Avtor: Tine Velikonja

Varljiva svoboda

Kakšna je bila osvoboditev taborišča in komunistični puč, podrobno opisuje Ahlin (Zaveza, 11, str. 36). V uvodu v Lipovčev članek pa so uredniki Zbornika 1973–75 napisali naslednje podatke: samozvani Jugoslovanski narodni odbor (Jugoslav National Commitee) je vodil Hrvat Oskar Juranič, člani pa so bili dr. Vlada Popovič, inž. Branko Diehl, Alojzij Žigon, Ludvik Mrzel, Miloš Pavlovič - Ceravac, dr. Alojzij Kraigher, Dimitrij Mušič, Škerl in drugi.
Komunisti bi lahko svoje sotrpine protikomuniste pobili takoj. A vse kaže, da so imeli zaradi svojega vedenja slabo vest. Zato tak trud, da jih kot odpustke za svoje grehe pripeljejo domov žive. Ni se jim čisto obneslo. Kot bomo izvedeli, so jih doma nekaj zaprli takoj, druge pa so prihranili za dachauske procese.
Kako se spominja konca vojne Žekar:
27. aprila ob 18. uri smo čuli strele s stolpa in takoj nato zunaj taborišča. Nato je nastalo veselo vpitje in kričanje. Taborišče je naenkrat zaživelo. Jetniki so vdrli v stražne stolpe in pobili vse, kar je bilo v nemških uniformah. Ob vsakem stolpu je ležalo šest do osem močno izmaličenih trupel esesovcev, okoli taboriščne ograje pa so se pokazali ameriški vojaki.
Slovenski komunisti, ki so imeli v rokah taboriščno policijo, so izrabili nered in se spravili na nas. Najprej so nam pobrali vse, kar nam je ostalo: čevlje, perilo, skratka vse, celo žlico in zobno ščetko s pripombo: Saj ne boste tega nikoli več rabili. Pozvali so nas na Appellplatz; tam smo čakali, dokler nas niso polovili. Seveda so nas pri tem pretepali. Antosijewicza, ki se jim je upiral, so tako pretepli, da je bil ves krvav. Pristopil je neki Pajk. Pljuval je po meni in me šikaniral, nazadnje pa se je še sam znašel med nami. Ne vem, zakaj. Kar porinili so ga med nas in dejali, da ni nič boljši. Nato so nas Peterlina, Križa, Zagorška, Bajca, Bitenca, Grada, Antosijewicza, Mavra, Okorna, Kerbiča, Štucina, Šeškarja, mene, Mehleta, tri domobrance, katerih imen se ne spominjam, in Pajka odvedli v prvo barako; tam smo čakali, da bi polovili še ostale. Iskali so namreč Lipovca, Kristana, Pirkmajerja in Goričana, ki so bili ves čas v bolnišnici. Končno so se pomirili ob dejstvu, da teh ne morejo dobiti, in s tolažbo, da jih bodo že še prijeli in zaprli. Nam so obljubljali vse mogoče. Eni so nam grozili, da nas bodo takoj pobesili, drugi, da nas bodo kamenjali, tretji, da nas bodo poklali. Končno je prišel sam Žigon s člani tako imenovanega Jugoslovanskega narodnega komiteja v Dachauu. Odločili so se, da nas bodo zaprli v bunkerje in nato peljali v domovino, kjer nas bodo postavili pred ljudsko sodišče, ki da je edino pristojno, da nas kaznuje.
Ko smo šli prek Appellplatza, se je pojavila v taborišču neka novinarka v ameriški vojaški uniformi in nas slikala. Za to fotografiranje smo morali vsi dvigniti roke nad glavo kot ujetniki. Rekli so ji, da smo jugoslovanska SS in da so nas zato aretirali. Peterlin je skušal pojasniti, da to ni res, a mu niso pustili do besede. Nemški kriminalec, bivši poveljnik policije, ki je sodeloval s komunisti pri naši aretaciji, mu je dobesedno s puškino cevjo zamašil usta, da ni mogel povedati, kdo in kaj smo ter zakaj so nas aretirali. Ker so se bali, da bi nas videl še kak Amerikanec, so nas brž odpeljali naprej v bunkerje za kuhinjo in kopalnico. Vsaka celica je imela ob eni strani zidu pripeto posteljo oziroma prično, na drugi strani pa umivalnik s tekočo vodo in celo stranišče s školjko na izplakovanje. Na tleh je bil parket. V nemški državi so bili tu zaprti tisti nemški vojaki, ki so bili obsojeni na smrt, prav tako pa tudi politične osebnosti kot avstrijski kancler Schuschnigg, madžarski regent Horty in bivši jugoslovanski zunanji minister Cincar-Marković ter še nešteto drugih. Nemci so jih nekaj dni pred koncem odpeljali iz taborišča v grad južno od Münchna. Nas so zaprli po šest v eno celico. Celice so bile temne, ker so imele okna zazidana, brez postelj, da smo morali ležati na golih tleh. Z menoj so bili Peterlin, Zagoršek, Okorn, Štucin in Pajk. V sosednji celici so bili Križ, Bitenc, Bajec, Šeškar, Korbič in Antosijewicz, v tretji pa Maver, Mehle in oni trije domobranci. Stražili so nas večinoma sami Primorci pod vodstvom nekega Nanuta.
1. maja ob splošnem praznovanju tam zunaj so se odprla vrata celice. Vstopili so štirje stražarji in ljubljanski kirurg dr. Venčeslav Arko v belem plašču. Tega dne je bil dežurni zdravnik. Ne morem opisati njegovega izraza, ko je zagledal v celici p. Okorna. Stopil je k njemu in ga pričel boksati in brcati, medtem pa je pripovedoval drugim komunistom, da je stanoval za Bežigradom in da ga je pater spravil v zapor in delal krivico njegovi ženi, sicer pa da ve, da je po Bežigradu moril otroke v zibelkah. Ko je zlil nanj vso ploho psovk in laži ter Okorna nečloveško preboksal, je zagrozil dobesedno: Počakajte, belčki, v Ljubljani bom prišel k vam z dvema pištolama in vas bom operiral.
Dne 3. maja so pričeli z zasliševanji. Pisarno so si uredili v podobni celici, kot je bila naša. V njej je bila miza s pisalnim strojem, ob steni dve postelji, na drugi strani pa omara.
Ob mojem prihodu je sedel za mizo moški kakih tridesetih let s svetlimi lasmi, za katerega sem izvedel kasneje, da se piše Juranič in da je Hrvat iz Zagreba. Baje je bil po poklicu jurist. Za menoj je sedel na postelji neki kapetan Kmet, ki je prišel v Dachau z istim transportom kakor mi. Na drugi postelji pri oknu pa je sedel Žigon. Zasliševanje je sprva potekalo mirno, a ker jim nisem vedel povedati tistega, kar so pričakovali in želeli, so postajali vedno bolj osorni in mi grozili s pištolo. Juranič je dejal, da nas bodo peljali v Ljubljano in nam javno sodili na Kongresnem trgu, kjer nas bodo tudi obesili in sežgali na grmadi.
Dne 8. maja so spustili vse duhovnike in civiliste razen Borisa Grada, ki ni hotel podpisati, da se bo prostovoljno vrnil v domovino. Tako smo ostali Bajec, Stane Bitenc, Grad, Križ, Mehle, Peterlin, Zagoršek in še trije domobranci. Nekaj dni po izpustu naših kolegov smo izvedeli, da je zunaj umrl apotekar Maver.
Naredil sem načrt za pobeg in pričel z delom. Treba je bilo prežagati železno mrežo na oknih. Toda kako? Saj nisem imel prav nikakega orodja. Kar mi je padlo na misel, da je steklo trše od železa. Na mojem oknu je bilo še steklo. Previdno sem ga razbil in razlomil v podolgovate kose. Nato sem začel z njimi žagati železo. Šlo je, a zelo počasi. Po prvi noči sem izračunal, da bi z vztrajnostjo v štirinajstih dneh prežagal dve železni palici ter tako napravil luknjo, skozi katero bi se lahko splazil človek. Žagal sem vse noči in zdelo se je, da bom končal prej, kot sem mislil. Napočil je zadnji dan. Vse priprave so potekale v najlepšem redu in naslednjo noč (5. junija) bi pobegnili v svobodo.
A nam ni bilo usojeno. Komunisti so morali nenadoma izprazniti ta del zaporov in so nas zato prestavili na drugo stran, to je tja, kjer so imeli prej sami sobe. Vse delo je bilo zaman.

