Avtor: Neoznačeni avtor
Lansko leto je izšla prva knjiga že nekaj časa napovedane monografije Zločini okupatorjevih sodelavcev. Avtor Silvo Grgič je knjigi dal podnaslov: Izven boja pobiti in na druge načine umorjeni, ranjeni in ujeti slovenski partizani. S tem je že nakazal težo in občutljivost teme, ki jo knjiga obravnava. Izdalo jo je Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije kot 15. knjigo Partizanskega knjižnega kluba in 87. knjigo Knjižnice NOV in POS. V 2.000 izvodih jo je natisnila Tiskarna Novo mesto, izdajo so pa podprli Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Republiški odbor Zveze združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije.
Knjiga obsega 554 strani, od tega uvodni del 50 strani, poimenski opis pobitih partizanov 240 strani, pregled skupin in posameznih neznanih partizanov po krajih pobojev 90 strani in sklepni del 100 strani. Na koncu je še pregled uporabljene literature in drugih virov, razlaga kratic, kazalo osebnih imen in kazalo krajevnih imen.
Avtor takoj v začetku pove, da bo v tej knjigi obravnaval samo tiste vojne zločine, ki so jih pripadniki Legije smrti in vaških straž, Slovenskega in Gorenjskega domobranstva, Slovenskega narodno varnostnega odbora (primorskih domobrancev), slovenskih četnikov – plavogardistov in Črne roke zagrešili nad ujetimi in ranjenimi partizani. Vse imenovane in neimenovane žrtve potem razdeli v dve skupini: skupino, kjer so poboje izvršili vaški stražarji, domobranci ali drugi v samostojnih akcijah, in skupino, kjer so bile akcije izvedene skupno z italijanskimi ali nemškimi enotami. Vso odgovornost za naštete in opisane poboje pripiše slovenskim nasprotnikom ne pa okupatorju, četudi so bili ujeti partizani navadno izročeni okupatorskim enotam in so jih potem postrelili kot talce ali jih poslali v koncentracijska taborišča. V prvi skupini je tako opisanih 1.780 žrtev, v drugi pa 704, skupno torej 2.484 žrtev. Vsaj približno točne podatke naj bi avtor zbral za 1.390 žrtev, medtem ko jih 1.094 ostane brez imena in drugih podatkov. Naj navedem dva primera takega opisa: Birčna vas. Marca 1945, dan ni znan, so trije domobranci v Birčni vasi ujeli in ubili dva intendanta Gubčeve brigade. Vir Komisija za ugotavljanje vojnih zločinov (S. Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, str. 298). Mirna Peč. Od 1. aprila 1943, ko je bila ustanovljena postojanka MVAC v Mirni Peči, katere jedro so sestavljali pripadniki tako imenovanega štajerskega bataljona, do konca avgusta 1943, torej v kratkih petih mesecih so mirnopeški vaški stražarji pobili najmanj dvajset ujetih in ranjenih partizanov, katerih imena niso znana. Vir: Franček Saje, Belogardizem, str. 612 (S. Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, str. 320).
Avtor sam takole našteje, katere partizane je uvrstil med žrtve, ki jih opisuje v knjigi:
a) ujete partizane, ki so jih pobili okupatorjevi sodelavci,
b) pripadnike Narodne zaščite,
c) partizane, ki se okupatorjevim sodelavcem (zlasti pripadnikom MVAC in domobrancem) niso hoteli predati in so si rajši sami vzeli življenje,
d) partizane, ki so jih zahrbtno napadli, npr. ko so počivali, in pobili okupatorjevi sodelavci (po navadi oblečeni v partizanska oblačila),
e) partizane, ki so jih okupatorjevi sodelavci pobili, ko so poskušali pobegniti iz njihovega ujetništva,
f) ranjene partizane, ki so kot ujetniki umrli v ujetništvu MVAC oziroma slovenskih domobrancev,
g) partizane, ki so v ujetništvu pripadnikov MVAC in slovenskih domobrancev izginili neznano kam in brez sledu.
