Avtor: Nada Matičič

Kako silovito se nam mudi živeti! Ker nas je zmerom več na padajočem loku življenjskega ciklusa, imamo tudi vedno manj časa. Mar smo nestrpni, ker nam ne gre vse lepo od rok, kot si želimo: še malo, še malo, da ukanimo neizbežni, nepreklicni in popolnoma nepoznani zaključek (ne veš ne ure ne dneva), ki se nam izrisuje na koncu prihodnosti. Hitimo, da je ne bi bilo premalo. Spopadamo se s telesnimi sovražniki, s sklerozo, revmo, rakom, ki venomer nekje preži, impotenco, izpadanjem, krčenjem in gubavostjo, a vendar živimo zaradi skrbi, ritma, elana, skratka zaradi prezaposlenosti … Za deset, dvajset let smo si podaljšali ta »čudoviti čas« od naših predhodnikov.
Zakaj ne bi bil čudovit? Svobodni smo. Šele zdaj smo zares svobodni, če seveda to hočemo biti. Časa imamo na pretek, zato tako grdo ravnamo z njim. Nenehno se hudujemo nanj, ga lovimo za rep in obupujemo, ker nismo ali ne moremo še tega ali onega postoriti, kot imamo v načrtu. Seveda se ne zmoremo več naglo zavrteti, ne ubogajo nas roke in noge, v glavi se prepogosto počasi zasuče kolo spomina … Toda – in tu smo presneto na boljšem od mlajših – odvija se nam film nazaj! Zasučemo ročico časovnega stroja na otroška leta, na prve korake in besede, na mater in očeta, na bratce in sestrice, gremo v šolo, v prvi razred, se tam nekje v zadnjih klopeh hihitamo in suvamo s komolci, ker je učiteljica tako čudno oblečena in pozabljiva … Kadar nas pride obiskat babica, ji stečemo naproti, saj ji smemo seči v žep po škrnicelj nebeško dobrih sadnih bonbonov … In preskočimo še nekaj let naprej na majhni podeželski postaji zagledam svetlolasega mladeniča z modrimi očmi in z dozorevanjem v nevračani ljubezni preživim vesele in žalostne čase vsaj še pet let … In kakšno razkošje spominjanja skozi zaplete in razplete dogajanj v službenih letih! Zdaj je torej čas za pot nazaj in ta čas si moramo vzeti. Dan za dnem, celo ponoči si pišemo svojo življenjsko knjigo, svoj roman, nekakšno rekapitulacijo preteklosti. Nič več se ne moremo prenarejati, kot smo radi počeli v dinamičnih letih, v času vzpona in boja za uveljavljanje. Dospeli smo na končno postajo in vlak se ustavlja. Izstopimo in sedemo – po cankarjansko – na kanton in se zagledamo nazaj. Na srečo tudi zelo daleč nazaj. Kajti tam je tisto najbolj privlačno in najmanj problematično: naš začetek. Čist in jasen kot nebo. Tako sanjarimo in smo po svoje srečni.

