Avtor: Janko Maček

Med Gorjanci in Kolpo pred letom 1941

Ko govorimo o Beli krajini, deželici med Gorjanci in Kolpo, navadno vidimo lepoto njenih vinogradov, belih brez in steljnikov, ne pomislimo pa na trdo življenje, s katerim so se spoprijemali prebivalci teh krajev.
Pisatelj Ivan Matičič je kmalu po prvi svetovni vojni izdal povest Na mrtvi straži, kjer je opisal trpljenje Belokranjcev ob turških vpadih. Skozi dolga desetletja se je belokranjski tlačan noč za nočjo oziral v hribe onkraj Kolpe in zaskrbljen čakal, kdaj bodo zagorele grmade. Bil je na mrtvi straži, kajti ko so zagorele grmade, je bila nevarnost že blizu. Reka Kolpa je morda nekoliko upočasnila prihod napadalcev, ni pa jih mogla zaustaviti. Ljudje so v naglici bežali v zavetje, toda večkrat so bili prepočasni in so padli v roke razbojnikov, ki so starejše pobili, mlajše pa odvedli v sužnost. Tisti, ki so se vendarle rešili, so se vrnili na pogorišča svojih domov, jih za silo obnovili in v strahu čakali naslednji napad.
Pretekla so stoletja in nevarnost z one strani Kolpe je prenehala. Belokranjski kmet je postal svoboden. Z veliko ljubeznijo je obdeloval svojo skromno zemljo in zvesto ohranjal starodavne narodne običaje.
V času prve svetovne vojne je bil bojni spopad daleč od Kolpe, toda kljub temu je morala tudi Bela krajina plačati svoj krvni davek. Po vojni je zaživela v vsaj na videz svobodni domovini. Šole in prosvetna društva so tudi na podeželje prinesla več izobrazbe in slovenske zavesti. Kar nekaj velikih mož je v tem času izšlo iz skromnih belokranjskih domov in po njih je Bela krajina postala znana ne samo v Sloveniji, ampak tudi v svetu.
Pred začetkom druge svetovne vojne je bilo v Beli krajini okrog 27.000 prebivalcev, ki so se v glavnem preživljali s kmetijstvom. Zaradi gospodarske krize je marsikateri kmet zabredel v dolgove in prišel na rob propada. Tedaj in že prej so mnogi odšli v Ameriko in s svojimi prihranki reševali zadolžene domačije. Ni čudno, če so v teh težkih razmerah tudi nekateri kmetje z zanimanjem prisluhnili govoricam o novem družbenem redu, ko bo za pošteno delo vsakdo prejel pošteno plačilo, ko ne bo več oderuških obresti. Nekoliko jih je sicer motilo pisanje in govorjenje o nemogočih razmerah v prvi deželi socializma, toda tolažili so se, da je to le propaganda in škodoželjnost tistih, ki se boje za svoje bogastvo in družbeni položaj.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Anica v domačem gozdu, ko se je že oglašala bolezen

Ovnovi iz Stranske vasi pri Semiču

Cesta, ki se v Semiču s trga pri farni cerkvi sv. Štefana spusti na ravnino in se nato usmeri proti jugovzhodu, nas po treh kilometrih pripelje v Stransko vas. V neposredni bližini Stranske vasi je izvir reke Krupe in razvaline nekdanjega gradu Krupa, blizu pa je tudi Moverna vas, znana po ostankih kamenodobne naselbine. Skozi Stransko vas hiti cesta naprej v Gradac, kjer se potem z enim krakom obrne proti Črnomlju, z drugim pa mimo Podzemlja in Primostka vodi v Metliko. Zanimivo bi se bilo razgledati po naravnih in zgodovinskih znamenitostih teh krajev, toda naš namen je danes drugačen. Radi bi čim globlje prodrli v življenje in delo moža, ki je bil rojen v preprosti kmečki hiši pri Ovnovih v Stranski vasi in mu je krvava komunistična revolucija že v začetku svojega pohoda po Beli krajini nasilno presekala življenjsko pot. Ne moti nas, če bodo spet rekli, da zgodovine ni mogoče popravljati. Res ni mogoče spremeniti dogodkov in dejstev, toda mogoče in nujno potrebno je raziskati in zapisati dogodke, ki so bili dolga leta zamolčevani, in je zato zgodovina, ki je bila zapisana brez njih, neresnična ali pa vsaj zelo pomanjkljiva.
V začetku našega stoletja je Prešarjeva kmetija v Stranski vasi zašla v težave. Gospodar si je zaradi neuspešnega kupčevanja z živino nakopal velike dolgove. Na nekem živinskem sejmu je slučajno srečal Antona Ovna, ki se je malo prej s precejšnjo mošnjo denarja vrnil iz Amerike. Beseda je dala besedo in Oven je malo po tistem obiskal Stransko vas. Všeč mu je bilo Prešarjevo posestvo in še posebej hčerka Ana, ki ga je kljub njegovi brazgotini imela rada. Kmalu so ju oklicali in Oven je za stalno prišel v Stransko vas.
Anton Oven je bil doma iz vasi Vino pri Grosupljem. Ko je kot mlad fant doma pasel živino, ga je napadel podivjan vol in ga grdo pobodel. Od tedaj mu je ostala na levem licu velika brazgotina in kmalu se je odločil za odhod v Ameriko, da bi se umaknil pred radovednimi in pomilovalnimi pogledi domačinov. V novem svetu ga iznakaženost ni ovirala pri delu, družbi se je pa izogibal, zato so njegovi prihranki hitro rasli.
Tudi v belokranjske razmere se je Anton hitro vživel. Z ženo Ano sta se dobro razumela in leta 1905 se jima je rodil prvi otrok Anton, nato pa jih je sledilo še osem: Janez, France, Ana, Štefan, Jurij, Marija, Lojze in še Anica, ker je Ana kmalu po rojstvu umrla. Tudi Jurij je umrl kmalu po porodu. Ko je bil oče Anton leta 1914 poklican v vojsko, je bila pri hiši že kopica otrok in mati je morala prevzeti težko breme skrbi za dom in družino.
Oče Anton je na Prešarjevini skrbno gospodaril. Veliko veselja je imel z gozdom, saj ga je znal pametno izkoriščati. Poplačal je dolgove, ki so ob prevzemu kmetije padli nanj in obnovil hišo ter gospodarska poslopja. Bil je zelo delaven. Pravijo, da je ob košnji zjutraj še po temi šel na travnik in s tipanjem ugotovil, kje je prejšnji večer odložil koso. Sovaščani so ga cenili in spoštovali, saj je rad pomagal sosedom, pa tudi pri gradnji gasilskih domov ali drugih javnih delih ga ni nikoli manjkalo. Njegovo pridnost in vztrajnost so podedovali tudi otroci in jo gojili vsak v svojem poklicu. Očetovo pridnost je dopolnjevala mati z dobroto in ljubeznivostjo. Čeprav je bilo do Semiča daleč, je redno šla k maši tudi ob petkih, oče se je pa držal nedelj in praznikov.
Najstarejšega Ovnovega je »uka žeja« že v rani mladosti speljala iz varnega domačega zavetja v Ljubljano. Po končani gimnaziji se je mislil vpisati na medicino, toda nazadnje se je odločil za slavistiko. Študiral je v Ljubljani in v Pragi. Menda je bil posebno vesel, da je lahko študiral tudi češčino. Marsikateri slovenski študent je v tistem času želel priti na univerzo v Prago. Med počitnicami in ob vsaki priložnosti je študent Anton prihajal domov v Stransko vas. Na dom in na domače je bil zelo navezan. Doma se je takoj znebil mestne utesnjenosti in sproščeno zadihal. Pastirji so bili tedaj navadno bosi in tako je tudi Anton bos šel z živino na pašo ali zvečer k potoku. Z veseljem je očetu vodil vole in pomagal pri delu na njivi ali v vinogradu. Iz te sončne preprostosti in pristnosti je črpal in hranil energijo za meglene, hladne dni študija in poklicnega dela.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Stranska vas 1925 – Prešarjeva domačija – pisateljeva rojstna hiša

