Avtor: Gregorij Rožman

Ob Desetletnici

Cleveland, v decembru 1954
Istočasno bo desetletnica enega najžalostnejših dogodkov v slovenski zgodovini: množičnega umora blizu desettisoč fantov in mladih mož, ki so bili konec maja 1945 pod prevaro vrnjeni v roke krvnikom, ki so jih po groznem mučenju na domačih tleh pobili. Zalost in bolest nad njih strašno smrtjo je bilo morda najtežje, kar smo doslej doživeli, mi v tujini, ki smo jih videli odhajati, in oni doma, ki so zaman nanje čakali. Spomin nanje nam je svet in nam mora biti svet do konca življenja.

Mati bolečin

5. marca 1955
Žalujemo zaradi naših padlih in pomorjenih rojakov, sorodnikov, bratov, sinov. Boli nas nečloveška in kruta divjost, s katero so jih umorili. Toda da so jim s tako mučno smrtjo odprli nebesa, to ni nesreča. Skozi silno trpljenje, razmeroma kratko, so šli v božje naročje, kjer so večno srečni, tako upamo. Privoščimo jim; čeprav smo žalostni, smo tega vendar veseli in se Bogu za to zahvaljujemo. Nesrečni pa so tisti krivi, ki so brezsrčni in podivjani mučili in pobili naše drage. Težko krivdo so si nakopali pred Bogom, vnebovpijoči so njih grehi. Ti grehi bi nas morali boleti; zaradi žalitev Boga bi morali žalovati kakor Marija. Za Jezusom je tudi Marija pod križem ponavljala: »OČe, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34)! Ponavljajmo tudi mi z Marijo to prošnjo umirajočega Jezusa: »Odpusti jim, spreobrni jih, ki so v sovraštvu zaslepljeni naše drage pomorili!« Če bomo tako prosili in z molitvijo vračali sovražnikom, tedaj bo naša bolečina Marijini podobna in bo nam v zveličanje, grešnikom pa v spreobrnjenje.

Rana na slovenskem telesu

Lemont, 3. julija 1955
Smrt desetih tisočev je rana na slovenskem narodnem telesu, ki boli vse ude. Le primerjajte: 10.000 v primeri s številom Slovencev tedaj ob koncu strašne vojne pomeni za tedanjo Slovenijo toliko kot danes v Združenih državah en milijon. Kaj bi rekli v Ameriki, če bi vam samozvanski krvniki v enem mesecu pobili en milijon mladih fantov, ki zdaj služijo vojake? Ali ne bi žalost zalila vsa ameriška srca? Ali ne bi kriknil ves narod, da bi se slišalo do neba – ne samo tista družina, kateri je bil kak član umorjen? Ves narod, brez razlike vere, stranke, položaja, premoženja… ves narod bi bridko občutil to rano. Kdo more torej zameriti, če mi po desetih letih še vedno žalujemo, z ljubeznijo mislimo na pobite žrtve, se jih zvesto spominjamo. Prav je, da bi obhajali to žalostno obletnico vsako leto in tudi svet okrog nas s pisano besedo seznanjali z našimi mučenci.