Avtor: Marijan Smolik

Življenje ing. Antona Tepeža me zanima že nekaj let, zlasti pa, odkar sem v spominih Cirila Žebota Neminljiva Slovenija (Celovec, 1988) bral pohvalne besede o njegovem delovanju. Ob blagoslovitvi farne plošče pobitim, odkrite na pokopališču v Dobu, na kateri je vklesano tudi Tepeževo ime, sem sklenil kaj več zvedeti in tudi drugim povedati o njem. Kar sem mogel ugotoviti, sporočam hkrati s prošnjo, naj še živi njegovi sodobniki dopolnijo s podrobnostmi, ki mi niso znane.

Iz vpisnega lista v I. semester tehničnega študija na ljubljanski univerzi 5. oktobra 1928, ki je shranjen v zgodovinskem arhivu univerze, sem zvedel, daje bil rojen 12. julija 1908 v Zadru, da je bil njegov oče tudi Anton, da je bil takrat pristojen v kraj Sv. Štefan občine Šmarje pri Jelšah, daje naredil zrelostni izpit (maturo) 22. julija 1928 na III. državni realni gimnaziji v Ljubljani; za stanovanje je navedel Dvoržakovo ulico št. 3, III. nadstropje. Bodoči kemik je pri prof. dr. Maksu Samcu vpisal eksperimentalno kemijo in vaje iz analitične kemije. Naslednjih vpisnih listov nisem pregledoval, le za zadnje leto študija na univerzi ¹⁹³¹⁄₃₂ sem si izpisal, da je pri prof. dr. Salviju Jenčiču vpisal organsko kemično tehnologijo in vaje v organskem tehničnem laboratoriju. V glavni matrikuli univerze, kjer je bil vpisan pod št. 4.971, diploma ni vpisana, zabeleženo je le, da je dobil absolutorij 9. junija 1933. Iz pripovedovanja dr. Janeza Oražma, ki je študiral v istih letih, vem, da zaradi visokih taks mnogi niso prevzeli diplome, ampak so se zadovoljevali z absolutorijem. Morda bi našel ta podatek na tehniški fakulteti.
Tepeževa vloga med slušatelji ljubljanske univerze med njegovim študijem še ni raziskana, poznejše delovanje, ko je bil predsednik Slovenske dijaške zveze (SDZ) in izdajatelj lista Straža v viharju, pa daje slutiti, da se je že kot dijak (študent) vključil v tisti krog mladih, ki jih je duhovno oblikoval in vodil teološki profesor dr. Lambert Ehrlich in so pozneje dobili ime Stražarji.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dr. Ehrlich s svojimi Stražarji. Na njegovi levi v kratkih hlačah Cvetko Praper, na njegovi desni Leopold Klavž, zraven pa Anton Tepež

Za dogajanje v različno usmerjenih študentskih društvih na ljubljanski univerzi imamo doslej na voljo le študijo dr. Slavka Kremenška; ta na Tepežev delež ni bil posebej pozoren, morda zato, ker je v njegovih virih premalokrat zapisan. Kremenškova študija Slovensko študentovsko gibanje 1919–1941 (459 str., 15 str. imenskega kazala in 92 str. slikovnih prilog) je izšla 1972 kot izdaja Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, vendar je avtor že 1969 glavnino izsledkov objavil v ustreznem poglavju zbornika Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani (Ljubljana 1969, 93–117). Iz opomb v razpravi in knjigi je videti, da se je avtor naslanjal na takratno časopisje, študentovske tiske različnih usmeritev in na ohranjene arhive. To je uporabljal z »naprednega«, torej marksističnega zornega kota. Študija seveda kliče po ustrezni raziskavi še z druge strani, vendar to ni moj namen.