Ugrabljeni in odpeljani domov kot živa odkupnina

Istega dne je odšel tudi prvi transport v domovino. Odšlo je približno tisoč Slovencev oziroma Jugoslovanov. Tega dne smo izvedeli, da je transport, s katerim so 1. aprila odšli Finec, Ilovar, Božič, Rous in drugi na delo v solne rudnike, prišel okoli 12. maja v Allach pri Münchnu in da so jih tudi tam dva dni pozneje aretirali in zaprli v bunkerje. Ilovarja so bolnega za tifusom in vročino zaprli v bunker na goli cement ter ga še pretepli. Zaradi tega je dobil pljučnico in smrt ga je rešila 17. maja 1945. Pokopali so ga v skupni grob v Allachu.
Drugi transport je odšel iz Dachaua v domovino dne 7. junija. Mi smo še ostali. Videti je bilo, da nas komunisti ne bodo mogli repatriirati, kajti ameriška kontrola je bila zelo stroga. A poslužili so se prevare. Vedeli so, da vsi ameriški oficirji zapustijo taborišče ob 17. uri in jih do drugega dopoldneva ni na spregled. Zato so 8. junija po 17. uri podkupili ameriškega narednika, ki je bil po rodu Poljak, in ga pregovorili, da nas je vključil v transport. Ob 18.30 so nas odpeljali na razkuževanje in preobleko. Tako kot drugi taboriščniki smo dobili nemško vojaško perilo, vojaške jahalne hlače, škornje in kratke SS bluze, nakar so nas odvedli nazaj v zapore. Drugo jutro, 9. junija 1945, pa je že ob pol šestih prišel tovorni avtomobil, ki ga je šofiral majhen zamorec. Nanj so naložili velik zaboj in nas enajst zapornikov: Peterlina, Križa, Zagorška, Bajca, Bitenca, Grada, Mehleta in mene, poleg tega pa še beograjskega advokata dr. Zorka, nekega Božiča z Rake in nekega Celjana, ki je bil gestapovec. Pisal se je Jurič ali podobno. Drugi trije domobranci, ki so bili skupaj z Mehletom, so tiste dni zboleli. Zato so jih izključili iz transporta in poslali v bolnišnico. S tem transportom bi se moral vrniti tudi Pirkmajer, pa jim je zadnji trenutek ušel.
Ahlin (Zaveza, 11, str. 38) je mnenja, da se tisti, ki jih niso zaprli in so smeli oditi iz taborišča, niso dovolj potrudili za svoje ljudi. Lahko bi se postavili zanje, saj nihče med njimi ni bil domobranec in znali so nemško. Naše so imeli komunisti zaprte štirideset dni, pa se nihče ni resno zganil. Če bi storili kaj podobnega kot Meršol na Koroškem, jih ne bi mogli odvleči v Slovenijo.

Lipovec se nekako brani in piše naslednje (Zbornik 1973–75, str. 114): S pomočjo poljskih duhovnikov je uspelo rešiti iz zapora slovenske duhovnike. Častnikov in drugih civilistov ni bilo mogoče rešiti, četudi je bilo posebno zastopstvo pri poveljniku taborišča gen. Adamsu. Ta je dejal, da je Tito a fine man in o državljanski vojni v Jugoslaviji ni imel pojma.

Tovornjakov je bilo sto, taboriščnikov na njih pa tisoč. Bili so natovorjeni z naropano robo od blaga do pisalnih strojev, fotoaparatov in koles. Prvi je vozil ujetnike.
Peljali so se skozi porušeni München, zavili na Garmisch Partenkirchen, Innsbruck, Brenner, Lienz, Beljak, Trbiž.
Peljali smo se skozi Žabnico in kmalu zagledali dva jambora z zastavami. Na prvem je plapolala italijanska, na drugem jugoslovanska z rdečo zvezdo. Meja. Avtomobil so ustavili. Vpitja ni bilo ne konca ne kraja. Italijanski stražarji so delili cigarete tudi nam, preden so se naši spremljajoči komunisti zavedeli in lahko pojasnili, da smo v tem avtu ta beli. Džip, ki nas je spremljal od zadaj in v katerem so bili med potjo naši stražarji z brzostrelkami, je svojo nalogo opravil in videti je bilo, da se vojaki nekako boje rdečega raja. Na hitro so opravili svojo dolžnost, takoj obrnili avto in z vso naglico odbrzeli nazaj proti zahodu. Nas so prevzeli partizanski stražarji in se povzpeli z naperjenimi brzostrelkami na naš avtomobil. Na zemljo je že legel mrak, ko se je naša kolona premaknila od meje proti Jesenicam.
V Ljubljani so se na Celovški cesti ravno spuščale zapornice. Prva dva avtomobila sta prišla čez, ostala kolona je morala počakati. Mi smo nadaljevali pot mimo Figovca, nebotičnika in pošte po Šelenburgovi cesti proti Kongresnemu trgu. Povsod je bilo polno ljudi, ki so hiteli na trg, da sprejmejo povratnike. Ko smo zavili od nunske cerkve proti kinu Matica, je pričela godba igrati Hej, Slovani. Na velikem transparentu je pisalo: Dobrodošli, trpini, v naročju svobodne domovine! Čakajoči so glasno pozdravili avtomobila in ko se je naš kot prvi ustavil pred Univerzo, se je oglasil po zvočniku Kidrič, ki je bil s svojo druščino na balkonu. Pričel je s pozdravnim govorom: Tovariši trpini, vesel sem, da vas lahko v imenu slovenske vlade in KPS prisrčno pozdravim … Naenkrat je utihnil, kajti sporočili so mu, da to še ni pravi transport, temveč samo prvi avto z zaporniki. Medtem so nas obstopile ženske v narodnih nošah ter nam delile cigarete, kekse, slivovko in čaj ter celo nekaj nogavic in spodnjih hlač. V tem so se naši varuhi zavedeli pomote, takoj odstranili ljudi z našega voza ter nas močno zastražili.

Iz ječe na strelišče

Žekar opisuje življenje v zaporih ljubljanskega sodišča. Omenja dr. Viktorja Turnška, po rodu Štajerca, pred vojno odvetnika v Črnomlju, in Viktorja Avblja, s katerim se je poznal že pred vojno in je bil njegov glavni zasliševalec, ter druge.
Ko prebiramo njegovo hojo skozi muke, ne moremo verjeti, da človek toliko prenese, ko je obenem tako krhek, da ga ubije en sam udarec. Življenje v samici, pretepanje, stradanje, ubijanje sojetnikov, nato življenje v natlačenih celicah in končno proces: Že prvega dne so se hrupno odprla vrata in v celico je s pospeškom priletel kapetan Markovič, eden tistih, ki so se najbolj trudili, da so nas lahko odpeljali v domovino. V Dachauu si je nekje oskrbel osebni avtomobil, ga napolnil s paketi in drugim ukradenim materialom ter vse kot svojo lastnino pripeljal v Jugoslavijo. Komaj smo si malo opomogli od presenečenja, že so se zopet odprla vrata in v sobo je stražar porinil štiri moške, v katerih smo spoznali člane odbora, med njimi dr. Popoviča. Prisluhnili smo njihovim pogovorom, saj jih je bilo zdaj med nami kar sedem in so vedeli povedati marsikaj, o čemer se nam prej niti sanjalo ni. Zvedeli smo, da so že v Dachauu aretirali Juriča in dr. Zorka. Niso imeli čistih računov, zato so se tudi bali vrniti z istim transportom kot mi. Vračali so se vsak zase z avtomobili in po drugi poti. Izvedeli smo, da nas ne bi smeli repatriirati, a so nas dobesedno ukradli.

