Avtor: Srečko Šivic

Srečko Šivic se je rodil 13. januarja 1926 v Cegelnici pri Novem mestu. Bil je še zelo majhen, ko mu je umrl oče, tudi mama je bila večkrat bolna. V šolo je hodil v Novo mesto, izučil se je za elektrikarja. S šestnajstimi leti se je jeseni leta 1942 skupaj s starejšim bratom Nikom pridružil legionarjem v Šentjoštu. Proti koncu vojne je bil ranjen v koleno. Zdravil se je v novomeški bolnici. Ob koncu vojne se mu je posrečilo prepeljati ranjence na Koroško, od tam je ušel v Italijo. Tu je srečal brata Nika, ta je kmalu zbolel in leta 1962 tam tudi umrl. Srečko je ostal z njim, vendar ga je moral 1. 1947 zapustiti in sam oditi v Argentino. Leta 1960 je v nesreči pri delu izgubil nogo. Kot upokojeni invalid je do smrti 15. 1. 1993 živel v San Isidro-Casanova v predmestju Buenos Airesa. V Slovenijo se ni nikoli več vrnil.
Ivanka Primožič - Irena se je rodila 11. maja 1910 v Šentrupertu na Dolenjskem. V času, ko se je Srečko zdravil v novomeški bolnici, je bila tam glavna sestra. V zmedi ob koncu vojne je junaško vodila transport ranjencev od Novega mesta prek Krškega do Celja in od tam z vlakom do Maribora in naprej na Koroško. Pozneje je odšla v ZDA in tam umrla spomladi leta 1993.

Kar težko mi bo opisati tisti vlak izpred štiridesetih let. Rad pa bi nekaj podaril naši junakinji iz tistih dni. Na vlaku je takrat – še mlada, v tihoti, s skrbjo in v stalnem strahu bolj za nas kot za sebe, praznovala svoj rojstni dan IRENA.
V novomeški bolnišnici sem ležal med drugimi ranjenci lažje ranjen v koleno. Otečeno je bilo in povito skupaj z desko, da se ni prepogibalo.
Čudne vesti so prihajale do nas. Neki Belokranjec je povedal, da se je peljal s kolesom v Belo krajino, tja nekam blizu Marindola, kjer so pristajala angleška letala še pred nekaj tedni ali dnevi, dovažala partizanom material in odvažala njihove ranjence nekam v Italijo. Nikjer da ni naletel na partizane. Tako neverjetno se mi je zdelo, da nisem vedel, ali je zmešan ali pa ima s takimi vestmi kake posebne namene. Drugi obiskovalci so vedeli povedati, da se od Hrvaške pomikajo večje kolone hrvaške vojske. Da mnogi zamenjujejo dobro orožje za malo hrane in podobno.
No, pa je prišel dan, ko so nam povedali, da gremo. Menda 6. maj.
Ko sem bil že v tujini, sem nekaj bral o umiku ranjencev. Tako iz Ljubljane kot tudi od nas iz Novega mesta.
Po tolikem času je vse že tako megleno, da ne vem več, ali so nas v Krško prepeljali s kamioni ali z vozovi. Prepričan sem, da so nas vozili kmetje; vsaj del poti. Nekje na poti se nam je pridružil civilist Lado Lempel. Verjetno v Št. Jerneju ali Kostanjevici. Kmalu nam je bil v veliko pomoč; saj je bil edini, ki je znal nemško.
Transport so zaupali Ireni, ki ji je pomagalo nekaj angelov. Nobenega zdravnika, nobenega častnika. (Edini je bil menda Nace Penca, brez noge.) Brez kakega zaščitnega voda. Improvizacija. No, še bolje. Verjetno se nas je tako več rešilo.
