Avtor: Pavel Kogej, Tine Velikonja, Izvršni odbor NSZ

Ustanovitev Nove Slovenske zaveze

Nova Slovenska zaveza je bila ustanovljena v nedeljo, 12. maja 1991. Desetletja je trajalo, da je peščica preživelih domobrancev začela prihajati iz katakomb. Šele zadnja tri leta so bila pogostejša srečanja med posameznimi prijatelji in znanci. Ta srečevanja so se postopoma razširila in organizirano smo se v večjem številu sešli v raznih krajih Slovenije. Na našo pobudo smo imeli spominsko mašo pri sv. Ani na Teharjah, žalno mašo ob Krimski jami in oktobra lanskega leta veliko spravno srečanje na Teharjah. Še prej smo bili med pobudniki žalne maše v Kočevskem Rogu. Pri naših srečanjih je postopoma zorela misel, da se tesneje organiziramo in ustanovimo društvo. In ideja se je uresničila. Iniciativni odbor je pripravil ustanovni zbor Nove Slovenske zaveze. Razposlali smo vabila delegatom in v nedeljo 12. maja se nas je ob deseti uri v skupščinski dvorani na Viču zbralo 140 preživelih domobrancev in svojcev pobitih protikomunističnih borcev.
Ustanovni zbor je otvoril Pavel Kogej. Po uvodnih besedah je pozdravil delegate in goste. Prebral je pozdravni pismi dr. Marka Kremžarja in Janeza Riharja. Potem smo ob pesmi Oj, Doberdob (posnetek domobranskega pevskega zbora) z enominutnim molkom počastili vse padle in pobite udeležence protikomunističnega odpora.
Nadaljnje vodenje zbora so prevzeli Stane Štrbenk kot predsednik, člani Jože Podržaj ml., Jože Rigler, Vronka Sax in Vinko Udovč. Uvodno poglobljeno razmišljanje je kot sestavni del idejnih izhodišč in smernic Nove slovenske zaveze podal prof. Justin Stanovnik. Njegovo razmišljanje je objavljeno v prvi številki našega glasila Zaveza. Sledilo je poročilo iniciativnega odbora. Poročal je predsednik dr. Tine Velikonja.
Sledila je obrazložitev in razprava o pravilih društva, ki so bila soglasno
sprejeta. Prav tako so bile soglasno sprejete programske smernice in delovni ter finančni načrt društva.
Pomemben del ustanovnega odbora so bile volitve. Bile so tajne in izid je bil naslednji:
– za predsednika je bil izvoljen dr. Tine Velikonja, zdravnik;
– za podpredsednika sta bila izvoljena Ivan Habjan, inženir in Polde Pristavec, inženir;
– tajnik društva je postal Stane Štrbenk, pravnik;
– v izvršni odbor pa so bili izvoljeni: Franc Hočevar, inženir; Pavel Kogej, profesor; Anton Koščak, uslužbenec; Jože Prhavc, inženir; Jože Podržaj, kmet in Justin Stanovnik, profesor.
Zborovanje se je nadaljevalo z bogato razpravo, iz katere se je za naše nadaljnje delo izluščila vrsta zamisli in pobud. Na zaključku pa je prosil za besedo še novoizvoljeni predsednik dr. Tine Velikonja. Njegove besede ob prevzemu odgovorne dolžnosti objavljamo v celoti v tej številki našega glasila.