Opis slike: Ljubljana, 12. decembra 1943 – Domobranska parada

22. junija 1945: Zvečer so se odprla vrata mojega bunkerja in na vratih se je prikazala partizanska hierarhija z generalom Mačkom na čelu. Z njim so bili še kaki trije generali, sedem polkovnikov, zadaj pa še drugi oficirji. General Maček me je vprašal: Zakaj si pa ti v zaporu?
Odgovoril sem mu: Ne vem. Jaz sem iz Dachaua prišel.
Pri teh besedah se je pririnil v ospredje polkovnik Viktor Avbelj in dejal: Dovoli, tovariš general, da jaz odgovorim na tvoje vprašanje, ker ta primer dobro poznam. Obrnil se je proti meni in nadaljeval: Veš, zato si zaprt, ker ste vi domobranci hoteli več Slovencev pobiti kot okupator. Pri zadnji besedi so se vrata s treskom zaprla in vsa gospoda je odšla k drugemu bunkerju. Spomnim se datuma, ker se je tega dne začel Velikonjev proces.
Čez tri dni, moralo je biti 25. junija, so se proti 6. uri popoldne odprla vrata moje celice in stražar me je brez vprašanja po imenu potegnil ven, nato pa z bunkami usmeril po hodniku. Na drugem koncu je stalo kakih deset fantov in k tem je potisnil tudi mene. Gledal sem prestrašene obraze, a nisem nobenega spoznal. Stati smo morali proti zidu z rokami na hrbtu. Čez čas je prišlo nekaj partizanov, ki so nam povezali roke na hrbtu z bodečo žico. Ta se je s svojimi konicami močno zajedala v meso, tako da smo krvaveli. Ko smo bili vsi povezani, so nas odgnali po stopnicah na dvorišče, kjer so že čakali kamioni. S puškinimi kopiti so nam pomagali zlesti na tovornjak, kjer smo morali poleči, da nas med prevozom ne bi bilo videti. Partizani so posedli stranice in držali proti nam naperjene puške in brzostrelke. Za nami je šel še en avtomobil, toda kdo bi bil v njem, nisem mogel ugotoviti. Med vožnjo sem ugibal, kam nas peljejo, pa je bilo nemogoče, kajti ležati smo morali na trebuhu in če sem malo dvignil glavo, me je stražar sunil s kopitom pod rebra. Slutil sem, da gremo v smrt in sem hotel vsaj ugotoviti, kje bom umrl. Ker nisem smel gledati, sem skušal to uganko rešiti po tresljajih avta in njegovih ovinkih. S sodišča smo zavili na levo, to je proti severu. Toda avtomobil je vozil po toliko ovinkih, da sem kmalu izgubil orientacijo. Vozili smo gotovo kake pol ure, pa sem še vedno slišal škripanje ljubljanskega tramvaja. Nekje smo obstali in mimo je pripeljal vlak, istočasno sem začul tudi tramvaj.
Zdelo se mi je, da, je starejši voz. Zato sem izključil Moste in Šiško ter slutil, da smo na prelazu na Dolenjski cesti. Vlak je odpeljal mimo, mi pa smo nadaljevali vožnjo, prav tako tudi tramvaj, ki ga je naš voz spustil naprej. Nato smo zavili na levo in nekoliko navkreber. Kje smo? V duhu sem obnovil svoje znanje kraja ob Dolenjski cesti, a nisem mogel ugotoviti, kje smo. Avto se je ustavil, mi smo pa morali med udarci poskakati iz voza. Sedaj sem pač videl, da smo na strelišču. Le kako nisem pomislil nanj, saj sem bil kot vojak tolikokrat tu na vajah. Postavili so nas v vrsto tako, da je bilo med vsakim 2 do 3 metre razdalje. Spogledali smo se in se nemo poslovili, nato pa se je vsak poglobil v svoje misli. Spomnil sem se svoje mladosti, svoje mame, za katero nisem vedel, kje je, mislil sem na našo borbo, na prijatelje in delal obračun svojega življenja. Obudil sem kesanje in zmolil očenaš. Ravno ko sem končal zdravamarijo, je zaregljala strojnica in me zbudila iz misli. Nisem se zavedel, ali streljajo že po meni ali ne, toda pred seboj nisem ugledal nobenega mitraljeza. Poškilil sem nekoliko na desno in videl strelca, ki je premaknil svoj mitraljez za dva metra proti meni. Nisem upal obrniti glave, a s kotom očesa sem opazil, da leži eden od nas na zemlji in trza z nogami. Tako nas bodo vsakega posebej ubili. Stal sem osmi v vrsti, torej jim bo pred menoj padlo še šest. Zopet sem pričel moliti, a se nisem mogel več tako zbrati kot prej. Po glavi mi je rojilo vprašanje, kaj naj ukrenem. Zopet je zaregljala strojnica. Sekunde so bile dolge. Naenkrat začujem ropot motorja, med tem pa spet mitraljez. Partizan, ki se je pripeljal, je stopil k oficirju, ki je stal poleg strelca, in mu nekaj rekel. Oficir pokliče moje ime. Za sekundo sem premišljal, ali naj se oglasim ali je morda boljše, da molčim. Ne da bi se dobro zavedel, sem se oglasil. Vprašal me je, če sem bil res domobranski oficir in če sem bil res v Dachauu. Ko sem pritrdil, mi je velel stopiti iz vrste. Tisti trenutek mi je bilo že žal, da sem se oglasil, a bilo je prepozno. Odpeljali so me nazaj k avtomobilu, a ker sem šel prepočasi, sem dobil tako močan pospešek, da sem padel. Ker sem imel roke zvezane, se nisem mogel pobrati, zato sem zopet dobil nekaj brc in udarcev, ki so mi pomagali na noge. Pri vstajanju sem izrabil priliko, da sem se obrnil proti nesrečnikom, s katerimi bi moral deliti usodo, in poslal s pogledom zadnji pozdrav. Moral sem zopet zlesti na kamion in leči na trebuh. Pri meni je stal stražar in nisem se smel premakniti. V duhu sem bil z njimi, ki so čakali na smrt, in molil zanje. Sekunde in minute so tekle, mitraljez se je vedno znova oglašal in sejal smrt. Sam sem bil tako zatopljen v misli, da nisem opazil, kdaj sta zlezla na avtomobil še dva partizana, niti ne, kdaj je šofer pognal motor. V sodnijske zapore smo prišli, ko se je že nočilo.

Opis slike: Ljubljana 20. aprila 1944 – Del domobranske godbe

Naslednjega dne (26. junija) se je zgodba ponovila. Spet so me pripeljali na strelišče. Razdelili so nas v dve skupini po dvanajst fantov. Toda preden so začeli streljati, so me zopet vzeli iz vrste z besedami: Za tega lopova pa je premajhna kazen, da bi ga kar počili, ta naj crkne slabše smrti!
Čez teden dni so zopet pripravljali streljanje. V klet sem čul, kako odpirajo gornje celice in končno so prišli tudi k nam. Na vratih se je pokazal stražar in vprašal, kako se pišem. Ko sem mu povedal, je gledal po listi in iskal moje ime. Ni ga našel, zato je kar pomolil listo in rekel: Na, poglej, če je tvoje ime gori! Hitro sem jo preletel, mene ni bilo. Videl sem, da je na seznamu bivši poveljnik policajev v jetnišnici Anton Zaman, ki je bil sojen skupaj s Hlebcem. Drugih imen nisem poznal.