V Krškem nas je Irena, menda s pomočjo starega župnika, spravila na nemške kamione, ki so se umikali s Hrvaškega. Pomagal je tudi nemški podoficir. Reditelj ali kaj. Dobro se spomnim, da je imel na aluminijasti verižici okoli vratu obešeno tablico v obliki polmeseca. Ustavljal je kamione in če je bilo kaj prostora, nas je nameščal nanje. Prepeljali so nas v Novo Celje v bolnišnico. Žal je že v Krškem ostalo več ranjencev. Spomnim se, da Žagarjev Majk in njegova sestra Vera, bolničarka, nista prišla za nami v Celje.
Tam v celjski bolnišnici je še vse funkcioniralo po nemškem redu.
8. maja zjutraj. Bolničarke so delile zajtrk. Črno kavo, košček kruha in košček margarine ali masla. Le-to je bilo pri Nemcih skoraj obvezno. Eden od tamkajšnjih bolnikov je imel prižgan radio, slovensko oddajo; izvedeli smo, da je Nemčija kapitulirala. Nisem se vznemiril. V Celju je bilo precej nemškega vojaštva in niti na misel mi ni prišlo, da se vsa ta vojska ne bi oborožena umaknila v Avstrijo.
Čez dan so naložili na odprt vagon, kjer je bilo še prostora, nekaj naših ranjencev. Spremljale so jih bolničarke Anica Novinc, Marija Žargaj, Mojca in Novinova, le-ta še skoraj otrok, druge pa mladenke, stare okoli 18 let.
Pod večer smo prišli na dolgem vlaku na vrsto mi. Irena je bila v vagonu pred nami z nekaj težjimi ranjenci. Ostali smo zasedli drugi vagon in spremljali sta nas bolničarki Dragica in Ivanka. Lempel je bil v zvezi z Ireno in nam je tolmačil vse potrebno.
Dolgi vlak z dvema lokomotivama se je cijazil proti Mariboru. Jutro nas je pričakalo na Pragerskem. Ko je vlak obstal, je bil naš vagon še daleč od postajnega poslopja. Lempel nam je povedal, da so vlak zajeli partizani. In res je prijezdila partizanka. Na prsih ji je visela nemška brzostrelka in pred vsakim vagonom je po nemško ukazovala, naj spravimo vse orožje k vratom; ko bomo prišli pred postajo, naj orožje pahnemo iz vagona. Lempel pa je že tolmačil. Prišlo je novo tiho povelje. To pot od Irene: »Popolna tišina! Vsi polezite po tleh! Samo Lempel naj po potrebi nemško odgovarja!« Tiho smo oddali orožje in vlak se je počasi premikal proti Mariboru.
Iz vagona pred nami je prišlo novo Irenino povelje: »Uničite vse, kar bi nas utegnilo izdati, da smo domobranci. Oznake s kap. Ptiča z rokava. Dokumente, slike!« In res smo vse uničili. V strahu smo pripeljali na koroški kolodvor v Mariboru. Dekleta so še z večjo vnemo stregla najbolj potrebnim. Preden smo se ustavili, sem videl na bližnjem tiru naše ranjence, ki so odšli z vlakom pred nami. Bili so zastraženi in potuhnil sem se, da me ne bi izdal kak pogled.
Ivanka je šla po vodo in zelo smo se bali, da bi jo kdo kaj vprašal. Lahko bi tudi kdo prišel z njo do vagona in spoznal, da nismo nemški vojaki. Vlak se je premaknil in malo nam je odleglo. Ne spomnim se, če smo se do Dravograda še kje ustavili. Tam so odklopili sprednjo lokomotivo in jo mimo nas prepeljali za naš vlak. Ležal sem pri vratih in sem videl most pred nami. Zdel se mi je precej poškodovan od bombardiranja.
Spet smo se premaknili. Zdaj sta obe lokomotivi rinili vlak čez most. Kmalu so se začutili močni udarci odbijačev in vagon je kar poskočil – nato je vse obtičalo. Lokomotivi sta nas zapustili. Gotovo sploh nista bili pripeti k vlaku in sta ga kar tako rinili, dokler bo šlo. S strani, kjer sem ležal, se je zdaj videl le breg. Tisti pa, ki so ležali pri drugih vratih, so videli spredaj nevarno nagnjen vagon. Ne spominjam se, če se je kak vagon popolnoma prevrnil. Prepričan pa sem, da so imeli namen vlak zvrniti v Dravo. Bil je zelo dolg, lokomotivi sta komaj zmagovali in takoj za mostom ni bilo zaleta. Hvala Bogu, ni se zgodilo.