Poseben dogodek v družini je bil, ko je brat Janez odšel ali bolje rečeno pobegnil v Argentino. Bilo je leta 1927. Janez je prišel na dopust od vojakov. Služil je nekje v Dalmaciji. Na hitro se je odločil, da se ne bo vrnil nazaj v enoto. Vzel je potni list brata Franceta, ker svojega ni imel, in odšel. Orožniki so ga iskali. Prijeli so očeta in ga odpeljali v zapor. Čez nekaj časa so očeta izpustili, za sinom pa razpisali tiralico. Janez še sedaj živi v Argentini.
Junija 1933 se je poročil France s Slavo Bezek, ki je po svoji teti prevzela gostilno v Srednji vasi, dobrih 100 m od Ovnove domačije. Anton, ki je bil tedaj že profesor, je bil ženinu za druga. Ko so po poroki prišli domov, je prenesel novoporočenko čez prag in ji slovesno rekel: »Glej, Slava, po tebi bo šel naš rod naprej! Tedaj seveda ni niti slutil, da bo čez nekaj let kot begunec stanoval v njeni hiši in da bo marsikateri dogodek ob koncu njegovega življenja povezan s to hišo.
Anton je do konca ostal povezan tudi z rojstnim domom. Oče in mati sta bila res vesela njegovih obiskov, saj sta se počutila osamljena, ko sta še Štefan in Lojze odšla na Hrvaško v službo. Anica, najmlajša Ovnova, je v Ljubljani obiskovala gimnazijo. Anton ji je poskušal omogočiti kar najboljše pogoje za študij, pa je kljub temu zbolela za tuberkulozo in s pomladi leta 1940 komaj dvajset let stara umrla. Ker tudi pri ustanavljanju lastne družine ni imel sreče, ga je sestrina smrt težko prizadela. Tedaj pa so se na obzorju že zbirali temni oblaki in napovedovali hudo uro.

Profesor in publicist

Anton Oven je diplomiral leta 1930. Isto leto jeseni je nastopil službo profesorja na državni klasični gimnaziji v Mariboru. Že naslednje leto je pri Tiskovni založbi v Mariboru izšla njegova knjiga Ksaver Meško – njegov razvoj v življenju in literarnem udejstvovanju. Na koncu knjige najdemo voščilo pisatelju za njegovo šestdesetletnico, ki se zaključuje takole: »Ko bo naša domovina, edino njegovo življenjsko vodilo, za katero je delal in trpel vse svoje življenje, velika in močna, bo v njej tudi vse bolj upoštevano njegovo (Meškovo) delo.« Iz knjige tudi izvemo, koliko krajev je profesor Oven pri zbiranju virov in gradiva za to knjigo obiskal in kakšne kupe papirjev je prebral. Očitno je, da sta si bila Meško in Oven zelo blizu predvsem zaradi ljubezni do slovenstva.

Pred veliko nočjo leta 1935 je Belokranjska knjižnica izdala drobno knjižico z naslovom Dr. France Prešeren, Krst pri Savici. Natisnila jo je Mariborska tiskarna, saj je profesor Oven, avtor knjižice, še deloval v Mariboru. Belokranjska knjižnica se je tedaj s posebnim malim letakom obrnila na Slovence: »Prav za stoletnico izida Prešernovega Krsta pri Savici Vam za pisanke, ki so pri nas v Beli krajini še običaj, pošiljamo študijo o Krstu pri Savici, v kateri naš rojak na nov način tolmači in osvetljuje to najdaljšo Prešernovo pesnitev, v kateri tako lepo žive ovekovečeni prelepi kraji naše domovine z našimi predniki vred. Upamo, da boste to našo kulturno pisanko za velik jubilej iz male Bele krajine sprejeli z razumevanjem.« Za svoj Učbenik češčine Oven dolgo ni našel založnika. Končno mu ga je leta 1937 izdala Jugoslovansko-čehoslovaška liga v Ljubljani.


Prva številka lističa Mrtva straža je izšla z datumom 1. 1. 1937. Na zadnji strani revije najdemo naslednji podatek: »Urejuje in izdaja Anton Oven, profesor v Ljubljani. Uredništvo in uprava Ljubljana, Hudovernikova 37.« Na istem naslovu v Ljubljani je bila tudi Belokranjska knjižnica. Profesor Oven naj bi tedaj že poučeval na realni gimnaziji za Bežigradom, vendar je pri njegovi premestitvi v Ljubljano prišlo do nenavadnih težav, ki jih bomo pojasnili kasneje.

V prvi številki je skušala Mrtva straža predvsem pojasniti svoj namen. »Zakaj se pojavljamo? Ker nas kliče čas in notranji glas.«

»Kaj torej hočemo? Storiti vedno in čim bolj svojo dolžnost. Monopola na narodno vodstvo ne priznamo prav nikomur. Narodni voditelj je za nas tisti, ki za narod do slednjega človeka dela in skrbi za danes in jutri. Potrdilo so le dejanja, ki pa morajo biti taka, da obstanejo tudi pred zgodovino.«
»Česa se posebno zavedamo? Tega, da je izobraženstvo, inteligenca odgovorna za usodo svojega naroda. Izobraženstvo je vedno velika manjšina. Zato je še posebno nemoralno, ako zaradi njene malomarnosti trpi velika večina.«
»Naše ženstvo vabimo še posebej, da bo vedelo, da nanj računamo.«
2. številka Mrtve straže je izšla v maju 1937. V njej nas pritegne razprava o demokraciji, ki se zaključi takole: »Živela bo in izpopolnila se bo, da izpolni svoje poslanstvo v srečo sveta. Demokracija, prava demokracija!«

V 3. številki svoje revije je Oven objavil zgodovinski zemljevid slovenskega ozemlja. S slovenskimi mejami se je tudi kasneje veliko ukvarjal in bil v svojih predlogih vedno zelo zahteven.
4. številka Mrtve straže je izšla decembra 1937. V njej med Paberki najdemo tudi tole: »Nov član komunistične družine, slovenska komunistična stranka, pomeni po pisanju sovjetskih časnikov eno izmed najbolj značilnih etap v izvedbi nacionalne politike,« piše Slovenec 4. novembra po Courier de Geneve in zaključuje: »Zapeljive klice komunizma bomo nadvladali le, ako bomo borbo proti njemu vodili z vso jasnostjo slovenskih in katoliških načel in ako se slovenskemu narodu priznajo njegove pravice v celoti in brez pridržka, da bo komunistična kritika izgubila svoje osnove. Prvi del bomo že mi izvedli, drugi del pa ni v naših močeh.