Proces

Kako zelo se je potrudila komunistična stran za proces, ki se je začel 19. in končal 23. decembra leta 1945 in dobil ime božični proces, pove odstavek iz knjige Zgodovina organov za notranje zadeve, Ljubljana 1970:
Pomemben udarec reakcionarnim silam je bil postopek in sodni proces, imenovan božični proces, ko so bili obsojeni predstavniki liberalnega tabora in Sokolske legije.
Voduškova, ki citira omenjeni stavek v uvodu Dosjeja, nadaljuje:
Drugič, gradivo Dosjeja je bilo podlaga, izraz ali pa tudi rezultat tistega, kar pogojno imenujem anglofobija slovenske (in jugoslovanske) komunistične oblasti. Ta se je začela že med vojno, zlasti je prišla do izraza leta 1944, ko je grozila invazija zahodnih zaveznikov v Istri, ki bi lahko ogrozila izrazit partijski monopol v partizanskem osvobodilnem gibanju in posledično tudi proces v prevzemanju oblasti. Tarča te anglofobije pa so seveda bili vsi tisti, ki so se sklicevali na zahodno, strankarsko obliko demokracije in z njo simpatizirali (nasproti resnični ljudski demokraciji v povojni Jugoslaviji), katere simbol je bila Anglija, pravilneje Velika Britanija.
Prototip večine povojnih procesov je bil kočevski proces leta 1943. Pri njih se ni dalo skrito, da so prirejeni, grajeni na očitni laži ali na polresnicah, kjer se je o težini kazni odločalo drugje, in so potekali brez posebnih presenečenj. Ves čas se je sklicevalo na korektnost, pozivalo nahujskano množico, naj se umiri in dopusti, da bosta sodišče in tožilstvo do konca opravila svojo nalogo.
Tak je bil tudi božični proces. Voden je bil sramotno. Obtoženci sploh niso prišli v stik z zagovorniki, niso jim pustili do besede; prekinjali so jih, kadar se jim je hotelo, zavračali so razbremenilne priče, lažnim obremenilnim pa pustili govoriti največje nesmisle. V dvorani so s posebej izbrano publiko ustvarili peklensko ozračje, ki je doseglo vrhunec ob zaslišanju duhovnika dr. Petra Križaja. Od vsega procesa, ki ga je bilo mogoče spremljati, ker so ga prenašali po zvočnikih in tudi po radiu, so mi ostali v ušesih samo njegovi kriki, da je nedolžen, s katerimi je skušal prevpiti množico, ki je zahtevala njegovo kri.
Z obsojenci se niso posebej ukvarjali in jih tudi niso pripravljali na proces. Niso jih strli. Ob gori laži je bilo samo treba paziti, da so jim pravočasno zaprli usta in dovolili poslušalcem, da so se razživeli s svojim kričanjem. Edini, ki se je čisto sesul, je bil dr. Branko Jan. Vsi smo se čudili, od kod taka sprememba. Visok črnolasi moški, ki je še pred enim letom govoril tako zanosno, da so dekleta norela za njim, čeprav je bil poročen, je postal kupček samopomilovanja.
Kasneje je povedal Vojski, zakaj se je tako obnašal. Lidija Šentjurc in on sta bila Hrastničana in sta se dobro poznala. Nekaj časa sta celo hodila skupaj. Dan ali dva pred začetkom procesa ga je obiskala v zaporu in mu zagotovila življenje, če bo vse priznal, česar ga bodo dolžili, in se skesal. Obsojen bo sicer na smrt, a kasneje pomiloščen. Tako je igral svojo igro in ogrozil druge.
V nasprotju s tem procesom je bil Velikonjev vsaj na zunaj voden veliko bolj korektno. Nobenih poskusov z lažnimi obtožbami ali lažnimi pričevanji. A čeprav obtoženim niso dokazali posebnih grehov, so jih v slogu naglega sodišča vse obsodili na smrt in sodbo uresničili že naslednji dan. Tudi Rupnikov proces (obenem tudi Rožmanov) je bil za nestrokovnjaka videti umirjen, v resnici pa poln pravnih nepravilnosti in prevar.
Drugačni so bili seveda stalinski procesi, kamor štejemo tudi dachauske. Nanje so pripeljali kot obtožence lastne ljudi, ki so jih prej z velikim trudom pripravili, da so priznavali vsako krivdo in se tudi med seboj obtoževali za reči, ki jih niso počeli.
Žekar piše:
Dne 18. decembra so mi izročili tudi obtožnico, ki je bila razmnožena na debelem papirju. Daljša kakor obtožba je bila obrazložitev, bolj polna nesmislov in laži, pa tudi protislovij. Popoldne so nas obtožence vodili iz sob na hodnik, kjer so nas za razpravo obrili in ostrigli. Proti večeru so nas preselili iz skupnih sob v samice v prvem nadstropju. Vsakega izmed nas triintridesetih so vtaknili v drugo celico, tako da bi bil nemogoč kakršenkoli stik. V celicah so bili seveda še drugi jetniki. Vtaknili so me v celico št. 92, kjer je bil zaprt meščansko šolski učitelj Lajovic, brat Milivoja Lajovica, ki je bil soobtožen na našem procesu.

