Avtor: Justin Stanovnik
Danajsko darilo
Spet smo imeli priložnost videti, da velik del slovenskega parlamenta ne misli državniško. Vsi vemo, da obstajajo vprašanja, ki se jim je treba nemudoma in z vso pozornostjo posvetiti, če hočemo, da bo državna ladja – da uporabimo to prastaro podobo – lahko varno nadaljevala svojo pot. Za misel, ki ta vprašanja vidi, jim prizna prioriteto in jim posveti ustrezno skrb, pravimo, zlasti če je pri tem še kompetentna, da je državniška. Pogosto pri tem še dodamo, da k državništvu spada daljnovidnost.
Spričo neodložljivih nalog, pred katerimi stoji država Slovenija, vprašanje, ki zadeva obseg, način in intenziteto prisotnosti krščanstva v slovenski šoli, ni pravo vprašanje, ampak je narejeno vprašanje. Zakaj je to narejeno vprašanje? Zato, ker je za krščanstvo, ob tem, k čemur je šola poklicana, po vsem gotovo in onstran vsakega razumnega dvoma, da ne more škoditi, ampak, nasprotno, lahko samo koristi. Ljudje dobre volje – normalni ljudje, ljudje, ki ne zahtevajo, da se jim dokazuje mokrost vode – velika večina ljudi torej, bi se s tem, če bi se jim dovolilo, da stvar sami zase razmislijo, strinjali.
Kdor torej danes postavlja mesto krščanstva v šoli kot vprašanje, s tem že dokazuje, da je zunaj okvira avtentičnih interesov države. Ne nosi ga skrb za državo, ampak ideologija v eni od dveh vlog: kot način, kako podaljšati duhovni vpliv določene skupine v družbi, ali pa kot način, kako utrditi parcialno politično moč. Zlasti velja to za sedanji izredni čas, ko se okoli nas gnetejo vprašanja, od katerih so si nekatera nadela podobo zahtevnih in grozečih pošasti.
Samo po sebi je sicer vprašanje o mestu krščanstva v šoli lahko tista točka, na kateri je mogoče organizirati najdalekosežnejši razgovor sedanjega časa, razgovor, ki meri v samo bistvo sedanje in prihodnje politike: Kaj je država? Ali je država, kot jo je koncipirala liberalna misel, sama sebi zadostna in je v stanju, da se nosi iz svojih lastnih moči, ali pa je – in v kateri meri – odvisna od energij, ki niso izvorno njene, ampak prihajajo od zunaj, iz drugih virov. In če je res to zadnje, ali bo treba to dotekanje od zunaj priznati javno in brez pridržkov, tako da se bo vedelo, kako stvari stojijo, ali pa se bo država še naprej delala, da živi iz sebe, to pa kar prihaja od zunaj in jo omogoča v pomembni, če ne bistveni meri, pa bo ostajalo še naprej nepriznano in sprejemano z vprašanji in sumi. V neki prihodnji dobi se bo to vprašanje zagotovo tako zaostrilo, da se bo moralo razrešiti. Kakor se je ideja liberalne, samozadostne države spočela v misli, tako se bo tudi nova integralna politeja morala roditi iz misli. A še prej se bo moral človek vrniti k sebi, k svoji celosti.
Danes pa za to razmere še niso zrele. Kriza našega obstajanja kot posameznikov in kot skupnosti še ni dovolj akutna. Vsak človek, vsak človek dobre volje pa, kot smo že rekli, ne glede na to, iz katere strani moralnega obnebja prihaja, lahko že ve, da je krščanstvo 2000 let naš del sveta vzdrževalo v stanju, ki mu pravimo civilizacija. Vsi tudi lahko vedo, kaj beseda civilizacija pomeni, pa tudi to, katero besedo rabimo za njeno nasprotje. Za vse bi moralo biti jasno vsaj to – če sklenemo krog svojega dokazovanja – da se krščanstva v šolo ni treba bati in da zato na njem ne more biti nič bistveno vprašljivega. Če se postavlja kot problem, je to umeten, od resničnosti nenarekovan problem. Z drugimi besedami, je problem za ideološko zavest in ideološke interese. In res, kdor je vsaj nekoliko spremljal parlamentarno debato o mestu krščanstva v šoli, kakor je bilo koncipirano v sklopu novih zakonov, je kmalu dobil dovolj trdne dokaze, da to debato vodijo sile, ki jih žene ideološka napetost. Človek in njegova usoda, narodova kultura in njena usoda, država in njena usoda – resničnost skratka – tu ni imela ne prve ne druge besede.
