Avtor: Tine Velikonja

Dokumentov, ki bi podprli pripovedi prič, domneve in ugibanja, ter zavrgli, kar je plod domišljije, še niso našli. Upravičeno lahko sodimo, da so uničeni in je varljivo upati, da še vedno tičijo zakopani v vojaških arhivih v Beogradu in bodo prišli po 50 letih čudežno na dan.
Tudi ne smemo pričakovati, da bodo spregovorili in kaj bistvenega povedali tisti, ki so bili zraven, zlasti ne organizatorji v Ljubljani, ki so poskrbeli za zapleteno verižno reakcijo, ki je imela začetni člen na železniški postaji v Podgorju (Maria Elend) ali Podroščici v Rožu na Koroškem in zadnjega v breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu. Tiho so celo mladi partizani, ki so spadali k posadki v škofovih zavodih in se kasneje uveljavili v družbi.

Opis slike: Neskončni Rog

Zato ne smemo čakati, da se nam bo zgodba razkrila sama, ampak moramo uporabiti tisto, kar vemo, in izvrtati iz spomina preživelih podatke, kako je bilo, podprto vsaj s poskusnimi raziskavami brezen, ko ne bo težko oceniti vsaj približnega števila žrtev in tudi njihove homogenosti ali heterogenosti: kjer bomo odkrili samo okostja mladih moških, bomo upravičeno domnevali, da gre za domobrance, pri mešanih pa za skupine četnikov, ustašev, hrvaških domobranov, s katerimi so bežale tudi ženske in otroci. Ohranjen je dokument o vračanju Jugoslovanov, ki so se predali Angležem. Pogodba je bila podpisana 19. maja 1945. Prvi členi govore o umiku partizanske vojske s Koroške, peti pa o izročitvi zajetih Jugoslovanov.
Predajo so opravili Angleži brez seznamov. Vrnjene ljudi so popisali šele v taboriščih v Sloveniji in na podlagi teh popisov oz. kartotek so sestavili sezname. Pri tem so upoštevali razdelitev v skupine A, B in C. Na morišča so klicali vse iz zadnje skupine, kakor jim je prišel v roke po vrsti list iz seznama brez posebnega sistema in niso sestavljali skupin glede na bivališče ali enoto. Izjema so bili oficirji, ki so jih odkrili ali ,so se javili sami. Pomorjeni so bili že med prevozom (Hrušica, Slovenj Gradec) ali v neposredni bližini taborišč.
Teh kartotek in seznamov ni. Podobno niso ostala nobena pismena navodila o voznem redu vlakov, o preskrbi enot s hrano in municijo, o tovornjakih.
Celo pa ni najti nobenega ukaza o poboju, ki ga je zanesljivo izdal Tito sam. V svojem govoru konec maja je javno obljubljal: »Izdajalci ne bodo dolgo gledali modrega neba in visokih gora.« Zadnje dni maja je bil v Celju in Mariboru in ker je bilo znano, da se je pogosto vtikal v nepomembne zadeve, je popolnoma nemogoče, da o tako važni ne bi odločal najvišji jugoslovanski vrh. Kakor pa je bila odločitev pomembna in usodna, je šlo skoraj zanesljivo samo za ustno povelje.
Tako kot med državljansko vojno si tudi po zmagi nova oblast ni belila glave, kam z žrtvami. Običajno so jih plitvo zagrebli kar na mestu (Košnica, Crngrob, Krakovski gozd, Čatarjeva graščina) v že izkopane jame (protitankovski jarek okrog Celja) ali bližnja brezna (Brezarjevo brezno, fojbe na Krasu).
Šele ko so po 20. maju izvedeli, da jim bodo izročili 20.000 ujetnikov iz Vetrinja (predvideno je bilo, da bodo vrnili tudi vse civiliste), so se zamislili in posvetovali, kako bi nalogo opravili čimbolj prikrito in učinkovito. Najprej so pohiteli in izpraznili že napolnjene zapore in taborišča. Tako sta znana dva datuma te priprave: iz Škofovih zavodov v Šentvidu so vozili zapornike v 4 km oddaljeno Brezarjevo brezno nekaj večerov in noči. Tu naj bi šlo za približno 1000 ljudi. Zanesljiva priča se spominja, da je bil morda zadnji transport na četrto kvatrno soboto, ta sobota pa je bila 26. maja. Tone Ferenc je pred kratkim objavil seznam 187 zapornikov, ki so jih 2. junija odpeljali iz ljubljanskih zaporov neznano kam.
