in vlekel prazno pipo. To očetovo podobo nosi Vida od takrat s seboj. Neke noči, bilo je precej pozneje, so jo iz spanja prebudili znani glasovi. V trenutku je vedela, da je to oče. Od nekod so prihajali znani trzajoči kriki, ki jih je bila vajena že od doma, ko je očeta včasih v spanju tlačila mora. Kje je, kaj se z njim godi? Ni si mogla odgovoriti. Obšlo jo je občutje velike pobitosti in osamljenosti. Tu nekje je mati, ki so ji glasovi, ki od nekod prihajajo, prav tako znani kot njej; tu je nekje Irma, če je niso že odpeljali – če se ni tisto, česar se je bala, z njo zgodilo že prvo noč. A kje sta Karel in Marjan? Marjana takrat že niso več dosegli nobeni človeški glasovi. A tega Vida takrat še ni vedela.
Ko so končno zaslišali tudi Vido, je sama videla, kako ta reč gre. Zasliševali so jo podnevi. Od zasliševalcev sta bila med zapornicami znana posebna dva, komisar Stane in komisar Oto. Z Vido se je v glavnem ukvarjal komisar Oto. Na zaslišanju so veljala določena pravila. Zaslišanec je smel odgovarjati samo z da ali ne. Nobene trditve niso bile dovoljene in nobena vprašanja: samo da ali ne. Zlasti je bilo prepovedano reči: ne vem. Od Vide so hoteli zvedeti samo to, ali so imeli pri njih doma »belogardistične sestanke«. Vidi se je to zdelo smešno. Nič, kar bi bilo od daleč podobno belogardizmu, v Trbovljah sploh ni obstajalo. Najbolj značilno in zanimivo pa se Vidi, sedaj ko pomisli nazaj, zdi to, da Irme nikoli niso imenovali, komaj kdaj tudi očeta ali mater. Samo o njej so govorili.
Ko so Vido vprašali, če je bila za belogardiste, je odgovorila, da je bila, a samo zato, ker je tam Marjan. Vida in Wolbangovi so svojo politično privrženost utemeljevali osebno. Zasliševalci so hoteli tudi zvedeti, kaj je prinesel Marjan ob tistih dveh obiskih v Trbovlje. Ali je bil kurir? Vida je odgovorila po pravici: prinesel je nekaj časopisov in pripovedoval je o svojih razmerah. Toda oznovci so pritiskali. Eden od ukrepov, da bi dobili priznanje, da je bila Vida povezana z belogardizmom, je bila tudi temnica. To je bil majhen temen prostor, v katerem je spričo Vidine bolezni primanjkovalo predvsem zraka. Reševala se je tako, da je ležala ob vratih in ga lovila pri špranjah. Tako so si sledile temnica in zasliševanja. Vida je bila že pri koncu z močmi. Nazadnje je podpisala neke papirje. To je bilo takole: Ko je po nekem zaslišanju tipkarica začela tipkati, kar ji je komisar narekoval, je stražar Vido odpeljal na hodnik. Ko jo je pripeljal nazaj, je komisar pokazal mesto, kje naj podpiše, in Vida je podpisala. Samo da bi bilo enkrat konec, si je rekla. Takrat ji ni bilo mar, da je bilo besedilo, ki ga je podpisala, pokrito z nekimi papirji in ni videla, kaj podpisuje. V tistem trenutku je bila prepričana, da gre samo zanjo. Toda pozneje so začela vstajati vprašanja: Kaj je pravzaprav podpisala? Nam je jasno, da tisto, kar se je zgodilo prej in pozneje, nima nobene zveze s tistim Vidinim podpisom, toda: »To je tisto, vidite, kar me vse življenje teži.« Ob tem človek začne premišljevati o človeški občutljivosti: dva svetova – dve občutljivosti: komisar Oto, komisar Stane in Vida Wolbang!
Do tu je mogoče kolikor toliko logično slediti usodi Wolbangovih. Od tod dalje pa se stvari vedno bolj zapletajo in na vprašanja, ki si jih zastavljamo, dobimo vedno manj odgovorov. V največjo temo je zavito izginotje Wolbangovega očeta in matere. Z gotovostjo se ve le to, da sta izginila. Na vprašanja kdaj, zakaj, kako in kam, pa ni nobenega trdnega odgovora.