Nagovor ob izvolitvi

Hvala za priznanje in zaupanje. Potrudil se bom, da vas pri vodenju našega društva ne bom razočaral.
Ko smo se zadnje mesece srečevali po vsej Sloveniji, smo poslušali zgodbe o zmagah in porazih, o smrtih in ranah in sem imel občutek, da sam komaj spadam zraven. Res sem se prijavil med domobrance, ko sem imel 14 let. Tam na poveljstvu nasproti klasične gimnazije pa so se mi smejali in pojasnili, da pobiča, ki bo na paradah vodil oslička z bobnom, že imajo, več pa jih ne potrebujejo. Tako sem oblekel uniformo 3 dni pred koncem vojne, nosil puško komaj en teden in nisem z njo ustrelil niti enkrat. Prestal pa sem tisto kot ostali, ki so š1i skozi povojna taborišča. Za našo stvar, ki jo danes oživljamo, so nas zavezali tisti, ki smo jih videli odhajati, opletajoče postave s sivimi obrazi in skoraj ugaslimi očmi, in to zavezo nosim s seboj vse življenje.
Kaj torej smo? Samo okruški, ubogi ostanki mogočnega narodovega telesa! Res smo napolnili jaso na Kočevskem Rogu z žalujočimi, pa bi tudi enega od ljubljanskih trgov, zlasti če bi se nam lahko pridružili naši, ki počivajo na Kočevskem Rogu, Teherjah in okrog Hrastnika, zlasti pa, če bi se jim pridružili tudi njihovi nikdar rojeni potomci.
Kaj smo torej postali sedaj, ko smo se ustanovili? Ali bomo delovali kot politična organizacija, z jasno zastavljenimi cilji, spremljali dogajanja v družbi in skušali sproti vplivati nanje, torej predvsem za danes in jutri, ali pa bolj kot veteranska organizacija, skušali spoštljivo pokopati svoje mrtve in skrbeli za člane, zlasti svojce pomorjenih, kadar se bodo znašli v duševni ali telesni stiski, torej za včeraj in danes. Kot lahko razberete iz povedanega, bomo obstali nekje v sredini, čas pa bo pokazal, kakšna oblika delovanja bo najbolj primerna. Verjetno bo šel razvoj v smeri politične organizacije, zlasti, ker bomo želeli pritegniti mlade. Zanje pa bomo privlačni in sprejemljivi samo, če bodo v delu pri nas videli tudi možnost za politično delovanje in uveljavljanje.
Kaj bomo delali najprej? Dovolite mi, da se poslužim šale, v kateri skuša vprašani poenostavljeno razložiti zapletene pojme.
»Kakšna je razlika med fiziko in metafiziko?«
»Fizika pomeni, da pade kamen od zgoraj navzdol, metafizika pa, da pade kamen od spodaj navzgor.«
»Saj to je nesmisel! Kamen bo padal od spodaj navzgor samo, če bomo obrnili svet na glavo.«
»Ravno to je treba napraviti.«
No, to so napravili pri nas pred 50 leti komunisti in s tem nadaljevali ves čas. Obrnili so svet na glavo in dali pojmom sprevržen pomen. Moralo zla so razglasili za vrednoto; zločin je postal domoljubno dejanje, kraja podržavljanje, upor proti komunizmu izdajstvo in ena najbolj krvavih revolucij, kar jih pomnimo, narodna vstaja proti fašizmu in članstvo v zavezniški koaliciji.
Naša naloga bo zato, da bomo svet ponovno postavili na noge. Vzpostaviti bomo morali čvrste kriterije o vrednotah in pojmih. V tej luči bi moralo postati jasno vsem, da so bili pravi uporniki tisti, ki so se uprli komunizmu, ideologiji, ki se je sesula od znotraj, ne da bi se je dotaknili z mezincem. »Laž je nesmrtna duša komunizma!«, na takih osnovah pa ne more normalno delovati nobena družba. Zato je tudi jasno, kdo so resnični zmagovalci v tem boju.
Na tej zmagi bo slonelo naše delovanje. Zato ne bomo gledali samo nazaj, ampak predvsem v sedanjost in prihodnost in pri tem nam Bog pomagaj!