(S. Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, str. 16)
Posebno poglavje v uvodnem delu knjige je avtor namenil mednarodnemu vojnemu pravu in razlagi, kako naj bi vaški stražarji in domobranci kršili pravila haaškega sporazuma iz leta 1907 in tudi ženevske konvencije in s tem zagrešili vojne zločine. Do še posebno težkih kršitev naj bi prihajalo pri napadih na partizanske bolnišnice in zavetišča ranjencev. Niti vaški stražarji niti domobranci ujetim partizanom niso priznavali statusa vojnih ujetnikov, čeprav bi bili po mnenju avtorja to dolžni storiti, kajti zahodni zavezniki in Sovjetska zveza so NOV in PO Slovenije priznali in so tako postali mednarodno priznana osvobodilna vojska na strani velike protihitlerjevske koalicije. Iz tega avtor zaključuje, da so vaške straže in domobranci bili kvislinške formacije, ki so sodelovale z okupatorjem oziroma mu bile neposredno podrejene in so se zato borile tudi proti zahodnim zaveznikom in Sovjetski zvezi.
V sklepnem delu knjiga prikaže nastanek vaških straž. Tudi odred prve slovenske ilegale obdolži sodelovanja z okupatorjem. V okolici Šentjošta pri Novem mestu naj bi pripadniki tega odreda pomorili najmanj petinštirideset ujetih partizanov, ki so se večinoma »ustavili pri njih v dobri veri, da so prišli k svojim«. Avgusta 1943 naj bi bilo na Dolenjskem in Notranjskem sto šest postojank MVAC (vaških straž), v knjigi pa je opisanih petinšestdeset postojank, ki naj bi zagrešile zločine nad ujetimi partizani. Na strani 408 beremo citat iz knjige Lada Ambrožiča Pol stoletja kasneje, da »bi lahko za državljansko vojno označili boj plavogardistične bojne skupine v Grčaricah ali boj belogardistov na Turjaku in odpor belogardističnih postojank na Notranjskem. Toda to so bile le kratke nekajdnevne bojne epizode, ko je oblast v Ljubljanski pokrajini po italijanski kapitulaciji prevzela OF.«
Grgič nato piše o Slovenskem domobranstvu. Ustavi se pri Sv. Urhu in ugotavlja, da se za marsikatero od petsto žrtev ne ve, kje je pokopana, ker zemljišče takoj po vojni ni bilo dovolj raziskano. Skoraj za vsako domobransko postojanko odkrije kakšno »specifičnost«, celo za gorenjske postojanke v Lučinah, Suhem Dolu, Črnem Vrhu, Škofji Loki itn. pove, kdaj so nastale in kaj so zagrešile. Seveda ne more mimo domobranskih udarnih bataljonov in mimo zadnje bitke, 11. maja 1945 pri Borovljah, kjer naj bi domobranci še vedno bili pod neposrednim nemškim poveljstvom. Njihovo kršenje pogojev kapitulacije, ki so jo podpisali Nemci, naj bi pripomoglo k temu, da so Angleži domobrance nekaj tednov kasneje vrnili v domovino in s tem odprli rano, ki še danes ni zaceljena.
V sklepni besedi se avtor spotakne ob farne spominske plošče žrtvam komunističnega nasilja in citira 10. točko Spomenice ZZB iz leta 1995. »V skladu z umiritvijo niso pojavi, ko se ob postavljanju nagrobnih plošč padlim domobrancem javno razglaša, da so padli kot nekakšni mučenci za vero. Sprašujemo se: ali se lahko slovenska katoliška Cerkev odpoveduje vsem tistim številnim kristjanom in tudi duhovnikom, ki so sodelovali v narodnoosvobodilnem boju ali ki so zaradi svojega prepričanja kot Slovenci in protifašisti izgubili življenje ali trpeli v fašističnih in nacističnih ječah in taboriščih« (S. Grgič, Zločini … , str. 476).
K temu naj dodamo še tole avtorjevo pojasnilo: »Storilcev zločinov v knjigi nisem omenjal z imeni, čeprav so v večini znana, oziroma jih navajam le z začetnicami. Menim, da to sodi k pomirjenju oziroma prispeva k temu, da se vsaj še bolj ne zaostrujejo že tako ne preveč dobri odnosi v vsakdanjem družbenem in političnem življenju na Slovenskem« (S. Grgič, Zločini … , str. 479).