Kremenšek je Tepeža imensko omenil le v dveh opombah, po izjavah sodobnika in sodelavca Cirila Žebota pa je prav Tepež nosil glavno težo katoliške dijaške (študentovske) organizacije. V že omenjenih spominih Neminljiva Slovenija piše o njem na več mestih; v nadaljevanju jih navajam, ker nam odkrivajo Tepeževo delo. To je še toliko bolj dragoceno, ker je predvojno časopisje le izjemoma označevalo avtorje prispevkov, redno so ostajali anonimni. Morda je bila slovenska »družina« takrat še tako majhna, da so vsi tudi brez podpisa vedeli, kdo je kaj napisal, ali pa »kult osebnosti« takrat še ni bil tako razvit, kot je danes, ali pa je vsem šlo bolj za vsebino kot za podatek, kdo je kaj napisal.

Kremenšek (1969, 104) takole prikazuje katoliško delovanje med mladino v letih Tepeževega študija: »Ljubljanski škof (je) julija 1932 ustanovil Mladce Kristusa Kralja kot dijaško Katoliško akcijo. Do njihovega prihoda na univerzo si je klerikalno starešinstvo skušalo ustvariti svojo postojanko vsaj v Zarji.« V tem krogu je bila izražena »želja po pripravi poti univerzalni katoliški religiji na univerzo. Katoliške študentovske organizacije pa so hoteli graditi na osnovi verske poglobitve in trdne discipline, priznavanju avtoritete Cerkve in njenega zastopnika.«
Žebot (Neminljiva Slovenija, 124) ima več podrobnih podatkov za ta čas: »Po odhodu Marjana Dermastia, ki je bil v letu ¹⁹³¹⁄₃₂ predsednik katoliške AZ (Akademske zveze), ko je bil že od 1930 prikrit član KP je po promociji za doktorja prav leta 1934 tudi Marjan Brecel zapustil predsedstvo SDZ, ko je le-ta še delovala podtalno. Breclja sem poznal že od leta 1930, ko je kot predsednik (takrat že prepovedane) SDZ prihajal k naši podtalni dijaški skupini v Maribor. Ko sem v jeseni 1932 prišel na univerzo, me je Marjan povabil v vodstvo SDZ za njenega podpredsednika, čeprav sem bil bruc. To je bilo dve leti prej, nego so pooblaščeni zastopniki katoliških študentskih društev namesto Breclja za novega predsednika SDZ izvolili dipl. inž. Toneta Tepeža iz kroga prof. Ehrlicha … Tepež je imel izreden dar za organiziranje prostovoljnih združenj. V nekaj letih je uradno prepovedano in od Breclja zanemarjeno SDZ prenovil v daleč najmočnejšo organizacijo na slovenskih srednjih šolah in končno dosegel njeno ponovno uradno odobritev leta 1939. Zato so ga komunisti med vojno kmalu likvidirali.« Malo dalje (str. 128) pojasni, zakaj so bila društva takrat ilegalna: »Slovenska dijaška zveza, ki je v dobi Aleksandrove diktature bila prepovedana na srednjih šolah in je skrivaj delovala iz še avtonomne univerze, je bila zakonito obnovljena šele 1939. Dejansko pa je inž. Tone Tepež sistematično pripravljal njeno obnovo, brž ko je bil izvoljen za njenega predsednika leta 1934.«

Že 1. novembra 1934 je začela izhajati Straža v viharju. »List je namenjen akademikom (=študentom), inteligenci in vsem prosvetnim delavcem v mestu in na deželi« je zapisano v prvi številki, kjer je tudi napisano, da list »izdaja Konzorcij Straže (Anton Tepež)«.

Tepež je sam opisal svoje delo predsednika SDZ 15. oktobra 1939 na Zvezni skupščini SDZ v Mariboru. Poročilo in Tepežev referat je bil objavljen v 6. številki 6. letnika Straže v viharju 19. oktobra:

Dragi tovariši in tovarišice!
