Avtor: Justin Stanovnik

Zgodi se, da se v krajih, ki so zemljepisno daleč vsaksebi, pojavijo stvari, ki nam s svojo podobnostjo ne dopuščajo, da ne bi pomislili na skupen izvor. Neke prvine so se morale, enako tu kot tam, ujeti v snov, na kateri se je oblikovala neka ista zgodovina, sicer te podobnosti ne bi bilo. Pomembno pri tej stvari pa je to, da nam ta podobnost, prav zato, ker se je izrazila na nečem konkretnem in jo zato lahko opazujemo in merimo, omogoča, da se dokopljemo do bolj zanesljivega vedenja o oni snovi, iz katere je zrasla. To možnost bomo s tem večjim veseljem pozdravili, ker smo tisto snov morda že kdaj poskušali razumeti, pa se je ali zaradi svoje brezobličnosti ali pa zaradi svoje zapletenosti vedno izmaknila našemu prijemu.
Lansko jesen je vlada vzhodnonemške dežele Brandenburg sklenila, da na ozemlju, ki spada pod njeno zakonodajo, verouk ne bo več reden šolski predmet. Namesto tega naj bi že v šolskem letu ¹⁹⁹⁶⁄₉₇ začeli uvajati nov predmet, ki bo nosil ime »življenjeslovje – etika – religije«. Verouk naj bi bil sicer še mogoč, a le zunaj rednega urnika, kot izbirni predmet, ali pa v posebnih delovnih skupnostih.
V zvezi z uvedbo tega predmeta nameravajo nekatere politične in verske institucije sprožiti ustavni spor: krščanskodemokratska unija, krščanskosocialna unija, pa tudi katoliška in evangeličanska cerkev. V deželah nekdanje Zvezne republike Nemčije velja enoten šolski red, zagotovljen z ustavno normo, po katerem je verouk reden šolski predmet v okviru rednega urnika, pri čemer pa se starši lahko odločijo, da bodo namesto k verouku pošiljali svoje otroke k, v tem primeru obveznemu, pouku etike. Temu ustavnemu redu so se podredile tudi nekdanje vzhodnonemške dežele. Z nameravano uvedbo nekonfesionalnega predmeta »življenjeslovje – etika – religije« je tako vlada v Potsdamu izstopila iz vsenemškega konsenza, ki je bil dosežen glede reševanja vprašanja »svetovnonazorske in verske pluralnosti sedanjega časa». Za novi predmet pa velja še to, da ne bi bil samo nekonfesionalen, ampak tudi v izključni pristojnosti države, čeprav sicer ustava določa, da se verouk poučuje »v soglasju z osnovnimi zahtevami verskih skupnosti, ne glede na to, da ima država pravico do nadzorstva«.
Kljub temu, da je vse videti zelo jasno, predlagatelji novega predmeta niso povsem brez možnosti. Vse je namreč odvisno od tega, ali bo ustavno sodišče sprejelo njihovo sklicevanje na tako imenovano bremensko klavzulo. Ta klavzula določa – bremenska se imenuje zato, ker je prišla v ustavo na zahtevo in za potrebe te dežele – da splošna ustavna norma glede verouka velja le za tiste dežele, kjer 1. januarja 1949 ni obstajala nobena druga zakonodaja, ki bi že urejala to področje. Take dežele naj bi bile po mnenju predlagateljev tudi nekdanje vzhodnonemške dežele, torej tudi Brandenburg. Vendar postavljata to brandenburško sklicevanje na »oprostilno klavzulo» v neugodno in dvomljivo luč dva pomisleka: da se namreč omenjena klavzula nanaša samo na tedaj že obstoječe dežele in da bo zato Brandenburg moral dokazati pravno identiteto z Bremenom; poleg tega pa ta klavzula Bremena ni odvezala od poučevanja krščanskega nauka, ampak mu je dovoljevala le drugačno organizacijo pouka. Tak približno je položaj, ki ga bo moralo ali rešiti ali prerezati nemško ustavno sodišče.