Med množico virov, ki so omenjeni v knjigi, najdemo številna poročila Komisije za ugotavljanje vojnih zločinov iz časa med vojno in takoj po vojni, knjige Franček Saje, Belogardizem, Štefanija Podbevšek Ravnikar, Sv. Urh, Karel Leskovec, Križpotja, številne monografije brigad, divizij in odredov raznih avtorjev, Vesti TOS, poročila domobranskih posadk in drugo. Kar začudimo se, ko beremo, da »je OF nekatere zločine slovenskih nasprotnikov med vojno prikrivala, ker se je bala, da bi to demoraliziralo partizane in privržence OF. Po končani vojni pa se je o tem vse premalo govorilo in pisalo, nikakor pa ni bilo celovitega prikaza pretresljivega obsega zločinov nad ujetimi partizani. Ko je bil leta 1950 izveden popis žrtev, ki bi bil lahko osnova za tako delo, ni bil dokončno obdelan in objavljen« (S. Grgič, Zločini … , str. 479).
Težko verjamemo, da zmagovalci po vojni niso povedali o premagancih, kar so o njih vedeli slabega. Gotovo pa so navedbe in trditve v marsikaterem dokumentu tistega časa take, da jih nobeno normalno sodišče ne bi moglo sprejeti za dokaz zločinskega delovanja in da jih tudi resen zgodovinar ne more sprejeti.
K skromnemu mozaiku, ki smo ga poskušali sestaviti iz kamenčkov Grgičeve knjige, bi radi dodali še nekaj vprašanj in misli, ki se nam ob tem vsiljujejo. V celi knjigi menda ni omenjeno, da je bila v okupirani Sloveniji, predvsem pa v Ljubljanski pokrajini, komunistična revolucija, ki se je začela že leta 1941, pomladi 1942 pa se je razplamtela v pravi požar. Ali se ni OF v začetku imenovala protiimperialistična fronta? Zakaj je komunistična partija prepovedala kakršenkoli odpor proti okupatorju izven OF? Koliko Slovencev, nasprotnikov okupatorja, je bilo že pobitih, preden je 17 mož prve nacionalne ilegale 17. maja 1942 odšlo proti Dolenjski. Kdaj so Nemci že pobijali neoborožene kmete in jih metali v plamene njihovih domačij? Kdaj in zakaj so se začele italijanske represalije? Kaj je zares osvobodilni boj?
Vsako človeško življenje je nekaj neponovljivega in ga je treba spoštovati. Zločin ostane zločin, pa naj ga naredi kdorkoli. Tu se ne da nič spremeniti. Toda ali je nekdo zločinec, če brani svoj dom z orožjem, ki ga je dobil od sicer sovražne, toda legalne oblasti? Kako in kje je bilo treba upoštevati določila haaške in ženevske konvencije za slovenske medvojne razmere? Pobijanje ranjencev in zdravstvenega osebja je gotovo zločin, kdorkoli že to naredi, bodisi da se to zgodi v Turjaku ali pri Podvolovjeku ali celo na bolniškem vlaku po koncu vojne.
Šele ko so podani vsi elementi zločina, ko je zločin dokazan, lahko nekoga obsodimo, ali pa trdimo, da je nad nekom bil zagrešen zločin. V naslednjem bomo vzeli nekaj konkretnih primerov iz Grgičeve knjige in jih podali tako, kot so jih opisali naši pričevalci.
Moje srečanje s politkomisarjem Viktorjem Kragljem
Pavel Kogej
Poleti 1944 sem z domobranskim oklopnim vlakom sodeloval v znanem spopadu z Dakijevimi brigadami (osma in deveta), ki so imele v načrtu onesposobiti Šmarski predor. Mi smo z oklopnikom prišli tik do predora in preprečevali dostop partizanskim minercem.
