Avtor: Blaža Cedilnik

Kot sem že omenila, sem pripadnica tiste generacije, ki je imela v prvih dveh razredih osnovne šole še verouk kot obvezen učni predmet. V prvem razredu smo imeli precej neprijaznega kateheta, ki je zahteval učenje na pamet in pogosto je kot vzgojno sredstvo uporabljal palico. V drugem razredu pa smo imeli drugega kateheta, ki nam je skušal obravnavano snov približati, da bi jo bolje razumeli. Za vsako reč nam je pripovedoval primere in zgodbe. Tako nam je povedal tole zgodbo, ki naj bi nam pomagala razumeti pojem izvirnega greha:
V župnišče pride moški in trdi, da Bog ni popolnoma pravičen, vsaj v primeru izvirnega greha zagotovo ne. Če sta Adam in Eva grešila, se pravi, sta jedla sadove drevesa, katerih ne bi smela, bi moral kaznovati samo njiju, ne pa tudi vse njune potomce. Župnik mu je odvrnil, da bi on kot njun potomec tudi naredil isti greh, če bi se znašel v istih okoliščinah, da je to pač v človeški naravi. Moški pa je trdil, da on pač ne bi tako ravnal. Če bi mu Bog zapovedal, da ne sme jesti s tistega drevesa, pač ne bi jedel. Tako sta se nekaj časa pregovarjala, potem pa je potrkalo na vrata. Župnik se je opravičil in preden je odšel iz sobe, mu je še naročil, naj si malo ogleda knjige v knjižni omari, ampak za božjo voljo naj se ne dotakne škatle, ki je na vrhu omare. Ko se je župnik čez nekaj minut vrnil, je po sobi frfotal ptič, ki ga je obupani mož zaman skušal ujeti.
Naj mi bo dovoljeno, da razpredam misli o izvirnem grehu še naprej. Pri krstu naj bi se ta greh izbrisal. Ampak, če hoče človek priti v raj, od koder je bil zaradi izvirnega greha Adama in Eve izgnan, se mora dokazovati ves čas svojega bivanja na zemlji. Zdaj smo pa tam. Pravičnost gor ali dol. Sama te pravičnosti nikoli ne bom popolnoma razumela, ali pač. Natanko tako je z izvirnim grehom, s katerim smo bili obremenjeni otroci tistih, ki se v drugi svetovni vojni niso opredelili za zmagoviti komunizem. Tvoj izvirni greh je bil sicer izbrisan, če si popljuval svoje starše in se vpisal v partijo, vendar si se moral celo življenje dokazovati (kdor se je bil pač zmožen odločiti za tako varianto), če si hotel, da si bil vsaj za silo enakovreden s tistimi, ki niso bili obremenjeni z izvirnim grehom, se pravi, z grehom, ki so ga zagrešili tvoji starši.
Zmerom me je zanimalo, zakaj so nekaj mladoletnih domobrancev vendarle pustili pri življenju. Pa je stvar pravzaprav zelo preprosta. Eno je dokaz o neskončni pravičnosti in milosti, drugo pa je potreba komunističnega režima po sovražnikih. Tako so iz mulčkov, ki so komaj začeli živeti, komaj začeli spoznavati svet okoli sebe, vzgojili sovražnike, ko so bili lepo pri roki za hude čase, ki jih lahko samo lepo uporabiš. Pa še sovražna emigracija. Pa še otroci pobitih domobrancev. Vsenaokrog polno sovražnikov. Revolucije in borbe za »tekovine« revolucije na ta način ni nikoli konec.
Potem se komunistični sistem nenadoma sesuje sam od sebe. Pride demokracija. Za najbolj demokratičnim sistemom pride demokracija. Za blazno uspešnim gospodarstvom pride zgodba o uspehu. Najbolj svobodnim in demokratičnim volitvam sledijo prve svobodne in demokratične volitve. Da se ti utrga od same svobode in demokracije.