V 1. številki drugega letnika nas razveseli glosa O srajcah: »O vsem se danes piše, zakaj bi se še o srajcah ne?! Pokaži, kakšno srajco imaš, in povedal ti bom, kaj si!
Prosim! Črna srajca: Evviva! Rjava: Heil! Sinja – to je naša barva. In tako dalje. Tudi rdeča. Rdeče imajo sokoli po garibaldincih, drugi pa vrag vedi po kom, jaz nisem zgodovinar. Imajo jih pa.
Človek brez srajce danes sploh ni človek. Srajca mora biti na vsak način. Edinole za barvo bi se morali zmeniti in zediniti. Za barvo bo namreč nerodno, ko so že vse oddane. Da bi jo kratkomalo komu pouzmali, naa. Kaj pa imamo mi skupaj s fašisti, nacisti, reksisti, ksaristi, falangisti, marksisti in vsemi ostalimi Antikristi? Mi Slovenci smo skromen in priden in ponižen in bogaboječ narod že od nekdaj in danes še sploh – nič tujega nočemo, mi smo zadovoljni, če nas sploh puste živeti.
Bodimo korajžni optimisti. In za svojo barvo si vzemimo rožnato. Rožnate naj bodo naše srajce! In naša srca polna dobre volje! Demokracijo hočemo! In dosegli jo bomo!«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Nedeljsko popoldne ob kozolcu v Stranski vasi – Sedita profesor Anton in žena Mimica, v drugi vrsti so oče Anton, hčerka njegove sestre iz Vavte vasi, Micka in mati Ana, v latah so Šetefan, Anica in brat Tonetove žene.

Lep in pomemben je Verujem v oktobrski številki leta 1938. Navajamo le nekaj stavkov: »Verujem v svobodo in pravico. Po njih se človek loči od živali. Verujem v besedo Odrešenikovo, ki je na gori Tabor rekel: Blagor lačnim in žejnim pravice, ker bodo nasičeni. Verujem v svetovno demokracijo, ki bo zmagala, ker drugače biti ne more in ne sme. Verujem v človeka, ki hoče mir, ampak ne mir na kolenih. Verujem v silo, ampak ne v silo laži in surovosti, temveč v silo večnih vrednot. Verujem v svoj mali narod in njegov tisočletni sen ter v vse njegovo največje in najpreprostejše … «
V isti številki se je urednik razpisal o Matičičevem romanu Živi viri in ga toplo priporočil. Poleg Živih virov je pa priporočil v branje tudi knjigo Franca Grivca, Slovenski knez Kocelj.


Zanimivo je opozorilo v 3. številki leta 1939, ko pravi, da »je v našem narodnem življenju zopet izreden čas, izredna prilika. Ali bomo sedaj na mestu ali bomo tudi to pot v odločilnem trenutku odpovedali. «
Za leto 1940 je Mrtva straža izdala ličen žepni koledarček, ki je poleg podatkov za vsakdanjo rabo na več kot petdesetih drobno tiskanih straneh prinesel tudi obilico domoljubnega branja. V njem ponovno naletimo na razpravo o slovenskih mejah in na podatek o številu Slovencev. Kar 5.023.000 naj nas bi bilo v Sloveniji in v še neosvobojeni Sloveniji, v ostali Evropi in izven nje. Med knjigami, ki jih priporoča v branje, so spet Živi viri in druge Matičičeve knjige, pa tudi Finžgarjeva Pod svobodnim soncem, Prežihova Požganica, Pregljevi Tolminci, Slovenska nacionalna čitanka in celo Speransov (Kardeljev) Razvoj slovenskega narodnega vprašanja.






Ob 5. številki Mrtve straže leta 1940 čutimo resnobo časa in urednikove življenjske situacije. Že na naslovni strani nam pade v oči poziv: »Vsem Slovencem! Ponosni bodimo, da smo tu v veliki dobi in lahko živimo, delamo in trpimo za velike stvari! Tudi vihar je koristen: Loči zrno od plev! Pazite! Sovražnik prisluškuje.«

Članek Alpe šume je urednik posvetil sestri Anici, ki je malo prej umrla, in priobčil je tudi dve njeni pesmi.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Anton Oven pri knežjem kamnu

Zadnja številka Mrtve straže je izšla marca 1941. V njej najdemo misli iz Prežihovega Doberdoba: »Bodi ponosna, mati, da je tvoj sin umrl za pošteno slovensko stvar! - Če človek stori smrt za kako idejo, potem ima smrt smisel in ni tako huda, kakor se nam zdi.« Prežihovim mislim je Oven dodal še navodilo Sv. pisma: »Ne skrbite, kaj boste jedli in pili! Iščite najprej – in vse drugo vam bo navrženo.«


Z odlomki iz posameznih številk Mrtve straže smo želeli vsaj površno prikazati duha revije in njenega urednika. Ni težko razumeti, da se tak duh ni mogel vključiti v tok komunistične revolucije, ko se je z njo neposredno srečal v Beli krajini.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prešarjeva domačija

Povedati je treba, da je profesor Oven že več let pred začetkom revolucije imel težave s takratno šolsko oblastjo. V začetku šolskega leta ¹⁹³⁵⁄₃₆ je dobil že nekaj časa pričakovani dekret o premestitvi v Ljubljano. Toda komaj je nastopil službo na III. realni gimnaziji, je bil že prestavljen na II. realno gimnazijo in januarja 1936 spet v Maribor. Zvedel je, da ga imajo zaradi njegovih naprednih idej za komunista. Odkar se je vrnil iz Prage, ni več redno hodil v cerkev, kar so mu nekateri zelo zamerili. Ko je dr. Kulovec jeseni 1935 na nekem sestanku JRZ omenil profesorja Ovna kot možnega kandidata za poslanca, so navzoči temu nasprotovali, češ da je Ovna pokvarila Praga. Kljub temu je oktobra 1936 le nastopil službo na II. realni gimnaziji v Ljubljani in začel izdajati Mrtvo stražo.

