Avtor: Janez Zdešar

Nadaljujemo z objavljanjem fotografij, ki smo jih nekaj že priobčili v številki 19 Zaveze na straneh 28–34. Če ponovimo, gre za fotografije, ki jih je verjetno naredil neki italijanski oficir med veliko poletno ofenzivo 1942. Na vseh sta samo dva motiva: ali požiganje slovenskih vasi ali pa streljanje neoboroženih kmetov. Za nas so dragocene zato, ker nam z zelo določno govorico pripovedujejo, kako je bil, v nasprotju s splošnim prepričanjem, italijanski okupator krut, obenem pa nas soočajo s stisko slovenskega, predvsem podeželskega človeka, ki je bil napaden od dveh strani: od komunistične gverile – ki na teh fotografijah razumljivo ni predstavljena – in italijanske okupacijske vojske. Zelo bi bili veseli, če bi lahko katero od fotografij časovno, krajevno in personalno določili. Prosimo za vaše sodelovanje! Hvala!

Sleherno zgodovinsko dogajanje ima svoje vzroke in svoje posledice, vzroki sami so obenem posledica prejšnjih vzrokov. V tem prepletanju dogodkov so nekateri pomembnejši od drugih, ker močneje vplivajo na poznejše odločitve in na dogajanja ter se globlje vtisnejo v zgodovino posameznika ali skupnosti in jim določijo smer. To so ključni dogodki, ki dajejo jasneje razumeti kako dobo in čase, ki ji sledijo.
Tudi dogajanje na Slovenskem v letih 1941 do 1945 ima svoje ključne dogodke. Skoraj vsi so se zvrstili že v usodnem letu 1941: okupacija, organiziranje protiokupatorskega odpora (POO), odločitev KPS za takojšnji oboroženi POO, monopoliziranje upora, začetek revolucije. Leto 1942 je prineslo vrhunec revolucije v Ljubljanski pokrajini, nastanek vaških straž, leto 1943 Zbor odposlancev slovenskega naroda in nastop domobranstva, leto 1944 upad partizanske vojaške moči ter politično-vojaško pomoč zaveznikov, leto 1945 veliki holokavst.
V razpravi skušam osvetliti nekatera teh dogajanj. Ne gre mi za faktografski opis, dogodki so bolj ali manj znani. Na podlagi ugotovljenih dejstev bi rad ocenil njih pomen in težo. Pravzaprav gre bolj za skupek posameznih premislekov kot pa za zaokroženo razmišljanje. Ugotovitve podajam v obliki kratkih tez, ki so hkrati podnaslovi.
Ne gre za nova odkritja, bolj za ovedenje nekaterih dejstev, ki so bila hote ali nehote v pozabi in po nezasluženem postavljena bodisi v ospredje bodisi v ozadje zgodovinske zavesti. Razmišljanje bo zato pripeljalo do demitologizacije nekaterih postavk režimskega zgodovinopisja. Zgodovina se sicer ne da potvarjati, še manj zanikati. Pač pa je zgodovinopisje, ki ga je doslej – z majhnimi izjemami – pisal le zmagovalec, potrebno revizije in bistvenih dopolnil.

I.

Po okupaciji Slovenije aprila 1941 je večina predvojnih političnih strank organizirala ilegalni POO, KPS je bila le ena od njih.
Vedno znova slišimo trditev, da je KPS/OF bila pravzaprav edina odporniška skupina. Da ni tako, pokaže že seznam ilegalnih skupin – resnično le seznam, ker ni prostora za obsežno razpravljanje.
Iz katoliško-ljudskega tabora so izšle:
1. Slovenska legija. Vodja je bil Rudolf Smersu, organizacijski referent Albin Šmajd, vojaški Ernest Peterlin. Ustanovni sestanek je bil že 29. maja 1941 v Ljubljani. Do konca leta 1941 je sistem organizacije Slovenske legije prepletal vso tedanjo Ljubljansko pokrajino, poleg tega pa so ustvarili odbore za Primorsko, Gorenjsko ter Štajersko s Prekmurjem. Imeli so ca. 5.000 članov.
2. Prebujena Slovenija. Ustanovil jo je julija 1941 Ivo Peršuh. Po programu se člani niso dosti razlikovali od Slovenske legije, zato so se že decembra 1941 z njo združili.
3. Akademski klub Straža, ustanovljen že pred vojno. Voditelj je bil dr. Lambert Ehrlich, po umoru Ciril Žebot. Straža je kot skupina vstopila v Slovensko legijo, sredi leta 1942 pa iz nje kolektivno izstopila – zaradi programskih razlik.
4. Slovensko narodno gibanje je vodil Fanouš Emmer. Imelo je izrazito vojaški značaj, idejna
usmeritev članstva pa je bila precej heterogena: od bivših mladcev prek sokolov do mlajših jugoslovanskih oficirjev.
5. Združeni Slovenci iz prve polovice maja 1941. To je bila skupina, ki jo je vodila tako imenovana »katoliška sredina«, med njimi Andrej Gosar in Jakob Šolar. Niso se hoteli pridružiti niti že naštetim ilegalnim skupinam niti OF. V svojih načrtih in programu so nihali med obema taboroma.
Nacionalno-liberalni tabor je organiziral:
1. Sokolsko legijo. Vanjo so se rekrutirali na temelju predvojne politične povezanosti v JNS. Po organizacijski strukturi so bili podobni Slovenski legiji. Vodilni organ – njega člani so bili mdr. Albert Kramer, Avgust Praprotnik – se je imenoval Sokolski vojni svet.
2. Mlada JNS, tudi Nova Jugoslavija je nastala kot opozicija proti starejšim politikom v JNS. Predsednik je bil Jože Rus, tajnik Andrej Uršič.
3. Samostojna demokratska stranka je od vsega začetka nihala med vstopom v OF in samostojnostjo. Politično ni imela posebne teže.
4. Staro pravdo je vodil Črtomir Nagode. Nastala je aprila ali maja 1941, bila je močna skupina liberalnih izobražencev, med njimi je bil Ljubo Sirc. Avgusta 1941 so se formalno pridružili OF, a bili januarja 1942 izključeni zaradi zahtev po koalicijski sestavi znotraj OF.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vojna in revolucija