Morda je bralec opazil, da vseskozi govorimo o mestu krščanstva v šoli in ne morda o verstvih in etiki, kakor se bo imenoval predmet, ki bo pokrival področje religije v novi šoli. To delamo namenoma, saj mislimo, da bi samo pouk o krščanstvu, njegovem nauku in njegovi kulturi bilo pravo ime za tisto, s čimer bi se morala seznanjati slovenska mladina. Tudi o drugih verah, tudi o etiki, a le obrobno in okvirno!
Samo krščanstvo je namreč tisto, kar slovenski človek lahko intimno razume, samo njemu lahko svobodno in celostno pritrdi, samo krščanstvo lahko tudi utemeljeno in kritično odkloni. Razlog za to je en sam, preprost in neizpodbiten: samo krščanstvo je namreč v njegovem jeziku. Nemogoče je namreč govoriti slovenski jezik in ne biti kristjan. Seveda se natanko zavedamo, kaj mislimo, ko v tem kontekstu rabimo besedo kristjan. Ne mislimo pri tem človeka, ki sam stopa v misterij, ki ga ohranjuje in oznanja Cerkev, ampak mislimo človeka, ki sprejema dediščino tiste kulture, ki jo je zmogel, znal in hotel ustvariti človek, ki je sam osebno še vstopal v oni misterij. Toda – in to je središčnega pomena za temo, ki jo obravnavamo – te kulture ni mogoče sprejeti na način, ki pritiče človeku, na avtentičen in ustvarjalen način, se pravi, resnično človeški način, razen če ni človek poučen o misteriju, ki to kulturo nosi, od tistih, ki vanj še vstopajo, ali če ni sam zaslutil njegove resnice, čakajoč na njegovem pragu, da uporabim znano podobo. Evropski človek – tudi današnji, tudi slovenski – ne more s polno upravičenostjo trditi, da je kulturen človek, če kultura, h kateri se prišteva, ni krščanska.
To velja za vse, tudi za tiste, ki odklanjajo krščansko transcendenco kot osebno duhovno izbiro. V Danteju, Palestrini, Fra Angelicu so formalne prvine, ki jih ne moremo razumeti, če ne razumemo duhovne podstati, iz katere so zrasle; kakor ne moremo razumeti formalnih prvin pri Homerju, Ajshilu ali Praksitelu, ne da bi razumeli duha, iz katerega so nastale. Sama forma je premalo! Stvar, kot so duh ali duhovna podstat pa niso stvari, ki bi bile človeku dostopne v modusu kritičnega uma, ampak je za to potrebna drugačna država. Ne da bi se podrobno ukvarjali s tem, bi rekli, da sta potrebna poslušnost – v izvornem pomenu te besede – in pripravljenost.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Skladnost v različnostiMirko Kambič
Duhovni svet današnjega človeka je pluralen. To se pravi, da je več razumetij sveta in da obstaja več načinov, kako je mogoče vstopiti v njegovo ojkonomijo. V nekem zelo pomembnem oziru – o vrednostni stopnji tega ozira danes bolj ali manj utemeljeno govorimo, neka prihodnost pa bo morda empirično razkrila, če ta ozir ni središčen in brezpogojen – pa današnji svet ni pluralen. Ni pluralen v pomenu, ki je skrit v Crocejevem retoričnem vprašanju: »zakaj ne moremo reči, da nismo kristjani?«. Vemo, da na ravni najsplošnejše kulture tega ne moremo reči. In da bi to kulturo mogli razumeti, bi morali intimno – po slovensko se to pravi na najbolj notranji način – razumeti, kaj to kulturo nosi.