Omenili smo že, da Oven ni imel sreče pri ustanavljanju lastnega družinskega ognjišča. Zaradi vztrajanja pri ločitvi oziroma razveljavitvi kratkotrajne zakonske zveze je spet prišel v nemilost in »pridelal« premestitev v Ptuj. V začetku šolskega leta ¹⁹⁴⁰⁄₄₁ ga že najdemo na ptujski gimnaziji, kjer je poučeval slovenščino in srbohrvaščino. V 5.B razredu je bil tudi razrednik.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Anton Oven z Mrtvo stražo

Kljub premestitvi v Ptuj je Oven še naprej urejal Mrtvo stražo in vzdrževal stike s krogom svojih znancev in sodelavcev v Ljubljani. O njih zelo malo vemo. Iz Mrtve straže je razvidno, da sta bila dobra znanca s pisateljem Ivanom Matičičem. Nekaj podatkov smo dobili iz prispevka Milana Kravanje za nedavni simpozij o znanem londonskem Slovencu Dušanu Pleničarju. Gospod Kravanja pove, da je sam sodeloval v narodno zavedni skupini, ki jo je nekaj let pred drugo svetovno vojno zbral Anton Oven. Bili so to večinoma študenti, ki so se že prej med seboj poznali kot skavti ali člani telovadnih društev in raznih krožkov. Lahko si mislimo, da je profesor v tej skupini skušal prenesti v življenje mladih ljudi svoje ideje iz Mrtve straže. Za novo leto 1941 je zapisal v dnevnik: »Dro 1941. Kar bo od mene odvisno, bo šlo! Šlo, dokler bom dihal.«

Okupacija in domači kraj

Dogodki, ki so se z veliko naglico vrstili proti koncu marca 1941, so dali vedeti, da bo tudi Slovenijo kmalu zajel vihar vojne. Vse več mož in fantov, med njimi tudi mnogo učiteljev in profesorjev, je bilo vpoklicanih v vojsko. Šolska oblast je zato odredila, da se za gimnazije in druge srednje šole velikonočne počitnice začnejo že 1. aprila. Seveda je to veljalo tudi za Gimnazijo Ptuj. Profesor Oven je zadnje ure slovenščine vpisal v ponedeljek, 31. marca, pouk srbohrvaščine je pa zaključil že 28. marca in najbrž ni bil zgolj slučaj, da je pri zadnji uri govoril o junaštvu kraljeviča Marka. (Zgodovinski arhiv v Ptuju, Fond Gimnazija Ptuj, Dnevniki 1.a, 4.b, 5.b in 8. razreda).
Po 1. aprilu je Oven ostal v Ptuju. V vojsko ni bil vpoklican, ker zaradi rahlega zdravja sploh ni bil služil vojakov Pospravil je svoje zapiske in jih skril v ptujskem gradu, kjer je stanoval. V Maribor so prve nemške enote prišle že 8. aprila, 14. aprila je šef civilne uprave za t. i. Spodnjo Štajersko prevzel oblast in takoj nato so začeli zapirati Slovence. Že pred nemško zasedbo Ptuja se je Oven umaknil z gradu in stanoval pri prijateljih. Vedel je, da ga imajo Nemci na posebnem seznamu in da ga bodo iskali. Ko se je vrvež zasedbe nekoliko polegel, se je preoblekel v kmeta in se s kolesom odpeljal domov v Belo krajino. Brez posebnih težav je prišel v Stransko vas in se nastanil v hiši brata Franceta in njegove žene Slave.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Pogled proti gradu Krupi od domače hiše

V Beli krajini so se nemške motorizirane enote pojavile na velikonočno jutro, 13. aprila. Italijani so prišli v torek, 15. aprila, in hiteli naprej preko Kolpe. V začetku je bilo videti, da bo Bela
krajina pripadla nemškemu področju, toda konec aprila so Nemci čez noč odšli in Italijani so deželo zasedli šele 4. maja. Nekateri so se tedaj zavzemali, da bi Nemci ostali, celo podpise so zbirali v ta namen in izobešali zastave s kljukastim križem. Baje je med agitatorji za Nemce bilo kar nekaj takih, ki so kasneje postali vneti častilci komunistične revolucije. Nekaj preveč glasnih Hitlerjevih privržencev so Italijani po zasedbi Bele krajine celo zaprli. Hitler in Stalin sta tedaj še imela prijateljski pakt, zato je bila čisto sprejemljiva razlaga, da nemško osvajanje sveta ni imperializem, saj je za tako misleče Sovjetska zveza bila vzor novega družbenega reda, ki naj bi prinesel raj na zemljo.
Take so bile razmere v Beli krajini, ko je profesor Oven prišel domov iz Ptuja. Že pred njim se je iz Like vrnil Štefan, Lojze je ostal v Zagrebu, France je pa kot vojak doživel razpad jugoslovanske vojske blizu Tesliča v Bosni. Nemci so ga odpeljali v ujetniško taborišče Krems an der Donau blizu Dunaja. Ker je Bela krajina za časa Jugoslavije spadala pod vojno okrožje Karlovac, se je France prijavil za državljana Paveličeve Hrvaške in po nekaj mesecih mu je uspelo priti domov. Profesor Anton se je vključil v vsakodnevno življenje v Stranski vasi. Pomagal je pri delu na domači kmetiji in v gostilni, obenem pa v svoji sobi nad gostilno bral, študiral in pisal. Rad se je zadržal v pogovoru z gosti, ki so prihajali v gostilno. Včasih je tudi on dobil kak obisk. Nekajkrat je prišel zdravnik dr. Lojze Klemenčič in dolgo ostal pri profesorju. Prišli so učitelji iz Semiča in tudi učitelj Ahačič s Štrekljevca. Iz Ljubljane je profesor zvedel, da so ga gestapovci v civilu samo nekaj dni po italijanski zasedbi iskali na njegovem ljubljanskem naslovu, zato ga niti najmanj ni mikalo, da bi šel v Ljubljano.
Tisto poletje so v vasi nekaj časa bili italijanski vojaki. V Ovnovi gostilni so imeli kuhinjo. Na visoko lipo blizu gostilne so obesili italijansko zastavo, ki je veselo plapolala v poletnem vetru, čeprav je že od začetka bila napoti vaškim fantom. Dogovorili so se in neke noči so jo sneli, namesto nje pa obesili jugoslovansko. Zjutraj so Italijani zagnali vik in krik. Takoj so odstranili jugoslovansko zastavo in začeli iskati krivce. Tedaj je nastopil profesor Anton, ki je govoril italijansko. Uspelo mu je prepričati Italijane, da so to naredili neki zlikovci s Hrvaškega, saj vse domače fante on osebno pozna in zanje garantira.
Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, 22. junija, je tudi v Beli krajini zapihal drugačen veter. Poseben pospešek je temu vetru dal Tone Šušteršič - Tine, ki ga je centralni komite poslal za inštruktorja domačim komunistom. Aprila 1941 je bilo v Beli krajini devet partijskih celic: tri v Črnomlju, po ena pa v Podzemlju, v Metliki, v Gradcu, v Krupi, v Semiču in v Vrtači pri Semiču. Že pred vojno sta bila med belokranjskimi komunisti znana Jože Mihelčič in njegov brat dr. Lojze Mihelčič iz Semiča. Matija Bahor iz Dragovanje vasi je nekaj let delal v francoskih rudnikih in od tam šel za dve leti v partijsko šolo v Moskvo. V domovino se je vrnil leta 1937 preko Skandinavije in Francije pod imenom Oskar Slatin.
Šušteršič je po nalogu iz Ljubljane oblikoval prvi okrožni odbor OF za Belo krajino. Ustanovitveni sestanek je bil konec avgusta ali v začetku septembra 1941 v gostilni pri Ovnovih v Stranski vasi. Poleg Šušteršiča kot predstavnika partije in pobudnika sestanka so bili prisotni tudi trije profesorji črnomaljske meščanske šole, ki naj bi v odboru predstavljali krščanske socialiste in sokole. (R. Polič, Belokranjski odred, str. 23)