Zjutraj, ko se je že popolnoma zdanilo, smo pregledovali prizorišče spopada. V zaraščeni dolinici, desno od predora (gledano proti Ljubljani), smo našli težko ranjenega partizana. Najprej smo mislili, da je mrtev, bil pa je le nezavesten. Desno nogo je imel na dveh mestih prebito od kosov granate iz minometa »82«. Že takrat in pozneje sem občudoval njegovo junaštvo, odgovorno vedenje in prisebnost. Gotovo že v agoniji je hotel uničiti oziroma skriti svojo komisarsko dokumentacijo. Skoraj v čistem krogu, v radiju kakšnih sedem metrov, so bili raztreseni razni papirji. Med njimi je bilo tudi spričevalo partijske šole z njegovim imenom in priimkom. Takrat sem si njegov priimek za vedno zapomnil. Zelo smo bili veseli, ko smo med drugimi papirji našli ciklostiran priročnik o miniranju. Kragelj je bil namreč politkomisar minerske čete. Tu smo našli vse tehnike miniranja. Že večkrat se nam je zgodilo, da smo bili pri pobiranju min neuspešni. Poskrbel je tudi, da ne bi izkrvavel. Stegno ranjene noge je imel tesno zavezano s pasom. Sumljivo na debelo pa je imel z nekimi cunjami povit gleženj. Ko smo pobliže pogledali, smo ugotovili, da ima ob gležnju skrito pištolo. Morda jo je imel pripravljeno za obrambo, morda pa za samomor, če ga soborci ne bi rešili. Toda ostal je nepomagano sam in brez zavesti.
S soborcem Tonetom Pangercem sva ga položila na šotorsko krilo in ga odnesla v najin vagon. V tem času je prišel k zavesti. Edino, kar je spregovoril, je bila prošnja za vodo. Iz izkušenj sem vedel, da ranjence, ki izgubijo dosti krvi, muči silna žeja. Takoj sem se spomnil, da imamo na parni lokomotivi rezervoar čiste vode. Vzel sem menažko, jo napolnil z vodo in mu dal piti. Ko smo se vrnili v Grosup1je, sem skočil po nosila in na njih sva ga z drugim soborcem odnesla v vojaško ambulanto. Bil sem prisoten in videl, da je dobil vso možno zdravniško oskrbo. Kasneje je bil odpeljan v ljubljansko bolnišnico.
Od takrat naprej se mi je izgubila vsaka sled za njim. Prepričan sem bil, da je ostal živ in da je vojno srečno preživel, kot mnogi drugi ujetniki. Po vojni sem se hotel kdaj z njim srečati. Toda v spominu sem imel le priimek Kragelj. Kragljev pa je v Sloveniji veliko. Nikakor nisem uspel priti na njegovo sled. Spraševal sem tudi nekatere bivše partizanske borce, če bi kaj veseli o njem. Dobil sem obljubo, da bodo poizvedeli; toda nič od tega. Zadnjikrat sem po njem spraševal lansko leto. Bil sem v Münchnu in prespal v predmestnem hotelčku, katerega lastnik je Kragelj. V pogovoru sem zvedel, da je bil res partizan, toda ne ta, ki ga iščem.
Letos pa sem dobil v roke knjigo Silva Grgiča Zločini okupatorjevih sodelavcev. Na strani 128 sem našel, kar sem iskal. Zapisano je, da »je bil Viktor Kragelj, politkomisar minerske čete 9. brigade, težko ranjen pri Škofljici. Ujeli so ga domobranci, pozneje je umrl v Ljubljani. Iz tega zapisa sklepam, da je težkim ranam in verjetno tudi zastrupitvi v bolnici podlegel.
Nerazumljivo mi je, zakaj ga Grgič prišteva med domobranske zločine!
Partizan Matija je padel v boju
Janko Maček
Na strani 95 knjige Zločini okupatorjevih sodelavcev je tale zapis: »Grog Matija, partizan Dolomitskega odreda. Rodil se je na Logarščah pri Prapretnem Brdu. Ob napadu na postojanko MVAC Šentjošt nad Vrhniko julija 1942 so ga legionarji ujeli in ga drugi dan na pokopališču v Šentjoštu ustrelili. Vir: Karel Leskovec, Križpotja, 1. knjiga, stran 109.