Vida je bila glede usode očeta in matere dolgo polna dobrega upanja. Pa tudi glede sebe. Ko so oznovci v poznih nočnih urah končevali z zasliševanji, je kdo od njih včasih stopil v katero od celic. Namen teh obiskov ni bil čisto jasen, toda Vida se spominja, da je komisar Stane na takih obiskih nekajkrat vprašal, kaj še sploh dela tu in zakaj že ni odšla. Vida je dobro vedela, da mora tu biti neka igra, saj bi jo lahko izpustil, kadar bi hotel. Toda nekaj upanja so ji tista komisarjeva vprašanja le dajala. Nekoč se je opogumila in vprašala, kaj mislijo z očetom in materjo, in tedaj je Stane dejal, da sam ne najde na njiju nobene krivde. Potem pa je dodal skrivnostni stavek: »Toda taka je ljudska volja.« Vida se ni upala vprašati, kako se je ta »ljudska volja« odločila.
Tako stanje je trajalo kar nekaj časa, morda cel mesec. Vido so uporabili tudi za kako delo. Nekajkrat so jo odpeljali v krojačnico, da je tam parala stare obleke in plašče. Nekajkrat jo je stražar peljal čistit oznovske pisarne. Čistila je tudi pri komisarju Stanetu. Na takih poteh so ji stražarji marsikaj zaupali. To je bilo zato, ker so poznali Wolbangove in so vedeli, da jim lahko zaupajo. Tako so se mnogi zgražali nad brutalnostjo nekega trboveljskega oznovca, ki ga je Vida dobro poznala. Eden se je o teh stvareh takole izrazil: »Veš, Vida, saj mi, ki smo med vojno res trpeli, tega ne bi počeli. To, kar si skusila in kar vidiš, delajo izvečine tisti, ki so se s svojimi ljubicami skrivali po bunkerjih, ko smo se mi izpostavljali nevarnostim in tvegali življenja.« Nekateri niso skrivali sočutja. Eden od stražarjev – očitno jo je kot delavec v cementarni dobro poznal – ji je nekoč rekel: »Veš, zasmilila si se mi, ko sem videl, da so vas vse zaprli.«
To je, kot rečeno, trajalo kak mesec. Potem pa je, ko je Vida nekoč čistila pri komisarju Stanetu, ta vstopil in mimogrede vprašal: »Ali si sedaj zadovoljna, ko smo ti izpustili starše?« Vidino zadovoljstvo je bilo komaj mogoče opisati. Nekako v tem času se je zgodilo še nekaj, kar ji je podprlo upanje, ki ga je prineslo komisarjevo vprašanje. Eden od stražarjev ji je od očeta prinesel odtrgan košček časopisnega papirja, na katerem je pisalo: »Vzemi Pucija in pojdi k Hildi na Studenec.« Za lažje razumevanje zgodbe naj tu povemo nekaj o Vidini sestri Hildi. V času, ko so se z Wolbangovimi dogajale tako hude in usodne stvari, Hilda ni živela v Trbovljah. Zadnje leto vojne, januarja 1945, se je namreč poročila v Sevnico. To je bila na hitro dogovorjena in sklenjena poroka, tako da so v Trbovljah zanjo komaj vedeli in je bil pri obredih od vseh Wolbangov samo oče. Tudi pozneje niso imeli s Hildo prav mnogo stikov. Njen mož je bil učitelj, a kot drugim učiteljem tudi njemu Nemci niso dovolili poučevati. Partizani pa so učitelje potrebovali in so ga takoj poslali poučevat na Studenec, v hribovsko vas na sredi med Sevnico in Rako. Verjetno je prišla Hilda na Studenec še pred aretacijami v Trbovljah. Ker pa od tam le ni bilo nobenega glasu, se je sredi junija odločila, da pogleda, kaj je doma. Oglasila se je na postaji v Zidanem Mostu, ker je upala, da bo tam dobila očeta. Njega takrat seveda ni bilo več tam, pač pa jo je sprejel neki starejši gospod in ji povedal, kaj se dogaja v Trbovljah. Vse kaže, je rekel, da so se komunisti odločili uničiti vso družino, zato je v nevarnosti tudi ona. Najbolje je, da gre takoj nazaj na Studenec, da v oddaljeni vasi morda preživi vihar, ki se je izdivjal nad Wolbankovo družino. Hilda je bila take narave, da je nasvet nemudoma uresničila.
