Avtor: Nada Matičič

Ko sva se pred mnogimi leti z očetom vračala z Rožnika, sva obstala pred Tivolskim gradom in se ozrla na mesto. Pod nama se je sprehajališče v lahnem loku spojilo z mestom. Potem se je oče nenadoma zganil, zamahnil z roko proti železniški progi, ki jo je bilo komaj videti med zelenjem in z jeznim poudarkom zabrundal: Nič dobrega ne napovedujejo. Premaknili da bodo progo.
In res so jo. Z dvema ločnicama so silovito presekali prav to naravno kontinuiteto – gozd, park, mesto. Betonske pregrade. In tako je povsod. Iz asfalta rastejo kostanji, breze, platane, obsojeni na kratko življenje. Tu bolj ali manj drevesa umirajo stoje.
Ondan sem se povzpela na grad. Z razglednika sem strmela na mesto, a nisem videla ne trgov ne ulic, vse je bilo prekrito z raznobarvno pločevino. Samo betonske pregrade in potrošniška obsedenost.
Sploh poznamo svoje mesto? Kadar se napotimo v tujino, se seznanjamo z znamenitimi umetninami, muzeji, arhitekturo; smo v Rimu, Firencah, Parizu bolj doma kot na domačih tleh. Ko sem nekdaj svojim učencem razkazovala baročne fasade na Starem trgu, sem se pogosto začudila nad dejstvom, kako malo poznamo svoja bivalna območja.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Starodavne dragotine Simon Dan

Prestolnica naroda. Slovensko mesto? Dairy Queen. Snack bar. Medex. Domus. Boos punk. Arah consulting. Goldstar. Textil exspress. Creativ. Champion USA. Marlboro. Sweet way. Toko Line. Imobilia. Lord extra. Solidus. Osare by BPC doo. Wit Boy. Ilirija Trade. Sto Go. Sportswear Fashion. Tennisshop Wimbledon. Bleifrei jeans. Bonbonniere. Reds. Western Fashion. Mini club. Gardenia. Ars Florre. Café teater. Pepe Jeans, London. Multimedia center. Studio Express. Cleo boutique. Italco Street culture. Country club. Cremcaffé. Pizzeria Napoli. Pizzeria Triglav. Just do it …
Nejeverni trije Prešeren, Levstik, Cankar se začudeno spogledujejo. Prešeren naredi še skok v Kranj. Nič bolje. Kaj je zdaj to? Mar nismo prav v tem mestu učili Slovencev pristnega jezika, očistili smo ga tuje navlake, poskrbeli za lepo in učinkovito besedo, ki naj v narodu prebudi zavest obstoja in razvoja za danes in jutri naprej. Jezik, s katerim narod živi in umrje. Kar zdaj vidimo, je pot navzdol. Teptanje naših prizadevanj. Že razkroj? Posmeh domačnosti jezika? Zato se je treba pačiti, ker se pač nova moda vsiljuje prav z mladimi rodovi, in to je nevarno. Je bilo naše delo zaman, naj bijemo zdaj plat zvona, da se bodo spametovali? Nas bodo slišali?
Trije možje so pretreseni, žalostni, ne vedo, kako in kaj in omahujoče zakorakajo nazaj v svojo večnost.
Nasploh hodim po ulicah malo zmedena, pogosto se počutim odvečno. Zato ker hodim. Ker zmerom manj prebivalcev hodi. Ker me vozeči zrivajo s pločnikov, opletam med bicikli in kotalečo in drvečo mladino, umikam se, samo še umikam se. Hočem imeti mesto zase. Rada bi se malce odložila, se mirno zazrla v pročelja in odšla v preteklost, vdihovala vonj lipe in kostanja. Pridi! mi šepeta reka, sedi na moj breg, ti bom kaj povedala! Srce se razveseli prazne klopi pod kostanjem, a komaj se odpočijem in se zazrem v reko, da se mi odzove, sem že obkoljena. Ujeta med vozili. Mesto ne pride več k meni, naredilo me je tujca sredi neznosne industrije, ki mi odtujeva pročelja in reko, ki plaši ptice, duši rastje in duše. Zaman se oziram po rdečih kostanjih, pregnali so jih beli. Kmalu tudi belih ne bo več. V strahu pred zlikovci tiščim k sebi torbico. Kadar zaklepam svoje domovanje, mislim nanje. Strah se je zalezel vame, strah pred grobo silo, ki nas oblega, ki posega v mojo intimo. Zmerom manj časa imamo zase, zmerom manj se obračamo vase. Ujeti smo v vsesplošni obsedenosti po posedovanju materialnega »bogastva«, kajti če ga zavračam, ker mi ni preveč zanj, obstajam za »razvojem«. Na vsakem koraku se nam vsiljuje vsemogočni Merkur, z vsakim korakom se bolj oddaljujemo od sebe, od narave, ki jo je komajda dojemamo. Praznimo se in naš vsakdanjik postaja mučni dolgčas. Ne moremo se mu iztrgati, ker ni več volje, da bi se postavili pokonci, saj smo že preveč prilagojeni. Kot bi se bili že navadili živeti na nov način.