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Družinska slika – Z desne Tone, Franc, Štefan, Janez, oče Tone, Marija, med očetom in mamo Anica, Lojzek, teta Katka in sosedova deklina (ki je prišla pogledat, kaj se dogaja)

Nič čudnega ne bi bilo, če bi profesor Oven kolege iz Črnomlja osebno poznal, saj je bil že več let razmišljal, kako bi črnomaljsko meščansko šolo razširil v popolno srednjo šolo. Nobenega dvoma ni, da bi z vsem srcem pozdravil odpor proti okupatorju, ko bi le videl pravi cilj tega odpora. Poročevalci o tem sestanku ne omenjajo, če je bil prisoten tudi dr. Mihelčič. Morda je bil dr. Mihelčič že prej postavil diagnozo, da ima profesor Oven neozdravljivo bolezen, ki je menda ni imenoval »belogardizem«, ker tedaj tega imena še niso uporabljali? Ali je tak odbor res lahko predstavljal celo Belo krajino?
Ali je profesor Oven leta 1941 tudi iz Bele krajine še vzdrževal stike s skupino narodno zavednih študentov v Ljubljani? Iz že omenjenega prispevka Milana Kravanje dobimo pritrdilen odgovor. Pravi, da sta se že pomladi 1941 združili dve skupini narodno zavednih študentov: prvo je vodil profesor Anton Krošelj, ki je učil na Trgovski akademiji, druga pa je bila Ovnova skupina. Ko se je Kravanja jeseni 1941 vrnil s poletnih počitnic, je bila ta združena skupina že dobro organizirana in je sodelovala z organizacijo JV v D (Jugoslovanska vojska v domovini). Zbirali so se v stanovanju profesorja Krošlja, ki jih je neposredno vodil, profesor Oven pa je še vedno bil v zvezi z njimi. Treba je poudariti, da ta skupina tedaj sploh ni imela v načrtu boja proti komunizmu, ampak je bila usmerjena izrazito protiokupatorsko.
Domnevamo, da je bil Oven v drugi polovici leta 1941 vsaj posredno v stiku tudi z ilegalno organizacijo Stara pravda, ki je nastala maja 1941, konec avgusta pa vstopila v OF. Stara pravda je bila organizacija levo usmerjenih liberalnih izobražencev. Vodil jo je dr. Črtomir Nagode, rojen leta 1903 v Metliki. Nagode je bil nekaj časa celo tajnik Društva prijateljev Sovjetske zveze. V Staro pravdo je hotel pritegniti ljudi različnih političnih prepričanj, zato je imel pogovore s predstavniki raznih skupin, med drugim tudi z B. Kidričem in A. Beblerjem. Pripravljal je študije o bodoči ureditvi države in jih pošiljal tako OF kot vladi v London. Vztrajno je zagovarjal sodelovanje z Mihajlovićem in zato kmalu prišel v spor s komunisti. Dr. Ljubo Sirc, ki je tudi bil med vodilnimi člani Stare pravde, piše v knjigi Med Hitlerjem in Titom, kako so Slovenci kmalu po začetku okupacije pričakovali čudeže od zavezniške zmage. Na splošno so verjeli, da bomo lahko dobili toliko avstrijskega in italijanskega ozemlja, kolikor bomo hoteli. Vemo, da se je profesor Oven že nekaj let ukvarjal z zgodovinskimi in bodočimi mejami Slovenije in o tem pisal. Tudi dr. Sirc omenja, da je bil Oven odločen zagovornik zelo radikalnih zahtev glede naših bodočih meja. Pri Pravdi so izdelali podrobne zemljevide in predlagali ustanovitev skupne komisije za vprašanje meja, za kar pa OF ni pokazala posebnega interesa, ker jo je poleg drugega vezal tudi dogovor komunističnih partij Slovenije, Italije in Avstrije o tem vprašanju. Profesor Oven je še 1. maja 1942, le nekaj dni pred smrtjo, ki je najbrž ni pričakoval, v svojo miniaturno beležnico zapisal: »Glavno pa so meje!«

Prvi meseci leta 1942

Takoj po novem letu 1942 je profesor Oven odpotoval v Ljubljano in se vrnil 5. januarja pred praznikom Treh kraljev. Njegova svakinja se spominja, da je bil ob prihodu domov precej vznemirjen. Govoril je o nekakšni prekinitvi odnosov in omenil, da ji bo dal nekaj dopisnic, na katere bo sam napisal naslove. Čebi se njemu kaj zgodilo, naj na vsako razglednico napiše: » Paket odposlan,« in jih odda na pošto. Čez nekaj dni ji je res dal več razglednic z naslovi. Zapomnila si je le nekaj imen, med njimi ime pisatelja Matičiča in učiteljice Angele Vode.
Kaj je profesorja v Ljubljani vznemirilo? Ni verjetno, da bi prišel v neposreden stik s predstavniki OF Stara pravda? Okoli božiča 1941 je v odnosih med OF in Staro pravdo prišlo do vrelišča, ko je bil Kidrič na obisku pri Nagodetu in sta se sprla. Sporno je bilo vprašanje bodočih meja, začetka oboroženega odpora proti okupatorju, predvsem pa se niso mogli sporazumeti glede sodelovanja z Mihajlovićem. Konec januarja 1942 je bila Stara pravda izključena iz OF.
Nobenega dokaza ni, da je bil Oven povezan s Staro pravdo, toda izključujoče stališče OF je motilo tudi nacionalistično skupino, s katero je pa Oven bil v zvezi. Člani te skupine so že bili zapriseženi v Jugoslovansko vojsko v domovini in so morali biti vsaj obveščeni o obnašanju slovenskih častnikov. Polkovnik Jaka Avšič in major Karel Novak sta bila novembra 1941 v Srbiji pri Mihajloviću, ki je tedaj Avšiča imenoval za svojega namestnika za Slovenijo. Kmalu po povratku je Avšič dokončno prestopil v OF in odrekel pokorščino Mihajloviću, poveljstvo za Slovenijo pa je prevzel Novak.
Najštevilnejša ilegalna organizacija v Sloveniji je bila tedaj Slovenska legija, ki jo je 29. maja 1941 ustanovila Slovenska ljudska stranka in je v njo pritegnila predvsem člane Fantovskih odsekov, da bi bili pripravljeni na vojaški upor proti okupatorju, ko bi prišel čas za to. Toda tudi Slovenska legija je bila posredno podrejena majorju Novaku, kajti SLS je priznavala vlado in Slovenski narodni odbor v Londonu. V imenu tega odbora je dr. Kuhar 23. novembra 1941 po BBC Slovencem v domovini sporočil politični program, v katerem so bile tudi naslednje točke: Obnovitev Jugoslavije kot monarhije; samostojna Slovenija v obnovljeni obliki z vsem ozemljem, kjer žive Slovenci; kralj in jugoslovanska vlada sta edina zakonita oblast, edina vojna sila pa Jugoslovanska vojska, v kateri naj se zberejo vse slovenske osvobodilne organizacije. (S. K., Stalinistična revolucija na Slovenskem, str. 201)