L. 1931. je režim JNS dokončno zadušil vse naše krožke na srednjih šolah, ki so do tedaj že težko živeli. Sledila je doba, ki je bila na srednjih šolah v znamenju popolnega mrtvila in so se lahko vse protinarodne sile poljubno udejstvovale, dočim je na univerzi bila borba za ohranitev in rešitev kat. društev, katera je na eni strani skušala uničiti vladajoča klika, na drugi strani pa je tem društvom grozil notranji razpad od strani podtalne od komunistov podpihovane propagande. Te razmere so vzbudile končno odpor. Dvignil se je krog ljudi, ki je začel borbo na univerzi in v naših društvih ter jih v glavnem očistil in rešil sigurnega propada. L. 1934. je bil ta boj dobojevan, ko smo spomladi zavzeli SDZ in nadomestili prejšnji odbor, ki je SDZ spravil na rob propada, v kolikor se to diktatorskemu režimu ni popolnoma posrečilo. Dediščina, ki smo jo takrat prevzeli, je bila kaj žalostna: nekaj starih knjig brez vsake vrednosti, nekaj štampiljk, nekaj starega papirja in približno 18.000 din dolga. S strahom pred skoraj nerešljivo nalogo smo se lotili na videz brezupnega dela, a z velikim optimizmom in vero v zmago pravičnosti, smo to pretežko breme prevzeli. Nikjer nismo našli opore: ne na srednji šoli, ki je pod neznosnim pritiskom vladajočega režima že skoraj pozabila na svojo stanovsko organizacijo, ne v akad. društvih, ki so komaj prebolela posledice hude notranje borbe, še manj pa v starešinstvu, ki za SDZ ni pokazalo prav nobenega interesa. Poštnino in vse stroške poslovanja smo takrat sami nosili. To so dejstva, ki jih je treba pribiti; vprašam, kje so bili takrat oni številni prijatelji SDZ, ki hočejo danes za take veljati.
V konzorciju, ki je ustanovil list »Straža v viharju« je upravni odbor SDZ imel svoje zastopnike in akcijo za list močno podpiral.
Šli smo naprej in osnovali prve celice na naših srednjih šolah. Previdno, a vztrajno smo to delo nadaljevali. Nekaj tednov po kresni noči julija 1935 smo prvič zbrali naše vrste na prvem taboru na gori Oljki, kjer smo delo SDZ postavili na nove, granitne temelje. Na teh temeljih smo zgradili vso današnjo mogočno stavbo SDZ. Na cvetno nedeljo 1. 1936. smo sklicali zvezno skupščino, na katero smo pozvali prvič po mnogih letih vkljub vsem nasprotnim zakonom delegate s srednjih šol. Na tej skupščini so bila sprejeta nova pravila, ki so odgovarjala sicer našim organizacijskim načelom, a smo morali na zunaj zaradi srednješolskega zakona črtati kat. in slovenski značaj SDZ. Ta odločitev nam je bila izredno težka, čeprav se smer seveda niti najmanj ni izpremenila. V imenu svojih tovarišev sem pri tej priliki obljubil zbranim delegatom, da bomo zastavili vse sile, ki jih premoremo, da priborimo dijakom srednjih šol njihove stanovske organizacije, krožke SDZ in da bomo SDZ prenovili in jo vodili do nove moči in veljave, večje kot kdaj prej. Istega leta smo sklicali drugi fant. tabor v Stično in prvi dekliški tabor na Homec.
Po tem taboru smo naše delo na srednjih šolah in borbo za obnovitev krožkov v Beogradu nadaljevali s podvojeno silo. Prav tako naše delo v inozemstvu, kjer je naš ugled stalno rasel.
Poleti 1. 1937. je bil naš znameniti nar. obr. tabor v Kočevju in dekliški tabor na Brezjah.
Istega leta so zastopniki narodov skoraj vsega sveta sklenili, da bo kongres Pax Rom. v 1. 1938. v Sloveniji; ta sklep je bil za nas ponovno priznanje.