Medtem pa je Vida dobila nesporen dokaz, da je bil oče res izpuščen. Neka nova zapornica je vedela povedati, da je pred zaporom videla očeta, ki je rekel, da tam čaka, da izpustijo »še ta malo«. Vidi sami pa ni nihče rekel, kaj se pravzaprav dogaja.
Nekak odgovor je Vida na to vprašanje našla v Radečah, kamor se je odpravila nekaj mesecev po odpustu. Oglasila se je pri gospe Hribovškovi, kjer je oče med tednom stanoval. Ta ji je povedala naslednje: Okoli 10. avgusta – to se pravi nekaj dni po znameniti amnestiji, ki je bila objavljena 5. avgusta – se je oče nenadoma pojavil v Radečah pri Hribovškovih. Povedal je, kaj se je z njim in njegovo družino vse zgodilo. Bil je že pri zdravniku v Radečah in mu povedal, kako komunisti ravnajo z zaprtimi ljudmi. Sredi tega pripovedovanja pa so nenadoma planili v sobo oboroženi oznovci. Eden od njih se obrne proti očetu in vpraša: »Ali si ti Wolbang?« Ko je ta pritrdil, ga je vprašujoči udaril tako silovito, da je odletel v oddaljeni kot kuhinje. Nato so ga odvlekli v sobo, odkoder se je zaslišalo vpitje in stokanje. Potem so ga odpeljali.
Zares, kaj se je dogajalo? Kako je oče mogel priti v Radeče, zlasti pa, kako je mogel priti tja brez prepustnice? Kaj je iskal pri zdravniku? Kje je bila medtem mati? Kam so ga odpeljali iz Radeč? Zakaj so ga sploh znova aretirali?

Opis slike: Ljubljana 11. junij 1941 – Karlova nova maša – Škof Rožman in Karel bereta mamino pismo

Prav v tem času je tudi Vida opazila spremembe v svoji okolici. Neki stražar, ki je bil do Vide vedno posebno prijazen, se je v tem času vidno ohladil. Drugi tak znak je dal komisar Oto. Nekega dne je stopil v krojačnico, kjer je Vida slučajno delala, in ji rekel: »Glej, koliko trpiš zaradi brata. Sicer pa ga imaš rada, kajne?« Vida je odgovorila, da je to pač njen brat in da ga ima zares rada. Tedaj je komisar vzkipel: »Le počakaj, hudič, saj boš še trpela, pa tudi oče in mati bosta trpela!« Nekako takrat je eden od stražarjev Vidi poočital: »Glej, Vida, komaj so očeta izpustili, že je trosil protikomunistične letake.« Vida je vedela, da je to nemogoče in za vsem slutila neko igro. Toda kakšno?
Dan ali dva zatem je do Vide prišel še en utrinek iz življenja njenih staršev. Zadnji. Ena od zapornic, ki so jo zaradi nekih zadev peljali na milico, je ob vrnitvi vedela povedati, da je tam videla očeta in mater. Povedala je, da je slišala očeta, kako se pritožuje, da so jim vse zaplenili in pobrali. Ko je poslušala, se Vida ni mogla znebiti vtisa, da zapornica ve še neke stvari, ki pa jih noče ali si jih ne upa povedati. Mati se je ves čas samo jokala. To je bila zadnja sled za Karlo in Arturjem Wolbang.
Pozneje se je Vida pogosto spraševala, ali je res mogoče – tako kot so nekateri mislili – umor njenih staršev pripisati banalnemu razlogu, da so si nekateri njuno premoženje razdelili in so se hoteli potem znebiti tistih, ki bi ga lahko kdaj terjali nazaj. Komaj verjetna domneva ima vendar nekaj materialnih osnov. Danes, ko imamo vsi vsega dovolj, komaj verjamemo, da so osvoboditelji tudi kradli. Da so bile tatvine storjene ne samo z ideološko utemeljitvijo, ampak tudi z osebno. Ko je Vida delala v krojačnici, so ji na mizo prinesli tudi plašč, za katerega je kmalu ugotovila, da je Irmin. Nekje na dvorišču delavnice je nekoč zagledala, da na vrveh visijo tudi njihove preproge, zavese in prti. Ko je nekoč čistila v sobi komisarja Staneta, je na steni zagledala svojo violino. Ena od sosed ji je pozneje pripovedovala, kako ji je šlo na jok, ko je gledala, kako vlačijo iz njihovega stanovanja lepe in dragocene kose pohištva. Ko so jo nazadnje izpustili iz bolnice, je šla, ker ni imela kaj obleči in je bilo že hladno, na tako imenovano »narodno imovino«, če bi tam našla katero od svojih stvari. Uslužbenka ji je prinesla seznam stvari, ki so jih zaplenili pri Wolbangovih – same ničvredne stvari. Edino, kar je mogla vzeti, je bil star moški dežnik in oguljen plišast ženski plašč. Uslužbenka, ki je bila njena sošolka in prijateljica, ji je izročila še nekaj fotografij, ki jih je pobrala med stvarmi, ki so razmetane in raztrosene ležale po stopnicah, po veži in po rampi na železniški postaji.