Dejstvo, da je takoj po okupaciji, spomladi in poleti 1941, iz demokratičnega tabora zraslo devet večjih ali manjših protiokupatorskih skupin, dokazuje, da je bil slovenski narod tiste težke dni politično enoten: Sprejet je bil konsenz o POO. Podobno kot sočasno ali pozneje v okupirani Evropi – v Franciji je bilo pet večjih, v Italiji tri večje in štiri manjše, na Poljskem pet odporniških organizacij – Slovenci tuje okupacije nismo sprejeli kot nekaj dokončnega, usodno nespremenljivega, temveč kot izziv za odpor in upor.
Vse naštete skupine so imele isti cilj: priprava na oborožen izgon okupatorjev in osvoboditev domovine na dan X, obenem z zavezniki, v zadnji fazi vojne. To je njihov skupni imenovalec v tej točki pa se tudi razlikujejo od KPS, ki po 22. juniju 1941 prek OF razglasi totalni takojšnji oboroženi odpor na vsem slovenskem ozemlju.
KPS, ki je pred vojno štela le okoli 1000 članov, je »dala pobudo« za ustanovitev OF. Okoli tega dogodka se spletajo legende in miti. Do danes ni znan niti točen dan ustanovitve – 26. ali 27. april 1941 – ni znano, koliko je resnično bilo ustanovnih skupin – tri ali štiri – koliko jih je bilo in kdo je bil navzoč pri ustanovitvi, ne koliko je bilo poznejših plenumskih skupin, ne kdo je koga v OF predstavljal – nekateri zagotovo le sebe … Tudi ime samo, OF, ni prvotno, prvikrat se omenja šele julija 1941, pred tem se je imenovala Protiimperialistična fronta. Bila je izrazito protizavezniška, saj je bila KPS vezana na nemško-sovjetski pakt iz avgusta 1939.
Poudariti je treba dejstvo, da je bila OF od začetka do konca instrument KPS in ga je ta popolnoma obvladala. Prerekanje o koalicijskem ali nekoalicijskem značaju OF je le prepir o oslovi senci. KPS je iz taktičnih razlogov v različnih obdobjih organizaciji OF dala ali vzela koalicijski videz, jo po potrebi odpirala novim članom ali zapirala, taktizirala s SZ, pri tem sama odvisna od navodil v KPJ in Kominterne. Ta nihanja so včasih tudi izraz nejasnosti v KPS sami, ali že ali še ne – ali pa spet ne ali pa spet že – je v drugi ali prvi fazi revolucije.
Značilno za vse ustanovne in plenumske skupine v OF – razen KPS – je totalno pomanjkanje politične zrelosti, zanesenjaštvo in naivnost:
a) povezuje jih nezadovoljstvo s socialno in nacionalno politiko predvojnih strank in ne konkretna vizija slovenske prihodnosti. Predstavniki teh skupin niso prominentni člani prejšnjih strank, marveč njih disidenti in oponenti: Kocbek, Rus …
b) javno se odpovedo lastnim političnim organizacijam in organiziranju in pristanejo na poenotenje v okviru OF, ki ga zahteva in z Dolomitsko izjavo dokončno izpelje KPS;
c) zavestno se odpovedo snovanju lastnih političnih programov za povojno notranjo ureditev Slovenije. To imajo za nalogo časa po vojni, ne takratnega trenutka, ter zaupajo KPS: »Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo« (7. temeljna točka OF);
d) pristanejo na takojšnji totalni oboroženi odpor proti okupatorjem.

II.

