Avtor: Tine Velikonja

Vas, ki je skoraj umrla

Dogaja se nam, da leta hodimo ali se vozimo mimo opaznih značilnosti, pa jih pogledamo šele, ko nas nekdo opozori nanje. Tako sem se zagledal v Sočutno na južni steni ljubljanske stolnice šele potem, ko sem bil prebral zgodbo o njeni restavraciji, ali v Merkurja na Urbančevi trgovini, ko so pisali, da ga bodo pozlatili. Tudi na zemljevidu Slovenije nam ostajajo bele lise, ki se jih ne zavedamo. Nekoga, ki se hvali, da je bil dvajsetkrat na Triglavu in ima vse slovenske hribe v malem žepu, je treba samo vprašati, če je bil na Mrzli gori, pa ga imaš. Namrdnil se bo, na vsako krtino pa spet ne bo lezel, in se bo pustil nerad poučiti, da omenjena gora bedi tako nad Okrešljem kot nad Matkovim kotom.
Za Mišjo dolino tudi ne vemo, čeprav se nismo samo enkrat peljali po njej, ne zanjo in ne za potok, ki teče skoznjo, čeprav njegova voda poganja Trubarjev mlin. Na poti na Bloke in nazaj sem jo večkrat prekolesaril, pa je ostala zame samo nezanimiv in nezahteven prehod med Rašico in Lužarjevim klancem. Ko sem zavil na desno na slabo zvoženo cesto proti Robu in Karlovici in s tem obšel Velike Lašče, mi za sive in zaspane vasi na robu gričev in hribovja, skrite za krmežljavim drevjem, ni bilo mar. Vedel sem sicer, da kolesarim po zahodnem robu dolenjskih Aten in da se mora nekje blizu skrivati Stritarjeva Podsmreka, a se nisem toliko potrudil, da bi odkril, katera vas je prava. Ko sem vrtel pedale, sem si zapomnil samo cerkvico na Velikem Osolniku, ki na severu bedi nad dolino. Cesta je bila slabo vzdrževana, makadamska, ob hujšem deževju poplavljena, vendar manj luknjasta kot glavna čez Malo Slevico. Tisto, kar se dviga zahodno, je bilo zame samo Mohorje, s cerkvico sv. Primoža in razvalinami cerkvice sv. Ožbolta, z vsemi hribi in dolinami z Mačkovcem vred.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Podbojeva mama

Domačini nazivajo to hribovje Rute. Prej nisem nikoli v Velikih Laščah zavil na desno, čeprav je vabilo, da lahko obiščem Podsmreko. S tem sem bil prikrajšan za pot po smrekovih gozdovih, katerih rast bi lahko spremljal. Ko zdaj hitimo mimo njih po ovinkasti cesti, se nam zdijo drevesa že tako visoka, da kradejo sonce. Sele pri Ulaki se odpre, ko nas najprej pozdravi cerkvica sv. Primoža na nasprotnem bregu. Od klanca do Karlovice je Gorenja, spodnji del proti Rašici pa Dolenja dolina. Imena vasi so nenavadna, podobna tistim v deželi Martina Krpana: Tomažini, Marinčki, Logarji, Adamovo, Kaplanovo, Opalkovo, Krkovo.
Sem na Adamovem na številki 6, sedim v hiši in se pogovarjam o preteklih časih s Škuljevim Janezom, čilim možakom mojih let, in njegovo deset let mlajšo ženo Ivo. Vesta prav za vse, kot da se je dogajalo včeraj, čeprav je preteklo že pol stoletja.
Na Adamovem je pred drugo svetovno vojno v devetih hišah živelo 52 ljudi, zdaj pa samo osem. Med vojno in po njej je iz vasi, ki ima devet hišnih številk, nasilno umrlo enajst fantov in mlajših moških. Žalostna posebnost je ravno Škuljeva domačija, saj se po koncu vojne ni vrnilo vanjo pet fantov.

Kovačevi

Hiši se reče Pri kovaču, saj sta bila praded in ded kovača. Že očetova družina je bila velika; v njej se je rodilo osem otrok. Trije so odšli v Ameriko, ena od deklet je ostala doma za teto, fantje so bili vozarji. Očetu Alojzu in materi Frančiški se je v letih 1914 do 1930 rodilo deset otrok, sedem fantov in tri deklice. Drugorojeni Alojz je star eno leto umrl za davico leta 1916, ko je bil oče v vojski. Kovaška tradicija se je nadaljevala in najstarejši Jože je bil določen, da bo prevzel obrt po očetu. Drugi so vedeli, da bo doma na četrtini grunta kruha morda še za enega, ostali pa si ga bodo morali poiskati drugje. Pravi desetnik je bil Janez, ne samo, ker je bil najmlajši, ampak je bil tudi slaboten, da so mu večkrat držali svečo. Mama je včasih potožila nad njim, kaj ga je bilo treba. Soseda, Podbojeva, ji je prigovarjala: »Franca, ta te bo varoval, drug te ne bo nobeden kot ta. Razšli se bodo po svetu, tega pa boš še dolgo imela.« Nikdar ga ni bilo veliko skupaj in se spominja bratov, ko so hodili domov kot domobranci, kako so naročali staršem: »Janeza hranite, da bo zrasel! « In zgodilo se je, da je bil opora in tolažba materi prav do 89., ki ga je še dočakala. Zadnji teden je v sredo še raztresala gnoj po njivi, v nedeljo pa je umrla in so jo našli, ko so se vrnili od druge maše.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože Škulj 1914 - 1945