Oktobra 1. 1937. smo predčasno sklicali zvezno skupščino, ker sestava odbora ni dala garancije za izpolnitev obljub, ki smo jih dali delegatom 1. 1936. Pri tej priliki smo pozvali vsa včlan. društva k sodelovanju, da dosežemo cilje, ki smo si jih zastavili. Do tega sodelovanja takrat žal ni prišlo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poroka – V prvi vrsti Leopold Klavž, Franc Casar, dr. Lambert Ehrlich, Fanika in Cvetko Praper, Anton Tepež, Joža Logar, zadaj od leve Stane Pajk in Matej Poštuvan

Na skupščini, 17. okt. 1937 smo naše obljube iz 1. 1936. ponovili in izjavili, da bomo vztrajali v boju za pravice slov. kat. dijaštva do končne zmage. Naš obnovitveni načrt smo razdelili na 2 leti. Prvo leto smo določili zaradi kongresa P. R. predvsem za popolno obnovitev ugleda SDZ na zunaj, drugo pa za dokončno notranjo obnovitev. Prvo dobo smo sijajno zaključili s kongresom P. R. v Rog. Slatini in na Bledu avg. 1938, ki je položaj SDZ v inozemstvu izredno utrdil.
Istega leta je bil fant. tabor SDZ v Ponovičah in dekliški v Sv. Juriju, ki sta bila notranjega značaja in priprava za ofenzivo, ki smo jo začeli pripravljati.
Jeseni 1. 1938 smo temeljito preuredili ves zaupniški aparat, ustanovili nove postojanke in po novem letu 1939. z akcijo pri merodajnih činiteljih v Ljubljani in Belgradu, podprti z intenzivno tiskovno propagando v Straži in na vseh zavodih pričeli odločilni boj za enakopravnost SDZ.
Naši nasprotniki so vedeli, kaj bo lahko dobro organizirana SDZ pomenila na srednjih šolah, za to so še enkrat napeli vse sile, da ustavijo njen zmagovit pohod. V parlamentu so z divjim napadom poizkusili preprečiti sprejem §142 fin. zakona, ki je dal SDZ svobodo delovanja. Njih napad je bil odbit. Po zaslugi našega nar. voditelja, naših zastopnikov v vladi, posebno ministra Snoja in naših narodnih poslancev in senatorjev, smo postali 1. aprila t. i. legalna organizacija.
Dva meseca pozneje, 6. junija, je prosvetni minister potrdil pravila, potem ko so neprijatelji slov. kat. mladine še enkrat in poslednjič poizkusili preprečiti ali vsaj ovirati prihod naše zveze na srednje šole. Meseca julija smo sklicali fant. in dekl. tabor v Slovenske Konjice pod geslom »Sveta si zemlja slovenska«. V Slov. Konjicah smo ustanovili na srednjih in srednjestrokovnih šolah naše organizacije po vsej Sloveniji. Meseca septembra, dva dni po napovedi vojne, smo pozvali vse poglavarje na posvet v Bohinj, kjer smo določili osnove našega bodočega dela in pripravili naš prvi pohod na vse zavode Slovenije. Našemu pozivu so se kljub napetemu ozračju odzvali vsi delegati. Prva ofenziva obnovljene SDZ je že za nami. Po komaj treh tednih smo dosegli uspehe, na katere smo lahko ponosni. Lahko mirno izjavljamo: našega pohoda nihče več ustavil ne bo. Zavojevali bomo naše meščanske šole, naše srednje šole in našo univerzo Kristusu Kralju. Za to bomo napeli vse naše sile. Dali bomo narodu, kar najbolj potrebuje; versko globoko, načelno jasno, narodno in državno zavedno, vsestransko izobraženo in telesno zdravo inteligenco. Naša šola, prežeta liberalnega duha, narodu take inteligence ne more dati. Ona mora dobiti za to potrebno izobrazbo in vzgojo drugod, izven šole, v svojih organizacijah. K formiranju take inteligence hočemo doprinesti svoj delež. Toda videli smo, da naša društva, doslej niso izpolnila onega, kar bi morala. Zato smo se morali odločiti za novo pot, nove načine dela in organizacijskih oblik. To delo še ni končano. Izvedli ga bomo.