Odločitev KPS/OF za »takojšnji oboroženi odpor« je bila v razmerah tistega časa iracionalno in neodgovorno dejanje, škodljivo življenjskim interesom slovenskega naroda.
Upor proti okupatorju je v zasedenih državah Zahodne Evrope imel različne oblike, načine in značilnosti. Predvsem je treba razlikovati med oboroženim in neoboroženim, civilnim odporom. Organiziran in koordiniran oboroženi odpor se je v zahodnih deželah razvil šele v letu 1943, civilni odpor pa se je začel že kmalu po vsakokratni nacistični zasedbi.
Civilni odpor, torej neoboroženi, je lahko simboličen: okupatorju s simboličnimi gestami in dejanji pokazati, da ima opravka s ponosnim, samozavestnim narodom. Lahko je tudi polemičen: s protesti pokazati okupatorju, da nismo premaganci in na različne načine sabotiramo njegove ukrepe in odločbe. Lahko je končno defenziven, a še vedno neoborožen. Vanj spada organiziranje ilegalnih stalnih skupin in priprava oboroženega odpora. Totalni oboroženi odpor je smiseln samo, če je popolna osvoboditev okupiranega ozemlja možna v doglednem času, tudi z žrtvami, morajo pa biti v sorazmerju z dosežkom, to je končno zmago. Upor zaradi upora, brez upoštevanja teh pogojev in okoliščin, je iracionalno in neodgovorno dejanje. Tudi če oborožen odpor načrtujemo kot stalne gverilske akcije vznemirjanja in posamičnega slabljenja okupatorskih vojaških sil, je tak odpor poguben, samouničevalen, ker ali če izziva k represalijam, ki narodu povzročijo neprimerno večjo škodo, kot pa je škoda, povzročena okupatorju, ki je bil leta 1941 na vrhuncu svoje moči. Dolžnosti, boriti se proti okupatorju, ne gre razumeti tako, da sebe žrtvujemo čez mero in ogrozimo lastni narodni obstoj.
Zakaj se je KPS kljub vsem pritiskom, ki jih je morala predvidevati, odločila za takojšnji oboroženi odpor?
Odgovor ni težak: k odločitvi jo je gnala fanatična vera, osnovana na zgrešeni oceni, da bo vojne v nekaj mesecih konec, da bo SZ najpozneje do zime premagala nacistično Nemčijo. Ta vera je temeljila na ideologiji in ne na realnih ocenah takratnih analitikov.
Še en razlog je silil KPS/OF k odločitvi za takojšnji oboroženi odpor: zavedala se je, da bo po končani vojni imela možnost za uveljavitev politične moči in teže, končno za prevzem oblasti le s pogojem, če takoj stopi v vojaško akcijo in si z nastalo oboroženo silo zagotovi povojno politično oblast – prek revolucije …

III.

KPS/OF je z ekskluzivnim monopolom na oboroženi POO začela obenem revolucijo, in sicer tako, da je tako imenovani narodnoosvobodilni boj podredila lastnim interesom, to je, prevzemu totalitarne oblasti po vojni.
Končni cilj KPJ in KPS po zmagi Sovjetske zveze je bil prevzem totalitarne oblasti v Sloveniji, potem ko bi onemogočila druge politične stranke in likvidirala vodilne nasprotnike. Ta cilj je slovenska KP uresničevala že med vojno in ga obenem – prikrivala, včasih bolj včasih manj, pač z ozirom na zaveznike v OF, pa tudi na KPJ in Kominterno. Večkrat je pri tem sektašila, to se pravi, zamenjevala ali prehitevala fazi revolucije, pa tudi revolucije same ne več tako skrivala.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vojna in revolucija

CK KPS je že avgusta 1941 ustanovil VOS, ne da bi se o tem domenil s svojimi zavezniki v OF. Z VOS-om in skupino likvidatorjev si je KPS zagotovila nadzor in revolucionarni teror nad drugimi organizacijami POO. Že mesec dni pozneje, 16. septembra 1941, je Vrhovni plenum OF izdal sklep in odlok, brez imen in podpisov, anonimno, da SNOO v okviru OF »za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi ves slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«. »Vsako organiziranje izven okvira OF je … škodljivo borbi za narodno svobodo.« Zato je vsak, »ki dela na to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste … pod političnim in vojaškim vodstvom OF, narodni izdajalec. Izdajalci pa se kaznujejo s smrtjo. Sodijo posebna sodišča, naglo, ustno in tajno, osebno zasliševanje krivca (NB: ne obtoženca) ni potrebno, smrtna kazen se izvrši takoj, na način in po osebah, ki jih določi sodišče (NB: isti organ je sodstvo in eksekutiva). Ta določila proti narodnim izdajalcem veljajo »v sedanjem izrednem stanju«.
S temi sklepi in odloki je KPS/OF dokončno razbila – načrtno in zavestno – sleherno možnost za povezavo POO vseh slovenskih političnih sil, ki bi bil tako nujno potreben. S svojo monopolistično, absolutistično samopostavitvijo, za katero ni imela nikakršne legitimacije, se je sama izključila iz sistema političnega pluralizma in se javno izkazala za nedemokratično, totalitarno stranko po zgledu fašizma, ki stranko enači z narodom: »Pojem OF in pojem slovenskega naroda postajata istovetna« in »Kdorkoli danes kakorkoli napada KPS, ta vrši protinarodno delo … « (Kidrič, avgust 1941).
Z omenjenimi sklepi je KPS/OF začela novo obdobje v zgodovini slovenskega naroda: nikdar do tedaj namreč ni nobena politična stranka na Slovenskem uveljavljala in sankcionirala svojih ciljev in zahtev z umori, poboji in likvidacijami nasprotnikov. To zgodovinsko breme si je KPS/OF naložila 16. septembra 1941, zato smemo ta dan upravičeno imeti za začetek revolucije na Slovenskem – in ne šele poletje 1942, ko se organizira upor proti revoluciji.
Ker je KPS/OF s psihofizičnim terorjem in likvidacijami idejno in politično drugače mislečih in delujočih Slovencev dejansko prevzela usmerjanje dogajanja, je postala – in ostaja za vedno – njegov glavni zgodovinsko odgovorni dejavnik: glavni akter dogajanja je KPS/OF, vse drugo je bolj ali manj le reagiranje na njeno agiranje. Zato KPS nosi soodgovornost tudi za odločitve, vsiljene nasprotnikom. Vse, kar se je dogajalo po 16. septembru 1941, se je dogajalo v znamenju KPS/OF, za vsakim dogodkom stoji – revolucija …
S svojimi sklepi je KPS/OF razdvojila in razdelila slovenski narod. Slovencev ni razdelil okupator, razklala jih je revolucija. Iz strankarske sebičnosti je KPS zapostavila narodne interese in se z oboroženim nasiljem najprej in predvsem obrnila proti idejnim in političnim nasprotnikom. Bojevanje proti okupatorju je instrumentalizirala in se oprla na nacionalno navdušenje poštenega slovenskega domoljuba. Njegov pogum, zagon in požrtvovalnost v partizanskih enotah je izrabljala in zlorabljala za totalitarni prevzem oblasti po končani vojni, v diktaturo komunistično upravljane družbe in države. »Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF v celoti« (6. temeljna točka OF). Tudi prihodnost je bila monopolizirana …

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vojna in revolucija

IV.