Sedemurno branje obtožnice

Naslednjega dne so nas po zajtrku poklicali iz celic. Vsak je moral čakati pred svojo celico z obrazom, obrnjenim proti vratom, da se ne bi videli. Pazniki so šli od celice do celice in odpirali vrata, nato pa nas vsakega temeljito pregledali. Ta proces je trajal skoro eno uro, preden smo bili vsi pregledani in pripravljeni za odhod v porotno dvorano. Nato so nas močno zastražene peljali iz trakta samic na hodnik skupnih sob, kjer so nas vklenili po dva in dva skupaj. Jaz sem bil vklenjen z Antonom Porom, pred menoj pa sta stala Peterlin in Križ. Postavili so nas po vrstnem redu, kot je bilo zapisano v obtožnici. Tako vklenjene so nas zjutraj ob 7.40 peljali prek dvorišča, nato skozi stranska zadnja vrata v porotno dvorano, v kateri so visele na steni slike Tita, Stalina, Engelsa, Lenina in Marxa. Dvorana je bila še prazna, ker so poslušalce spustili v dvorano šele po našem prihodu – tik pred začetkom razprave. Za nami je bila polna vrsta stražarjev, ki so bili vsi do zadnjega oboroženi z brzostrelkami. Ko so nas posadili vsakega na svoje mesto v klopi, so nam sneli verige, nakar so pričeli spuščati publiko. Izvedeli smo, da so vstopnice za našo razpravo delili po ljudskih odborih, to je občinah, in sicer samo članom KPJ, pa še to le izbranim. V dvorani smo opazili tudi zastopstvo angleškega in ameriškega poslaništva. Počasi so prihajali v dvorano tudi zagovorniki po službeni dolžnosti in zasedli kateder na levi strani. Med njimi in nami pa je sedel stražar – paznik Hribar, ki zagovornikom ni dovolil spregovoriti z nami niti besede. Nekaj po osmi uri so prišli v dvorano trije tožilci: major dr. Jernej Stante kot tožilec LRS, major Simčič kot njegov pomočnik in vojaški tožilec, tretji pa Repovž, ki je zastopal tožilstvo mesta Ljubljane. Takoj za njima je vstopil sodni zbor, ki je štel poleg predsednika Jožeta Baričeviča še dva prisednika in dva zapisnikarja ali podobno. Porotna prisednika sta bila dva delavca komunista, eden je bil ključavničar, drugi pa, mislim, krojač (op. pisala sta se Janez Kimovec in Henrik Sotlar). Tajnika sta bila dr. Josip Vlacha in Mavricij Volgemut.
Za tožilci sta v klopi sedela Niko Pirnat in Božidar Jakac, oba z brado – Pirnat celo v uniformi kapetana. V začetku nismo vedeli, zakaj sta ta dva navzoča in to celo za hrbti tožilcev, a pozneje nam je postalo jasno. Oba sta imela risalne bloke in ves čas razprave pridno portretirala narodne zločince. Jakčeve risbe nisem videl nobene. Pirnatove pa so bile tako narejene, da smo bili videti čimvečji ravbarji.
Po uvodnih ceremonijah in preverjanju identitete je pričel javni tožilec svoj obtožni govor. Bral je obtožnico in obrazložitev kar sedem ur. Pri branju so se tožilci menjavali tako, da je približno vsak govoril dvakrat po eno uro. Govor je zaključil zopet Stante sam in pri tem zlil vso gnojnico na nas, na ves kler, na vso reakcijo. Obsodil je vse zahodne narode, zaveznike in sploh ves svet, ki podpira svetovno reakcijo ter s tem preprečuje socializmu in komunizmu svoboden razvoj po vsem svetu. Končno pa je dejal, da ni več daleč čas, ko bo socializem zavladal po vsem svetu in bo enako kot mi sedela vsa svetovna reakcija in lažna kapitalistična demokracija na zatožni klopi.
Obtožencev je bilo triintrideset oziroma eden več, če upoštevamo dr. Vladimirja Kukmana, ki se je branil na prostosti in bil na koncu oproščen. Razdelili bi jih lahko v več skupin, ki jih je vezalo predvsem to, da so pripadale protikomunističnemu taboru.
Največja je bila liberalna skupina, vanjo so spadali člani Sokolske in Narodne legije:
Dr. Janko Koestl, roj. 1906, pravnik, pom. direktorja Pokojninskega zavoda za nameščence v Ljubljani;
dr. Branko Vrčon, 1907, pravnik, novinar Jutra;
Dušan Verbič, 1910, pravnik, uradnik pivovarne Union;
dr. Branko Alujevič, 1909, pravnik, predsednik Pokrajinske delavske zveze;
Ivan Marinčič, 1903, gradbeni tehnik (brat Rudolfa Marinčiča, obsojenega na smrt na kočevskem procesu);
Milivoj Lajovic, 1886, tovarnar;
ing. Stanko Dimnik, 1891, profesor;
Djoko Vujošević, 1900, aktivni major jugosl. vojske;
dr. Vladimir Kukman, 1902, pravnik;
inž. Jože Rus, 1904, elektroinženir;
Franc Juvan, 1906, knjigovodja;
Miroslav Matelič, 1897, trgovec;
Ivan Tonja, 1899, upravnik prometa Poštne hranilnice.
Skupina duhovnikov:
Alfonz Klemenčič, 1900, duhovnik križniškega reda, prošt;
dr. Peter Križaj, 1913, domobranski kurat;
Franc Cerkovnik, 1903, duhovnik iz Šentjerneja;
Jože Šavora, duhovni vodja vajeniškega doma v Ljubljani;
Henrik Goričan, 1915, duhovnik v Leonišču.
Skupina članov Slovenske legije, vaških stražarjev in domobrancev: Z velikimi črkami so napisani tisti, ki so bili pripeljani
iz Dachaua:
Ernest Peterlin, 1903, podpolkovnik;
LADISLAV KRIŽ, 1900, major;
Stane Zagoršek, 1913, nadporočnik;
Jože Bajec, 1913, nadporočnik;
dr. Stane Grapar, 1904, zdravnik, nadporočnik;
Martin Žekar, 1923, poročnik;
Pavle Kovač, 1896, poročnik;
Vinko Mehle, 1920, narednik;
Milan Finec, 1909, pravnik;
dr. Karel Vojska, 1910, pravnik, uradnik;
dr. Branko Jan, 1909, pravnik, poročnik;
Anton Por, 1912, obveščevalec;
Jože Por, 1921, obveščevalec;
Anfonz Thuma, 192 1, obveščevalni oficir;
Jože Rorman, 1920, vojak;
Božidar Rupnik, 1918, strokovni učitelj, desetar.
Obtožnica očita večini, da so:
1. idejni pobudniki, propagatorji, organizatorji in člani izdajalskih organizacij: Slovenske legije, Sokolske in Narodne legije, ki so, združene v tako imenovano redno jugoslovansko vojsko pod komando okupatorjevega hlapca in vojnega zločinca Draže Mihajlovića sodelovale z okupatorjem v borbi proti narodnoosvobodilnemu gibanju;
2. svoje člane pošiljale v belogardistično, četniško in kasneje domobransko vojsko, ki so predstavljale aktivni oboroženi kader tako imenovane redne jugoslovanske vojske; svoje člane delegirale v okupatorjevo tajno obveščevalno skužbo (TOS), ki je bila v sestavu sovražne policije in gestapa;
3. organizirale v vsaki legiji posebno široko razpredeno vohunsko mrežo, združeno v okviru izdajalske jugoslovanske vojske, v tako imenovano državno obveščevalno službo (DOS), katere namen je bil izdajati pristaše osvobodilnega gibanja itd.