Edino, ki v vsej tej zmedi kaj velja, je to, da imamo samostojno Slovenijo. Državo Slovenijo. Človek bi si moral te besede glasno večkrat na dan izreči, tako sladke besede so to. Čeprav je tudi v njih kaplja (samo kaplja?) pelina. Zazebe me, ko poslušam na televiziji o približevanju Belorusije Ruski federaciji. Tesnejše sodelovanje na gospodarskem področju. Tesnejše sodelovanje na nekem drugem področju. Možnost priključitve k Ruski federaciji. Stisne me pri srcu, ker so lipov list kot simbol turistične podobe Slovenije zamenjali z rožicami, ki jih zlahka zamenjaš s simbolom, ki ga ima v ta namen Srbija oziroma Najnovejša Jugoslavija. Simbol turistične podobe. Zastava. Grb. Jezik. Kot da bi se želeli utopiti v množici raznoraznih držav, kot da bi za vsako ceno hoteli skriti svojo identiteto, kot da je »biti Slovenec« sramotno ali pa šovinistično. Kot bi se bali pokazati lastno identiteto, pokazati na stvari, po katerih nas bodo ločili od drugih postkomunističnih držav.
Malo sem zašla. Ampak kar je res, je pač res. Pravzaprav sem govorila o izvirnem grehu. Hotela sem povedati, kaj se je zgodilo z njim sedaj, ko smo zajadrali v demokracijo.
Ker nismo pometli in počistili za nazaj, je izvirni greh ostal. In ostali so sovražniki. Naj spet malo razmišljam. Blazno zamerimo Italiji, ker ni obsodila fašizma in njenih tvorcev. Kaj pa obsodba komunizma? Ne, to pa ne. Da bi obsodili tvorce režima, ki nas je oddaljil od evropske kulture (mislim kulturo v najširšem pomenu besede), ki je zaustavil naš gospodarski razvoj, itd. itd., da moramo sedaj po kolenih od Poncija do Pilata, da bi nas spet sprejeli v druščino, v kateri smo bili vso svojo zgodovino. Torej komunizem ni samo posameznikov obložil z izvirnim grehom, ampak tudi ves narod in tudi našo ubogo malo, komaj porojeno državo. In spet smo tam. Kaj naj stori ta naša uboga mala, komaj porojena država, da bo zbrisala s sebe ta greh? V čem je pravzaprav ta njen greh? Lahko samo ugibam. Vsekakor v tem, da je kot del Jugoslavije odšla na komunistično stranpot. Morda tudi v tem, da se je ves čas obnašala nekako svojeglavo in končno povzročila (?) razpad Jugoslavije in s tem konec miru v tem delu Evrope. Morda v tem, da imamo še vedno komunistični režim, seveda v novi, zviti, podtalni varianti, ki se ga vidi z aviona, samo z domačega dvorišča ne. Morda pa se boje, da bi bilo treba v primeru, da se v tej naši državi vzpostavi prava svoboda, demokracija, socialna in pravna država na evropski ravni, počistiti marsikaj za nazaj, ne samo znotraj države, ampak tudi različna mešetarjenja, ki so potekala med Jugoslavijo in različnimi evropskimi državami po drugi svetovni vojni. Mešetarjenje z Angleži za vrnitev pobeglih domobrancev. Mešetarjenja z državami, ki so izgubile vojno in so morale plačati vojno odškodnino, da niso plačale odškodnine resničnim oškodovancem, ampak Jugoslaviji, kar je pomenilo za te države zmanjšanje dolžnega zneska, za jugoslovanski režim pa, da denar ni prišel v privatne roke, ampak v državno blagajno, se pravi v roke komunističnih mogotcev za njihove osebne potrebe, za izgradnjo njihove slave in za izgradnjo komunistične blaginje nasploh.
In človek se vpraša, kaj čaka Evropska skupnost, kaj moramo pravzaprav narediti, da se nam ta (kateri torej?) izvirni greh izbriše. Morda obnovitev Jugoslavije v taki ali drugačni varianti. Morda ponižnost take vrste, da sklonimo glavo in pustimo, da z nami dela vsakdo, kar pač hoče. Kaj hudiča rinemo z glavo skozi zid, se pravi, v Evropo. Mi smo bili vedno tam in tega nam nihče ne more vzeti. Ponosno dvignimo glavo in jih ne poslušajmo. Vložimo vse sile v obnovo porušene domovine (kako lepo in znano to zveni, mar ne?), seveda ne porušene v smislu porušenih hiš, cest in mostov, ampak porušene civilne družbe. Porušenega gospodarstva, kulture, prava, itd. Potem bo prišla Evropa sama od sebe. Brez plazenja po kolenih.
