Avtor: Marijan Ozvald

Urednik: Andrej Rot, samozaložba, Ljubljana 1996
Skoraj štiristo strani obsegajoče pripovedno delo zdomskega avtorja Toneta Brulca je postavljeno v usodni čas druge svetovne vojne in v zgodnja povojna leta. Dogajanje je locirano v svet pod Gorjanci, v kraje ob Krki. Krajevna imena so nekatera spremenjena, druga zopet nespremenjena. Enako je z imeni v pripovedi nastopajočih junakov. Pred nami je romansirana kronika velikega časa, ki je slovenski narod usodno zaznamoval.
Obširni tekst je razdeljen v tri dele in oseminštirideset poglavij. Naslovi le-teh so premišljeno izbrani, večkrat simbolno pomenljivi.
Dogajanje se začne z napadom sil osi na kraljevino Jugoslavijo. Italijani okupirajo Notranjsko in Dolenjsko – tudi Šmarje. V primerjavi z brutalno nemško okupacijo je italijanska, vsaj v začetku, bolj znosna. Do prve zaostritve pride, ko domači fantje kaznujejo gostilničarjevo hčer za njeno druženje z Italijanom. Ti aretirajo fante, jih pretepejo in odpeljejo v internacijo. Šmarčani gredo iskat Nemce, da bi zasedli njihovo vas. Zato Italijani ustrelijo štirinajst vaščanov. Na pogrebu govorita kaplan in učitelj Rakar. Ta ob koncu vzklikne: »Smrt fašizmu!« Potem zbeži iz vasi. Začel se je usodni razcep.
V gozdu blizu vasi se utaborijo partizani. Domači se znajdejo med dvema ognjema. V taborišče privedejo kaplana in še nekaj ljudi. Revolucija zahteva prve žrtve. Nasilje se stopnjuje in v samoobrambi se formirajo vaške straže. V obkrški hosti se nastani odred slovenskih četnikov.
Po kapitulaciji Italije okupatorji odkrito sodelujejo s partizani. Legionarji so v hudi stiski. Na Krškem polju se odigra velika bitka. Vaške straže in legionarji prerastejo v slovensko domobranstvo, ki v bitki na Javorovici potrdi svojo udarno moč. Postojanke nastajajo po vsej Dolenjski. Te pa čedalje bolj občutijo pritisk partizanskih brigad. Vrste se boleči porazi: Žužemberk, Trebnje, Mirna Peč. Formirajo se domobranski udarni bataljoni, ki z naglimi premiki zajezijo prodore brigad.
Vojna se bliža koncu. Pred silovitim pritiskom Titove vojske z juga se domobranci z množico beguncev napotijo na Koroško k Angležem, v katere so upali. Po zadnjem spopadu z Bračičevo brigado pri boroveljskem mostu se utaborijo na Vetrinjskem polju, v senci starodavnega samostana. Vsi pričakujejo prevoz v Italijo – v Palmanovo.
Pod koncem maja petinštiridesetega se začno transporti. V taborišče udari zlovešča vest: ne v Italijo, temveč v Jugoslavijo gredo transporti – »in manus inimicorum«, kot je vklesano na spominski plošči v Vetrinju. Za dvanajst tisoč domobrancev se začne križev pot: Kranj, Škofja Loka, Šentvid. Zgodijo se teharske krvave arene. Odpre se pekel roških brezen. Vsa ta nedoumljiva groza je opisana realistično, zares impresivno. Avtor spremlja rešenca iz Kočevskega roga na njegovi nevarni, tvegani poti domov – v materin objem.
Iz vseh teh infernalnih grozot vodi pisec begunce in domobrance, ki jim je uspelo rešiti se nasilnega vračanja, v begunska taborišča v Italijo: Treviso, Servigliano, Sinigallia. Tu se kljub tegobam nakazuje novo upanje. Stil pripovedi postane lahkotnejši. Plastično, večkrat prav duhovito so opisani utrinki iz življenja med taboriščnimi barakami. Begunci vedo, da vrnitve domov ni in jih čaka novo življenje v novem svetu; za večino na južni polobli – v Argentini. Ko opiše težke začetke slovenske emigracije, ki je v nekaj desetletjih obrodila tako bogate in žlahtne duhovne sadove, sklene svojo epsko pripoved s preprosto slovesnim stavkom: Tako in podobno so nastajale prve naselbine zdomstva v Argentini.