Ob vlaku so se pojavili vojaki v rjavih uniformah. Čokati, dobro rejeni, zmagovalci. Na kapah so imeli leva. Bolgari. Nad vlakom so stali na cesti s svojim topništvom. Morali smo zapreti vrata na desni strani vlaka, odprta pa so ostala proti Dravi. Videl sem tudi nekaj oficirjev. Ti so imeli oznake na ovratniku. Srp in kladivo na rdečem polju. Tudi kape so imeli drugačne. Kar rekel bi, da so bili sovjeti. Nič niso nadlegovali po vlaku in čez čas smo lahko šli po vodo k Dravi. Tudi partizani so se pojavili. Na srečo ne slovenski. Bogve kaj.
Makedonci, Hrvatje? Ti so planili po vlaku. Meni niso vzeli nič. Uro sem že na Pragerskem skril pod ovoj na nogi, kaj drugega koristnega pa nisem imel. Na vrata vagona, ki je bil za nami, so Nemci z mavcem napisali TIFUS, misleč, da bi tako nalezljiva stvar ustavila stikanje po vagonu. Naivneži. Kako naj švabski tifus ustavi južnjaško partizanko? Za nami so iz vagona privlekli dva oficirja in ju kar pred vrati ustrelili.
Nekega dne se je odločilo. Mlad nemški častnik je šel ob vlaku nazaj proti mostu. Imel je zdravniške oznake. Govorilo se je, da je šel k Bolgarom zaprosit pomoč, ker so na vlaku sami ranjenci in bolniki, ki potrebujejo pomoč. Že. Takoj.
Mislim, da smo ta dan od Nemcev iz sprednjega dela vlaka dobili malo grahove juhe; pa nisem prepričan, če se je res zgodilo. Imeli pa smo nekaj sladkorja in suhega sadja še iz Novega mesta.
Nemci so pred vlakom popravljali progo in nato smo začeli potiskati vlak. Vse je rinilo. Bosi, kruljavi, lačni. Pa je šlo; niti Bolgari niti partizani nas niso ovirali. Nekateri Bolgari so celo čutili z nami. Videl sem,‘kako je vojak na skrivaj vrgel hlebec kruha v vagon. Tudi cigarete so metali. Nisem jih bil deležen, pa se mi je le dobro zdelo. Na ravnici pred nami je bila postrojena partizanska brigada. Niso nas ovirali, ko smo rinili mimo njih.
Pririnili smo vagone v Leobenthal (menda Lobelnica). Na postaji pred nami je visela avstrijska zastava. Pot naprej nam je zapiral drug vlak, ki je stal na istem tiru. Bil je težak oklopni vlak – tudi brez lokomotive. Nekateri smo šli raziskovat ta vlak; našli smo nekaj mesnih konzerv in obleke. Celo do dobrih škornjev sem prišel. Težko orožje je bilo še montirano, toda uničeno. Še enkrat sem videl tri Bolgare na konjih. Kaka izvidniška patrulja; sicer pa tam ni bilo vojaštva.
Nemci so dobili zvezo z Angleži. Morda so le telegrafirali, govorilo pa se je, da so na oklepniku našli motorno kolo in šli po pomoč.