Avtor slike: Izidor Molé

Opis slike: Moj domIzidor Molé

So pa tudi drugačna počutja. Nočemo, da nas povozi čas. Ker se razmeram pač ne moremo samo prilagajati, se jim upiramo. Mladi pravijo, da jih ne razumemo ali nočemo razumeti. Tako se dogaja, da se drug drugemu upiramo, vsak vrti svojo ploščo. Vraga, zakaj bi morali samo starejši razumeti mlajše, se jim prilagajati, se zanje žrtvovati, zakaj ne more biti obratno? Toda nerodno je, če v avtobusu stojiš pred sedečim mladeničem, saj si lahko misli, da ga izsiljuješ … Bežiš pred rokovsko »glasbo«, ker se bojiš za sluh. Če rečeš, da se z njo pač mladi poneumljajo, ti zabrusijo: vi ste se pa ob valčkih in polkah … Zabava je pač zabava. Če se spotakneš ob vnukinjino cunjico, ki še komaj kaj pokriva na njej, se ti zasmeje: To je svoboda oblačenja, babi. Vse si lahko privoščimo, ali ni to prima! Vse najkrajše in najdaljše in kakšne barvne kombinacije! Nič več utesnjenosti in strogih predpisov in meril. Nismo več dolgočasni, kot ste bili vi … Toda pazi, dekle moje, da si le ne boš prehladila genitalij. Lahko bodo hude posledice … Ah, babi, to je še strašno daleč … In nasploh je bilo v naših časih vse zelo ubogo: pomislite, brez televizije, računalnikov, mobitelov, pralnih in pomivalnih strojev in sploh strojev, strojev, strojev … Avto in telefon sta bila dana le redkim in prav tako je bila španska vas laserska tehnika … Pod to neznansko gmoto pragmatičnih dobrin komajda še izjecljam: Vse je prekleto res, toda nismo se bali raket in atomskih bomb, nismo poznali aidsa, po pločnikih smo hodili svobodno, nismo vsak dan umirali na cestah pod avtomobili in presneto da res, boljši zrak smo dihali … Ah, babi, je zavihala nosek, za nič na svetu ne bi hotela živeti v vaših časih. Če že zaradi drugega ne, se splača biti na svetu zaradi diska in Boba Dylana. Pa Bruca Springsteena in Davida Bowiea. Sex pistols? Punk in techno in rave glasba? Ali kaj veš o tem, babi? Seveda, saj smo tudi mi imeli idole. A nobenega se ne morem več spomniti …
Ondan me je zaneslo v knjigarno. Bila sem nad vse presenečena, ko mi je nekdo potisnil v roke kozarec. Le kaj slavijo? Misleč na kakšno pomembno domačo knjigo, če že točijo šampanjec, mi je zmanjkalo sape ob pogledu na angleško princeso Diano in njene spomine, ki so se šopirili na prodajni mizi. Celo igralko so si sposodili, da se je oblekla v Diano … Začrvičilo me je v želodcu, zaškrtala sem z zobmi, celo šampanjec se mi je uprl. Izvirne pisatelje in pesnike so pospravili pod pult, da je zablestela Diana, ki jim bo prinesla več dobička kot vsa domača revščina z nizko naklado. Tudi izložbeno okno je napolnil smejoči kult bogastva in afer … Za hip sem zaprla oči: vse za izvirno knjigo! Reklame na televiziji, v časopisih in igralci vzneseno citirajo – ni se jim treba šemiti v avtorje! – iz knjig naših stvariteljev … In ljubitelji kupujejo, kupujejo … Zato pa imamo tržno gospodarstvo in Diane. In njim na čast točimo šampanjec.
Moj nečak je promoviral iz umetnostne zgodovine. Če bi se čudila tej tujki, bi pač mislili, da sem premalo izobražena. Toda v zadnjih letih lahko pri nas promovira tudi čevljar, iz svoje obutve namreč. Imamo tudi promocijo Slovenije s knjigo Lepote Slovenije. Udeležili smo se promocije nove avtomobilske znamke. Tudi princesa Diana je promovirala s knjigo o sebi … Kljub temu, da se dušimo v angleščini in njenih spakedranščinah, se tudi v domačem izrazoslovju obnašamo kaj nenavadno: nimamo več slovenske dežele, domovine, marveč slovenski prostor. Namesto pisanja knjig zdaj uporabljamo kar pisavo (ne le za črke!): imamo torej zelo bogato pisavo književnih publikacij … Tržno gospodarstvo nas je obogatilo za menedžerje (managerje). Novosti v jezikoslovju me spominjajo na norosti mode. Saj smo po ameriških vzorih že uvedli celo najlepše in najgrše oblečene Slovence …

Kralj je mrtev, živel kralj! Ko je moj oče še trgal hlače po šolskih klopeh, je na steni za katedrom visel cesar Franc Jožef. Zame je visel kralj Aleksander. Ko smo ga izgubili, so obesili kralja Petrčka. Pozneje sta se zvrstila še italijanski kralj in nemški führer. Več desetletij mi je v poklicu za hrbtom visel Tito. Zdaj smo v demokraciji in kralji, cesarji, diktatorji uradnih prostorov ne krasijo več. So pa še navzoči po ulicah in trgih in parkih. Na konjih, na piedestalih, iz brona in kamna. Spominjajo nas na dobre in manj dobre čase, oznanjajo slavo in minljivost, predvsem to. Usoda politikov je na srečo kratkotrajna. Celo spomenike jim podirajo.
Za partijska mogotca, Kardelja in Kidriča, se je vnel hud boj. Nekaterim sta se tako vsadila v srce, da se borijo za njun spomeniki obstoj; drugi pa ju hočejo kar odstraniti iz vidnega polja mimoidočih. Oblast bo pač naredila tako, da bo njej prav. Naj stojita, saj sta zaslužna. Če za drugega ne, za kontinuiteto oblasti. Njuna krivda za tisoče pobitih po vojni, pa Goli otok in podobna trpinčenja, vse z blagoslovom Velikega brata, so že davna preteklost. A zato so njuna dejanja za narod tako pomembna, da brez njiju ne bi bilo svobodne Slovenije. (V neposredni bližini obeh spomenikov se skriva Cankar v svoji kocki. Bogve, kaj bi si mislil o Kardelju in Kidriču, o njunih zaslugah in dejanjih?!)
Oblast, ki ni zmožna ali noče poravnati starih računov, računov iz preteklosti, ki jih hoče preprosto zamolčati, zbrisati, ne more biti uspešna in prodorna. Sicer pa so več desetletij učili, da pred komunizmom ni bilo nič. Prazna polja.