Našo organizacijo čaka torej velika naloga in odgovornost. Nihče ni odveč, vsi imajo svoj posebno določen delokrog. SDZ bo delovala predvsem na kulturno prosv. in narodno in državnem vzgojnem polju in je obenem stanovska predstavnica kat. slov. dijaštva doma in v inozemstvu. Z.F.O. in Z.D.K. bo skrbela za telesno vzgojo naših članov, kongregacija pa predvsem za globoko versko vzgojo. Kat. akcija pa ima svoje posebno poslanstvo, t. j. apostolat na naših šolah in univerzi.
S tem je tudi določen delokrog posameznih organizacij. Zdi se, da bi bilo vsako ev. trenje in nasprotstva med temi organizacijami že vnaprej nemogoče, če se bi vsak omejil na svoje delo. Med ZFO, ZDK in SDZ je že prišlo do sporazuma v tem smislu. Vodstvo SDZ bo skrbelo, da tudi z drugimi organizacijami sklene slične dogovore. Tako bomo zgradili nepremagljiv blok, ki bo lahko kos vsem stavljenim nalogam. SDZ bo to pot nadaljevala.
Zdi se mi potrebno, da na tem mestu tudi jasno opredelim naše stališče do nasprotnega tabora, bodisi levičarskega, bodisi liberalnega. Vsak kompromis z njimi brezpogojno odklanjamo. Slov. dijaštvo se še predobro spominja tabora v Kočevju, kjer so jih liberalci skupno z Nemci in nemčurji denuncirali ravnateljstvom, dobro so si zapomnili tabor v Slov. Konjicah, ko je liberalna Nova doba napadala našo tako veličastno in pomembno prireditev, prav tako pozna vso izdajstvo levičarskega tabora, s katerim odklanja vsako zvezo. Tam smo lahko spoznali v praksi način sodelovanja z njimi. To sem jasno povedal, vsako drugo stališče popolnoma odklanjamo.
V kratkih potezah sem podal sliko o naših naporih in delu za obnovitev SDZ; ostalo ste slišali iz poročil tov. referentov. Naš cilj smo dosegli, našo obljubo smo izpolnili, prva etapa našega dela, obnovitev SDZ je za nami. Da smo našo nalogo mogli kljub vsem izrednim oviram, uspešno izvršiti, gre zasluga predvsem duhu popolne edinosti v odboru in izredni požrtvovalnosti odbornikov. Posamezni referenti so žrtvovali za SDZ mnogo več, kot bi to bila njihova dolžnost. Mesece in mesece so se vrstili brez odmora večkrat tudi 12 urni delavniki. Oni so s to izredno in nesebično požrtvovalnostjo zgradili že danes tako ponovno in močno SDZ. Vsem tovarišem in tovarišicam se za to na tem mestu iskreno zahvaljujem.
Pred novimi nalogami smo. Naši končni cilji so jasni: Prepojili bomo z duhom naše slovesne izjave, vse naše člane in te ideje preko njih zanesli v širše kroge dijaštva. V zvezi z ostalimi katol. organizacijami bomo izoblikovali novo mlado inteligenco, ki bo kos vsem izrednim nalogam sedanjega viharnega časa; ustvarili bomo primerne organizacijske oblike in skrbeli za ustvaritev takih pogojev, ki bodo tem našim ciljem najbolj odgovarjali; z našimi tovariši drugih narodnosti, zlasti slovanskimi, bomo ustvarili nove pogoje za trajen sporazum in mir med narodi v smislu gesla Pax Romane; Pax Christi in regno Christi.
Videli ste naše delo in izvedeli za naše načrte v prihodnosti. Z njimi gremo z božjo pomočjo na delo v novo dobo!
Na tej skupščini je duhovni voditelj SDZ prof. dr. Lambert Ehrlich govoril o Slomškovih zaslugah za slovenski narod (objavljeno v Straži pod naslovom Beseda duhovnika). Prav letos, ko se pripravljamo na njegovo beatifikacijo, je primerno, da si preberemo vsaj tiste odlomke, ki jih je povzel Ciril Žebot (str. 129–130):
Slomšek je dal sredi 19. stoletja slovenskemu ljudstvu svojstven pečat slovenskega naroda; povedal nam je, da nismo samo Kranjci, Štajerci, Korošci, Primorci in Prekmurci, ampak predvsem slovenski narod. Kakor je Devica Orleanska Francozom povedala, da so en narod, isto je nam Slovencem Slomšek povedal. V trenutkih velikih odločitev smo si izbrali Slomška za vzornika.