Po progi iz smeri Dravograda se je bolj privlekel kot prišel človek. Skoraj gol. Suh, izčrpan. V roki je nesel kanglico, narejeno iz konzervne ali barvne škatle. Bos … in cape so visele od njega. Ko se mi je približal, sem ga prepoznal. Ko je naša četa ustanovila postojanko v Št. Jerneju, smo bili napadeni, še preden smo utegnili narediti nekaj zaklonov. Drugi dan je ta fant prišel iz Kostanjevice, da bi obvezal morebitne ranjence. Tudi meni je obvezal laket. Nekaj tednov prej sem bil ranjen v podgrajski fari; spomladi 1944. Pozdravil sem ga po kmečko: »No, odkod pa ti?« Kar skup je zlezel. Kaj ne bi, revež. Bil sem v angleških hlačah in rjavi srajci. Prepričan je bil, da sem partizan in ga celo poznam.
Dopovedoval sem mu, da sem domobranec in da mi je nekoč obvezal rano. Ni verjel. Rekel sem mu: »Ireno poznaš?« Prijel sem ga za roko in ga peljal k njej. Počasi je dojemal. Dali smo mu obleke, nabrane na oklepniku, in jesti; pa je samo gledal in postavljal na tla. Tudi jesti ni mogel, revež. Potem je le povedal.
Umikal se je z novomeško bojno skupino. Položaje so menda zapustili 9. maja. Pri Radečah je bila domobranska vojska razrešena dolžnosti – razpuščena. Z neko skupino se je prebijal čez Štajersko. Imeli so spopade in ranjene. Njemu so naložili skrb za hudo ranjenega. Ni mu mogel pomagati, da bi šel naprej. Njega so partizani ujeli in so ga zaprli v neko barako. Ponoči je ušel. Kje in kako je prečkal Dravo, ne vem; in verjetno tudi on ne, v stanju, v kakršnem je bil. Imenovali so ga Gogo.
No, prišli so Angleži z lokomotivami, odstranili so oklopni vlak in nas potegnili v Wolfsberg. Mi smo si že nekoliko opomogli. Jedli smo, se obrili in se otresli partizanske more.
Lempel je prišel od nekod s slabo novico. Da bo namreč vlak moral v Celovec peljati čez Judenburg in da so tam sovjeti. Mi, ki smo hodili, smo se odločili, da bomo šli peš. Mislim, da je bilo kakih 60 kilometrov. Irena je popisala vse rešence in nam želela srečno pot.
Deset domobrancev je v Wolfsbergu zapustilo sanitetni vlak. To smo bili: Barbo, Lužar, Kos, Tone Brulc, Franc Ovniček, Fonzi Lenarčič, Anton Pungerčar, Polde Virc, Jože Gorjup (Gogo) in Srečo Šivic. Koračili smo po cesti proti Velikovcu in že po kratki hoji nas je angleški vojak napotil s ceste. Bilo je neko zbirno taborišče. Travnik ali njive. Nič ograjeno; a v ozadju so se videle barake z visoko žično ograjo. Morda zloglasno taborišče, kjer so tudi nekateri Slovenci, tudi domobranci, v negotovosti čakali, kaj bodo o njih določili vsemogočni zmagovalci.
Kmalu so po zvočniku klicali Jugoslovane k vhodu. Gogo je malo klatil nemško in smo šli tja. Tam je stalo nekaj vojakov. Večina mladi Štajerci. Naložili so nas na dva kamiona, če se prav spominjam. Eden od naših je vprašal šoferja po italijansko: »Dove andiamo?« (Kam gremo?) in Anglež je odgovoril: »Drauburg.« Sedem nas je poskakalo s kamiona, Barbo, Kos in Lužar pa niso hoteli. Žalostno. Narediti tisto grenko pot umika, priti do relativne svobode in se kar tako vrniti v trpljenje.
Pomešali smo se med vojaštvo in nihče ni stikal za nami.
Nemški vojaki so se organizirali po enotah in so prejeli nekaj hrane še iz lastne zaloge. Le nas sedem ni spadalo nikamor in nismo dobili nič. Napotili so nas k policijskim oddelkom, ker so bile naše uniforme, kolikor smo jih še imeli, podobne njihovim. Zahtevali so vojaške knjižice (Soldbuch). Nismo jih imeli in nismo dobili nič. Imeli smo srečo, da nam tisti Anglež ni odvzel nekaj večjih konzerv. Tudi sladkor smo imeli v čutaricah. Eden je našel nekaj suhega krompirja. Skuhali smo ga in pojedli. Tudi eno konzervo smo odprli. Zaspali smo na prostem.