Kot ni čutiti izrazite fabule – vsako poglavje je nekakšna zaključena celota – tako tudi ni v pripovedi nastopajočih junakov, ki bi jih bralec spremljal od začetka do konca. So bolj epizodni liki, ki se pojavijo v posameznih poglavjih. Njihovi značaji in usode so le bežno nakazani.
Tako se učitelj Rakar, ki postane partizanski komandant, in nastopa v začetku pripovedi, pozneje zopet pojavi v teharskem taborišču. Enako nekdanji rudar, zagrizen revolucionar, poln razrednega sovraštva. Šmarski kaplan Cvek, ki skuša rešiti domače fante in jih spremlja v internacijo v Italijo, mora umreti med prvimi žrtvami revolucije. – Na partizanski strani je bežno okarakteriziran stremuški četni politkomisar Dinko. – Izrazito negativen lik je kmečki fant Žan Vodopivec, pretepač in ženskar, ki zagreši kot partizan mučenje in posilstvo. –Posebej tragičen junak je rešenec iz roških brezen Stane Murn, ki so mu strahotna doživetja vtisnila neizbrisan pečat. – Kot pogumen, odločen človek je prikazan domobranec Jože Mihič, ki v begunskem taborišču v Italiji zasnubi Lenčko, ki je nekoč rešila njegovo enoto velike nevarnosti. Poročita se in snujeta novo življenje v Argentini. Prav tako se v taborišču zbližata Ivan Žurga in Kristina, ki nosi v sebi bolečo izkušnjo: posilili so jo Kozaki. Kot protiutež tem tragičnim likom je duhovito prikazana stara Gregorka, ki v begunskem taborišču v Italiji kar najprej deli moralne nauke mladim.
Jezik pripovedi je tekoč, klen, s čutom in posluhom za vsebino posameznih poglavij.
Na zavihu platnic so v lapidarnem stilu nanizana dejstva o avtorjevi življenjski poti in o njegovem delu. Leta 1928 v Hrušici ob vznožju Gorjancev rojeni Tone Brulc je med vojno izgubil očeta in šestnajstletna brata (umrla sta kot žrtvi revolucije).
Z valom povojnih emigrantov se je znašel v Argentini, kjer danes velja za najplodovitejšega zdomskega pisatelja. Pisati je začel v osemdesetih letih. Dobival je literarne nagrade Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu. Objavljal je v Meddobju, Svobodni Sloveniji, Slovenski državi, Taboru, Vestniku, Ameriški domovini, pa tudi v Celovškem zvonu in tržaški Mladiki. V Sloveniji zasledimo njegove objave v Dialogih ter v Zborniku Doma in sveta.










Leta 1993 je v Ljubljani izšel izbor črtic Vardevanje angelčka. V prepričanju, da mora razumnik, posebno še pisatelj, braniti resnico, se zavzema za kritičen pretres novejšega slovenskega zgodovinopisja. V svojih delih je kritičen tako do nekdanjega jugoslovanskega sistema kot do emigracije.

Judeževi groši vsekakor niso roman v strogem, klasičnem smislu, tudi ne monumentalna freska; so mogočen mozaik, sestavljen iz dolge vrste dogodkov in usod. So kronika velikega časa – časa usodnih odločitev in delitev, ko je bila narodova nesreča zlorabljena z revolucionarnim nasiljem. Vse to je rodilo samoobrambni odpor. Usodni polstoletni razkol, ki hromi narodov ustvarjalni zanos Slovenci še danes boleče občutimo.