Avtor: Peter Gosar

Svoboda je tista magična beseda, ki je skozi vso človeško zgodovino izražala up in hrepenenje mnogih narodov in posameznikov. Resnična svoboda in enakopravnost med narodi in ljudmi je seveda vedno bolj želja in cilj kot odraz neke resničnosti. Slovenci smo končno dobili svojo državo in demokratično družbeno ureditev. Velik del slovenskega naroda živi v svobodni matični državi z moderno ustavo in družbeno ureditvijo. Smo svobodni. Velja ta trditev tudi za nas posamezne državljane? Smo resnično svobodni? Kot je razvidno že iz naslova, nameravam razmišljati o osebni svobodi v družbi, kot je naša v sedanjem trenutku.
Svoboda in njeno nasprotje nesvoboda imata mnogo obrazov. Nekatere oblike omejevanja človekove svobode, kot na primer suženjstvo, so stvar zgodovine. Suženjstvo so zamenjale drugačne odvisnosti, ki po svoji naravi morda niso tako krute, kljub temu pa pomenijo hud poseg v človekovo svobodo in osebno integriteto. Tudi v naši družbi smo priča socialnim krivicam, ko so množice državljanov oropane pravice do dela in spodobnega preživljanja zaradi nesposobnosti in zlorab vodstvenega sloja naše družbe. Svobodnega človeka brez ustrezne materialne varnosti in neodvisnosti pa ni.
Ni dolgo tega, ko se je oblast najbolj bala neodvisnih in zato resnično svobodnih državljanov. Spominjamo se strašne gonje proti kmetom in obrtnikom, ki so predstavljali tisti del družbe, ki ni bil eksistenčno odvisen od države in s tem vladajočega razreda. Podoben namen sta imela nacionalizacija in državno lastništvo proizvodnih sredstev. Delavci so postali izključno odvisni od države, bili so nekakšni moderni sužnji. Praviloma jih država sicer ni izkoriščala v materialnem smislu, niso pa bili duhovno svobodni ljudje. Izražanje mnenj, ki niso bila pogodu partiji, je kaj hitro ogrozilo posameznikovo delovno mesto, posledice pa so bile lahko še mnogo hujše. Velik del prebivalstva je bil prisiljen živeti dvolično. To, kar so zares mislili v svoji duši, je bilo stvar intime. Svobodnega pretakanja mnenj in idej o pomembnih vprašanjih človeškega sožitja, družbene ureditve, človekove biti in svetovnega nazora ni bilo. Večkrat sem imel priliko opazovati, kako nesvoboden in notranje prestrašen je bil marsikateri partijec, četudi dokaj visoko v strankarski hierarhiji.
Ponovno obujanje preteklosti se morda zdi nesmiselno in že kar dolgočasno. Ta čas, na katerega slovenski narod nikakor ne more biti ponosen, je za nami. Komunistični sistem se je zrušil sam v sebi brez zunanjega vpliva in s tem pokazal na svojo zgrešenost in pomanjkanje življenjske sile. Obujanje spomina na ta čas pa je potrebno iz najmanj dveh razlogov. Iz preteklosti lahko črpamo pomembne napotke in opozorila za današnji čas. Sedaj, ko na novo postavljamo pravila za delovanje nove demokratične Slovenije, se lahko iz preteklosti učimo, česa se moramo izogibati, če želimo ustvariti družbo svobodnih, nikomur podrejenih ljudi. Po drugi strani pa dosti prehitro pozabljamo na preteklost ob dejstvu, da je vodilna garnitura sedanje družbe v veliki meri ista kot v prejšnjem režimu. Lahko zaupamo takim voditeljem?
Človek ima telo in dušo. Vprašanje svobode se tiče obeh. S telesom so povezani svoboda gibanja, svoboda izbire kraja prebivanja, pa tudi življenjski pogoji, ki omogočajo dostojno materialno in socialno varnost. V naših razmerah je to zadnje najvažnejše in tudi problematično. O teh vprašanjih ne nameravam govoriti.
Za pričujoči zapis se mi zdi pomembnejši razmislek o duhovni svobodi, ker o tem večina ljudi premalo razmišlja in se ne zaveda izrednega pomena te svobode za izoblikovanje celovite osebnosti.
Zelo poznan je tretji člen augsburške mirovne pogodbe iz leta 1555, ki je dala zakonsko osnovo soobstoju luteranske in katoliške vere v Nemčiji. Glasi se takole: »Cuius regio, eius religio« – čigar dežela, tega vera. Na osnovi te pogodbe so morali podložniki knezov v posameznih nemških deželah sprejeti vero svojih gospodarjev ali pa prodati imetje in se izseliti v drugo deželo, kjer je bila njihova veroizpoved priznana. Poleg telesnega je bilo s tem uzakonjeno tudi duhovno podložništvo. Je spominjanje na te čase iz obdobja reformacije sploh zanimivo za naše prosvetljeno dvajseto stoletje? Pa še kako. Omejevanje duhovne svobode, in to na dosti bolj krut način, je doživela vsa starejša in srednja generacija Slovencev. Isto velja seveda za pretežni del Evrope pod fašističnimi in komunističnimi režimi.
Lahko bi pozabili na preteklost, če bi že izginili sledovi nekdanjega duhovnega suženjstva in ne bi pretila nevarnost ponovnega zasužnjevanja.
Opazovanje in spremljanje našega javnega življenja na področjih politike, gospodarstva, socialne politike, izobraževanja, umetnosti in znanosti razkriva nekatere zaskrbljujoče posebnosti našega sedanjika. Osebni vtisi so seveda vedno precej subjektivne narave, odkrivajo pa le nekatera dejstva, ki jih opaža in občuti širši krog ljudi.