Pred kratkim se je na internetu v konferenci »soc.culture.slovenia« sklop vprašanj, ki si jih zastavlja Slovenec, ki živi v Švici:
Kdo mi lahko razloži, za kaj gre pri problemih članstva Slovenije v Evropski skupnosti?
Kakšno vlogo ima Italija v tej zgodbi?
Kaj mislijo slovenski državljani o članstvu Slovenije v Evropski skupnosti?
Razmišljala sem, ali naj pošljem vse skupaj na zunanje ministrstvo, pa mi je bilo takoj jasno, da tega ne bi poslala tja zato, da bi izvalili kakšno pametno razlago, ampak zato, da bi jim pokazala, kako nas (pravzaprav njihove poteze) razumejo tisti, ki jim Slovenija nekaj pomeni, ki ji hočejo dobro. Ampak oni bi lahko celo odgovorili. Natresli peska v oči. Natresli klamfarij, da jih ne bi prebavil do konca življenja svojega. Kajti vedeti je treba, čemu služijo te konference na internetu. Ne za uradne odgovore. Teh so polni uradni mediji. In vsi mediji so uradni. Konference na internetu so namenjene preverjanju uradnih dejstev, uradnih resnic. (Tako preverjanje je bilo takrat, ko so naši časopisi pompozno objavili, da so slovenskemu predsedniku na neki ameriški univerzi – ime sem pozabila – podelili naslov »častni doktor«. Vsi Slovenci, posebej še študentje, ki živijo v Ameriki, so pošiljali elektronske pošte na vse strani, v vse konference na internetu, da bi kaj zvedeli o tej univerzi. Da bi zvedeli za koga, ki študira na tej univerzi. Pa so zvedeli, da te univerze pravzaprav sploh ni, da je to le neka »univerza na papirju«.) Morda mu bom sama odgovorila. Rekla mu bom, da je šlo v Sloveniji za žametno tranzicijo, da se je obdržala kontinuiteta na vseh področjih, da ne bi bilo prevelikih pretresov. Obdržala se je tudi kontinuiteta izvirnega greha, tako na individualni ravni kot tudi na ravni naroda. In kot taki nimamo kaj iskati v Evropski skupnosti, saj moramo marsikaj tega postoriti, da bomo vsaj za silo podobni narodom in državam, ki to skupnost sestavljajo. Predvsem moramo postati samozavestni. Ustvariti lastno identiteto. Se ne sramovati samih sebe.

Po svoje pa imajo s tem izvirnim grehom prav. Kar poglejte mene. Ali se obnašam kaj drugače kot moj oče? Tudi sama nisem mogla sprejeti komunističnih vrednot in balkanizacije Slovenije. Zmerom se mi je zdelo, da je potujčevanje Slovenije v tej jugozdružbi veliko bolj nevarno, kot tisto v času vojne. Vsake vojne je enkrat konec. Potem imaš mir. In delaš po svoje. Odpraviš tako in drugačno škodo, ki je bila narejena med vojno. Počistiš take in drugačne ruševine in z ljubeznijo in zanosom zgradiš vse na novo, lepše kot prej. Vesel in srečen, radosten in vznesen, da je napadalec odšel, da si spet sam na svojem, da se lahko obnašaš po svoje, nadaljuješ tradicijo svojih prednikov. In tako kot so oni skušali pomnožiti dediščino svojih očetov, jo skušaš tudi ti.
Ampak to je le en pogled na zgodbo o izvirnem grehu. Namreč, če mi (nam) ne bi obesili tega izvirnega greha, če bi bili popolnoma enakovredni z otroci partizanov oziroma komunistov, če bi bile stvari, ki so jih počeli komunisti med vojno in po vojni, razjasnjene, če bi obsodili vojne zločince na vseh straneh, dopustili demokratične volitve po vojni, potem, ja, potem bi bilo pa vse skupaj čisto drugače. Najbrž komunizma sploh ne bi bilo. In sedaj bi bili ena od držav Evropske skupnosti. Imeli bi utečeno demokracijo in pravno državo in civilno družbo. Bo1j ko si razbijam glavo, bolj se mi zdi, da je prav ta izvirni greh osnova vsega. Temelj komunističnega totalitarizma. Njegova hrana. Gorivo za njegov ogenj.
Torej se bo treba tega izvirnega greha nekako otresti. Počistiti za nazaj. Začeti znova. Vsi drugačni, vsi enakopravni.