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Praga 1939 – Porušeni Masarykov spomenik

Na temelju tega programa je bila aprila 1942 ustanovljena politična organizacija slovenskih demokratičnih strank Slovenska zaveza. Nasprotna, totalitarna stran pa se je že od konca leta 1941 z vsemi sredstvi borila proti »beli gardi«, čeprav le te še nikjer ni bilo. Ime bela garda se je menda prvič pojavilo v Slovenskem poročevalcu decembra 1941, ko je objavil, da so na Vodnikovi cesti v Ljubljani ustrelili ing. Fanouša Emmerja.
Možno je, da se je profesor Oven med novoletnim obiskom v Ljubljani pogovarjal o sodelovanju pri nekakšnem odboru demokratičnih strank v Beli krajini. V knjigi Bela krajina joka, ki je leta 1970 izšla v Buenos Airesu, poroča F. Š. (verjetno Franc Štefanič), da se je »s Slovensko zavezo v zgodnji pomladi leta 1942 ustanovil prvi protikomunistični odpor, v katerem so bili profesor Oven, postajenačelnik Derganc in železniški uradnik Bitenc«. (F. Ižanec, Bela krajina joka, str. 101) Franček Saje pa v Belogardizmu trdi, da je »Bela krajina imela svojo okrožno organizacijsko trojko,« v kateri sta profesor Oven in po njegovi ustrelitvi Ivan Oven zastopala Pobratima.« (F. Saje, Belogardizem, 1952, str. 364) Mimogrede naj pripomnimo, da je bil Ivan - Janez Oven že od leta 1927 v Argentini in nikakor ni mogel nadomestiti brata Antona. Profesorjev dnevnik nam o tem ne pove nič oprijemljivega. Naj dodamo, da tudi če je odbor res bil ustanovljen, njegov cilj ni bil samo protikomunizem, ampak predvsem združevanje demokratičnih sil za kasnejši odpor proti okupatorju. Vendar pa komunisti v tem niso videli nobene rešitve. Vsako politično združevanje zunaj svoje organizacije so obsodili za izdajstvo domovine. To pa je bilo v direktnem nasprotju z načelom, katero je zapisal Oven že v prvi številki Mrtve straže: »Monopola na narodno vodstvo ne priznamo nikomur.« Ni dvoma, da je temu načelu do konca ostal zvest. Glavna moč demokratičnih sil v Beli krajini je bila v katoliškem taboru. Profesor je to razumel in tudi upošteval pri svojem delu, čeprav mu včasih ni bilo lahko, ker rane iz prejšnjih let še niso bile zaceljene. Tudi nedavni kritiki so začeli spoštovati profesorjevo skrb za bodočnost slovenskega naroda. Velika nevarnost in skupna skrb jih je zbližala in potisnila v ozadje manj pomembne zamere preteklega časa.



Iz skopih besed profesorjevega dnevnika je sestavljena slika tistih burnih dni. Včasih komaj razločimo, kaj je kratek povzetek slovenske oddaje BBC, kaj pa njegova misel. Vsak dan namreč kljub italijanski prepovedi posluša svojega »čmrlja«. Vrstijo se dr. Kuhar, dr. Gabrovšek, dr. Krek in sosed iz Krupe profesor Janko Lavrin, ki je že dolgo pred vojno bil v Londonu. Ponavljajo se misli, da se je treba podrediti Mihajloviću, se izogibati nepotrebnim žrtvam in uničevanju premoženja, da je edina rešitev zedinjena Slovenija v federativni Jugoslaviji. Lavrin rad opozori na potrebo notranje spremembe v človeku: Poglobite se vase in v vse človeštvo, zase in za vse človeštvo! Oven si ob tem dovoli pripombo: Mi smo za vse, ali bodo tudi oni za nas? Nekajkrat se ponovi Kuharjev stavek: OF je naša narodna nesreča. OF se igračka z narodno usodo. Ob poročilu, katere države namerava obdržati Stalin po končani vojni, pristavi Oven v oklepaju: »Jaz sem prepričan, da ima KPS nalog, da nas pripelje v SSSR.«
Med zapiski radijskih poročil najdemo telegrafske beležke, kdaj je bil Oven v Semiču, v Metliki, na Šrekljevcu, celo v Ljubljani. Nekatere zabeležke kažejo resnobo tistih dni: 10. 1. V Škofji Loki 35 ustrelili. - 19. 3. Častnike pobrali. - 20. 3. Župec Luo včeraj pokopan. - 6. 4. Obletnica vojne in Aničine smrti. - 13. 4. Komunisti mi groze. Dobil bom prej groz. pismo. Veliki petek. Vodje prvi. - 13. 5. V Metliki 12 v hribe. Kat. tabor še ni konsolidiran. Ruda vpr., če k meni tujci.
Kljub suhoparnim stavkom začutimo, kako je napetost iz dneva v dan rasla in pritiskala na profesorja. Ali je kdaj pomislil, da bi se umaknil? Vedel je, da je mrtva straža vedno izpostavljena nevarnosti.

Temna pomlad 1942

Prvi pohod belokranjskih partizanov proti Nemcem se je v začetku novembra 1941 nesrečno končal pri Gornjih Lazah. Tine Železnik se je kmalu po tej nesreči vrnil v Ljubljano. 11. novembra 1941 je na njegovo mesto v Belo krajino prišel novi delegat centralnega komiteja Ivan Novak - Očka, ki ga je ljubljanska VOS malo prej rešila iz zapora. Oven je čutil, da komunistična organizacija budno spremlja vsak njegov korak, toda obiskovali ga niso več. Naenkrat so med ljudmi začele nastajati nevidne pregrade. Ko so konec marca 1942 Italijani prijeli okrožnega sekretarja OF dr. Kočevarja, je njegovo funkcijo prevzel Očka. Kmalu potem je bil Matija Bahor imenovan za politkomisarja nove partizanske enote in Očka je postal še sekretar okrožnega komiteja partije. Tako je vodil tudi sestanek okrožnega odbora OF v nedeljo, 12. aprila 1942, pri Vražjem kamnu med Črnomljem in Stransko vasjo. Semič in okolico je zastopal Niko Žunič, mlinar iz Krupe, ki se je v organizaciji vse bolj uveljavljal. Poleg drugih zadev so posebej govorili tudi o profesorju Ovnu. (Janez Vitkovič, Bela krajina skozi viharje k svobodi, str. 74)