Prevladujoča miselnost v našem javnem življenju je materialistično liberalistična. Njen izvir lahko iščemo v nekdanjem »znanstvenem socializmu«. Ideologija znanstvenega socializma je le maloštevilne globoko prepričala. Kljub temu je imela izredno velik vpliv na miselnost ljudi, še posebej inteligence. To se pozna predvsem pri vprašanjih, ki se tičejo morale, etike, odgovornosti in obveznosti do soljudi ter državotvornosti. Prevladuje izrazito liberalistična miselnost. Učili so nas, da sta etika in morala pogojeni s konkretno človeško družbo in družbeno situacijo in sta le rezultat razvoja družbenih odnosov. Nimata pa nobene duhovne ali transcendentne osnove in utemeljitve. Tako smo lahko večkrat poslušali naše eminentne univerzitetne učitelje o tem, da obstaja več moral ali pa še celo to, da si pod pojmom morala ničesar ne predstavljajo. Moralno naj bi bilo vse, kar zakonsko ni prepovedano. Rezultat take miselnosti je sedanje divje lastninjenje in kraja družbenega premoženja.
V praksi je ideologija znanstvenega socializma tudi vpeljala miselnost popolnega individualizma in liberalizma. Država je prevzela vse naloge na področju socialne zaščite in varnosti. Državljani pa so bili s tem, ko plačujejo davke, razbremenjeni in jim ni bilo treba misliti na sočloveka in skupno dobro.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Pota rekeSimon Dan

Naslednja posebnost sedanjega trenutka, ki je le posredno povezana z znanstvenim socializmom, pa je pozitivistična filozofija. Pozitivizem verjame v neizmerno moč znanosti. Znanstveni pogled na svet naj bi bil nadomestilo za tradicionalne svetovne nazore in verovanja. Pozitivizma se je najprej oprijela naravoslovna in tehnična inteligenca, nato pa se je razširil skoraj na celotno kulturno področje. Takšno gledanje je nekdanji totalitarni oblasti seveda zelo prijalo. Pozitivizem v svojem najglobljem bistvu izključuje duhovni in nadnaravni svet.
Povrnimo se k vprašanju duhovne svobode v našem okolju. Duhovna svoboda je možna le, če je družba idejno raznolika in tolerantna. Pri nas je raznolikosti na idejnem področju zaradi usedlin preteklosti premalo, še manj pa je pripravljenosti za tolerantno obravnavanje in sprejemanje različnih pogledov na svet. Javni delavec, sem prištevam tudi novinarje, se ne bi smel odzivati netolerantno na poglede in nazore sodržavljanov, z metodami smešenja ali insinuacij. Tega je pri nas na žalost še in še. Pomanjkanje kulture dialoga je bistvena ovira, ko govorimo o duhovni svobodi.
Civilna družba in žal predvsem država imata velik vpliv na izoblikovanje duhovnega sveta posameznikov. Kot v prejšnjem totalitarnem sistemu se tudi sedaj država tega dobro zaveda. Sicer ne bi bilo toliko razprav o koncesijah privatnim šolam in o šolski zakonodaji. Tu moram ugotoviti predvsem dvoje. Na volitve nismo šli zato, da bi dali izvoljenim predstavnikom oblasti pravico, da kakorkoli manipulirajo z duhovno svobodo nas in naših otrok. Naloga državnega aparata je le v ustvarjanju pogojev za normalno delovanje družbe kot celote, vključno s šolskim sistemom, in nič več.
Druga pripomba pa je povezana z obstojem velike nevarnosti indoktrinacije z učbeniki, učnimi pripomočki in pri izvajanju pouka nekaterih predmetov. Tak izpostavljen predmet je očitno zgodovina, spada pa v to kategorijo še vrsta drugih, med njimi tudi nekateri naravoslovni. Znanstveni videz učbenikov je lahko zelo varljiv še posebej, če so njihovi avtorji iz prevladujočega miselnega okolja družbe. Šola bi morala navaditi mlado generacijo zelo kritičnega odnosa do znanosti. Civilizacijski in tehnični dosežki raznih znanstvenih disciplin so izjemni, vendar ima znanost svoje omejitve in lahko da le malo odgovorov o bivanjskih vprašanjih človeka. Slavni filozof, matematik in fizik Rene Descartes iz sedemnajstega stoletja je svoj filozofski sistem gradil na uporabi metode sistematičnega dvoma. Le nekaj ni podvrženo preverjanju in dvomu, namreč obstoj lastnega jaza. Poznan je njegov izrek » Cogito, ergo sum« – mislim, torej sem. S tem je tudi postavil pri človeku svet duha na prvo mesto pred materialnim svetom. Kakšna razlika v primerjavi z materialističnim gledanjem. Ne bi škodilo, če bi učbeniki v večji meri poudarjali, da veliko stvari ne vemo in da na nekatere stvari sploh ne bo mogoče najti znanstvenih odgovorov. Najslabše je zavajanje ljudi s prikazovanjem vsemogočnosti znanosti.
Za zaključek lahko le ponovim misel in dejstvo, da je duhovna svoboda ljudi pri nas zelo ogrožena, le da se tega ne zavedamo dovolj. Ogroženost naravnega okolja je danes očitna že vsakomur. Kakšno je stanje okolja, vidimo z lastnimi očmi. Stopnjo duhovne nesvobode pa je težje razpoznati. Zato bodimo budni. Prijetno bi bilo živeti v deželi svobodnih ljudi.