Kdor se je v bistvenih potezah mogel strinjati z nakazanimi izpeljavami, se bo lahko pridružil tudi naši misli, da bi se predmet, ki bi v šoli pokrival tisti del človekove kulture, ki mu pravimo vera, moral hic et nunc imenovati »krščanstvo, njegov nauk in njegova kultura«. Predmet »verstva in etika« pa je seveda zasmeh in ga ni mogoče razumeti drugače kot tako, da si je nekdo privoščil hudobno šalo z nami, najprej pa seveda s tako odlično skupnostjo, kot je državni zbor.
Med parlamentarno debato o tem vprašanju so se pokazale zelo zanimive in zelo poučne stvari. Skoraj boleče smo najprej in predvsem začutili skromen domet večine nastopov. Ob nečem tako splošno dostopnem, ko se je tu govorilo, smo ga lahko začutili vsi. Najprej so nam dali krščanski demokrati – ne vem kolikič že – priliko za nemajhno začudenje. Če ima naše uvodno razmišljanje količkaj veljave, potem je jasno, da bi se morali odločno zavzeti za tako prisotnost krščanstva v šoli, kot smo ga na kratko zarisali zgoraj. Toda ne samo da tega niso naredili, ampak so navdušeno pomagali valiti podtaknjeno eldeesovsko jajce. Stvari so šle prav do absurda: Predmet »verstva in etika«, ki bo zasedel v šoli mesto, ki po naravi pripada, kot smo ugotovili, krščanstvu, in bo tam postal učinkovito orodje za določena opravila, so celo pripeli na prapor svojih pridobitev in odšli z njimi na tiskovno konferenco. Mogoče bodo z njim celo propagirali svojo stranko na prihodnjih volitvah. Da je to res absurdno, izhaja iz tega, da so to nazadnje krščanski demokrati. Prva misel, ki je ob tem človeka obšla, je bila: Ali ne bo vsaj komu prišlo sedaj na misel, da bi morali po vsem tem, kar se je zgodilo, nemudoma spremeniti ime? Vsaj komu! Toda nič od tega se ni zgodilo in brez moči smo morali gledati, kako se veča praznina v prostoru, kjer bi morala biti kulturna in politična prisebnost.
Malo manj šokantno je bilo mnenje, da bi o religiji morali pravzaprav govoriti pri vseh predmetih, kolikor se je pač kateri dotika. Izrekovalec tega mnenja je očitno v tem trenutku pozabil na izjemni pomen religije. Religija je bila v zgodovini in je v veliki meri še danes poglavitna nosilka kulture in duha, da ne omenjamo presežne vloge, ki jo igra v celotnem zadržanju ne tako maloštevilnih posameznikov. Bolj odločilno tu pa je nekaj drugega: da je namreč jezik, s katerim je mogoče doseči religijo, sui generis, kar pomeni, da jo z jezikom, ki ga uporabljamo za druge segmente človekove kulture, dosežemo le površinsko. To je približno tako – kakor vse primere je seveda tudi ta šepasta – kakor če bi kdo predlagal, naj se slovenščina kot poseben predmet ukine, saj je priložnost, da o njej govorimo pri vseh predmetih, zlasti pa jo pri vseh predmetih uporabljamo. In uporabljati jo moramo vešče, sicer bi bilo nekaj narobe z našim komuniciranjem, z njim pa, kot je znano, šola stoji in pade.
Take so razdirali med tisto debato o šolstvu zelo učeni gospodje. Zato tistim, ki so govorili o »ideološko nevtralni šoli«, ne bi smeli tako zelo zameriti, čeprav je to seveda mit, ki »tako dolgo življenje« pripiše lahko samo dejstvu, da nihče dosledno ne dožene misli, kaj bi ta besedna zveza mogla pomeniti. Tudi liberalna laična šola ni ideološko nevtralna, pa naj se še tako ponaša s svojimi aseptičnimi kopelmi. Zlasti pa ni nevtralna tista šola, v kateri učenec spoznava »nekaj krščanstva in nekaj budizma in nekaj islama in nekaj vsega tega, kar je krivo, da imamo že v tej mali Sloveniji kar 27 raznih verskih skupnosti«. Če bo kdaj res tako, da bo v naši slovenski šoli učenec spoznaval »nekaj krščanstva in nekaj budizma«, bo to eo ipso ideološka šola, saj bo daleč od resničnosti, od tistega življenja, ki ga je treba živeti na območju, ki ga določa križišče med 46. vzporednikom in poldnevnikom na 15 stopinji vzhodne dolžine.