Med tem pa je problem, razumljivo, prestopil ustavnopravne okvire in prerasel v široko in pomembno politično in kulturno vprašanje.
Uveljavilo se je občutje, da se na primeru Brandenburga ne bo odločalo samo vprašanje nekega predmeta v neki nemški deželi, ampak v nekem smislu – prav kot zgled ali kot prvi prodor – vprašanje, ki bistveno zadeva celotno Evropo: »Če verouk ne bo ostal reden predmet v šoli, bo cerkvi in bogoslovni vedi odvzeta možnost uresničevati njuno vzgojnopolitično in družbeno vlogo.«
Kako važna vprašanja se ob tem odpirajo, je mogoče posneti iz uvodnika, ki ga je za Frankfurter Allgemeine Zeitung (3. 2. 1996) pod naslovom Ne misijon, ampak vzgoja in izobrazba napisala Heike Schmoll. To besedilo nas učinkovito opozarja na ključne politične premise našega skupinskega obstajanja. Predvsem pa se ob njem živo zavemo, kako vprašljive te premise postajajo – pa tudi, kako nedomišljene. Ko gremo od odstavka do odstavka, od točke do točke tega uvodnika, se vedno bolj zavedamo, da smo sredi pravih vprašanj. Čutimo, kako so neki ideološki buldožerji razrili pokrajino kulture in kako bi bila ta videti, ko bi jo oblikovala uravnotežena pamet.

Najprej je tu vprašanje svobode vere in svetovnega nazora. Glede tega pravi avtorica: »Vera in svetovni nazor v državnih ustanovah nista tujca, tudi v šolah ne. Kajti prva pravica verske in svetovnonazorske svobode je ta, da se lahko uveljavlja v javnosti in javnih ustanovah. Cerkvam se s tem, ko se jim dovoljuje poučevati verouk kot redni šolski predmet, ne daje nobena posebna, času neprimerna pravica, pač pa so na ta način zavarovane njihove verske želje in potrebe. Zato je tudi udeležba pri verouku prostovoljna, zato tudi noben učitelj ne more biti prisiljen, da poučuje verouk.« Tu se na preprost način seznanimo s tem, kaj v urejeni družbi pomeni javnost in dostop do javnosti. Če ima neka stvar ustavno legitimiteto, potem je država nima pravice izganjati iz svojih ustanov.
Druga stvar zadeva pravico do obveščenosti in poučenosti iz avtentičnih virov. Cerkev ima zato pravico, da ohranja krščanski nauk kot nekaj živega in nekaj, kar je mogoče teoretsko formulirati. Cerkev ima vzgojnopolitično odgovornost: »To je posebno važno za učence, ki niso versko vzgojeni. Verouk namreč ni misijon, verouk jih bo samo seznanil z osnovnim krščanskim vedenjem. Šele tako bodo namreč mogli razumeti evropsko zgodovino, evropsko umetnost, literaturo in glasbo.«
Nadalje je v času dejansko obstoječega, pa tudi hotenega in propagiranega pluralizma zelo važno vprašanje dialoga, predvsem vprašanje, na čem temelji. Glede tega ima avtorica naslednji uvid: »Če veroučitelj stoji na določenem verskem stališču, ima učenec možnost, da se z njim poistoveti ali pa da ga odkloni. Prav to pa pri na videz pluralizmu naklonjenemu religijskemu predmetu »življenjeslovje – etika – religije« ni mogoče. Za razgovor z drugimi religijami je namreč sposoben samo tisti, ki ima svojo lastno religiozno identiteto.«