Komunistična revolucija se je z Dolenjske in Notranjske razširila v druge slovenske dežele in se končala šele po vojni.
Revolucionarni proces se je na Slovenskem razvijal različno, v časovnih razmikih, z večjo ali manjšo krutostjo. Proti nekaterim novejšim trditvam je treba poudariti, da ni šlo na primer za »dolenjske zdrahe«, temveč za izvajanje načrtovanega nasilnega preobrata na vsem Slovenskem.
Intenzivnost revolucije je bila po deželah odvisna od (ne)navzočnosti VOS-a, od vojaške moči ali nemoči partizanskih enot, od tega, ali je bilo kako ozemlje vsaj nekaj časa »osvobojeno« (dolomitska, ižanska republika … ), od reakcije okupatorjev, od taktike vodstva KPS in KPJ, in ne nazadnje od odpora vaških straž in domobrancev.
Revolucija se je začela v Ljubljani z likvidacijami vodilnih nasprotnikov, se spomladi in poleti prenesla na Dolenjsko in Notranjsko ter se vžigala na Gorenjskem in Štajerskem. Po italijanski kapitulaciji se je vnela zlasti na Primorskem in na novo na Dolenjskem, od konca leta 1943 do spomladi 1945 pojenjala zaradi domobranskih akcij, dokler ni nekaj mesecev pred koncem vojne in po njej ponovno zagorela v pošastni holokavst v vseh slovenskih pokrajinah.
Poleg »likvidacij« in pobijanja nasprotnikov – v vseh slovenskih pokrajinah – je bil za revolucionarni teror značilen tudi način prilaščanja in osvajanja oblasti. Takoj po 16. septembru 1941 je SNOO izdal dva odloka o »posojilu svobode« in »narodnem davku«. VOS je zlasti po mestih z grožnjami likvidacij izsiljeval premožne, da so se z denarnimi vsotami odkupovali – spomladi 1942 se je pri vodstvu KPS nakopičilo nad 10 milijonov lir, približno 25 milijonov predvojnih dinarjev. Nato so sledili odloki o razlastitvi tujih veleposestev, po postavitvi narodne oblasti na osvobojenem ozemlju itd., itd. V obdobju od konca aprila 1941 do začetka maja 1945 je bilo izdano 162 odredb, odlokov, razglasov itd. nastajajoče »ljudske oblasti« v Sloveniji.
Po vojni pa so se zvrstili zakoni, ki so nacionalizirali privatno lastnino, v montiranih procesih »sodišč narodne časti« in drugih so na podlagi novega revolucionarnega prava sodili ljudskim sovražnikom, to je političnim in idejnim nasprotnikom, duhovnikom, gospodarstvenikom, uradnikom, lastnikom tiskarskih podjetij, urednikom in sodelavcem časopisov, obtoženim narodnega izdajstva in sodelovanja z okupatorjem. Z manipuliranimi volitvami so konec leta 1945 dokončno legitimirali »ljudsko oblast« ter zapečatili revolucijo.
Slovenski narod je bil dokončno pokoren …

V.