V knjigi Križpotja je Karel Leskovec opisal svoje spomine na napad na Šentjošt, pri katerem je tudi sam sodeloval. Za boljše razumevanje njegove zgodbe poglejmo najprej nekaj misli iz uvoda v Križpotja: »Revolucija ni zabava. Marsikateri korak, pa četudi je bil natanko pretehtan, je rodil dostikrat čisto drugačne sadove, kot smo si jih bili zamislili … Vse dogodke sem opisal tako, kot sem jih sam doživljal, videl ali občutil. Morda se jih kdo spominja drugače, saj kadar se je boja udeležila večja skupina, se je zvrstilo toliko različnih dogodkov, kolikor je bilo ljudi v enoti.«
O sovaščanu Matiji Leskovec ne govori pri opisu napada na Šentjošt, ampak se ga spomni že v poglavju o partizanskem taborišču na Vranjih pečinah. »Proti koncu maja smo preselili taborišče iz Žibrš na Vranje Pečine, v bližino Zaplane … Tu so bili bolj doma Češmelovi fantje in Grogov z Logarš pri Praprotnem Brdu. Grogov je padel julija še istega leta, ko smo napadli belogardistično postojanko v Šentjoštu. Pravzaprav so ga tamkajšnji beli domačini ujeli in ga drugi dan ustrelili na pokopališču. Matija je bil miren, pošten in skromen človek, star okrog dvajset let. Doma iz siromašne, mnogoštevilne družine, je moral že kot otrok s trebuhom za kruhom« (Križpotja, str 109).
Zdaj pa poglejmo še odlomek Leskovčevega opisa napada na Šentjošt. »Napadli smo ponoči med 24. in 25. julijem. Za napad beli niso vedeli. Vso noč smo hodili po vasi in nas še vedno niso opazili. Lahko bi jih popolnoma presenetili … Napadati smo začeli okrog polnoči, čeprav smo obkolili postojanko že pred enajsto. Naloge posameznikov niso bile dovolj jasne. Spominjam se, da se je že danilo, ko naša četa še ni vedela, kaj hoče in kaj naj pri tem napadu napravi. Uro in še več smo se le obstreljevali. Šele nato je Gad s svojo četo pritisnil v prvo stavbo, kjer so bili beli, tu pa se je naenkrat znašel ves prvi bataljon … Župnišče smo zažgali. Beli so pobegnili v veliko, prostrano trdnjavo – v farno cerkev. Zdaj je bila akcija tako rekoč končana. Ob belem dnevu smo zapustili vas, no, to ni bila več vas. Vse sam plamen in dim, ki se je valil proti nebu. Belogardisti so imeli dva mrtva in nekaj ranjenih.« (Križpotja, str 183–184).
Še je živih nekaj takratnih branilcev Šentjošta, pa tudi mlajši se spominjamo tiste noči in še posebno jutra po napadu. Vaška straža je za napad vedela, saj je zvečer dobila sporočilo iz Rovt. Napad se je res začel ob enajstih ponoči. »Prva stavba«, v katero je vdrl Gad, je bila šola, oddaljena od župnišča manj kot 50 metrov V šoli ni bilo nobenega branilca, pač pa so imeli na zahodnem koncu šole dve zasilni zaklonišči. Ko so napadalci prišli v poslopje, so se branilci umaknili za trdne zidove župnišča. Župnišče ni bilo zažgano in nihče se ni umaknil v cerkev. Branilcem je zmanjkovalo streliva in če partizani zjutraj ne bi odšli, bi župnišče res gorelo. Popolnoma izključeno je, da bi v taki situaciji kdo ujel partizana Matijo.
Branilci niso imeli nobenega mrtvega in ne ranjenega. Zjutraj so previdno prišli iz župnišča in se razgledali po vasi. Več poslopij je gorelo. Skoraj zrela pšenica na severni strani šole je bila na več krajih pomendrana. Tu so našli mrtvega partizana Matijo. Ob njem je bila lahka strojnica tipa mauser. Verjetno je bil Matija zadet, še preden so partizani vdrli v šolo. Do jutra je bilo tedaj še nekaj ur, njegovi pa ga niso pogrešili ali pa ga ponoči v visoki pšenici niso našli. Pogrebni obred za padlim partizanom je na šentjoškem pokopališču opravil duhovnik Roman Malavašič in ga tudi vpisal v mrliško knjigo.