Za razpravljanje o pouku o religiji v šoli je bila posebej značilna velika emocionalna napetost pri tistih, ki so bili celo proti temu, da se pojavi v šoli v obsegu in načinu, ki ga je predvidel predmet »verstva in etika«. Ko smo rekli emocionalna napetost, bi morali reči pravzaprav nekaj drugega. Tisto, kar je razodeval jezik postkomunistične levice, je bilo neprikrito sovraštvo. Temu smo se nemalo čudili, saj so gotovo vedeli, da bo predmet – spričo kulturnih in političnih razmer – večji del kritika religije. Zakaj torej taka jeza? Kaj jih je tako visceralno vznemirilo? Ali je to bila možnost, da bi se le utegnil najti kdo, ki bi religijo z besedami in življenjem prikazoval tako, da bi izvabljal pritrdilne odzive? Komaj verjetno.
V ozadju – ali v osnovi – je moralo biti nekaj drugega. Kar se je z uvedbo tega sicer tako razvodenelega in razsoljenega predmeta kljub vsemu zgodilo, so ti ljudje imeli za znamenje, ki je napovedovalo konec neke čiste totalitete. Majhen košček na robu se je odkrhnil, odprlo se je majhno mostišče, kjer lahko zastavi svoje delo korozija sistema. Ta mala možnost, ta mala nevarnost, ta mala senca jih je bila globoko vznemirila. Morda se tega niso zavedali, a to, kar je bilo prizadeto, je bil temen spomin nase. Zatresle so se vezi nereflektirane identitete.
Za vsem je torej bilo sovraštvo, ki je, kakor vemo, najmočnejše takrat, kadar prihaja iz teme neznanega. Kadar nima zunanjih, empiričnih razlogov, ampak jih mora, ker so pač potrebni, iskati v fikciji – kadar jih z nasiljevanjem resničnosti v muki iznajdeva. To sovraštvo je bilo, a je bilo še nekaj drugega.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Stvarno in simboličnoMirko Kambič
Za vsem je bilo jasno vedenje, da bo samo razkristjanjenega človeka mogoče obvladati v nekdanjem slogu. Nasprotje do krščanstva je zgodovinsko povezano že z delom slovenskega liberalizma. To nasprotje je na določenih mestih prihajalo tudi v sovraštvo, a nikoli v celoti, nikoli večinsko, ker je stvari držal v okviru normalnosti splošni kulturni kodeks. Ko pa se je pojavil leninski profesionalec kot realizator tipičnih novoveških možnosti, ki so se ponujale v polju afirmacije subjekta, so se stvari bistveno spremenile. Pojavil se je doslej neznani gon po oblasti, ki se je v svoji lucidni silovitosti in prisebnosti dvignil nad vse, kar je doslej postavila na oder zgodovina.
Avtor slike: Simon Dan
Opis slike: Povabilo svetlobeSimon Dan
Veliko odkritje novega političnega demiurga je bila nova antropologija. V njenem jedru je bilo to, čemur bi lahko rekli opranost. Naravno polivalentnost človekove duhovne in družbene biti je bilo mogoče, kot se je izkazalo, s posebnimi postopki, ki so v preštudiranem ritmu segli zdaj po nasilju, zdaj po utopičnih obetih, zdaj po ugodju vsedovoljenosti, postopoma odpraviti, dokler nova politična volja ni imela v boju za človeka več nobenega naravnega tekmeca. Idealni človek za novo politejo je bil razdomovinjen človek, raznarojen človek, razzgodovinjen človek. Tudi razkristjanjen človek.