Če ta domneva drži – kar pa je, kot rečeno, komaj verjetno – potem je bilo vse govorjenje zoper Wolbanga, o katerem smo poročali zgoraj, zgolj blatenje, ki naj bi prekrilo navaden umor iz koristoljubja.
Karla in Artur Wolbang sta izginila v tistih treh tednih med velikim in malim šmarnom. Okoli 10. septembra so namreč Vido premestili v bolnico; tam je ležala med drugimi bolniki. Tedaj verjetno oče in mati nista bila več živa. Vida je bila tako oslabljena, da je komaj še brlela. V bolnico je namreč prišla s tifusom. Pripeljal jo je stražnik, o katerem Vida govori kot o svojem rešitelju. Ta ji je še v zaporu prinesel gost glavnik, da si je lahko z las čistila uši. Čez nekaj časa so jo prenesli v tako imenovano izolirnico. Tako so rekli bolnici za infekcijske bolezni. Takrat so jo vodile še sestre, tako da je Vida prišla med dobre ljudi. Ko si je malo opomogla, je neka sestra prinesla pismo in znamke, da je lahko poslala pismo Hildi na Studenec. Sporočila je, da je v bolnici in da bo prišla k njej. Očitno so ji že povedali, kdaj bo izpuščena, ker je v pismu navedla datum odhoda. Prosila je, naj kdo pride ponjo 19. oktobra. Ta datum stoji na Vidini odpustnici in to je edina zares trdna točka na tragični poti Wolbangove družine.
Na Studenec pa je Vida hodila takole. Njeno pot bomo opisali tudi zato, ker je na njej srečala mnogo dobrih in sočutnih ljudi. Dne 19. 10. je torej odšla iz bolnice. Spotoma se je ustavila na milici, kjer so ji naredili odpustnico, opremljeno s tem datumom. Potem je šla na postajo. Kakor je pozneje izvedela, je svak zanjo naročil voz na postaji v Sevnici, sam pa je šel ponjo v Trbovlje. Toda prišlo je nazadnje tako, da sta se zgrešila. Vida je sama obupano čakala na postaji. Ker se je dan že nagibal, je vedela, da mora nekje poiskati prenočišče. Slišala je, da je blizu postaje nekakšen lager, kjer lahko dobijo prenočišče ljudje, ki se iz raznih krajev sveta vračajo domov. Znancev ni hotela spravljati v nevarnost. Vprašala je nekega človeka, ki ga je srečala zunaj postaje, če slučajno ve, kje je tisti lager. Vprašani jo je nekaj časa gledal, potem pa vzkliknil: »Pa menda nisi Vida! Kakšen lager neki, k nam boš šla!« Še danes se ga z veseljem spominja. To je bil Franc Pigec, ki ga je poznala kot delavca v cementarni. Pri njih so jo malo umili in tu je prespala. Naslednjega dne se je spet odpravila na postajo. Ker spet ni bilo nikogar, je šla nazaj v mesto. Tu je srečala gospo, s katero sta bili še nedavno zaprti. Šla je ravno k zobozdravniku in vzela Vido s seboj. Nato pa sta šli skupaj na njen dom, da bi tam prenočila. Ko sta obujali skupne spomine, stopi v sobo neka gospa, s katero se je Vida seznanila v čakalnici pri zobozdravniku. Videla je, da je v teh hladnih dneh brez nogavic, pa ji jih je prinesla. Slišala je, kako je v zaporih hudo. Pripovedovala je, da je bil mož pri partizanih in da sta s hčerko zanj med tednom mnogo molili. Ko pa mu je ob povratku o tem pripovedovala, se je samo smejal. Tako se je spremenil v gozdovih. Po nekaj mesecih pa je tudi sam spoznal, med kakšnimi ljudmi se je znašel. Čim prej se jih želi rešiti. Gospa je Vidi prinesla tudi topel pled.