Takoj po veliki noči se je v gozdu blizu Drag začela zbirati nova partizanska enota. Za komandirja enote je bil imenovan učitelj Alojz Grčar, doma iz okolice Trbovelj. Grčar je pred vojno služboval v Prekmurju. Aprila 1941 je kot rezervni nadporočnik prišel v nemško ujetništvo. Ker je Prekmurje pripadlo Madžarom, so ga Nemci izpustili in kmalu se je pojavil v Metliki, kamor se je k staršem že prej zatekla njegova žena z otrokom. Malo pred odhodom v partizane je dobil začasno službo na šoli v Radovici. Za politkomisarja enote je prišel domačin Matija Bahor - Oskar Slatin, o katerem smo že govorili. Kmalu po prvem maju se je skupina premaknila na novo lokacijo pri Dragomlji vasi. Taborišče so si uredili med skalami v precej zaraščenem delu gozda pod Županjim vrhom. Domačini so rekli kraju »Pri zdenci«, vendar pa sedaj tam ni več nobenega studenca. Tu se je enoti pridružilo še dvanajst novincev iz Metlike in devet iz Vinice in okolice.
Nova belokranjska enota je tako štela že preko trideset mož in tedaj »jih je obiskal zdravnik dr. Mihelčič in jim prinesel naročilo okrožnega komiteja za akcijo. Šlo je za aretacijo profesorja Ovna v Stranski vasi, enega pomembnejših belogardističnih zaupnikov v Beli krajini, ki se je dotlej vešče prikrival s hlinjenjem pristaštva Osvobodilni fronti, in dveh okupatorskih ovaduhov, Ivana Lojka iz Dol pri Hrastu in Pera Kolarja iz Bušinje vasi. Ko so že imeli zdravnika pri roki, je še pregledal borce. Pod noč, 14. maja 1942, so potem odšle iz taborišča nad Dragomljo vasjo štiri patrulje po tri do osem mož; tri so se odpravile aretirat omenjene osumljence, četrto pa so poslali na Kal nad Semičem po orožje.« (R. Polič, Belokranjski odred, str. 136)

O tej prvi akciji komaj ustanovljene enote imamo poleg pravkar navedenega še nekaj različnih poročil. V članku Rdeča Bela krajina, ki je leta 1988 izšel v TV-15, beremo: »Tretja skupina je šla v Stransko vas iskat organizatorja bele garde profesorja Ovna in ga pripeljala v taborišče, četrta pa na Štrekljevec po učitelja Ahačiča, ki ga ni našla.« V knjigi Janeza Vitkoviča pa piše, da je bil Oven ustreljen, ko je na poti v taborišče skušal pobegniti. Znano je, da se je Peter Kolar partizanom skril, ubili pa so njegovega očeta. Skril se je tudi učitelj Ahačič s Štrekljevca in je še danes živ.

Na praznik vnebohoda, 14. maja 1942, je profesor Oven po večerji v svoji sobi še poslušal radio in kot navadno zapisal v malo beležnico glavne misli poročil BBC: »Kuhar kmetu. Ves svet sedaj stopa v borbo, zato tudi kmet na domači, nevidni fronti. Nič nespametnega in nepremišljenega! - Ideja pravične osvete Poljske proti Nemčiji. - Madžari hvalijo Beneša in žele sodelovanja. - Manj govorjenja in več dela! «

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Župnišče v Semiču – Vrata, ki se nikoli ne odprejo

Bila je lepa majska noč. Okrog polnoči je potrkalo na vrata Ovnove hiše. - Svakinja, ki je še pospravljala v gostilni, je šla v vežo: »Odprite! Vojska je tukaj!« Ko je odprla, sta dva uniformiranca vstopila in eden je rekel: »Hočemo profesorja Ovna!« Stopila je po stopnicah in ga poklicala. Zdelo se ji je, da še ni spal. Kmalu je prišel v vežo. » Komanda zahteva, da pridete na teren. Vzemite samo nujne osebne stvari.« Še enkrat je šel v sobo in se hitro vrnil z majhno torbico, daljnogledom in fotoaparatom. Svakinji je rekel, da se bo zagotovo javil v treh dneh. Nato so odšli.
Naslednje jutro se je svakinja s kolesom odpeljala v Črnomelj k zdravniku dr. Šobarju. Profesor ji je namreč naročil, naj obvesti zdravnika, če bi se njemu kaj zgodilo. Ko je zdravnik prišel iz ordinacije in jo zagledal, se je takoj prestrašil. »Kaj pa vi? Kaj se je zgodilo?« Na kratko mu je povedala. Prijel se je za glavo in rekel: »Kaj vendar so naredili? Ali smo take ljudi rabili?« Naročil ji je, naj zvečer spet pride. Na hitro je odslovil ljudi v čakalnici, vzel kolo in se odpeljal.
Zvečer je oče Oven napregel konja in oba sta se peljala v Črnomelj. Doktor ju je sprejel z besedami: »Prepozno sem prišel. Ni ga več!« Dr. Šobar je bil Ovnov sošolec v gimnaziji in tudi kasneje sta ostala prijatelja. Sedaj so domači vedeli, kaj se je zgodilo. Kmalu so bili obveščeni tudi profesorjevi prijatelji v Ljubljani, saj je svakinja odposlala dopisnice, kot ji je bil naročil. Zvedelo se je, da so profesorja kruto mučili. Po hišah v bližini taborišča so tisto noč slišali čudno vpitje. Ali je bilo mučenje povezano z zasliševanjem? Sodba je bila tako že vnaprej izrečena. Naslednjo noč je enota v Dragomlji vasi priredila miting in se nato preselila v drugo taborišče.
Prej kot čez en mesec so domači že zvedeli za Antonov grob. Ženo iz Sodjega vrha, ki je grob odkrila, so partizani obdolžili vohunstva in jo umorili. Vaška straža iz Semiča je 21. decembra 1942 odšla po Antonovo iznakaženo truplo in ga prepeljala v Semič. Ležal je v kapelici sv. Terezije za farno cerkvijo in potem so ga pokopali na pokopališču pri Sv. Duhu. Ljudje so bili pretreseni, toda marsikdo se je bal iti na pogreb. Nekateri pa so bili celo veseli, in tega veselja niti niso skrivali.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Župna cerkev v Semiču – Ta vrata pa se odpirajo mnogim ljudem, mogoče tudi zaradi belokranjskih mučencev

Tisto pomlad in poletje je komunistična revolucija v Beli krajini zahtevala še mnogo življenj. Kmetijskega in vinogradniškega strokovnjaka Antona Starca iz Metlike so odpeljali 27. maja, duhovnika Jožeta Kofalta 9. junija, učiteljico Marico Nartnik iz Rožnega dola 21. junija. V
dolgi vrsti žrtev tistih dni naj omenimo še Janeza Južino iz Dobravic, Jožeta Lončariča, njegovo ženo Marijo in hčerko Anico iz Rosalnic, župnika Raztresena iz Suhorja in župnika Omahna iz Dragatuša. (Grobovi tulijo, Domoljub, 14. okt. 1942)