Zgodi se, da lahko nekega dne povozimo pešca ali kolesarja in zdivjamo naprej. Vidimo človeka, ležečega na pločniku in stopimo čezenj ali mimo, morda še pomislimo: nalezel se ga je, revež! Slaba vest? Sebi ne dovolimo, da bi protestirali ali se zgrozili nad svojim početjem. Služimo mašineriji časa, nevzdržno se oddaljujemo od bistva svojega poslanstva, kar naj bi kot človek bili na tem svetu – svobodno, če že ne popolno, pa polno bitje z radostno energijo do življenja. Pomanjkanje radosti ustvarja nezadovoljstvo, zato se zatekamo v omamo, posvečamo se varljivi sreči, ko se vdajamo sli po oblasti in dobičku.
Radi hodimo v gore, tam je svežina, tišina; pripeljemo se čim više in potem drvimo skozi podrast, se za hip ustavimo za Oh in Ah, kako je lepo! tu je koča za počitek, jedačo in pijačo, jutri osvojimo vrh, drvimo navzdol prekleto, jutri bo znova ponavljajoči se sivi in morasti dan, posel in še posel, da bo večji zaslužek, ki zamori čas za pogled noter, vase.
Ženska ob mostu ponuja šopke ciklam. Kaj ni že pozno za ciklame? Za božjo voljo, saj dišijo! Kupim tri, da bo močnejši vonj, da mi bo v sobi ponovno zadišalo po poletju. Kakšna vrednota, dišeče cvetje! Ali veste, da rože izgubljajo vonj, da imam na vrtu nad petdeset vrtnic, diši pa samo en grm! V tem vonju je še sled božanske narave, ki izginja. Kaj nam bo še ostalo?
Dveletnega otroka spremljam čez cesto; komaj obrzdam njegov krčeviti napor, da bi mi ušel s prehoda. Tuleče oznanja svoje poznavanje avtomobilizma: opel lekold, maazdaa, subaluu, audi, melcedes … Ustavlja me pred računalniki, brez besed strmi v razstavljeno blago. Vidim, kako bodo ti prstki prav kmalu pritiskali, pritiskali … Oči, ujete na zaslonih.
Trem dekletom očitno mraz ne more do živega. Lasje jim sicer pokrivajo oči, a vendar vidijo, krilca komaj še pokrivajo tisto, sicer pa jih spodaj varujejo škorenjčki, zgoraj pa šali … Gole se še vedno razkazujejo po kioskih, a še fantalinom niso več mar, ker jih je preveč. Preveč cenenosti, seksa, prenapete mode, preveč vsestranske popačenosti, kar naj vleče … Mar se ni tu Moloh že malo utrudil? Tudi gledalci so že prenasičeni z neznosno brutalnostjo scenarijev in filmskih režiserjev na zaslonih, siti pornozvezd, naveličani ponavljajočega se poneumljanja s primitivnimi zgodbami in scenami.
Na srečo umetnost še živi, le težko jo je najti na naših zaslonih. Kako čudovito lahko potuješ skozi Kurosawove Sanje! Potuješ po človeški duši, po burni in divji preteklosti naroda, celo po van Goghovih poljanah, in se zbudiš v sijajnem pogrebnem sprevodu, brez solz in objokovanja! Starca spremljaš v grob z zvončki in bobni, s piščalkami in ritmom poskakujočega obrednega plesa, kar poudarja to plodno, razdajajoče se življenje pokojnika.
To je tisto, to je smisel Vsega! se mi utrne, ko za hip postojim prav tam, kjer sva pred leti z očetom strmela na mesto. Z očetom, na čigar sedmini smo predvsem mislili na njegovo dolgo in bogato življenje, ne da bi ga objokovali. Dvignili smo torej čaše na čast življenja, ki je močnejše od smrti.