Drugi dan so nas peljali skozi Velikovec in čez Dravo v smeri proti Dravogradu. Izstopili smo in precej časa čakali na travniku. Bogve, kje bi to bilo. Mogoče pri Pliberku, kjer je bilo kasneje predanih toliko domobrancev v trpljenje in pokol. Ponovno smo morali na kamion in smo šli nazaj v Velikovec. V mestecu smo se peljati mimo hiše z jugoslovansko zastavo in videl sem partizanko, ki se je grela na soncu. Zapeljali so nas v vznožje hribov v okolici. Ne vem, kako se je kraj imenoval; videl pa sem tablico ob cesti z napisom St. Stefan. Ustavili smo se na bregu in prav pod krajem je bil gradič. V gradu je bila komanda neke nemške divizije. Imeli so še nekaj pušk in pri vhodu so imeli stražo. Tudi generala sem videl. Nas domobrance so spet nekako izločili (Nemci namreč). Pridružilo se nam je še nekaj drugih. Nemški kapetan Albanec Tela, mladi Bosanec Ante Čule, en Madžar, nekaj Poljakov, eden od teh, menda Rudnicki, podoficir, je bil naš vodja (Gruppenführer), in morda še kdo. Nas so imenovali »Auslander«. Bili smo popolnoma prosti vseh dolžnosti.
Čule je imel nekaj tobaka. Dal je malo in z Gogom sva šla v hribe, da bi zamenjala za hrano. Le malo drobnega krompirja sva dobila na samotni kmetiji. Kraj je bil že vse preveč opustošen od tolike vojske, ki se je že pred nami naselila v okolici. Nekaj malega smo dobili od Nemcev. Navadno štiri kekse in črno kavo. Enkrat so nam dali nemški črni kruh. Bil je še topel in Poljaku je šlo na jok. Hotel je štruco pravično razdeliti na trinajst ljudi, pa se mu je vse zdrobilo. Pred neko hišo sem srečal gospo. Zdela se mi je nekam preveč gosposka za tisti kraj. Vprašal sem jo, če ima kako slovensko knjigo. Rekla je da in me vprašala, če sem belogardist. Zatajil sem to kot Peter Kristusa. Mislim, da mi ni verjela; rekla pa je, da je bolje tako, in mi prinesla knjigo. Ne vem več naslova, bila pa je povest o Koroški v času po prvi svetovni vojni.
S fanti smo se spraševali, kaj se je zgodilo z našo vojsko. Kje so? Vedeli smo le, kar je povedal Gogo; o razpustu novomeških domobrancev pri Radečah in da so si manjše skupine odpirale pot čez Štajersko. Spomnil sem se partizanke v Velikovcu in gospe, ki me je vprašala, če sem belogardist, in naš položaj mi ni bil nič všeč.
Enkrat smo imeli sv mašo. Najbrž na praznik Sv. Rešnjega telesa. Skupina Poljakov je pela himno Povsod Boga in tudi mi smo peli po naše.
Nemška divizija se je selila in nakladali so stvari na kamione. Gogo in jaz sva šla v grad. Gogo je odnesel pločevinasto škatlo keksov. Ko je prišel do kamiona, jo je vrgel v koprive. Nihče ni videl. Meni pa se ni posrečilo. Nesel sem vrečo krompirja in mi je Nemec pomagal, da sem postavil na kamion. Potem si nisva več upala, da ne bi kdo odkril še škatle. Ko so odpeljali, je Gogo šel ponjo. V njej je bilo nekaj kilogramov belih makaronov. Kapetan Tela je kuhal kar v tisti škatli. Eden naših je še imel konzervo in jo je dal. Če bi imeli čebulo in malo maščobe, bi bil cel banket. Pa smo se le do sitega najedli.