Posebno zanimive se nam zdijo avtoričine misli glede ločitve cerkve in države. Da je s tem prevažnim vprašanjem vse moderne politike in kulture mogoče uspešno manipulirati, smo imeli priložnost videti tudi pri nas. Če se to načelo razume zelo preprosto – se pravi, zelo nedomišljeno – je mogoče iz njega izvajati zaključke, ki bi, če bi se aktualizirali, lahko prizadeli obstoj civilizirane skupnosti. V sredini avtoričinega premisleka je tako imenovani Bockenfordov paradoks, ki govori o dejstvu, da liberalna država živi od nečesa, kar je zunaj nje. »Uvedba predmeta »življenjeslovje - etika - religije« je poizkus vzhodnih politikov in tistih politikov na zahodu, ki bi radi pomagali pri tem, da se uresniči dosledna ločitev cerkve in države in da se tako cerkvam odvzame vzgojnopolitična odgovornost v šoli in na univerzi. Da cerkev in država sodelujeta na določenih področjih – čeprav teoretično ločeni – je utemeljeno v tem, da liberalna, svobodnjaška država živi iz osnov, ki jih sama ne more ustvariti in garantirati. Država ima torej legitimen interes, da se te osnove ohranjajo žive. Tako verska svoboda posameznika kot tudi verska nevtralnost države se bosta lahko ohranili samo tedaj, če verouka ne bo izvajala država sama, ampak v soodgovornosti s cerkvami.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kapelica na poti od Studenca do Rake

Poseben pomen pa dobi – spričo izkušenj, ki jih imamo tudi mi – zaključek tega uvodnika. Promotorji predmeta »življenjeslovje – etika – religije« kakor tudi promotorji predmeta »verstva in etika« hočejo, kot pravijo, zaščititi mladega človeka pred nelegitimnimi vzgojnimi vplivi. V resnici pa hočejo pod krinko aseptične breznazorskosti poskrbeti za državljane, ki jih bo potreboval prihodnji »čudoviti novi svet«. Avtorica zaključuje takole: »Od države zaukazani predmet »življenjeslovje - etika - religije« ni združljiv niti z versko svobodo posameznika niti z versko nevtralnostjo države, pač pa bo uveljavljal določen svetovnonazorski vzorec. Ali ne kažejo na to izdajalske besede nekega poslanca: Kaj so vrednote, določamo mi.
Ko človek posluša ali prebira zgodbo, ki smo jo tu skicirali, si ne more kaj, da ne bi pomislil na naša »verstva in etiko«, na predmet, ki je bil nedavno sprejet v novo slovensko šolsko zakonodajo. Temu, kar so sklenili v Potsdamu in Ljubljani, ni mogoče odrekati podobnosti. Oba izuma sta ideološka nadomestka nečesa resničnega, naravnega in izvornega: verouka ali pa tega, kar smo na nekem drugem mestu te Zaveze predlagali mi: »krščanstvo, njegov nauk in njegova kultura«. Komaj je treba seveda pri tem dodajati, da bi bila lahko oba predmeta v sodobni pluralni kulturi samo prostovoljna ali izbirna.
Podobna pa je tudi družbena snov, iz katere sta oba tolikanj podobna modela zrasla. Ta snov je tako tukaj kakor tudi tam nova duhovna in politična podstat, ki ji v pomanjkanju pravega razumetja in zato tudi pravega imena, začasno in res zasilno pravimo postkomunistična levica. Uvodoma smo izrazili upanje, da nam bosta ti dve tolikanj slični zamisli – prav zato, ker sta konkretni – dali nekakšno smer k boljšemu razumevanju te specifične novotvorbe postkomunističnega sveta. Če velja naša analiza, da sta oba modela nadomestka nečesa naravnega in resničnega, potem smo z njima tudi že na ravni ideologije. To pa pomeni: v svetu, ki ni narejen za človeka, v svetu, ki ni njegovo pravo domovanje, v svetu, ki človeku ne dovoljuje, da bi obstajal v soglasju s seboj – v umetnem in odtujenem svetu.
V sredici postkomunistične levice je pohujšanje. Za pohujšanje je poskrbel bankrot vere njihovih očetov. Od sinov je tedaj odpadla zadnja senca iluzije. To jih dela močnejše, a hkrati tudi šibkejše. Vprašanje je samo, kaj je nevarnejše.