Za vrnjene domobrance, ki so bili pripeljani skozi karavanški predor, so za glavna morišča izbrali brezna v Kočevskem Rogu. Da so se odločili za brezna, ni slučaj, saj so jih uporabili že med vojno, če so bila le pri roki (Krimska jama, Ziglovica, brezno pri Birčni vasi). Na Kočevskem je poznanih kar 300 brezen. Brezna, ki so jih izbrali, niso bila znana niti raziskana, saj za jamarje niso bila zanimiva, ker so bila globoka največ 20 do 30 m. Izbrali so jih zaradi bližine glavnih cest, da so si olajšali delo.
Domobrance so začeli streljati na Rogu 2. junija in končali z 9. junijem. Zanesljivo niso bili prvi. V brezna na Rogu so vodili, gnali in vozili že ves maj in vanje zmetali mešane skupine beguncev, ki so se umikali pred prodirajočo partizansko vojsko, ki se je pomikala proti severozahodu. Begunci so bili četniki, ustaši in hrvaški domobrani z ženami in otroki pa tudi Nemci. Ocenjujejo, da jih je v breznu pri telefonskem drogu 86 pokopanih kar 10.000, na Macesnovi gorici pri telefonskem stebru 216 pa ne dosti manj. Tudi brezno pod Krenom 2. junija verjetno ni bilo popolnoma prazno. Milan Zajec, ki je tega dne padel vanj 20 m globoko, je ostal nepoškodovan, ker je že pristal na mehki gomili človeških teles.

Opis slike: V neznano

Kdo je bil v operativnem štabu, ki je skrbel, da je teklo tako gladko, ne bomo izvedeli, domnevamo pa lahko. Naložili so jim težavno nalogo, ki so se je lotili s trdovratno vztrajnostjo in natančnostjo. Kaj je bilo vzrok, da se niso odločili za prevoz s tovornjaki, ko bi za pot od Šentvida do brezen v Rogu ne potrebovali več kot 3 ure, ni jasno. Izbrali so zapleteni postopek prevoza z vlakom do rampe ob slepem tiru ljubljanske klavnice in vojašnice, prestop čez most za pešce čez Grubarjev prekop na vlak, ki jih je čakal na drugi strani, prevoz do Kočevja, premeščanje iz enega poslopja v drugo v samem mestu in končni prevoz s tovornjaki do morišč. Odgovor je le eden: niso dobili dovolj tovornjakov, da bi lahko nalogo izpeljali v enem tednu in bi se jim tako zavleklo kot skupini na Teharjah.
Težave so morali imeti že z vlakom. Zadnje leto vojne je vozil vlak iz Ljubljane do Kočevja samo do Grosupljega, naprej pa samo oklepni vlak. Umikajoči nasprotnik je v noči med 8. in 9. majem porušil železniški most čez Gruberjev prekop. Vlakovno kompozicijo so sestavili tako, da so pobirali tovorne vagone po postajah do Kočevja, lokomotivo pa so baje morali prepeljati kar po cesti čez Karlovški most na dolenjsko stran.
Vlak je napravil eno vožnjo na dan, prvič 1. junija zvečer in pripeljal v Kočevje pred zoro. Naslednji prevozi so se začeli popoldne in je vlak dosegel končno postajo okrog druge ure zjutraj. Vedno so začeli iztovarjati šele, ko se je zdanilo.
Čeprav so bili prvi domobranci izročeni že v nedeljo 27. maja, so pripravili prvi transport zanje v Kočevje šele 1. junija. Vrstni red, po katerem so odbirali ljudi za prevoz, je bil naključen, kakor so pač prišli na seznam. Tako se je znašel Milan Zajec v breznu že 2. junija, čeprav je zapustil Vetrinje 29. maja, France Dejak pa je bil izročen med prvimi 27. maja in padel v brezno 8. junija. Prebiranje v skupine A, B in C v Škofovih zavodih ni bilo tako očitno kot na Teharjah in v začetku skupine niso bile ločene. Na pot so šli oblečeni, niso jih še vezali in prepričani so bili, da jih vozijo v delovna taborišča. Ko se je Dejak peljal skozi rojstno vas Dolenji Lazi, je skozi lino vrgel listek: »Peljejo nas v Kočevje. Prinesite paket!« Zanimivo je, da so listek našli in izročili njegovi mami, ki se zato niti ni preveč začudila, ko ga je čez štiri dni zagledala doma.
S kočevskega kolodvora so jih peljali najprej v Marijin dom, kjer je zdaj občinska uprava, ali v gimnazijo, čez nekaj ur pa po glavni cesti skozi Kočevje na drugo stran mesta v Dom slepih, ki je zdaj porušen in stojita na tem mestu poslopji Ljubljanske banke in avtobusna postaja. Omenjajo tudi Sokolski oziroma Rokodelski dom.