KPS/OF je na partizanskih ozemljih oklicala volitve in uprizorila Zbor odposlancev slovenskega naroda, da bi revolucionarni ljudski oblasti dala legitimnost in izpričala demokratičnost.
KPS/OF je od vsega začetka imela težave z utemeljevanjem legitimnosti, saj se je brez volitev ali referenduma samozvano proglasila za edino silo, ki odslej vodi slovenski narod. Politikom predvojnih slovenskih strank, ki naj bi bili krivi, da je Jugoslavija propadla, je očitala pobeg v tujino oziroma propalost, kapitulantstvo in klečeplazenje pred okupatorjem, hkrati pa se sklicevala na množičnost in številčnost svojih pristašev.
Da bi si dala zunanji videz legitimnosti in demokratičnosti, se je KPS/OF že leta 1942 zatekla k volitvam odposlancev v NOO. Volitve so se ponovile leta 1943 za Kočevski zbor, leta 1944 so bile ponovno volitve odposlancev v NOO, leta 1945 po »osvoboditvi« v ustavodajno skupščino. Preseneča pogostnost volitev. Morda se je bilo treba privaditi na nov sistem volitev, to je na dejstvo, da ni bilo možno izbirati in voliti med vsaj dvema političnima opcijama oziroma strankama. Vedno je bila predstavljena le ena sama lista, lista OF (NB: nikoli KPS). Izbirati je bilo možno – ne vedno – kvečjemu med več kandidati te edine liste, ki naj bi bili, eden bolj kot drugi, zaslužni za tako imenovani narodnoosvobodilni boj.
Poleg tega so bile volitve leta 1942 in 1943, sredi najhujšega divjanja revolucije, »manifestativne«, to se pravi javne, s ploskanjem in dviganjem rok. »Za tajno glasovanje praktični pogoji niso bili dani, ker ni bilo volilnih imenikov ne volilne aparature, komisije itd.« (Šnuderl). Volitve leta 1944 so bile z lističi, kandidatna lista je bila spet le ena, leta 1945 pa so volili v skrinjice z zloglasnimi kroglicami …
Od omenjenih volitev prve tri niso zajele celotnega slovenskega ozemlja, temveč le njegove dele. Kot pravilo velja, da so bile volitve le na kontroliranih partizanskih področjih.
Jasno je, da so te in takšne volitve bile zgolj velika norčija, ki je razgalila cinizem in politično podlost KPS, in obenem javno poniževanje slovenskega človeka.
Za Kočevski zbor posebej je treba poudariti, da prav tisto ni bil, za kar ga je razglasilo partijsko zgodovinopisje: ni bil ne vseslovenski, ker odposlancev ni bilo ne iz Primorske ne Gorenjske ne Štajerske in ne iz Ljubljane. Vse te pokrajine so zastopali od vodstva OF določeni predstavniki. Ni bil niti demokratičen, ker so bili na predvolilnih zborovanjih njegovi odposlanci izvoljeni z dviganjem rok in ploskanjem, javno in ne tajno. Niti ni postavil temeljev slovenske suverenosti, saj se je šel z 42 poslanci takoj ponujat v Jajce, kjer so polagali temelje centralistični nedemokratični Jugoslaviji.
Kočevski zbor je bil montirana odrska predstava, ki jo je organizirala KPS/OF, da bi se ponovno, tokrat javno in ne več anonimno, oklicala tudi pred zavezniki za edino politično in vojaško silo, ki sme voditi slovenski narod. Zbor je zato že v medklicih poslancev, nato pa v posebni resoluciji zahteval, da je treba nasprotnike OF uničiti. »Slovenski narod je preko svojih odposlancev na zboru enodušno obsodil plavo in belo gardo ter zahteval, da ju slovenska narodna oblast neusmiljeno iztrebi.«
Kočevski zbor je dal prosto pot holokavstu v Kočevskem Rogu 1945.
Odprl jo je Kardelj na koncu svojega programatičnega govora: »Naj živi sveta osvobodilna vojna slovenskega naroda!«

VI.

Revolucija na Slovenskem je bila »ljudska«: narodno je bilo podrejeno razrednemu.
Teza dopolnjuje dosedanje razpravljanje o medvojni revoluciji. Ni bila narodna, nacionalna, slovenska, kakor si jo je npr. zamišljal Kocbek, ki naj bi prečistila značaj slovenskega naroda, tudi ne meščanska, ki bi jo vodile politične skupine, zastopane v OF, temveč po boljševiškem zgledu iz leta 1917 vodena »ljudska« revolucija.
Marksistična revolucionarna teorija razlikuje med narodom in ljudstvom. »Pojem ljudstva ni identičen s pojmom naroda. Narod je zgodovinska kategorija, stalna skupnost jezika, ozemlja, gospodarskega življenja in psihične sestave, ki se izraža v skupnosti kulture (Lenin). Ljudstvo pa je trenutno živi substrat naroda, ki pa obsega samo delavne ljudi, torej ne gospodarskih izkoriščevalcev, nacionalnih zatiralcev, fašističnih zasužnjevalcev in njihovih razredov … Ti razredi in te plasti so v veliki manjšini, delovne ljudske množice pa so v ogromni večini naroda« (Šnuderl).
V medvojnem in povojnem partizanskem tisku se izraza ‘narod’ in ‘ludstvo’ pogosto mešata, verjetno iz taktično-propagandnih razlogov, da bi razredna, ljudska revolucija ne bila tako opazna. »Srbohrvatski izraz ‘narodni’ naj bi se bil najprej prevajal kot ‘ljudski’, potem ‘narodni’, kmalu po volitvah leta 1945 pa spet kot ‘ljudski’« (Vodušek). Geslo » Smrt fašizmu, svoboda narodu« bi se moralo pravilno glasiti » … svoboda ljudstvu«, kar je dejanski pomen tega gesla v srbohrvaškem jeziku (Cepič).
»Ljudska revolucija« torej – po Engelsu je revolucija akt, v katerem en del prebivalstva vsili svojo vlogo drugemu delu s pomočjo orožja – z nasiljem prevzema oblast v dobro razredu, ne narodu. In to tako, da uresničuje dialektični proces po načelu ‘rušenja-graditve’, to je, da uničuje, podira in likvidira prejšnji družbeni sistem z nosilci vred in istočasno gradi novo oblast, ki naj bi ustrezala volji delovnega ljudstva, delavskega razreda, to je ogromni večini naroda.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vojna in revolucija

To je delala revolucija na Slovenskem: likvidirala, ubijala je nasprotnike, vodilne idejne in politične predstavnike slovenskega naroda, ki so bili v njenih očeh »sovražniki ljudstva«, in obenem začela vsepovsod graditi »ljudsko oblast«, novo totalitarno ureditev na temeljih socializma-komunizma: z odbori vseh vrst, izjavami, odloki, uredbami, opozorili, razglasi itd., ki so razveljavljali celotni prejšnji družbeni sistem. Olepšavati pomen nasilne ljudske razredne revolucije in govoriti le o »socialni noti partizanskega boja« (Šolski zgodovinski atlas) je zato slaboumno pretvarjanje.
Iz marksističnega razlikovanja med narodom in ljudstvom nujno sledi, da na Slovenskem ne moremo govoriti o pravi državljanski vojni, temveč samo o njenih elementih … V Sloveniji so razredni izkoriščevalci, to je vsi dotedanji politiki in gospodarstveniki, s svojimi pristaši in zaledjem sestavljali najmanjši del. Priklonili so se okupatorjem, postali njegovi hlapci in pomagači, z eno besedo izdajalci slovenskega naroda. Postali so »prirepek« okupatorjev, se z njim in njegovimi interesi identificirali, postali eno z njim. Zmaga nad zatiralskimi okupatorji je pometla tudi z njimi … Zmagal je razred!