Naslednjega dne je Vida šla spet na postajo. Ker spet ni bilo nikogar, se je odločila, da gre sama. Takrat je bilo treba imeti za pot iz kraja v kraj posebne prepustnice. Vida ni imela nič takega – zato je tudi čakala na svaka. Miličniku je molila samo vozovnico. Ta jo je sumljivo pogledal, toda ko je videl, kako je slabotna, jo je pustil mimo. Na vlak ni mogla sama. Ljudje so ji pomagali, da je lahko stopila na prvo in potem na drugo stopnico. V Sevnici je izstopila, toda tam spet ni bilo nikogar. Opotekajoč se je odpravila čez most in potem dalje po cesti, ki pelje v Krško. Šla je s težavo. Vsake toliko ji je postalo slabo, usedla se je na obcestni kamen ali na travnati rob, da si je malo odpočila. Na Logu jo je dohitela žena, ki je šla od maše – očitno je bila nedelja – in jo vprašala: »Kaj pa vam je? Ali ste bolni? »Vida ni odgovorila. A ko je prišla do ene od naslednjih hiš, je ob cesti čakala žena s skodelico juhe.
Potem je prišla do kraja, kjer se cesta odcepi na desno na Studenec. Že na začetku jo je presenetila strmina. Kako jo bo zmogla! Potem jo je nekdo prehitel in Vida ga je prosila, naj pove v šoli, da prihaja domov. Potem je videla, da tečeta dol po hribu svak in neka ženska. Obstala sta pred njo in jo gledala in nista mogla verjeti: »Ali si to ti, Vida?« Potem so z mnogimi postanki prišli do šole. Pri vratih je stala Hilda. Sprva je samo gledala, potem pa je planila v jok in zavpila: »Vida, kakšna pa si! Moj Bog, kakšna pa si!« Vsi ljudje počnemo v skrajnih situacijah nenavadne in nesmiselne stvari. In če je kdaj kdo bil tak, je to gotovo bila Hilda. Kot brez uma je začela tekati okoli šole, vila roke in vpila. Ni se dala utolažiti. A ko se je malo zatem v hiši Vida pogledala v zrcalo, jo je razumela.

Opis slike: Birma – Binkošti 1934 – Od leve Hilda, mama Karla, Vida, Marjan, oče Artur in Irma

Vida je dobila »začasno osebno izkaznico«. Napisal ji jo je kar svak. In čeprav je pozneje dobila pravo osebno izkaznico, je čutila, da je v svetu, v katerem se je znašla, zanjo pravi dokument samo »začasna osebna izkaznica«. V tako veliki razdalji sta si bila s svetom.
Če se na Studencu na kateri koli točki po hribu razpostavljene vasi, še najbolje na vrhu, kjer stoji župna cerkev, obrneš proti severozahodu, ti bodo oči nazadnje obstale na trboveljskih hribih. Vida je to večkrat naredila, ob vsakem času dneva. »Tam nekje,« si je takrat vedno rekla, »tam nekje so moji ljudje.« Tudi potem, ko se je preselila v druge kraje, je nesla to podobo s seboj. In tudi te besede. »Tam nekje so moji ljudje!« Karla in Artur, Irma in Marjan – štiri od deset tisoč imen mutaste slovenske žalosti.

Epilog

Po smrti Marije Šušteršič, matere Karle Wolbang in stare matere Vide Wolbang, ki je živela in umrla v Trstu, je nastopilo vprašanje njene zapuščine. Brat Karle Wolbang in stric Vide Wolbang Franc Šušteršič, ki je sicer živel v Beogradu in se je lotil zapuščinske zadeve, je takoj ugotovil, da je ne bo mogel rešiti, če prej ne doseže uradne razglasitve Karle Wolbang za mrtvo. Prosil je Vido, da sproži potrebni sodni postopek.
Vida je na sodišču predlagala, da se tak postopek uvede tudi za sestro Irmo, brata Marjana in očeta Arturja. Na sodišču pa so bili pripravljeni sprejeti samo postopek za Karlo Wolbang. Verjetno je na to odločitev vplivalo dejstvo, da je bila na neki način v vprašanje vpletena tudi tujina.