Tam so jih vezali z žico. Preživeli omenjajo, da je bila to telefonska žica, ki pa nima lastnosti, da bi se dala tako zlahka oviti okoli zapestij. Dejak jo je označil bolj natančno, da je bila to »žica za piskre vezat«. Na Teharjah so nekateri videli partizane, ki so pripeljali kolute z bodečo žico. Ta žica je zvita iz žice z bodicami in druge, ki je gola. Vse kaže, da so uporabili ravno golo sestavino bodeče žice. Žrtvam so vezali zapetja na hrbtu, kar je značilno za komuniste tudi drugje po svetu. Zraven pa so zvezali še po dva skupaj, da so povezali z žico nadlahtji ali zapetja. Beg je bil zato skoraj nemogoč. V Katynu se ni rešil nihče. Nemci in Italijani so vezali spredaj in vsakega zase, tako je bila večja možnost za pobeg.
Za odvažanje na morišča so imeli na razpolago samo nekaj srednje velikih odprtih tovornjakov. Na vsakega so spravili 40 do 50 ujetnikov in 4 stražarje. Zvezani so morali klečati, držati glave navzdol, da se jih ni videlo od zunaj. Čim so tovornjaki zapustili mesto in zavili v Rog, so začeli stražarji tolči z gorjačami po ljudeh, predvsem po glavah in nadaljevali vseh 30 minut vožnje do brezna. Za brezno pod Krenom pri telefonskem stebru 122, kjer naj bi bila pomorjena večina domobrancev iz Škofovih zavodov, sodimo, da so se tovornjaki ustavili na jasi na pobočju na drugi strani ceste, ravno tam, kjer stoji ob svečanostih oltar. Tam so se morali usesti na rob tovornjaka, da so jim odrezali vezalke in jih sezuli. Nato so jih razvezali, ker so se morali sleči, nekateri do golega, drugi od groze tega niso zmogli.
Omenjeni ritual, da se je morala žrtev pred ustrelitvijo sleči, je izjemno surov. Tega niso delali fašisti i.n ne ovjeti v Katynu. Tam so streljali poljske častnike oblečene, z vsem, kar so imeli po žepih. Za slačenje ni upravičljive razlage. Pri nas so se morali sleči do spodnjega perila že obsojenci na Kočevskem procesu, ki so jih streljali v Mozlju. Neka razlaga bi bila, da so oblačila uporabili, vendar pa vse kaže, da so jih sežgali. Druga razlaga naj bi bila v katynski izkušnji: na grobišča so naleteli prodirajoči Nemci in odkrili ne samo, da gre za častnike poljske vojske, ampak tudi način in precej točen datum usmrtitve. Kot kaže, je šlo na žalost za najslabšo možnost: žejnega, lačnega in pretepenega nasprotnika je bilo treba na ta način dokončno ponižati in zatreti. Nato pa še pretepanje na 150 m dolgi poti do brezna. Ob njej so stali partizani v tesnem špalirju in tolkli z gorjačami. Vse to mučenje je bilo funkcionalno, imelo je določen namen. Z njim so dosegli tisto popolno vdanost v usodo in pasivnost, ki jo opisujejo in se ji vsi čudijo. Ne morejo si razložiti, kako so se mogli preizkušeni in vzdržljivi vojščaki v enem tednu tako spremeniti, da so prehodili teh 150 m in ni bilo med njimi skoraj nikogar, ki bi planil na mučitelje in se vsaj drago prodal, če mu že ne bi uspelo pobegniti.
Dejak pravi, da so morali pred jamo odgovarjati na vprašanja, da bi videli, če imajo zlate zobe. Vsakomur, ki so ga tako odkrili, so kar živemu izbili zobe iz ust. Njegovemu pričevanju je težko verjeti. Verjetno so jih prej pobili. Zelo težko je namreč izbiti zobe nekomu, ki se vsaj delno brani in tišči čeljusti skupaj.
Žrtev je morala na robu brezna počepniti in so jo ustrelili v tilnik z avtomatom ali revolverjem. Strel v tilnik je značilen za’ komuniste, tako so postopali tudi v Katynu. Če je strel precizen, žrtev ne čuti ničesar. Vse druge metode so za žrtev, čeprav je končni učinek seveda isti (strelski vod, obešanje, električni stol, plinska celica) hujše. Njihov cilj ni pomagati žrtvi, ampak zaščititi krvnika in mu olajšati delo s tem, da ga čimbolj oddaljijo. Pri strelu v tilnik gre krogla skozi centre za zavest, dihanje in obtočila v možganskem deblu in je smrt trenutna in neboleča. Žal morilci na Rogu niso bili hladnokrvni strokovnjaki in kot kaže, so bili zraven še opiti. Streljali so slabo. V spominih preživelih so najbolj pretresljiva ravno poglavja, ki opisujejo umiranje v breznu, ki je trajalo nekaj ur in več, ko so nekateri počasi izkrvaveli, drugi pa se zadušili v gomili trupel.