Zastavlja se nam vprašanje, zakaj je bil prav profesor Oven prva žrtev komunističnega nasilja v Beli krajini. Nemci so ga takoj po zasedbi iskali in so ga še vedno imeli na seznamu. OF je govorila o osvobodilnem boju. Ali je bilo zaradi osvobodilnega boja potrebno moriti zavedne Slovence? Seveda se ni zgodilo prvič, da je bila prva akcija nove »osvobodilne« enote obrnjena proti domačim ljudem. Kaj pa če je profesor Oven res bil član odbora Slovenske zaveze za Belo krajino? Ali je bila Slovenska zaveza manj slovenska kot OF? Namen Slovenske zaveze je bil povezati Slovence in jih organizirati, da bi bili ob primernem času pripravljeni za upor proti okupatorju. Ali ni profesor Oven tega delal že pred vojno? Ni dvoma, da bi v primernih pogoj ih resno sodeloval tudi z OF Toda komunistična partija s Kardeljem na čelu je že zdavnaj imela načrt za vzpostavitev svoje totalitarne oblasti. Na temelju tega načrta je odločila, da je vsak odpor proti okupatorju zunaj komunistične OF izdaja slovenskega naroda, in zagrozila, da bodo izdajalci kaznovani s smrtjo. Pred oči nam stopi slika hribovske vasi na drugem koncu okupirane domovine. 18. aprila ponoči pridejo partizani in zberejo vaščane na sestanek. V na pol temni gostilniški sobi zaslišujejo enega od vaščanov zaradi ustanavljanja bele garde. Govornik odločno pove, da se igra s smrtjo, kdor nasprotuje OF.
Profesor Oven je 27. marca 1942 v svoj mali notes zapisal kratek stavek: »V Metliki shod OF.« Ali je poznal vsebino tega shoda? Ali pa vsega ni verjel. Zdi se, da je še vedno računal na nekakšen sporazum z OF, saj je vendar š1o za temeljna vprašanja slovenskega naroda. In če se je zavedal, da je v nevarnosti? Kam bi se sploh mogel umakniti? Okupatorje je vedno smatral za nasprotnike. Kako naj bi se sedaj k njim zatekel po zaščito pred domačimi ljudmi? Ostal je na mrtvi straži.

Epilog

Čeprav so govorili, da so z odstranitvijo profesorja Ovna odprli pot osvobodilnemu gibanju, je vojna trajala še cela tri leta, komunistična revolucija pa ni mogla zmagati, dokler se vojna ni končala. Jeseni 1942 so tudi v Semiču ustanovili vaško stražo in profesorjev brat Franc se je tedaj z družino zatekel v Semič.
Sodeloval je z vaško stražo, večinoma pa opravljal svoje pleskarsko delo. Ob razpadu Italije se je hotel umakniti, toda po nekaj dneh je prišel domov in nova oblast ga je poslala v delavsko četo. Čez nekaj časa so njega in še štirinajst drugih vrgli v zapor. 14. oktobra 1942 so vseh petnajst zvezali in jih z vozom peljali mimo Semiča v suhorske gozdove. Franceta Ovna so baje že pri Semiču vzeli z voza in od tedaj se je izgubila sled za njim. Lojze Oven je malo pred razpadom Italije prišel domov na kratek dopust. Tudi njega so mobilizirali in je bil najprej v delavski četi, nato pa v zaporu v Gradcu in v Črnomlju, dokler ga niso »premestili v 13. brigado«. Štefan se je že jeseni 1942 vključil v vaško stražo v Semiču. Ob razpadu Italije je srečno prišel v Ljubljano in tudi leta 1945 se je kot domobranec izognil vrnitvi s Koroškega. Pred nekaj leti je umrl v Argentini. Oče in mati sta bila na stara leta zelo osani1jena. Očetu je bilo hudo, ko ni imel nikogar, da bi mu izročil dom in kmetijo, v katero je vložil toliko truda. Po njegovi smrti je vse prišlo v tuje roke.
Skromno zapuščino profesorja Ovna so po vojni zaplenili. Po raznih skrivališčih so poiskali tudi njegove knjige in zapiske in vse pobrali. Na nekem masovnem sestanku se je bližnji terenec pohvalil, kako se je znašel in zakuril z Ovnovimi diplomami, da si je skuhal čaj. Za resnimi obrazi navzočih je bilo čutiti protest proti taki kulturi, toda izgovoril ga ni nihče. S požigom diplom in zapiskov je Oven izginil iz kroga kulturnih delavcev.
Njegovo ime najdemo odslej edino še v opisih nastanka »bele garde« v Beli krajini. Leta 1954 je dr. Tine Debeljak v Argentini v Koledarju Svobodne Slovenije objavil daljši sestavek S spominom na mrtve slovenske pisatelje, kjer je o profesorju Ovnu zapisal sledeče: »Ena prvih, najbolj kruto mučenih žrtev komunizma v Beli krajini je bil profesor Tone Oven, urednik nacionalistične revije Mrtva Straža, ki jo je sam pisal in sam izdajal samo iz narodoljubnega navdušenja z velikimi osebnimi stroški. Bil je moj slavistični kolega in sodelavec v Jugoslovansko-češki ligi. Po svojem prihodu iz Prage je bil navdušen masarykovec, demokrat in hipernacionalist, ki je videl nemško nevarnost s severa in proti njej postavljal »velikoslovenske zahteve«, ne samo etnografske. Ni se priključil komunistom, zato je bil silno mučen. Strli so mu roke in noge, kakor je pokazalo trup1o, šele nato so ga ubili. Nekaj tednov pred smrtjo me je še obiskal v uredništvu Slovenca. Prosil me je za neke zemljevide, nanašajoče se na slovensko zgodovinsko vprašanje.« V domovini je seveda ta Debeljakov zapis ostal brez odmeva, saj zanj nihče ni vedel. Šele letih 1989 in 1990, ko je na vrata že trkala slovenska pomlad, sta dva Belokranjca v TV-15, v Delu in v Dolenjskem listu vodila polemiko o profesorju Ovnu in o njegovi smrti in s tem vsaj opozorila nanj, toda vrata prave zgodovine so ostala še naprej zaprta.






Koliko takih vrat še čaka v Beli krajini, da bo nanje potrkal resen zgodovinar in jih sine ira (brez jeze in pristranskosti) odprl. Zares simbolen pomen imajo vrata, skozi katera so leta 1944 odpeljali semiškega župnika p. Rajnerja Erklavca, ki je kmalu po novi maši prišel v Semič za kaplana, kasneje je pa veliko let vodil semiško župnijo. Zaman so poizvedovali za njim. Nobeno posredovanje pri oblasteh v Črnomlju ni pomagalo. Niti pater Žabkar ni mogel nič narediti. Tedaj so v Semiču nehali uporabljati vrata, skozi katera je župnik odšel na svojo zadnjo pot. Do danes se nihče ni omehčal, da bi uradno povedal kje in kako je pater Erklavec umrl. Vrata njegovega nekdanjega doma v Semiču so še vedno zaprta. Kdaj se bodo odprla? Koliko časa bo še treba čakati na prepotrebno spravo?