To je resnična zgodba o partizanu Matiji, ki je padel v boju proti komaj ustanovljeni šentjoški postojanki. Njegovo pravo ime je Matija MALOVRH. Po domače so pri njihovi hiši rekli pri Grogu, zato ga je Leskovec poznal kot Grogovega Matijo. Logarše in Praprotno Brdo sta zaselka blizu Rovt. Pisatelju se je zapisalo več »netočnosti« o napadu, zato se ne čudimo, če mu je nekako ušel tudi stavek, da so Šentjoščani Matijo ujeli in ustrelili. V tistih časih tako pisanje ni bilo nič nenavadnega. Sicer pa je Leskovec že v uvodu v Križpotja opozoril, da je dogodke opisal po svoje.
Če bi že nekako razumeli Leskovca, da je v svojih spominih leta 1971 opisal dogodke drugače, kot so se v resnici zgodili, pa ne moremo razumeti Grgiča, ki je leta 1995 po sedmih letih raziskav izdal dokumentarno knjigo, da je v njo vključil površno prepisan Leskovčev zapis kot dokaz šentjoškega zločina nad Matijo Malovrhom. S tem cela Grgičeva knjiga postane močno vprašljiva.
Nekaj pripomb iz Šentjerneja
Silvester Golob
Že površen pregled knjige daje vtis, da se avtor trudi prikazati čim več žrtev, zato se zateka k navedbam »avtentičnih poročil«, kjer pa ni niti najbolj osnovnih podatkov, imen, kraja dogodka itn. Taka avtentična poročila so nam poznana, kot na primer tole poročilo 4. bataljona Gubčeve brigade štabu brigade dne 20. decembra 1943: »Tovariš Cimperman Jože iz Dolenje Stare vasi nam je ponudil 200 litrov vina za praznike in vrečo bele moke, da bomo lahko spekli potice« (Monografija Gubčeve brigade, str. 536). Dogodek je resničen v toliko, da so partizani vino in moko res dobili in še peljati so jim morali vse to v Mihovo pod Gorjance; seveda to ni bilo darilo, ampak prisilna oddaja. Ni bilo samo enkrat, da so partizani v mlinu v Dolenji Stari vasi pobrali vse žito, moko, kruh, sol, meso in živino, čeprav to gospodarju, ki je bil odločen protikomunist in je imel sina Jožeta pri domobrancih, ni bilo prav nič všeč.
Navajam nekaj pripomb k primerom, ki naj bi se dogodili v Šentjerneju in okolici.
Na strani 101 Grgičeve knjige Zločini okupatorjevih sodelavcev je sledeči zapis: Hosta Metod, partizan 1. bataljona 15. brigade. Rodil se je 24. avgusta 1922 v Dolenji Stari vasi, Šentjernej, kolar. 4. oktobra 1944 so ga v Hinjah ujeli domobranci in ga ubili (Arhiv Dolenjskega muzeja).
S. K, ki je bil 14. oktobra 1944 skupaj z Metodom, je o tem dogodku povedal drugače. Ko so se partizani začeli umikati, je on bežal v eno smer, Metod pa v drugo. Potem je slišal, da je Metod padel med bojem oziroma pri umiku, nikoli pa ni slišal, da bi ga domobranci ujeli in potem ubili.
Stran 180: Sabadin Severin, partizan Belokranjske brigade. Rodil se je 26. maja 1922 v Marezigah pri Kopru, delavec. 1. maja 1944 so ga v boju za Šentjernej domobranci pri Stari vasi ujeli in ga na mestu ustrelili (Poročilo 15. brigade).
Pisec teh pripomb je doma iz Stare vasi in je maja 1944 tam živel. Nikoli ni videl in ne slišal, da bi domobranci pri vasi ubili kakega partizana.
Str. 239: Hudoklin Jože, partizan, pripadnik enote VOS. Rodil se je 15. februarja 1912 v Gorenjem Vrhpolju. 18. februarja 1944 je bila pri Vrhpolju pri Šentjerneju presenečena patrulja VOS. Napadli so jo Nemci in domobranci. Padli so partizani Jože Hudoklin, Rudolf Pirkovič ter Srečo. Vsi trije so se sami ustrelili, da ne bi živi prišli v roke domobrancem in Nemcem. Potočar je kasneje umrl v nemškem koncentracijskem taborišču Mauthausen (Erna Muser, Spomeniki naj govore, Zbornik Novo mesto).