Vse tiste dni je bilo v breznu vedno vsaj 10 živih in skoraj nepoškodovanih. Najteže so prenašali mraz, saj je bilo na dnu brezna hladno tudi čez dan, kaj šele ponoči. Bili so skoraj goli in so slačili mrtve, da so se nekako pokrili, kar pa ni bilo dovolj. Žejo so si gasili z vodo, ki je kapljala s stropa. Kljub temu je večina umrla že v nekaj dneh. Šlo je za silne pretrese, brezup, da so živi pokopani, končni vzrok pa je bila podhladitev. Ko pade telesna temperatura v jedru telesa pod 30° C sledi spanec in smrt. Umrli so torej v spancu, podobno kot drogirani, ki zmrzne, čeprav je temperatura okolja 10° C ali celo višja.
Brezno pod Krenom je globoko 20 m in toliko tudi široko. Večina teh brezen nastane tako, da se vdre stop v sredini kraške jame. Odprtina tega brezna je bila prvotno široka komaj nekaj metrov v premeru. Zajec je ocenil, da bi bilo v njem prostora za 100.000 ljudi. Ocena je pretirana. Če računamo, da ima jama takih dimenzij približno prostornino 4000 m3, lahko stlačimo vanjo največ 20.000 trupel.
Domobrance so začeli streljati v Rogu v soboto, 2. junija, naslednje dni pa, kakor so prihajali transporti, verjetno ne več kot 800 na dan. Masovnega streljanja je bilo konec 9. junija, ko se je znašel v breznu med zadnjimi France Kozina, ki je pobegnil iz jame naslednjega dne še z dvema. Vmes ni bilo streljanja 5. junija, ko so vhod v brezno razstrelili in opisuje Zajec, da je bilo kar 5 detonacij, in tudi ne 6. junija. Dejak opisuje, da so 8. junija, ko se je sam znašel v breznu, padali vanjo ves dan do večera.
Ostane nam še nekaj vprašanj, med njimi, kdo je neposredno sodeloval pri pobojih. Zajec piše, da v začetku niso bili Slovenci, kar se ujema z izjavo Sime Dubajiča, da je pobijala njegova skupina. Kasneje naj bi jih zamenjali Slovenci, domnevajo, da so bili to partizani prejšnje Gubčeve brigade. Streljali so samo prostovoljci. Če upoštevamo trojni varnostni pas na moriščih, špalir ob poti do brezna, straže pri zavodih in da se je vse to dogajalo tudi v Škofji Loki in na Teharjah, z morišči v škofjeloških hribih, okrog Hrastnika in še marsikje, lahko upravičeno sodimo, da je sodelovala vsaj polovica slovenskih partizanov.
Najvažnejše vprašanje pa je seveda, koliko domobrancev je bilo pobitih na Rogu in koliko drugje, predvsem pa zadnje, na katero ne bomo nikdar dobili pravega odgovora, kdo poimensko leži v določenem grobišču. Stevilo pobitih na Rogu je lahko samo približno, vendar računamo, da jih ni več kot 4000. V teh breznih leži večina tistih, ki so bili vrnjeni skozi karavanški predor, razen gorenjskih domobrancev, od katerih je vsaj del obležal blizu Škofje Loke, in oficirjev. Zanesljivo ni na Rogu domobrancev, ki so bili v taborišču na Teharjah. Tako bo vendarle možno sestaviti razmeroma zanesljiv seznam, raziskave roških grobišč oziroma brezen pa bodo, kot mislimo, potrdile, da so domobranci obležali ravno v breznu pod Krenom. Pomagati nam bodo morali tudi preživeli: če bi brezno toliko očistili, da bi prišli do dna in stranskih rovov, bi ga lahko prepoznali.
Na žalost nam ne pomagajo tisti, ki so sodelovali. Raje ponavljajo, da niso bili zraven in niso vedeli, kaj se dogaja. Morda govore resnico, vedo pa za soborce, ki so bili zraven. Nočejo nam jih pokazati, ker vlada med njimi zarota molka. Pri iskanju resnice tako nismo veliko na boljšem kot zgodovinarji, ki so raziskovali življenje pračloveka.