VII.

Vaške straže in formacije slovenskega domobranstva so nastale kot spontana reakcija na teror komunistične ljudske revolucije.
Revolucija na Slovenskem je prvi vrhunec dosegla v zgodnjem poletju 1942, in sicer na Dolenjskem in Notranjskem. Partizanske enote so likvidirale, mučile in pobijale vodilne in vplivne može, duhovnike, župane, cele družine. Italijanski okupatorji so kot represalije na vojaško nesmiselne partizanske napade požigali vasi, streljali talce in prebivalstvo pošiljali v taborišča. V tem neznosnem položaju so se poleti začele po ogroženih vaseh organizirati obrambne skupine mož in fantov. Primera take samoiniciativne obrambe sta Loški Potok in Šentjošt nad Vrhniko. Po zgledu teh dveh postojank so se vaške straže – tako so jih začeli imenovati – v naslednjih mesecih kot ogenj razširile po Notranjski in Dolenjski. »Dne 28. februarja 1943 so v Ljubljanski pokrajini štele 5145 mož … dvakrat več kot partizanov« (Klanjšček).
Da je bil to spontan pojav, govori dejstvo, da so nastale na različnih krajih, brez organizacijske povezave, ločeno druga od druge. Šele pozneje je prišla organizacijska pomoč in posredovanje Slovenske zaveze. Vaške straže so torej nastale »od spodaj«, v prebivalstvu samem, in ne »od zgoraj«, kakor je na primer KPS od zgoraj začela, organizirala in vodila ljudsko revolucijo. »Ostane dejstvo, da do oboroženega odpora proti partizanom ni prišlo zaradi odločitve Slovenske zaveze, pač pa predvsem kot samostojen odgovor … na teror in likvidacije, ki so jih partizani izvajali« (Bučar). V tem smislu lahko celo rečemo, da je vaške straže »ustanovila« s svojim terorjem KPS/OF sama. »Čisto jasno je, da smo komunisti glede na svoje želje … bili ‘veseli’ bele garde … samo pojav bele garde je omogočal hegemonijo KP … Ni šlo za to, da bi nastala prava državljanska vojna … potrebne so bile le zadostne količine bele garde … Samo državljanska vojna je lahko povsem in v celoti potrdila projekcijo in samozasnutek KP … in odpirala zanesljivo perspektivo zmage in prevzema oblasti … kajti treba je vendarle že enkrat razumeti, da je (bil) bistveni cilj KP oblast, in samo oblast« (Pirjevec).
Partijsko zgodovinopisje šteje revolucionarni teror, pokole in mučenja v Ljubljanski pokrajini poleti 1942 za napake tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja. Vendar v strategiji in taktiki KPS/OF pri teh pobojih ne gre za napake, kvečjemu za prezgodnjost – tudi Kardelj je očital le način usmrtitve, mučenja ali kak »nepotreben« uboj – temveč za zavestno načrtovana dejanja, ki naj izzovejo in prikličejo na dan reakcijo, v našem primeru vaške straže. Šele ko je sovražnik razpoznan in identificiran po številu in obsegu, ga je možno likvidirati oziroma »neusmiljeno iztrebiti«.
Nekateri vaškim stražam priznavajo moralno upravičenost samoobrambe in za to potrebno povezavo z okupatorjem, domobranstvu pa ne (Bučar). Vendar to ni logično in ni razumljivo. Domobranstvo v Ljubljanski pokrajini, na Primorskem in na Gorenjskem je nastalo iz istih vzrokov in zaradi istih ciljev (preživetje, varovanje golih življenj, imetja), kot so jih imele vaške straže. Vojaške in operacijske izboljšave ter številčno povečanje domobranstva so sicer pomemben dejavnik, a moralna upravičenost oziroma neupravičenost samoobrambe – defenzivne in ofenzivne – samo po sebi ni odvisna od njih.

VIII.

