Avtor: Iva Srebotnjak

Po 17. členu nove šolske zakonodaje bo morala osnovna šola ponuditi pouk tujega jezika in nekonfesionalni pouk religije in etike. Ta pouk naj bi bil izbirni predmet za učence 7. in 8. razreda. Kot opozarja dr. Angelca Žerovnik v Družini (12. januarja 1996, Sprenevedanja), bodo imeli pravico poučevati ta predmet, ker sodi med družboslovne znanosti, psihologi, pedagogi, diplomanti socialnega dela, diplomanti politološke smeri, diplomanti družbenomoralne vzgoje in zgodovinarji. V času, ko se za poučevanje šolskih predmetov bolj kot kdajkoli zahteva ustrezna strokovnost, bo smel torej poučevati religijo skoraj kdorkoli. Gre za predmet, s katerim more opraviti vsakdo! Nekaj pa imajo gotovo ti učitelji skupnega: vsi so izšli iz socialistične osnovne in srednje šole, ki je tako skrbno zapahnila svoja vrata pred vero, da nisi mogel v njej dostojno razlagati ne slovenske književnosti ne likovne in glasbene umetnosti in ne zgodovine. Saj so učenci osnovne šole, mnogokrat pa tudi dijaki srednjih šol, ko si omenil Sveto pismo, pričakovali, da boš povedal tudi kaj o ovojnici, v katero so to pismo spravili. In če ostanemo pri slovenski književnosti, bi bil moral pred branjem Prešerna, Cankarja in drugih književnikov posvetiti nekaj ur pojasnjevanju pojmov iz krščanske kulture. Vendar si tega nisi smel privoščiti, saj je moralo biti tako pojasnjevanje zelo previdno in skrčeno na minimum. Velikokrat je vestni učitelj obupal, njegovo delo je bilo skoraj nemogoče, kot bi mlade ljudi učil plavati v kadi, kjer z vsakim zamahom naletiš na oviro in omejitev, namesto na širokem, odprtem morju.


Ti nekdanji učenci in danes diplomirani psihologi, pedagogi, socialni delavci, politologi, zgodovinarji in učitelji družbenomoralne vzgoje sodijo v isto generacijo kot radijski in televizijski napovedovalci, ki govore, da je škof » uprizoril mašo«, o »apostolih« in o » kiri« kot delu maše (Kyrie eleyson) itd. Gre za napake, ki so v sramoto ne le vernemu, ampak tudi nevernemu izobražencu, saj odkrivajo temeljno nepoznavanje krščanske kulture, iz katere smo posredno ali neposredno izšli vsi Slovenci, tudi tisti, ki te kulture ne priznavajo.
Sama sem preživljala otroštvo na ozemlju, ki je do leta 1943 pripadalo fašistični Italiji. Naša skrbna mama nas je pred vstopom v italijansko šolo učila moliti in brati po slovensko, da bi nas vsaj malo zavarovala pred potujčenjem. Tudi Gregorčiča nam je brala in pela je po slovensko, vendar bi mislili otroci, da je slovenščina le za domačo rabo, ko ne bi vsako nedeljo donela slovesno in ponosno iz ust domačega župnika Franca Lavrenčiča, ki je kljub prepovedi uporno pridigal v domačem jeziku. Pri pouku verouka v podružnični cerkvi pa nismo le poslušali, ampak smo si otroci, včasih prav nerodno, prizadevali, da bi v govoru namesto narečja uporabljali zborno slovensko besedo, kajti samo ta se nam je zdela primerna za cerkev in za pogovor z gospodom. Tako smo svoj jezik povezovali s samo mislijo na odrešenje in na nebesa. Po razpadu Italije smo prebirali slovenske knjige, ki so se tedaj pojavile tudi v naših knjigarnah, in jih srkali vase, kot srka žejna in izsušena kraška zemlja blagodejni dež.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dolenjska nedelja – Od nauka

Mogoče je minister Gaber mislil na to vlogo Cerkve, ko je v pogovoru o novem šolskem zakonu namignil: »Različni spektri znotraj Cerkve so ravnali na način, ki ga ni moč pozabiti!« Res, nikoli ne bom pozabila vloge, ki jo je imela Cerkev pri prebujanju narodne zavesti in ohranjevanju krščanske kulture.
In kaj naj bi bil cilj pouka o religiji in etiki?
Po besedah g. Kerševana naj bi predmet omogočil sožitje ljudem z različnimi kulturnimi vrednotami. Toda kadar gre za prave kulturne vrednote, pa naj si bodo še tako različne, ni potrebno skrbeti za sožitje med ljudmi, po pravici pa smo zaskrbljeni, ko vidimo, da kulturne vrednote propadajo. Bojim se, da nam bo načrtovani pouk o religiji prinesel prav to. Prizadevanje uvesti nekonfesionalni pouk o religiji za otroke različnih veroizpovedi, zato da bi jim olajšali sožitje, bi mogla primerjati namenu človeka, ki bi imel pred sabo sliko velikega mojstra, pa bi rekel, da posamezne barve preveč izstopajo, da jih bo zato prevlekel z enotno, recimo rdečo barvo, ki jo bo nanesel enakomerno čez in čez. Uničil bi v sliki tisto, kar ji daje življenje. Religija presega znanost in ne more govoriti o njej, kdor je globoko v sebi ne doživlja. Resnična znanost se tega zaveda.
Namen je najbrž isti, kot je bil v socialistični šoli, le uresničiti ga bodo skušali na bolj prefinjen in prikrit način, da ne bi kdo rekel, da v demokratični državi preganjamo religijo.