Avtor: Lojze Žabkar

Videl sem osla ob cesti,

stal je in čakal,

v tla strmel.

Da je bil lačen,

sem bil prepričan.

Pa se približam

in ga pobaram:

»Na tovor, na jelo

čakaš, osliček, na delo?«

Dvignilo glavo,

z repom pomahalo

skromno osle.

»Kakor dejal bo tovariš,

kakor bo želel tovariš,

kakor namignil tovariš,

da, da,

ia, ia, ia … «

»Ti si pač osel,«

šepnem v uho mu.

Z glavo pomigne osle,

milo se name ozre,

na desno, na levo nastavi uho,

če morda posluša še kdo.

Potlej počasi,

resno in modro mi de:

»Dragi tovariš, da, da,

morda kaj rano

kmalu za mano

še ti boš ponavljal ia, ia, ia … «