Tudi nas so drugi dan selili. Ovnička ni bilo. Nekje se je z Madžarom potepal. Je že kje zasledil kako kiklo. Bil je tako nemirna duša. Izposojeno knjigo sem oddal neki ženski v gradiču in kazal proti hiši, kjer sem jo dobil, in smo šli.
Po kratki vožnji so nas pustili v pravem ujetniškem taborišču z visoko žično ograjo in stražarskimi stolpi. Pri popisovanju smo se izdali za četnike. Angleški narednik je nekaj vedel o tem. »Mihajlović,« je rekel in nekaj o E1 Alameinu v Afriki. Tam so menda sodelovali jugoslovanski vojaki in je tudi on bil tam. »Zdravo,« je rekel.
Tudi Ovnička so kasneje pripeljali. Dobili smo majhne šotore za dve osebi. Vsako jutro smo morali ob sončnem vzhodu odpreti pol šotora. Kar lačni smo bili v tistem taborišču. Prejema1i smo štiri kekse in črno kavo na dan. Sladkor nam je pošel. Nekega dne so skuhali juho. Govorili so, da so Kozaki, ki so vozili vodo v taborišče, zadrgnili muli verigo okoli vratu, in se je zadušila.
V taborišču je bilo veliko Hrvatov. Bili so oddelki »Vražje divizije«, ki so bili na vzhodni fronti. K njim je prišel duhovnik iz Rima in jim govoril. Tudi mi smo šli tja. Rekel je, če hoče kdo kaj vprašati. Tudi jaz sem prišel na vrsto. Povedal sem, da smo Slovenci in četniki in vprašal, če ve, kje je četniška vojska. Rekel je, da so četniki v Italiji v mestu Forli. Prosil sem ga, naj pove Angležu, kaj smo in kam želimo iti, in storil je tako. Poveljnik v kratkih hlačah in s pipo za nogavico je nekaj vpil nad narednika, ki je takoj prišel. Nekaj so govorili o nas in si nas ogledovali. Verjetno se je narednik spomnil, da je v taborišču nekaj četnikov. Potem je poveljnik rekel duhovniku, naj nam pove, da ne ve, če ima on moč, da nas prepelje v Forli, da pa se bo informiral. Duhovnik nam je to povedal in tudi, da je Forli zelo daleč. Zahvalil sem se in ponavljal magično parolo Forli. To je bilo naše upanje. Se enkrat so nas popisali in sedaj se spomnim, da se nam je nekje pridružil mlad Srb.
Čez nekaj dni so nas res klicali na kamione, a ža1 ne vseh. Fonzi, Pungerčar in Virc so ostali. Z nami so peljali tudi nekaj nemških vojakov bogve kakšne narodnosti. Tudi dva stražarja sta bila z nami. Peljali smo se čez Celovec v Beljak. Ni mi bilo pogodu, ker smo zavijali precej na levo – in tam je Jugoslavija. Pripravljeni smo bili razorožiti stražarje, če bi nas peljali v Jugoslavijo. Zagledal sem napis Tarvis in tudi že zastave, jugoslovanske in italijanske. Tudi partizane, a vedel sem, kje smo. Partizanov smo videli mnogo, ko smo se vozili proti jugu. V nekem zamreženem taborišču, še preden smo prišli v Udine, smo morah izstopiti. Potem se je eden od Angležev spomnil, da »Jugoslav« ne spadajo tja in smo morali spet na kamione. Tisto taborišče je bilo verjetno pri Gonarsu. Peljali so nas v Palmanovo. Tam so šli Angleži v gostilno. Le en stražar je ostal z nami. Potem so nas peljali še naprej proti Jadranu. Menda proti Monfalconu. Bila je že noč in bližala se je nevihta. Sredi polja so nas izgnali s kamiona in odšli.