Opis slike: Ljubljana 18. decembra 1943 – Pogreb domobrancev, padlih v Kočevju

Zasliševanje

Drugi dan procesa, 20. decembra, se je začel podobno kot prejšnji s klicanjem na hodnik, vezanjem v verige, sprevodom v dvorano skozi stranska vrata.
Po prihodu državnih tožilcev in obeh umetnikov je vstopil v dvorano tudi sodni zbor. Režiser, dr. Viktor Turnšek, takratni in sedanji zli duh zaporov po Sloveniji, je od daleč urejal potek procesa, a kljub temu kdaj pa kdaj prišepnil sodniku ali predsedniku ali javnemu tožilcu. Med razpravo je sedel največ tik za nami blizu javnega tožilca.
Sledilo je zasliševanje obtožencev. Prvega so poklicali dr. Koestla. Sodnik mu je prebral točko obtožnice in navajal dejanja, ki naj bi jih zagrešil. Obtoženi je zanikal in hotel pojasniti, da ni tako, a pomagalo ni nič. Obveljalo je tako, kot je bilo zapisano v obtožnici, in na zapisnik so dali samo tisto, kar je sodnikom prijalo in kar je obtoženca obremenjevalo. Nihče od njih pa ni hotel poslušati resnice, ki jo je izpovedoval obtoženec, niti ne razbremenilnih okoliščin. Cirkus s prvim obtožencem je trajal eno uro. Pozneje je šlo hitreje, dokler se niso spomnili in naslednjim obtožencem vsako besedo kratko malo onemogočili. Pri Fincu so zopet malo popustili in mu dovolili nekaj besed. Bil je najvidnejša osebnost Slovenske legije, ki so jo imeli na procesu, in so mu zato posvetili več časa. Pustili so ga malo govoriti, a njegovega zagovora niso upoštevali. Za njim je prišel na vrsto Vojska, ki so mu očitali, da je v zaporu rovaril, molil in celo propagiral molitev rožnega venca. Odločno je dvignil rožni venec, ki ga je imel v žepu in dejal: Da, molil sem in bom molil rožni venec še bolj goreče kot doslej!
Po njegovem zaslišanju je predsednik prekinil razpravo in jo preložil na naslednji dan. Ko se je dvorana izpraznila, so nas vklenili kot prejšnji dan in odgnali v celice, z edino razliko, da so one, ki so bili ta dan že zaslišani, ločili in jih skupno zaprli v sobo 110, ki je v tako imenovanem smrtnem traktu.
Tretjega dne, 21. decembra, je bil prvi na vrsti Branko Jan. Duševno se je zdel popolnoma strt. Priznal je vse, kar so zahtevali od njega, in še več. Izjavil je celo nekaj o justifikacijah, ki naj bi jih opravili po naročilu Milana Finca. Seveda ni Finec o tem nič vedel in je trdil, da Jan tako govori zaradi pritiska zasliševalcev. Jan je bil že čisto apatičen, saj je bil prepričan o koncu, kajti obtožnica ga je zelo obremenjevala. Duševno zmučen in strt si je želel miru, vedel pa je, da ga bo dosegel le s popolnim koncem – to je ob smrti. Lažnih obtožb se ni branil, vsemu je pritrdil, kar so ljudski sodniki zahtevali od njega. Očitno je bilo, da jim ni do resnice in pravice, temveč so želeli le priznanja – četudi neresničnega – da nas bodo mogli najhuje obsoditi. To nam je bilo jasno že od vsega začetka. Kljub vsemu pa smo bili nemalo presenečeni, ko se je Jan vrnil v svojo klop, se obrnil proti občinstvu v dvorani in glasno zaklical: Ko bo pravici zadoščeno, prosim slovenski narod, da mi zgrešeno oprosti! Občinstvo je to mirno sprejelo, nas pa so te besede zabolele, saj smo bili vendar mi vsi na strani slovenskega naroda in se borili zanj proti njegovim uničevalcem. Ne, slovenski narod nam ni imel kaj oprostiti! Janova prošnja po odpuščanju nam je težka legla na duše in nas kar nekako pritisnila k tlom. Toda pozneje smo sprevideli, da so ga prav te besede rešile smrti, saj je bil prav zaradi njih pomiloščen, in to na izrecni predlog sodišča.
Sledil mu je metliški prošt Alfonz Klemenčič. Zanj to ni bila prva izkušnja s komunističnim sodstvom. Že leta 1943 je bil zaprt v Kočevju, obsojen na smrt in streljan. Krogla je zgrešila tilnik in šla skozi desno lice, ustno votlino in pri levem licu ven. Poškodovala mu je le čeljustni sklep in izbila nekaj zob. Z njim so opravili hitro. Proglasili so ga, to je potrjevala tudi priča polkovnik Borštnar, za enega prvih organizatorjev belogardističnega izdajstva v Beli krajini, kar naj bi mu dokazali že na kočevskem procesu.
Za proštom je prišel na vrsto domobranski kurat dr. Peter Križaj. Brž ko se je pojavil pred sodnikom, je pričelo občinstvo v dvorani skandirati: Križaja na križ, Križaja na križ! Križaj je izgubil prisebnost. Očitali so mu, da je hodil v uniformi in celo nosil pištolo; še več, da je šel s pištolo za pasom na prižnico in pred oltar. Hotel je obtožbo pobiti in je seveda želel, da pride njegova izjava na zapisnik, pa ni prišel dalj, kot da je rekel: Prosim, dajte na zapisnik … pa so mu že vzeli besedo. Sramotili so ga in obtoževali neumnosti, da se je v uniformi vozil z avtom, da je celo tihotapil teleta čez ljubljanski blok, da so ga videli v spremstvu deklet in da je spovedoval ljudi, preden so jih beli pobili, in jih skušal spreobrniti od OF k Bogu. Dejali so tudi, da je od teh ljudi pri spovedi izsiljeval priznanje o pripadnosti OF, kakor tudi, da se ni potegnil zanje, čeprav bi se bil kot duhovnik lahko. Kot zagrizen far je prepustil te uboge ljudi belim morilcem. Ob vsakem novem očitku in laži se je Križaj hotel braniti in zagovarjati in zahteval: Prosim, dajte na zapisnik … a sta ga sodnik ali tožilec že ustavila. Če sta tadva pozabila, je pričelo občinstvo s skandiranjem: Križaja križaj! Pri tem so ropotali z nogami in žvižgali. Trušč je bil tak, da je moral Stante nekajkrat vstati in miriti. Ker ni zaleglo, je zagrozil in prosil ljudi, naj z nedostojnim ropotom ne jemljejo ugleda ljudskemu sodišču, sicer bo moral dvorano izprazniti. Ker tudi to ni zaleglo, jih je opozoril, da nismo v dvorani sami in pri tem namignil na tuje zastopnike, ki so poslušali razpravo. Križaja so končno vsega prepotenega spustili na klop.
Šentjernejskega župnika Franca Cerkovnika so dolžili, da je naročal umore in da je osebno vzgojil obtoženega Rormana v morilsko zver in ga naučil, kako in kje naj kolje žene, otroke in dojenčke. Vse obtožbe je kratko, a jedrnato in smiselno odbil. Sodnike in tožilca je večkrat spravil v zadrego. Ponosno je stal pred mikrofonom in mirno ter preudarno odgovarjal. Hitro so ga napodili v klop in upali smo, da je s tem njegovo duševno mučenje končano. Pošteno smo se zmotili. Glavno so mu pripravili z Rormanom, ki so ga zaslišali zadnjega.
Sledila so zaslišanja duhovnika Jožeta Šavora, zdravnika dr. Staneta Graparja in duhovnika Hinka Goričana. Obtožbe niso bile prehude in videlo se je, da nameravajo biti z njimi milostni.
Ernest Peterlin je spet pritegnil pozornost. Obtožbe niso bile osebne kakor pri drugih, ampak splošne. Kot priča se je pojavil general Dušan Kveder. Ko ga je Peterlin nazval s tovariš, je bil deležen tožilčeve graje, da zločinec nima pravice reči borcu za narodno svobodo tovariš. Ker mu ni mogel reči ne gospod in ne tovariš, je umolknil. Kveder si je privoščil govor, v katerem je Peterlina kar naprej nazival gospod ex podpolkovnik in mu očital vse mogoče in nemogoče. Naslednji dan sta Ljudska pravica in Slovenski poročevalec objavila njegov članek Zveri v človeški podobi, v katerem je odkrito zahteval za vse smrtno kazen. Proti Peterlinu je pričala tudi neka priletna ženska, katere sinova sta bila sicer člana Narodne legije. Leta 1944 ju je aretiral gestapo; zaprta sta bila med nami, policija je odkrila, da sta sodelovala z OF, in 4. maja 1945 sta bila ustreljena na Turjaku. (op. verjetno gre za brata Thuma).
Ker je bil major Križ poveljnik stiškega udarnega bataljona, so se vse obtožbe tikale delovanja na tem področju in kasneje na področju Novega mesta, ko je prevzel poveljstvo novomeškega udarnega bataljona. Ko je šlo za obtožbe o konkretnih likvidacijah, jih je spodbil, saj je bil takrat že v gestapovskem zaporu oziroma celo v Dachauu. Končno je zadrego rešil Stante z razsodbo, da ni važno, ali je major Križ bil takrat na položaju poveljnika ali ne, ampak je važno dejstvo, da je pripadal zločinski domobranski skupnosti. S tem je njegova krivda dokazana.
Zdaj sem prišel na vrsto jaz. Korajžno sem stopil pred sodno mizo v zavesti, da nisem nikomur storil nič žalega. Da sem se boril proti komunizmu, to že, toda frontalna borba se ne more kaznovati, streljalo se je z obeh strani. Iz zaslišanja sem videl, da so iskali po vseh krajih, kjer sem služboval, dokaze o mojih zločinih, pa niso mogli nikjer nič najti. Se več, dobili niso niti ene priče, ki bi pričala proti meni, takih, ki bi govorili v moj prid, pa se je javilo veliko. Res so mi očitali poveljstvo na domobranskem oklopnem vlaku, česar nisem zanikal. Druga obtožba je bila, da sem bil že leta 1942 aktivno udeležen pri uporu proti NOB in POS, da sem bil edini iz vsega Bežigrada, ki je odšel na teren, za seboj potegnil še druge fante in jih tako zapeljal v zločin in narodno izdajstvo ter bil vodilni vaški stražar na postojanki v Klečah.
Potem so si izmislili, da sem bil v domobranski politični policiji pod poveljstvom Maksa Loha. Odvrnil sem, da je to laž in da Loha osebno nisem niti poznal. Res sem bi že leta 1943 priča aretaciji, ki jo je izpeljal Evgen Rupnik in prijel prestopnike, a so vsi prišli živi domov. Poklicali so kot pričo Ivana Marka, ki je bil eden od tistih prestopnikov. Na dolgo in široko je pripovedoval, kako nas je vse pometel iz stanovanja, kako smo frčali skozi vrata in kako nas je s stolom namahal. Mi strahopetci pa smo bežali, kar so nas nesle noge. V isti sapi pa je trdil, da sem bil jaz glavni in da sem celo nameril revolver. Ko sem se nasmehnil tej zgodbi, je zavpil nekdo iz dvorane: Usekaj zločinca po gobcu, ko se sedaj še smeji! Marko je pljunil proti meni, da sem se komaj umaknil.
Zaslišali so še neke priče, ki so znale povedati samo, kako so se me za Bežigradom vsi bali; da sem v domobranski oficirski uniformi jezdil konja ali vozil motor; da sem jih enkrat presenetil, ko so prenašali partizanski propagandni material, da so ga morali na hitro skriti in se je njegova dostava zakasnila kar za tri dni; to je bilo v ogromno škodo osvobodilnemu gibanju.
Za menoj sta prišla na vrsto brata Pora. Oba so dolžili članstva pri protikomunistični policiji.
Sledilo je zasliševanje narednika Vinka Mehleta. Dolžili so ga neštetih zločinov v Grosupljem: v okolici tega kraja je pomagal pobiti ali je sam pobil 50 ljudi. V greh so mu šteli celo napad na grosupeljski gestapo, zaradi česar je bil aretiran, kar je bilo povod za gestapovske represalije nad prebivalstvom. Niso pozabili pripadništva slovenskemu domobranstvu in dejstva, da se je udeleževal borb okrog Grosupljega, ki so partizanom prizadejale nešteto težav in izgub. Ker so bile obtožbe splošne, jih je celo tožilec Repovž spodbijal, kljub temu pa so šle na zapisnik.«
Opomba: Tu je Žekarjevih zapiskov konec. Zbornik naslednje leto (1965) začne s spomini Ljuba Sirca, pri tem pa ne izvemo, zakaj tako nenaden konec prejšnjih. Vzrok je morala biti bolezen; kot vemo, je avtor leta 1966 umrl.
Kako je bilo z zadnjima, ki sta bila zaslišana:
Božidar Rupnik je hitro opravil. Dolžili so ga samo, da je pomagal pri božičnih racijah leta 1942.
Jože Rorman ni spadal na ta proces. Obtožba ga je dolžila številnih zločinov in grozovitosti. Bil je skratka povsod zraven, kjer se je na novomeškem področju dogajalo kaj hudega, pa naj je šlo za ujetega partizana, za porezane glave, z bajonetom prebodene otroke in celo dojenčke.
Vojska pripoveduje, da je Rorman na razpravi vse zanikal in na sodnikovo vprašanje, zakaj se je premislil, odgovoril, da so ga mučili. Izkazalo se je, da pri nekaterih dejanjih ni mogel biti zraven, ker je bil takrat drugje. Čutilo se je, da nesrečni fant ni pomemben, ampak da so ponovno postavili pred sodnike župnika Cerkovnika. Rormanovo pismeno priznanje so imeli za dokaz, da je župnik v Prosvetnem domu v Novem mestu določal osebe, ki naj bi jih soobtoženi Rorman s svojimi pajdaši v imenu črne roke usmrtil.