Hudoklin Jože, Pirkovič Rudolf in Srečo – njegov priimek ni znan – so se ustrelili sami. Vsi trije in še Potočar Karel so bili člani VOS. Potočar se je predal in ostal živ toda potem je žal umrl v taborišču. Če nekdo naredi samomor, njegov nasprotnik zato ne more biti kriv vojnega zločina.
Str. 309: Javorovica – 16. 3. 1944
Boj na Javorovici je v knjigi prikazan na način, kakor ga je opisal Ambrožič v monografiji Cankarjeve brigade, str. 379. Gre za neresničen prikaz dogodkov, zlasti tistega dela po končanem boju. Ni bilo 126 žrtev na partizanski strani in ne 12 na domobranski, ampak 107 (Ambrožič) ali 113 (Dokl) na partizanski in 6 ali 5 na domobranski strani. Nemcev je takrat bilo na Javorovici vsega en vod, ne pa 400. Po boju ni bilo nobenih masakrov. Za to imamo še žive priče, ki so na Jožefovo, 19. 3. 1944, pod partizansko stražo morale pokopavati žrtve tega boja.
Tako pričevalec iz Šentjerneja. Med viri za opis boja na Javorovici navaja Grgič tudi Zavezo št. 9⁄1993, toda v resnici podatkov iz članka Ivana Kralja in Tineta Velikonje sploh ne upošteva. Vztrajno ponavlja, da so domobranci 16. marca 1944 načrtno pobili triintrideset ujetih partizanov. »Spravili so jih v jarek pod cerkvijo sv. Ožbolta in jih postavili v vrsto. Morali so se sezuti … Prvi je začel streljati skupino triintridesetih razoroženih partizanov komandir 32. domobranske čete, domobranski poročnik D. F. Potem so se mu pridružili še nekateri drugi domobranci … Padle v boju in tiste ujete partizane, ki so jih ustrelili v skupini, so domobranci oropali, mnogo mrtvih oskrunili, slekli in jih drugače onečaščali … «
Iz Zaveze št. 9⁄1993, zvemo, da poročnik Drago Furlan tedaj sploh ni bil na Javorovici. Streljanje z domobranske strani naj bi se začelo, ko je eden izmed zajetih partizanov z rafalom iz hitrostrelke pokosil domobranskega mitraljezca in še dva druga domobranca. Še so žive priče, ki vedo, kaj se je dogajalo na Javorovici potem, ko je utihnilo orožje, toda Grgič kljub temu ponavlja zgodbo o skrunjenju in onečaščanju trupel padlih partizanov. Očitno je, da hoče tudi za ceno neresnice prikazati domobrance v najslabši luči in jih narediti za vojne zločince.
Pri primeru politkomisarja Kraglja, s katerim se je srečal Pavel Kogej, vidimo, da avtor ve, da so ga domobranci obravnavali kot ranjenca in mu nudili medicinsko pomoč, toda ker je ranjenec za posledicami ran umrl, so domobranci zagrešili vojni zločin. Po istem pravilu kategorizira tudi vse podobne primere ranjenih in ujetih partizanov.