Tudi mi smo šli v neznano. Na cesti je stal italijanski žandar (carabiniere); tudi nekaj velikih šotorov smo opazili, ker so bili razsvetljeni. Vstopili smo in povedal sem mlademu poročniku, kdo smo, kaj se je z nami zgodilo, kam hočemo in da smo lačni. Res tisti dan nismo nič zaužili. Menda še vode ne. Bil je zgovoren. Zaradi hrane pa je rekel, da je prepozno (tropo tardi). Ponudil pa je kavo in bel kruh. Oddelil nam je tudi šotor s pogradi. Deževalo je in zjutraj je bilo v šotoru deset centimetrov vode. Kakšno srečo smo imeli! Zopet so nam dali kavo in kruh in žandar je ustavil vozilo (landrover). Anglež je, ne da bi kaj vprašal, peljal v Udine, ustavil in čakal. Še pogledal nas ni. Gogo je rekel: »Menda hoče, da izstopimo.« Res smo in on je brez besede odpeljal. Vzvišeni zmagovalec!
Lahi so zijali v nas, ko smo korakali po mestu. Priletela je opazka: »Tedeschi sporchi!« – umazani Švabi. Še dobro, da ni kdo rekel fašisti. Rado bi jo skupil. Nekega žandarja smo vprašali, kje je postaja in kako bi šli v Forli. Rekel je, naj gremo tam blizu v zbirno taborišče. Našli smo kraj. Via Gallina 2, je rekel žandar. Bila je šola z visoko železno ograjo. Previdni Gogo je rekel: »Glejmo, če ljudje svobodno hodijo noter in ven.« Ko smo se prepričali, da je tako, smo šli na dvorišče. V veži sem na stebru videl napis »King Peter«. Pri mizici je sedela gospodična in ko sem rekel: »Prego, signorina,« je rekla: »Govorite slovensko?« Mislil sem si, da se mi na koži pozna. Ko sem ji povedal, kdo smo in kaj hočemo, je vprašala, če smo lačni. Rekel sem, da že dva meseca nismo jedli. Nasmejala se je in rekla: »Dodjite,« ter nas peljala za stavbo. Naročila je kuharju, da nam mora dati jesti, kolikor hočemo. Se malo je gledala, ko smo s slastjo »žrli« dobre makarone. Nekam otožna je postala. Morda se je spomnila slabih časov, ki gotovo niso šli mimo nje. Rekla je: »Zaista niste jedli« in nato: »Posle dodjite kod mene.« In je odšla.
V taborišče je prišla brigada italijanskih partizanov. Prišli so iz Jugoslavije in se vračali domov. Hvala Bogu, da smo se mi prej najedli, sicer bi težko kaj dobili …
Gospodična je rekla, da nas bo poslala v civilno taborišče v Treviso; a mi smo želeli v Forli. Rekla je, da tja ni direktnega vlaka in da je daleč. Potem pa je napisala pismo, ki naj ga pokažemo Angležu v Mestrah (Benetke), češ naj on kaj stori za nas.
Drugi dan je odpeljal tovorni vlak partizansko brigado in nas po furlanski nižini proti Benetkam. Lahi niso delali nobenih problemov zaradi naših uniform in se tudi niso nič ošabno obnašali, kar je bilo kar težko verjeti. Na večjih postajah je italijanski Rdeči križ delil hrano in smo tudi mi dobivali. Prečkali smo reki Piavo in Tagliamento. Teh imen sem se spomnil še iz šole. Popoldne smo prišli v Treviso. Po zvočniku so javili, da vlak ne gre naprej. Da bodo ljudje s kamioni prepeljani v taborišče v Monigo, ki je oddaljeno 5 km. Mi smo šli peš. Spomnim se, da je tista gospodična še enkrat ponovila, preden smo šli iz Udin, da lahko gremo v civilno taborišče.