V imenu ljudstva

Sodba je bila izrečena 23. decembra
Na smrt z obešenjem so obsodili Peterlina, Križa, Križaja, Mehleta in Rormana, na smrt z ustrelitvijo pa dvanajst obtoženih: iz liberalne skupine Koestla, Vrčona, Alujeviča, Marinčiča, Vujoševića in Mateliča, iz klerikalne, kamor so spadali pripadniki Slovenske legije in domobranci, pa Jana, Finca, Bajca, Žekarja, Kovača, Antona Pora in župnika Cerkovnika. Drugi so dobili povprečno 15 let zapora, oproščen je bil Kukman, ki so ga tako in tako potegnili v proces zaradi lepšega.
Deset gosto tipkanih strani vsebuje samo sodba z obrazložitvijo. Posebno pozornost zaslužijo razlogi, ravno tako na desetih straneh. Ko jih prebiramo, nas prevzema čuden občutek, da beremo nekaj najnovejšega, čeprav so pred pol stoletja na podlagi teh besed obešali in streljali nedolžne ljudi! Z nelagodjem se zavemo, da zadnje čase poslušamo nekoga tako govoriti, pa se ne moremo spomniti, kdo bi že to bil. Potem se nam posveti, da gre za zelo razširjen pojav. Med nami živijo isti ljudje ali njihovi potomci, ki se v vseh teh letih niso nič naučili, pa naj gre za govornike ob slovesnostih, izjave, pogovore na TV ali za pisma bralcev. Njihov jezik je jezik sodnikov in tožilcev na montiranih povojnih procesih, ko je izkrivljana beseda ubijala. Tistega 1945. leta so nehali rasti. Zaostali so v razvoju in se še sedaj krčevito držijo krila svoje krušne matere, borbe proti okupatorju in NOB, nič pa nočejo slišati za pravo mater, komunistično revolucijo. Prva leta po vojni so poudarjali narodnoosvobodilni element kot najpomembnejši. Ob resoluciji informbiroja so začeli mahati z zastavo revolucije, saj so hoteli dokazati, da jih po krivem mečejo iz socialističnega tabora. Današnji s takim govorjenjem in pisanjem ne skrivajo, da zanje državljanske vojne ni konec, morda jim je žal le tega, da z nasprotniki ne morejo več obračunati s silo. Razlogi ne skrivajo, zakaj so komunisti uprizorili božični proces. Osnovni namen je bil dokazati, da je tisti del slovenskega liberalnega okolja, ki se ni odločil za OF, od vsega začetka deloval proti interesom naroda in samo na zunaj dajal vtis, da je nevtralen. Da se je skliceval na londonsko begunsko vlado in zahodne zaveznike, v resnici pa je bil tesno povezan s kolaboracijo in zločinskim delovanjem proti narodu, ki naj bi jo predstavljale vaške straže, domobranci in plava garda. Politično okolje naj bi kazalo svojo protinarodno naravnanost že v stari Jugoslaviji. Spodbujalo naj bi pristop k trojnemu paktu, ki je bil podpisan 25. marca leta 1941. Razlogi se navdušujejo nad oficirskim pučem 27. marca, sumijo, da so v Sloveniji isti ljudje z Natlačenom na čelu skušali osnovati satelitsko državico, podobno kot v Franciji, Srbiji in na Slovaškem, a so jih okupatorji odbili:
»Narodno izdajstvo obtožencev in njega katastrofalne posledice je sodišče precenilo v okviru skupnega in sramotnega izdajstva združene reakcije v času okupacije.
Izdajalski krogi, ki so okupatorju pomagali pri ustvaritvi Ljubljanske pokrajine z ustvarjanjem konzulte itd., ki so se takoj v začetku izločili iz večine slovenskega naroda in razbijali narodno enotnost, so nato v svojem narodnem izdajstvu kmalu posegli po okupatorjevem orožju in padli v hrbet lastnemu narodu.
Oddelki MVAC so prvič nastopili v veliki roški ofenzivi leta 1942, ko je italijanska vojska z ogromnimi silami navalila na slovensko partizansko vojsko. Italijanske čete so požigale vasi, pobijale slovenske može, žene in otroke, na desettisoče pa odvlekle v kazenska taborišča širom po Italiji. Najstrahotnejše pa je pri tem dejstvo, da so pri tem divjanju pomagali oddelki bele garde. Ti izmečki slovenskega naroda so okupatorju z nasveti, zlasti pa z denunciacijami pripomogli do tako strašnega preganjanja slovenskega življa.
Prav ti sredinski elementi so moralno podpirali belogardistične izdajalce, da so s pomočjo nacističnega okupatorja ustvarili slovensko domobranstvo. To domobranstvo, ki je bilo v organizatornem sestavu nemških SS oddelkov, je bilo pod poveljstvom nemških oficirjev in je igralo važno vlogo na Jadranski obali tudi v strateškem oziru, to domobranstvo so nazvali za redno jugoslovansko vojsko pod komando Draže Mihajlovića. Prav tega Mihajlovića pa je sredina sprejela kot svojega predstavnika, s čimer je hotela izkoristiti zaostalost ljudskih množic ter jih zavesti v službo okupatorju.
Levji delež je doprinesel seveda zopet klerikalni tabor reakcije. Ta je po svojem izprijenem kleru s škofom dr. Rožmanom na čelu pozival v neizprosno borbo proti osvobodilni fronti. Vso pomoč je pri tem nudila katoliška akcija kot leglo vse klerikalne politike.
Vsa ta strašna in zločinska kampanja proti narodnoosvobodilnemu boju je kriva, da so se v našem narodu v takšni meri našli zločinski izvržki, ki so v vrstah slovenskega domobranstva zakrivili toliko zločinov.
Odredi slovenskega domobranstva so sodelovali že v prvi nemški ofenzivi (op. okt. in nov. 1943!). V smislu načela, katerega je zaukazala združena reakcija iz Ljubljane, so ti oddelki nastopali proti partizanskim oddelkom z vso okrutnostjo. Ujete borce za svobodo slovenskega naroda so na najbolj strahotne načine mučili, jim iztikali oči, rezali ušesa, trgali kožo s hrbtov, žive pribijali na drevesa, jim lomili kosti ter jih po strašnem mučenju usmrtili.«
In tako dalje in tako dalje …