V silobranu od okupatorja sprejeto orožje ni bila izdaja življenjskih interesov slovenskega naroda.
Odločitev za sprejem orožja od okupatorja ni bila svobodna, temveč vsiljena. Ni šlo namreč za poljubno izbiro zunaj področja življenja in preživetja – kjer odločanje ali neodločanje ni življenjsko pomembno – temveč v silobranu. Odločiti se je bilo treba: ali se branim in imam tako vsaj nekaj upanja za preživetje ali celo izgon napadalca ali pa se ne branim in pustim da me likvidira. Odločitve za sprejem orožja ni narekovala simpatija do okupatorja, temveč življenjska nuja, obramba življenja.
Takšna odločitev je bila moralno upravičena, ker ni temeljila na načelu, da namen posvečuje sredstva, temveč na načelu o dvojnem učinku, dobrem in zlem, ki lahko sledita kaki odločitvi. S sprejemom orožja od okupatorja je bilo možno braniti in varovati slovenska življenja in imetje pred terorjem komunistične revolucije – čeprav je bila s tem obenem storjena tudi usluga okupatorju, katerega poraz je bil sicer že gotov.
Kljub moralni upravičenosti pa ta odločitev politično ni bila perspektivna. Šlo je za oborožen boj, za varovanje življenj. Ni pa ta boj imel pozitivnega političnega programa, vsaj na zunaj ne. Po svojem bistvu je bil kratkoročen, šlo je za preživetje do konca vojne.
Končno je bila odločitev za sprejem orožja od okupatorja popularna in odiozna hkrati. Popularna za tiste Slovence, ki jih je kakorkoli prizadela komunistična revolucija, odiozna predvsem za tiste, ki jih je prizadel okupator.
Iz navedenega je razvidno, da je bil sprejem orožja od okupatorjev izdaja kvečjemu – ljudske revolucije, ne pa slovenskih narodnih interesov.
Tu ni časa, da bi razpravljal še o domobranski prisegi. Opozoril bi rad na dve študiji (Peršič in Mlakar), ki sta bili napisani doma, ne v emigraciji. – Čeprav to ni bila prisega Hitlerju, pa je iz okoliščin in poteka razvidno, da je za domobranstvo pomenila velik politični minus.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vojna in revolucija

Od KPS/OF pogojeno in vsiljeno sprejetje orožja in povezavo z okupatorjem najustrezneje označimo tako, da povemo to, kar je res bila: vsiljena povezava.
Izraz ‘kolaboracija’, sodelovanje, je za naše razmere neustrezen, ker ta izraz splošno razumemo kot ideološko pogojeno sodelovanje z okupatorjem – kar je v nekaterih drugih deželah tudi bilo, na primer v vichyjski Franciji in italijanski Repubblica di Salò.

IX.

Komunistična revolucija je pod plaščem tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja posredno ali neposredno pohabila in uničila neprimerno več slovenskih kot okupatorjevih življenj in imetja, po zmagi onemogočila uresničitev Združene Slovenije, slovenski narod za desetletja izključila iz Evrope in negativno oblikovala slovenski narodni značaj.
Menim, da je po 50 letih mogoče ugotoviti in napisati zgodovinsko resnico o medvojnem dogajanju. Ugotovitve na primer o nacifašizmu so danes splošno sprejete, bistvenih razhajanj med historiki ni. Prav tako so si mnenja o evropskem komunizmu danes zelo blizu, zato ocena in sodba o revoluciji na Slovenskem ne more biti prenagljena – razen če se postavimo na stališče, da je resnic več, pravzaprav ima vsak svojo (Hribar), in »ene same, edine zgodovinske resnice pač ni« (Fischer). Taka mnenja seveda niso izraz samo zgodovinskega, temveč tudi moralnega relativizma.
Prehajam od razmišljanja o ključnih dogajanjih k zgodovinskemu obračunu, zgodovinski ocenitvi.
Se je revolucija splačala?
V partizanskih enotah vseh vrst, v taboriščih in zaporih ter kot žrtve nacističnega terorja je izgubilo življenje okrog 46.000 oseb (Klanjšček). V tem številu so dosti številnejše žrtve med civilnim prebivalstvom, približno 30.000 oseb, v bojih jih je padlo okrog 16.000 (Klanjšček). Na protikomunistični strani je izgubilo življenje okrog 15.000 oseb (Zaveza). Skupno je bilo torej uničenih čez 60.000 slovenskih življenj. Bralce seveda opozarjam, da sem si pri številkah o žrtvah okupatorjevega nasilja pomagal s partizanskimi viri. Po mojem so previsoke in jih je treba jemati s pomislekom.