»Čuj, Slomšek … naše gorje: Ob meje … našega naroda butajo valovi evropske vojne! Glej, Slomšek: usoda slovanstva se dopolnjuje. Dve katoliški slovanski državi sta izginili v letošnjem letu: Velika Rusija, na katero so nekdaj naši rodoljubi gledali kot na varuhinjo Slovanov, je padla v hrbet Poljski, ko jo je napadel Nemec. Dve protikrščanski velesili sta se združili in podrli vmesni zid katoliških držav, ki so se vrstile od naše meje … do … Baltskega morja.
V teh usodnih dneh je prav naloga SDZ, da združi vso slovensko mladino pod trojnim praporom zvestobe do vere, do naroda, do domovine. Proti zlovesti rase in krvi, ki poveličuje eno raso nad drugo, proti zlovesti razrednega boja in diktature proletariata oznanjamo blagovest miru, pravice in ljubezni ter upamo, da bodo duhovne sile zmagale nad surovimi fizičnimi silami. Zato naj (SDZ)
pospešuje med svojimi člani notranje življenje in goji kreposti. Tak rod, ki dnevno nadzoruje svojo rast in stremi za popolnostjo, bo sposoben za današnje borbe.«
Tepež je v svojem poročilu v Mariboru omenil tudi kongres mednarodne zveze Pax Romana, ki je bil avgusta 1938 v Rogaški Slatini, na Bledu in v Ljubljani. Udeležilo se ga je zastopstvo katoliške študentske mladine iz 20 narodov, predavali so domači in tuji znani mladinski voditelji, med njimi npr. ustanovitelj žosistov kanonik Cardijn. Straža v viharju je po kongresu zapisala, kako odmeven je bil po svetu ta kongres, ki ga je vodil pripravljalni odbor z ing. Tepežem na čelu. Zveza Pax Romana je živa tudi sedaj, tudi slovenski zastopniki so v njej, vendar najbrž malokdo še pozna predvojno delovanje Slovencev pri njej. O tem kongresu, sedemnajstem po vrsti, pa je ostala kongresna knjižica (112 strani, opremil arh. Vlado Gajšek), v kateri so prispevki v slovenščini, francoščini, nemščini in angleščini. Tujcem so predstavili slovensko zgodovino in kulturo (F. Stele), Katoliško akcijo v Sloveniji, katoliško prosveto, Družbo sv. Mohorja (J. Pogačnik), Slovensko dijaško zvezo in Stražo v viharju (C. Žebot), revijo Regnum Christi za kongrese Kristusa Kralja in Kmečko zvezo. Ker je bila tema tega kongresa Odnos katoliškega dijaka do komunizma, je v knjižici predstavil komunizem Aleš Ušeničnik. Pokroviteljstvo kongresa je vodil apostolski nuncij Ettore Felici, člani so bili vsi jugoslovanski škofje, častno predsedstvo je vodil notranji minister dr. Anton Korošec, v častnem odboru pa je bila vrsta katoliških Slovencev (prvi po abecedi Ivan Ahčin, urednik Slovenca, zadnji pa Stanko Žitko, predsednik slovenskega narodnega odbora Katoliške akcije. Slovensko Pax Romana je takrat vodil dr. Maks Wraber, svetovno pa njen tajnik Švicar Rudi Salat.