Ledeni piš iz Javorovice in Sv. Urha

Čeprav za obsojene na smrt z obešenjem ni bilo veliko upanja, so vseeno sledili njihovi poskusi, pa tudi poskusi drugih obtožencev, da se jim kazen omili.
Pritožili so se vsi, tudi javni tožilec proti premili sodbi za obtožence, ki so bili obsojeni na 20 let kot na najvišjo zaporno kazen, to je za Franca Juvana, Ivana Tonja in Alfonza Klemenčiča.
Vrhovno sodišče federalne Slovenije v Ljubljani je 8. februarja leta 1946 objavilo odločbo, ki jo je podpisal dr. Helij Modic 1. r.:
Pritožbe javnega tožilca in obtožencev se zavrnejo!
Sledila je pritožba in nato še prošnja za pomilostitev na Prezidij v Beograd. Natančnega opisa, kakšna je bila ta borba za življenje, nimamo. Za obsojene na smrt z obešenjem ni bilo milosti, pač pa so bili pomiloščeni vsi, ki so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo, razen Cerkovnika.
Peterlin in Križ sta morala pasti, drugače pa je bilo s Križajem. Zanj lahko trdimo, da je bil žrtev mita, ki so ga takrat že ustvarili, ga gojili desetletja in se mu tudi sedaj nočejo odpovedati, mita o Sv. Urhu. Križaja so že 27. oktobra 1945 gnali tja kot enega glavnih krivcev. Nahujskana množica ga je hotela linčati. Danes je jasno, da so bile obtožbe proti njemu iz trte izvite, neverodostojne in smešne. Tako se je zgodilo, da je postal edini slovenski duhovnik, ki je bil obsojen na smrt z obešenjem in je bila sodba nad njim tudi izvršena. Mehle je bil obveščevalec in je kot tak dajal tudi podatke, na podlagi katerih so sledile aretacije terencev in aktivistov.
Nekateri od njih so izginili. Drugega mu niso mogli dokazati.
Rormanova krivda je sporna. Preveč vsega se je nagrmadilo nadenj, težko je verjeti, da je bil prav povsod zraven, poleg tega pa večina domnevnih žrtev ni imenovana po imenih, ampak samo opisno. A bil je s področja Šentjerneja, področja, ki je dalo tisoč domobrancev. Med drugim so mu očitali, da je ustrelil ujetega partizana ob znanem napadu na bataljon Cankarjeve brigade 16. marca leta 1944. Seveda bi bila že dokazana krivda za to dejanje dovolj, da bi ga kaznovali z najhujšo kaznijo.
Očitno se niso z njim trudili zaradi njega samega, ampak so ga pripeljali v želji, da uničijo Cerkovnika. Župniku niso mogli dokazati nič, pred sodiščem je nastopal suvereno in ovrgel vse obtožbe. Tega mu niso odpustili. Sklicevali so se na Rormanovo priznanje, po tem pa naj bi ravno župnik določal, koga naj črna roka umori. Tako se je zgodilo, da je bila nad njim izvršena sodba kot nad edinim, ki je bil na tem procesu obsojen na smrt z ustrelitvijo. Drugih enajst, med njimi tudi domobranske oficirje Bajca, Žekarja, Jana in Kovača so pomilostili in smrtno kazen spremenili v dosmrtno ječo.
Križaja so obesili na malem dvorišču ljubljanskih zaporov 20. marca 1946, verjetno istega dne tudi Peterlina, Križa, Mehleta in Rormana, na strelišču pri Rakovniku pa ustrelili Cerkovnika. Pokopali naj bi jih na Žalah in jih kasneje izkopali.
(Palme mučeništva, Celjska Mohorjeva, 1994, str. 233.)

Epilog

Leta 1956 sem bil na stažu v Novem mestu. Iz Ljubljane se je prišel operirat k prim. dr. Bajcu gospod srednjih let, ki se je pisal Finec. Zanj so pravili, da je bil dolgo zaprt, da je veliko prestal in da je primarijev osebni prijatelj. Imel je razjedo na dvanajstniku (Ulcus duodeni). Napravljena je bila tipična resekcija želodca. Bolnik si po operaciji nikakor ni opomogel, tožil je o bolečinah, imel je visoko temperaturo, sumili so na vnetje trebušne slinavke, na pljučnico, na pomanjkljiv imunski odgovor, predvsem pa, da gre za neustrezno reakcijo na operativni stres pri kronično izčrpanem človeku, skratka, šesti ali sedmi dan je umrl.
Takrat je bilo namreč obdobje, v katerem se je začel pripisovati pri kirurških bolnikih velik pomen stresu in njegovim fazam v pooperativnem obdobju. Spominjam se dr. Uroša Tršana, ki se je tisto nedeljo pred koncem odpravljal k mesarju po led, da bi bolnika hibernirali in s tem spremenili anabolno fazo, tipično za prve pooperativne dni, za katero so domnevali, da je vzrok za nevarni potek, v katabolno fazo, v dobo okrevanja. Vendar tudi zmrzovanje ni pomagalo, Finec je umrl.
Obdukcija je odkrila dehiscenco duodenalnega krna in difuzni peritonitis: popustili so šivi na dvanajstniku in razvilo se je vnetje trebušne mrene. Usoda mu ni bila naklonjena. Danes to komplikacijo uspešno zdravimo, če seveda nanjo pomislimo in jo pravočasno odkrijemo.
Obsojenci iz liberalnega tabora so dočakali visoko starost. Spominjam se naznanil v časopisih o smrti dr. Alujeviča in dr. Vrčona pred nekaj leti; tudi dr. Jan je dolgo živel.
Tine Žekar je odsedel skoraj deset let. Kmalu po izpustu iz zapora je odšel v Švico, kjer je živela njegova mati. Ob koncu vojne je bežala na Koroško in bila v tisti skupini starejših žensk-begunk, ki so jih prevzeli Švicarji. Najprej mu niso hoteli dati potnega lista. Pritožil se je na mednarodno institucijo, češ da mu kratijo človekove pravice, ko mu ne dovolijo obiskati bolne matere. Ko ga je dobil, se ni več vrnil. Zaposlil se je pri Swissairu, se poročil s Slovenko, v zakonu so se rodili trije otroci; umrl je leta 1966 le nekaj ur pred svojo materjo.
Vojska je bil zaprt polnih deset let, po nekaj letih so ga spet zaprli in čez pol leta izpustili. Ko bi moral odsedeti še pol leta, je pobegnil v Švico: isti bratranec, ki ga je rešil že iz gestapovskega zapora, ga je zdaj prepeljal čez mejo. Ponj je prišel z avtom in vso družino. Odstranili so zadnja sedeža in pritrdili klop. Na njej sta sedela otroka, ki nista vedela, da imata pod klopjo koga skritega, spredaj pa voznik z ženo.
Skoraj trideset let je delal pri Swissairu v ekonomskem sektorju, žena je prišla za njim, dekleti-študentki pa sta ostali v Ljubljani. Pred nekaj leti se je vrnil. Žena je lani umrla, sam pa kljub 85 letom čil in zdrav živi pri hčeri dr. Alenki Kušar in njeni družini na Barju med Ižansko cesto in Iško. Na svoje življenje gleda kot na čudež. Spominja se ljudi, s katerimi je sodeloval, in tistih, s katerimi je skupaj hodil skozi trpljenje, nekaterih bolj, drugih komaj za silo.