Člani VOS Hudoklin, Pirkovič in Srečo so raje naredili samomor, kot bi se predali domobrancem. Knjiga obravnava okrog štirideset takih primerov in opozarja, da so partizani, ki niso dovolili, da bi jih nasprotniki prijeli žive, naredili junaško dejanje, tiste, ki so partizane »prisilili« k samomoru, pa uvrsti med vojne zločince. Jože Javoršek v svoji knjigi Spomini na Slovence opisuje dogodek, ki se nam zdi tako značilen, da ga bomo v nekoliko skrajšani obliki povzeli namesto komentarja o samomorih. Bilo je med italijansko ofenzivo, poleti 1942. Javoršek je z malo skupino partizanov taval po roških gozdovih. Ko se je tisto jutro zdanilo, so ugotovili, da so od vseh strani obkoljeni. »S tega hriba ni rešitve. Zdaj smo dokončno v pasti. Bilo nas je sedem: štirje moški in tri ženske. Partijski aktivist Feliks, ki se je zdel nekakšen vodja naše prestrašene skupine, je odločil, da se moramo postreliti, ker nas Italijani živih ne smejo dobiti v roke. Preveč vemo. Vsi so mu kimali, vsi so se z njim strinjali. Že tri dni ni nihče ničesar zaužil. Prišli smo na konec poti, če nas ne bodo pobili Italijani, je skoraj bolje, da se sami.« Tedaj je Javoršek prišepnil Feliksu: »Boljše bi bilo, če bi se borili. Kdor bo padel, bo padel, kdor se bo rešil, se bo rešil. Položaj ni nikdar brezupen.« Feliks ga je kratko zavrnil, da je navodilo partije treba izpolniti. »Italijani so začeli divje streljati in še bolj divje vpiti. Feliks se je nenadoma kot mesečen dvignil, izvlekel revolver ter ustrelil prvo, nato drugo in nato še tretjo žensko. Vsaka je sprejela strel kot kako duhovno opravilo. Obležal sem na tleh od groze in gnusa. – Italijani so prodirali proti vrhu. Lomili so vejevje in preklinjali. Partizan, ki je že ves čas molčal in brezizrazno gledal, kaj se dogaja, je vzel pištolo in se ustrelil.« Drugi je prosil Feliksa, naj ga ustreli. »V zraku je brnela blaznost. Videl sem blazne Feliksove oči, ki so se mi približevale. Pograbil me je smrten strah, kaj če bo ustrelil tudi mene.« Toda Feliks je ustrelil samo sebe in Javoršek je ostal živ. Pobral je pri mrtvecih vse orožje in čakal Italijane. »Toda ni jih bilo in njihovi glasovi so se začeli oddaljevati. Zdaj bi moral zbuditi Feliksa in vso njegovo mrtvo četo, zdaj bi šli lahko mirno v dolino in se v noči pretipali na pot v svobodo. Ne vem, ali me je mučila žalost ali spoznanje, da so totalitarne miselnosti človeku kot človeku smrtno nevarne.« (Jože Javoršek, Spomini na Slovence III., str. 163–165).
V knjigi je opisanih precej primerov, ko naj bi bili partizani najprej ujeti in potem kot ujetniki ustreljeni, toda domačini, od koder so bili ti partizani doma ali kjer so umrli, vedo drugače. O tem smo že govorili v zgodbi o Matiji Malovrhu in v pripombi o Metodu Hosti. Podobno je bilo tudi s Francem Špeličem iz Korit pri Dobrniču. Na strani 195 Grgičeve knjige najdemo podatek, da so 29. oktobra 1944 Nemci in domobranci napadli kurirsko postajo TV-4 v Šahovcu. Domobranci naj bi v neki hiši opazili Franca Špeliča in začeli streljati. Ustrelili naj bi ga » na begu«. Priče pripovedujejo, da je Špelič res padel, ko je bežal pred domobranci. Prav tedaj je bil ujet kurir Glavan Franc iz Gorenje vasi pri Dobrniču, toda niso ga ubili, ampak je ostal živ in je umrl naravne smrti več let po vojni. Če bi Špeliča zares ujeli, zakaj ne bi ravnali z njim tako kot z Glavanom? Koliko je še takih primerov?
Ta sestavek je mnogo prekratek, da bi bilo mogoče v njem pregledati celo knjigo in vključiti vse pripombe, ki smo jih že dobili. V naslednji številki Zaveze bomo nadaljevali.
Večina vaških stražarjev, domobrancev in drugih, ki jih knjiga dolži zločinov, ima že več kot petdeset let »s prstjo zasuta usta«. Njihovi svojci in somišljeniki jih niso mogli braniti, ker niso smeli govoriti. Zmagovalci so pisali zgodovino po svoje in so se za dokazovanje zločinov nasprotne strani v državljanski vojni večkrat zadovoljili z nedokazanimi govoricami. Toda še vedno so žive priče, ki poznajo dogodke izpred petdesetih let in ki brez težave lahko razjasnijo prenekateri primer iz Grgičeve knjige. Samo resnica je lahko temelj prave zgodovine!