Tepež je bil v tem času po vsej verjetnosti že v službi v Marksovi tovarni barv in lakov na Količevem v župniji Dob pri Domžalah. To je zapisano tudi v Žebotovi knjigi. Na str. 308 avtor omenja, da je v Rimu srečal dobskega župnika Janeza Beštra, ki je tam ostal tudi po vojski. Kako je bil Tepež povezan z Ljubljano v letih 1941 in 1942, ko je bilo Količevo od nje ločeno z nemško mejo, ne vem, vendar je zelo verjetno z dovoljenjem še lahko hodil prek meje. Žebot omenja, da je bil v Ljubljani tik pred smrtjo (str. 308). Ob tem se mi zdi vredno omeniti takratni Ehrlichov načrt za ilegalno delovanje katoličanov med okupacijo, ki ga je predložil voditelju Marku Natlačenu, pa ga Narodni odbor ni sprejel. Žebot kot Ehrlichov spremljevalec to opisuje na str. 201–214.
Tepeževo bodočo vlogo lahko slutimo v naslednji ugotovitvi, ki jo navaja Žebot (str. 213–214): »Za izvedbo te zgodovinske naloge (bodo) poleg drugih takoj na razpolago domala vsi člani in starešine Akademskega kluba Straža in številno članstvo SDZ iz vseh predelov Slovenije. Potrebna je le jasna politična odločitev in hitra vzpostavitev vodstvenega ustroja. V tej zvezi je prof. Ehrlich rekel dr. Natlačenu, da niti najmanj ne dvomi, da bi npr. Franc Casar … in inž. Tone Tepež, ki je iz podtalno obnovljene SDZ zgradil daleč najštevilnejšo in najbolj živahno slovensko dijaško organizacijo, znala v dogovorjeno konspirativno mrežo aktivistov podtalno obnovljene narodne oblasti hitro vključiti predane in zanesljive Stražarje in člane SDZ.«
Žebot nadalje na str. 240 v opombi 25 omenja, kako so člani Straže in SDZ tudi po umoru dr. Ehrlicha in ing. Tepeža ostali zvesti protikomunisti in da je Žebot kot predvojni podpredsednik SDZ po Tepeževi smrti prevzel vodstvo SDZ. V tej opombi in pozneje na str. 308, kjer opisuje svoje življenje v Rimu po oktobru 1943, navaja, da so Tepeža »agenti VOS umorili poleti 1942, ko je zadnji dan pred svojo (načrtovano) poroko v Ljubljani še enkrat skočil v Domžale po nekaj stvari, ki so ostale na njegovem stanovanju«.
Uradni zapis o Tepeževi smrti je v dobski mrliški matični knjigi, kjer piše, da je bil ubit na svojem domu v Dobu (v bližini Količevega) 29. decembra 1943. Žebot se v svojih spominih moti. Za to sem našel potrdilo v Zborniku dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov. Del VI, knjiga 10 (Ljubljana 1963, str. 452), kjer je objavljen prevod nemškega dokumenta, ki ga hrani Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Pod št. 203 je objavljen Seznam partizanskih akcij na Gorenjskem od 21. decembra 1943 do 5. januarja 1944: »29. 12. 43 ob 18. uri so banditi v Količevem ustrelili ing. Antona Tepeža, kemika v tovarni lakov v Domžalah – okrožje Kamnik.«


Tepežev grob je bil na robu pokopališča pred kaplanijo (v njej je bila takrat nemška žandarmerijska postojanka) blizu spomenika padlih vojakov iz prve svetovne vojne. Na grobu je še po vojni stal betonski križ z imenom pokopanega. V neposredni bližini tega groba je bil 1947 pokopan moj oče Rupert, leta 1952 pa neposredno ob Tepeževem grobu moja teta Frančiška Grčar. Odtlej stoji Tepežev nagrobni križ ob »našem« grobu naslonjen na pokopališko ograjo. Zunaj ograje pa je zdaj postavljena spominska plošča ubitih in padlih Dobljanov. Že dolgo pa stoji ob spomeniku padlih vojakov še spomenik padlih partizanskih borcev. Pred obema hkrati (in nekateri so to storili tudi za Tepeža) smo cerkveni pevci vsako leto 1. novembra peli Premrlovo pesem Spavajte v Bogu, junaki …