Pešačili smo proti Monigu. Zagledam mladeniča na kolesu. V kratkih hlačah, majci in bos je bil. Poznal sem ga, a imena se več ne spomnim. V Št. Jerneju je bil domobranec signalist. Čudno se mi je zdelo, da sem ga tam videl in tako oblečenega. Rekel je: »Ti si Srečko. Madoniš, bo Niko vesel, le pojdi tjale v lager.«
Pred vhodom je stal žandar. Nekaj deklet nas je ogledovalo in ena je rekla: »Kaj, ali ste nori? V domobranskih uniformah! Nas bodo vse poslali nazaj.« Še nisem nič razumel. Na nekem paviljonu je bila tablica »Slovenci« in druga »Pisarna«. Šli smo tja, čakalo nas je novo presenečenje. Uradnica je bila Mimi Z. in jaz sem se rodil v hiši zraven tiste, kjer je živela ona. Vpisala nas je in mi rekla: »Niko je v drugem paviljonu.« Niko je bil moj brat in našla sva se. Njemu se je zdelo čudežno, meni pa čisto normalno. Le okoliščin nisem razumel. Rekel je: »Hvala Bogu.« – »Irena je povedala, da si prišel v Avstrijo, pa sem se bal, da so te vrnili.« »Vrnili? Kam?« Vse se mi je mešalo. Barbo, Kos in Luzar. Gospa pri Velikovcu. Si belogardist? Gospodična v Udinah. Idite u civilni lager! Domobranec bos, v kratkih hlačah; in moj brat tudi. Ste nori? Nas bodo nazaj poslali? Brat me je zbudil iz blodnje. »Greva v kapelo zahvalit se za življenje!« Kasneje mi je povedal, da so domobrance vrnili iz Vetrinja pri Celovcu. Le redki so se rešili. Počasi sem dojemal. Kot takrat Gogo v Lobelnici ali kot Tomaž, ki je moral vtakniti prst v Kristusove rane, da je verjel.
Tudi Fonzi, Pungerčar in Virc so po nekaj dneh prišli v Monigo. Raztepli smo se po svetu. Bogo jo je pobrisal v Francijo in od tam emigriral v Kanado. Pungerčar je odšel v Avstralijo. Moj brat je po nekaj letih bolan in zapuščen žalostno umrl v Italiji. Drugih pet nas je odšlo v Indijo Koromandijo – v Argentino. Tone Brulc je pred leti po strašnih bolečinah umrl. Ko si je gradil dom, je po lestvi v samih kopalkah nesel na streho kanglo vrelega katrana. Spodletelo mu je in se je polil. Ovniček je imel več nesreč. Izgubil je palec in je roka ostala zelo poškodovana. Zaletel se je z avtomobilom in si razbil lobanjo. Nekdo ga je po nesreči ustrelil z lovsko puško v hrbet iz razdalje enega metra. Še sedaj je pravi svinčeni rudnik. Tudi jaz sem prejel opomine in udarce. Ubogemu bratu nisem znal pomagati. V hudi zimi mi je zgorelo vse, da sem ostal reven kot ob rojstvu. Nisem rešil niti hlač. Še izkaznice nisem mogel obnoviti, ker sem imel vse prste ožgane. Veliki brusilni kamen mi je odtrgal palec na desni roki. Nekajkrat so me okradli. Še voljo do življenja so mi vzeli. Obležal sem pod petimi tonami tirnic in vzkliknil: »Moj Bog, kaj bom pa sedaj?« Prosil sem Rusa Petruško, naj prinese sekiro, da bi odsekal nogo in me rešil. V božjem imenu sem prosil vode, ker sem bil do smrti žejen. Nato operacija. Neki uradnik mi je zapravil vse prihranke. Kasneje mi je drugi zapravil drago protezo.
No, domobranci smo hoteli graditi boljši svet. Graditi na starih izkušnjah in zamenjati z novim, kar je bilo slabega. Ni nam uspelo. Tudi nasprotnikom ne. Še večje gorje so prinesli na svet. Nova sovraštva, nasilje, laž, gorje, hinavščino. Videli smo Kubo, Biafro, Vietnam, Kampučijo, Angolo, Afganistan, Nikaragvo, lakoto, strah in gorje in še in še.