Od okupatorjev je italijanska vojska izgubila okrog 1.200 v Ljubljanski pokrajini (Ferenc), na Gorenjskem je padlo okrog 1.100 Nemcev (Dežman), za Štajersko in Primorsko nikjer ni dobiti podatkov. Samo hipotetično in zgolj po analogiji (!) navajam 2.500 izgub, torej skupno nekako 5.000 življenj. Ponavljam: številka je zgolj hipotetična!
Facit: nad 60.000 slovenskih življenj proti 5.000 okupatorjevih; dvanajstkrat več uničenih slovenskih življenj.
Dodati je treba še 22.000 partizanskih ranjencev (in domobranskih?), okrog 35.800 zapornikov, cca. 29.000 v KZ in cca 80.000 nasilno izseljenih. Sami telesno in duhovno, bolj ali manj, posredno ali neposredno leta in desetletja pohabljeni Slovenci!
To smo si dovolili Slovenci zaradi »takojšnjega totalnega oboroženega odpora proti okupatorju«, ko nas je bilo le dober milijon, Italijanov in Nemcev pa čez 100 milijonov.
O uničenem slovenskem imetju imamo še manj podatkov in cenitev, kot o življenjskih izgubah. Ni nobene obsežnejše raziskave, ki bi ugotovila te izgube. Ropal je okupator, rušila je revolucija. Eno je mogoče zanesljivo trditi: partizanske enote so poleg stalnih plenitev, zaplemb, rekvizicij premičnin in nepremičnin Slovencev načrtno rušile in uničevale tudi objekte, za katere ni bilo nobenega vojaško-strateškega opravičila: gradove, graščine, šole, prosvetne domove, cerkve … Bilanca je torej za slovenski narod očitno negativna. Življenjske in materialne izgube niso v nikakršnem razmerju z doseženimi uspehi, to je z zmago, še posebej ne, ker leto 1945 ni prineslo osvoboditve, temveč le prehod iz enega totalitarizma, nacifašizma, v drugega, komunističnega. Kdor zmaga, ni nujno osvoboditelj …
Tudi narodno-ozemeljska bilanca je negativna. Program Združene Slovenije, zasnovan dobrih sto let pred tem, se ni uresničil. Po analogiji s povojnim evropskim prostorskim urejevanjem si upam postaviti tezo, da bi Sloveniji pripadel Trst – vsaj kot kondominij – in Gorica. Avstrijsko slovensko Koroško pa je zapravilo – ironija zgodovine – koroško partizanstvo samo. »Če v Avstriji ne bi bilo upornikov in partizanov, potem bi bila velika verjetnost, da bi zavezniki priključili južno Koroško Jugoslaviji … « (Neugebauer). V moskovski deklaraciji 1. novembra 1943 so namreč zavezniki zahtevali za povojno obnovitev Avstrije v starih mejah tudi prispevek Avstrijcev samih k osvoboditvi izpod nacizma. Slovenski partizani so bili »najuspešnejši in vojaško najvažnejši upor na avstrijskih tleh … Vzpostavitev Avstrije (v starih mejah) je neločljivo povezana z avstrijskim odporom« (Neugebauer).
Zmaga komunistične revolucije pa ni pomenila samo okrnitve slovenskega narodnega prostora in zožitev državnih meja, temveč tudi izgon iz Evrope. Desetletja smo bili izrinjeni in izločeni iz zahodnega družbenega, političnega in gospodarskega sistema, odrezani od antično-krščanskih korenin, kot balkanska provinca prisilno vključeni v evrazijski boljševiški prostor. O tej izključitvi iz Evrope in o tragičnih posledicah bo treba pisati knjige, tu vse problematike niti nakazati ni mogoče.
Zato preidem na zadnjo ugotovitev: zmagovita komunistična revolucija je negativno oblikovala slovenski narodni značaj.
KPS/OF je 8. novembra 1941 objavila Temeljne točke OF slovenskega naroda. Točka 4 se glasi: »Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj.« Sodbo o tem, ali je revolucija res preoblikovala slovenski narodni značaj, prepuščam kompetentnejšim. Zagotovo pa je revolucija po zmagi resnično desetletja oblikovala slovenskega človeka, vendar negativno. Ne smemo vsega, kar je bilo po 1945 v slovenskem življenju negativnega, pripisati revoluciji, vendar v slovenski družbi ne vidim niti ene strukturne izboljšave ali uspešne sistemske kvalitete, ki bi jo uvedla medvojna revolucija in bi specifično pogojevala. Govorjenje o »kontinuiteti pozitivnega« iz dobe pred letom 1990 oziroma da je bilo v omenjeni dobi več pozitivnega kot negativnega, je perverzno, saj je bil sistem sam v sebi antihuman in totalitaren.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vojna in revolucija

Naj na kratko povzamem in poudarim vodilne misli svojega razmišljanja.
- Za odpor proti okupatorju so se – večinoma pred nastankom OF – odločile vse predvojne politične stranke. To dejstvo je izrednega pomena: slovenski narod je bil v svojih političnih predstavnikih odločen, da se okupatorju upre in ga prežene. Poznejša interna politična nesoglasja ne zmanjšujejo vrednosti te odločitve.
- Vse ilegalne skupine, devet po številu, so se odločile za civilni, neoboroženi odpor in za pripravo na oboroženega v zadnji fazi vojne.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vojna in revolucija

- Le ena skupina, KPS/OF, razglasi po napadu na SZ takojšnji in totalni oboroženi odpor – v tistih razmerah iracionalno dejanje – ga monopolizira in začne sankcionirati z umori in likvidacijami vodilnih predstavnikov drugih ilegalnih skupin.
- To odločitev in politične umore KPS/OF formalno legitimira z odlokom 16. septembra 1941; v njem se postavi za edino silo, ki sme vojaško in politično voditi slovenski narod. Politični nasprotniki postanejo s tem avtomatsko izdajalci slovenskega naroda, ljudski sovražniki, in se kaznujejo s smrtno kaznijo.
- Odlok 16. septembra 1941 pomeni začetek ljudske, razredne revolucije na Slovenskem, njen glavni interes je likvidacija nasprotnikov. Protiokupatorski odpor (p)ostaja njen privesek: KPS ga podredi razrednim interesom, to je prevzemu totalitarne komunistične oblasti po vojni.
- V protiokupatorskem odporu KPS/OF izrablja in zlorablja pogum, zagon in nacionalno navdušenje slovenskega domoljuba, v tako imenovanih volitvah in na Kočevskem zboru skuša javno legitimirati ljudsko, razredno oblast.
- Odpor proti revolucionarnemu terorju, ki se je spontano začel v vaških stražah in se pozneje razvil v domobranstvo, je bil moralno upravičen in kljub povezavi z okupatorjem ni izdal ali ogrozil življenjskih interesov slovenskega naroda.
- Vaške straže in domobranstvo se zaradi vsiljene samoobrambe življenj in imetja ne morejo primerjati in še manj enačiti z ideološko kolaboracijo, sočasnim pojavom v nekaterih zasedenih evropskih deželah.
- Komunistična revolucija je bila samouničevalna in je slovenski narod za desetletja pohabila ter osiromašila.