Vida se je torej v svojih prizadevanjih omejila na mamo. Na Občinskem sodišču v Trbovljah je dala na zapisnik ustno izjavo, da sta bili skupaj z mamo odpeljani konec maja 1945 v zapor, kjer so ju ločili in je materina usoda od takrat neznana. Še prej pa sta ju, zastraženi, videla na postaji ljudske milice miličnika Vili Detela in Franc Urlep. Ker sta oba mamo dobro poznala, ju je Vida navedla za priči.
Dne 30. avgusta 1963 je sodnik občinskega sodišča Boris Bekeš izdal sklep, da se Karla Wolbang proglasi za mrtvo. Nato pa je, nenavadno, dodal obrazložitev, ki Vidino ustno izjavo svojevoljno spreminja. Pravi namreč, da Vida »v predlogu navaja, da je pogrešana v juniju 1945 po končanih sovražnostih odšla od doma neznano kam in se od tedaj ni več vrnila niti kakorkoli javila«.
Dodaja še, da sta Vili Detela in Franc Urlep »navedbe predlagateljice potrdila«.
Tu imamo torej dve stvari. Prvič svojevoljno in nasilno spreminjanje neke uradno dane izjave, drugič pa neko vsebinsko in logično nevzdržno situacijo. Ker imamo namreč dve trditvi, eno Vidino in eno sodnikovo, se tako ne ve, katero od obeh sta oba navedena miličnika »potrdila«.
Ko je sodnik spremenil Vidino izjavo, se je zapletel tudi v neko dejansko težko razložljivo situacijo. Kako sta namreč Vili Detela in Franc Urlep mogla »potrditi«, da je Karla »odšla neznano kam in se od tedaj ni več vrnila ali javila«? Kako je to sploh mogoče trditi za kateregakoli človeka, razen če nisi z njim v zelo ozkem razmerju.
Vida je dobila tako utemeljen in opremljen sklep 18. 9. 1963. 30. 9. 1963 se je na tako oblikovan in opremljen sklep pritožila, »ker da se z nekaterimi podatki ne strinja«. Potrdila je svojo prvotno izjavo, da sta bili zastraženi na postaji milice, kjer sta ju videla oba imenovana miličnika. Dodala je še domnevo, da sta, če je bila komisarjeva izjava, da je bila mati izpuščena, resnična, utegnila mamo videti tudi pozneje, ko je prišla na milico po ključe od stanovanja. A to je bila samo domneva.
Dne 25. 12. 1963 je Vida dobila sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani kot pritožbenega sodišča, v katerem stoji, da je pritožbeno sodišče Vidino pritožbo »kot neutemeljeno moralo zavrniti«, ker »okoliščine, ki naj bi jih prvo sodišče po trditvah pritožnice nepravilno ugotovilo, za odločene stvari niso bistvene«.
Tako, ali gre človek od doma neznano kam ali pa ga državni organi primejo in brez sodb in v tajnosti in na skrivnosten način umorijo, to za sodišče ne predstavlja nobene bistvene razlike. Ali sme sodišče v svojih aktih potvarjati resničnost, čeprav tako potvorjena resničnost »za odločanje o stvari ni bistvena«? A tu v resnici gre za nekaj drugega. Če bi sodišče ravnalo po Vidini izjavi, potem ne bi uvedlo postopka, kakršen se uvede za pogrešane ljudi. Karolino Wolbang je prijela država, ki ni nekaj neznanega ali abstraktnega, ampak konkretna in aktualna politična resničnost, zato bi sodišče moralo uvesti drugačen postopek: moralo bi zahtevati od te države, da malo pobrska po svojem spominu in ugotovi, kaj se je s Karolino Wolbank zgodilo. Prav temu pa se je sodišče hotelo izogniti. Ni hotelo, da se na ta način razkrije zločinska preteklost te države. Tako se sodišče ni pregrešilo samo proti vsebini, ampak tudi formalno ali postopkovno.
Tako se je torej država izrekla o smrti Karoline Wolbang. Uradno se ve samo to, da je odšla od doma in je od takrat nihče ni videl. S tem vedenjem se država zadovoljuje še danes. V neki prihodnji analizi nekdanje komunistične države bo ta zgodba lahko nastopila v poglavju, ki bo govorilo o tem, kako je sodstvo branilo oznovske zločine.