Nova Slovenska zaveza

V nedeljo 12. maja se je na ustanovnem zboru v Ljubljani konstituiralo združenje Nova Slovenska zveza. Nova organizacija, ki se je zaenkrat opredelila kot društvo, povezuje udeležence medvojnega protikomunističnega odpora tako na vojaškem kakor na civilnem področju. Ime izvaja organizacija iz medvojne Slovenske zaveze, ki je združevala tiste demokratične sile, ki so hotele skozi dvojni vihar vojne in državljanske vojne rešiti demokracijo in svobodo za čas miru po vojni.
Ker je bil oboroženi del medvojnega protikomunističnega odpora genocidno uničen in so morale zavestne sile civilnega odpora zvečine zapustiti domovino, je razumljivo, da ne moremo vzpostaviti veteranske organizacije v običajnem pomenu besede. Zato bo naše društvo bolj prostor zbiranja in oblika zavezovanja tistih slovenskih ljudi, ki so kakorkoli, posredno ali neposredno, povezani z možmi in ženami, ki so imeli toliko neobremenjene pameti, da so spoznali, da jim bo v sivini totalitarne prihodnosti vzeta osnovna svoboda, in toliko poguma, da so se temu uprli. Želimo, da vanj vstopajo tudi tisti, ki nikakor niso bili vpleteni v državljansko vojno, a so bili iz take snovi, da so mogli in morali pod boljševiškim pokrovom, v osamljenosti duhovne eksteritorialnosti ohraniti notranjo svobodo, v neodvisnosti od ideoloških centrov in njihovih številnih kooperantov.
Društvo bo hotelo najprej opraviti nekaj reči za tiste, ki sami zase ne morejo nič več narediti. Prizadevalo si bo, da stopi preteklost v sedanjost čim bolj resnična. Hotelo bo, da se v osnovi popravi neznosnost tega, da so morali častivredni ljudje umirati obmetani z najsramotnejšimi besedami, ki jih ima jezik. Predvsem pa bo po močeh, ki jih bo imelo samo in jih mu bodo dali požrtvovalni ljudje, hotelo zbrati imena po vojni pobitih domobrancev in drugih udeležencev demokratičnega odpora, poiskati njihove grobove in nanje postaviti primerna znamenja. Prizadevalo si bo, da se zavaruje njihova politična, vojaška in moralna čast.
Domobranci in drugi soudeleženci njihovega boja so namreč branili tradicionalno kulturo, kakor jo je oblikovalo celotno narodno občestvo skozi stoletja in kakor se je spletala iz prvin, ki jih je zoblikovala kultura naše civilizacije v nemirnem, a v bistvu civilnem poteku zgodovine. Branili so v kulturnem in zgodovinskem razvoju rojeno državo. Bili so legalni in legitimni branilci doseženega reda civilizacije. Zato niso bili nikaka politična milica, ampak vojaki kot polis delujoče družbe, bili so samogiben obrambni refleks civilne družbe, potem ko je bila država te družbe pod silo zunanjega pritiska uničena. Bili so torej vojska neke države v njeni odsotnosti.
Potem pa bomo ljudje, ki smo se zbrali in se bodo še zbirali v tem društvu, mislili na sedanjost in prihodnost. Poskušali bomo odkriti, kaj je v naši tradiciji in našem izkustvu takega, da bi lahko utrjevalo življenje. Najprej bo treba iz sebe, iz nas samih, pregnati strah. V našem narodu, posebej v ljudeh naše vrste, je namreč veliko strahu. V vsakodnevnem življenju se ga niti ne zavedamo, a ko hočemo kaj narediti, vidimo, da smo njegovi ujetniki. Lahko bi tudi rekli, da moramo v sebi, v svoji notranjosti, uveljaviti svobodo. Če bomo svobodni, bomo tudi razumni, ker bomo vse gledali iz določene razdalje in se bomo lahko odločali. In prav take, svobodne in razumne, nas potrebuje družina, vas, mesto in
domovina. Sedaj gre namreč za važne stvari, okoli katerih je veliko zmede. Kakor smemo za leta med enainštiridesetim in petinštiridesetim reči, da se je tedaj delala zgodovina, tako moramo tudi za naš čas reči, da je zgodovinski čas. Zgodovinski čas je tisti čas, ko padajo odločitve, ki za dolgo določajo prihodnost.
V politiki gre danes za izhod iz totalitarizma in njegovih ostalin v demokracijo. To je tak način javnega življenja, iz katerega ni izključen nihče, razen tistih, ki izključujejo druge. Demokracija pomeni priznanje življenj a v njegovi naravnosti, zato gre danes tudi za vrnitev človeka k sebi. Vse to je bila tudi stvar našega medvojnega gibanja in moramo zato sedaj biti zraven. Demokracija je moderna politična beseda za izraz, ki ga poznamo iz krščanskih knjig: ljudje dobre volje. To je še en razlog, da moramo na vsak način biti zraven, preudarno, premišljeno, iz polnosti naše velike izkušnje. Zato smo na ustanovni dan izrekli podporo demokraciji in pozdravili vse ljudi dobre volje.
V kulturi gre danes za to, da se nobeni njenih prvin ne odreka pravica do javnega obstajanja. Sleherni impulz k ustvarjalnosti mora imeti v načelu pravico, da se uresniči. A po vsem, kar smo skusili, po hudih plavžih, skozi katere smo šli, vemo tudi, da se s človekom ne sme igrati. Zato mislimo, da bodi kultura resnična. Kdor je za resnično kulturo, bo vsemu priznaval specifično vrednost: umetnosti, znanosti, vzgoji. V bistveni reči pa bi resničnost kulture prizadel tisti, ki bi odrekal veri enakopravno mesto med manifestacijami človekovega duha. Brez nje namreč ni pravega smisla ne za posameznika ne za narod.
Na koncu izrekamo zaupanje v slovensko prihodnost. Pred našimi očmi se oblikujejo ustanove samostojne in suverene države. Lahko bi rekli, da prestopamo mejo med predzgodovino in zgodovino. V celoti je v zgodovini samo tisti narod, ki ima v rokah svoje zadeve. Pred nami je čas, ko bo naša usoda v odločujoči meri v naših in na naših rokah. Če bomo Slovenci to misel dobro razumeli, se nam za prihodnost ni treba bati.
Izvršni odbor NSZ