Predmet verstva in etika je bil torej v državnem zboru sprejet. Toda njegovi nasprotniki, pa naj je njihovo nasprotovanje izhajalo že iz ideološkega sovraštva ali pa iz političnega računa, niso izgubili še vsega upanja. Verstva in etika je nazadnje samo ime, vse je odvisno od tega, kaj se bo pod tem imenom učilo, predvsem pa, kdo bo učil. Poraženci iz prvega dejanja niso skrivali, da so polni dobrih upov. Sam resorni minister je izjavil, da bo glede tega »potrebno še veliko dela«. Kaj je s tem mislil, ni do kraja jasno. Morda je hotel potolažiti razočarane prijatelje. Tudi eden od protagonistov nekdanjih komunistov je izjavil, da »o tem predmetu še ni bila izrečena zadnja beseda«. Šele ko bodo vsa dopolnilna opravila končana, se bo videlo, kakšen je ta »maček v žaklju«. Niti malo ne mislimo, da so to prazni upi. Kot smo v tem razmišljanju že nekajkrat opazili, obstajajo skrajno prisebne sile, ki bodo stvar pilotirale tako, da bodo tistim, ki bodo to hoteli opaziti, demonstrirali eno od prvih načel prastare strategije: korak nazaj pomeni dva koraka naprej.
Da so se ustvarile razmere, v katerih je bilo postkomunistični levici, imenovani liberalni, dano koncipirati novo šolsko zakonodajo, ki jo moramo označiti za nič manj sekularno stvari, to dejstvo lahko označimo, ne da bi stvar kakorkoli napenjali, za nemajhno nesrečo. Ne gre samo za to, da šola mladega človeka ne bo seznanjala z najmočnejšo prvino narodove kulture, s krščanstvom. Ne gre samo za to, da so to šolo koncipirali ljudje, ki ne verjamejo v vrednostno polúto sveta, predvsem pa ne verjamejo, da je sprejetje vrednot in poslušnost vrednotam umetnost – Platon bi rekel znanost – ki jo je treba študirati in se je je treba učiti. Najbolj dalekosežen in najbolj usoden udarec je zadel slovenskega intelektualca. Šola kot zavestna družbena ustanova jih ne bo več ustvarjala. Zdaj bomo odvisni samo še od sreče. Toda ta je pregovorno negotova in slepa.
Množični slovenski človek se za politiko ne zanima. Tudi to, kar se je v parlamentu dogajalo s šolstvom, ga globlje ni vznemirilo. Kaj naj mu rečemo? Predlagamo, da mu rečemo tole: Spričo tvoje ravnodušnosti sklepamo, da misliš, da bo to, kar se je zgodilo v državnem zboru, ostalo daleč proč od tebe, v območju abstraktnih zakonov in predpisov. Zelo se motiš. Vse to, kar stoji v tistih papirjih, bo nekoč stvarno in resnično stopilo v tvoje življenje: v ulico, po kateri boš hodil, v ljudi, s katerimi se boš srečeval, stopilo bo v tvoj dom, v tvojo kuhinjo, v tvojo sprejemnico, v tvojo spalnico. Glede tega si ne smeš delati nobenih utvar.
Ali bi to kaj pomagalo?
V parlamentarni debati o mestu in vlogi religije v šoli je nastopil tudi dr. Jože Pučnik. Edini od govornikov je govoril o smislu, bil je edini, ki je sploh uporabil to besedo. Govoril je o tem, da mora šola sprejeti vse, kar človeka utemeljuje in utrjuje tako, da mu odpira pota do smiselnega obstajanja. S tem je, spet edini, pokazal, da globoko razume krizo sodobnega človeka. Toda dr. Jože Pučnik je na lestvicah priljubljenosti, ki jih od časa do časa prinašajo časopisi, na dnu, tako da vedno obstaja možnost, da bo naslednjič izginil iz polja slovenske pozornosti. Človek se spomni Cicerona: Ubinam gentium sumus!
Quam rem publicam habemus! Kje na svetu pa živimo! Kakšno državo pa imamo!