V kovačiji je plenkalo ves dan, saj dela ni zmanjkalo. A kaj, ko ljudje niso imeli denarja in je bilo veliko opravljenega zastonj. Boglonaj prvič, boglonaj drugič. Oče je včasih zvečer utrujen potožil, kako naporen je bil dan in kako malo se pozna na žepu. Saj si je vse zapisal v knjigo, pa je vedel vnaprej, da ne bo nič. Poleti je bilo veliko sprotnega dela, pozimi pa so izdelovali ročne svedre, po katerih so bili znani od Iga do Ribnice, dleta, rzevnike in drugo domače orodje. Narejeno je bilo treba prodati. Ob nedeljah sta oče in Jože zapregla konjiča in z robo na sejem. Postavila sta štant in vabila. S kupci je bilo različno, včasih je kupčija cvetela, drugič pa sta vse pripeljala nazaj. Nekaj je zalegla tudi kmetija. Vedno je bilo v hlevu nekaj goveje živine, konj, prašičev, kokoši.
Med dvema vojnama se ni živelo veliko laže kot na Vidovski planoti, v Suhi krajini ali Dobrepoljski dolini. Posebno hudo je bilo, ko so Italijani nekaj let pred vojno zaprli meje in se ni dalo prodati lesa. Denarja ni bilo, a država ni bila zadovoljna z nekaj jajci in je prišla rubit. Največ se je še dobilo, če so zaklali tele. Tisti denar je šel vedno za davke, pa še drugje ga je bilo treba dobiti. V stari Avstriji se ženske niso ustrašile Trsta. Samo za Lužarjev klanec so si najele voznika, potem pa pot pod noge čez Bloke in prav do morja. Hranile so se s kašo, ki so si jo skuhale za na pot. Zdaj je bila to Ljubljana. Mimo Malega Osolnika so se po gozdnih poteh prebile v Želimeljsko dolino in čez Ig in Barje v veliko mesto.

Moli in delaj

Čeprav je do Velikih Lašč skoraj uro hoda, so prebivalci doline radi hodili k nedeljski maši. Za k prvi so morali vstati že ob pol petih. Fantje in dekleta so bili vsi brez izjeme pri Marijini kongregaciji. To sicer ni pomenilo prav veliko. Za Marijine praznike so imeli skupno mašo in pripravljali so prireditve. Šli so tudi na izlet na Sušak in Trsat. K mašam se je hodilo tudi med tednom, zlasti ob postu in v adventu; zelo je bila razvita pobožnost prvih petkov. V tistem neprijaznem svetu, sredi tistega trpljenja, če tako imenujemo fizično delo od jutra do večera, se je vseeno dalo zadovoljno živeti, čeprav po stari zapovedi: Moli in delaj! Ljudje so se med seboj dobro poznali, drugače kot sedaj, in se med seboj družili vsaj takrat, ko so bili prosti. A pohajkovati se je dalo samo ob nedeljah. Po kosilu so šli še k nauku, potem pa so bili prosti. Mati jim ni pozabila naročiti: »Da boste prišli k roženkrancu!« Fantje so gledali za dekleti, posedali po gostilnah samo, če jih je bilo več, da so lahko zbrali za liter, in kovali načrte. Z njimi so bili manj strogi kot z dekleti. Punca lahko kaj prinese domov, za fante tega strahu ni. Jože bi se moral poročiti, pa v domačo gnečo skoraj ni mogel pripeljati mlade. Najprej štalca …
Tri leta mlajši Korel se je izučil za peka. Najprej v Cerknici, nato v Porovi pekarni v Zeleni jami v Ljubljani. Zaposlil se je v Velikih Laščah, si tam poiskal dekle in nekaj let čakal, preden se je priženil k njej. Poročil se je januarja leta 1945. Mama mu je branila: »Kaj se ti tako mudi. Počakaj, da bo vojne konec!« Usoda je hotela, da je bil v času, ko se je rodila punčka, mladi oče že pol leta v grobu. Pekovski poklic je bil težak. Začeli so ob štirih zjutraj, kruh je moral biti pečen ob osmih. Kar ga je zjutraj ostalo, ga je bilo treba popoldne prodajati po hišah, zlasti žemlje in preste. Janez se spominja, kako so se mu cedile sline in si je želel, da bi mu brat, ki se je pripeljal mimo na kolesu, izvlekel iz koša vsaj presto, pa brez denarja ni bilo nič. Ko je Korel kot vajenec v Cerknici čistil petrolejko in zdrobil stekleni cilinder, je mojster pisal očetu, naj takoj pošlje 80 dinarjev za škodo. Brez usmiljenja, pa čeprav so bili žlahta.
France, še dve leti mlajši, je bil šibkejši. Kot otrok je nevarno zbolel. Stiskal si je tur na licu in si zastrupil kri. Moral je v bolnišnico, kjer so ga večkrat operirali. Nikdar ni bil več pravi in so ga zato oprostili vojaške službe. Četrti, Alojz, ki so ga imenovali kar po umrlem bratu, je pomagal doma, zraven pa hodil na dnino. Peti, Anton, se je izučil za krojača.

Nemirni časi

Napad na Jugoslavijo na cvetno nedeljo leta 1941 je tri Škuljeve fante zatekel pod orožjem. A že na veliki petek popoldne je Jože, ki so ga bili poklicali na orožne vaje v Ribnico, s puško na rami prikorakal domov in še istega dne ravno tako oborožen Lojz iz Borovnice. Korel je služil vojsko v Novem Sadu. Po dveh mesecih čakanja, ko so bili že prepričani, da je ujet in ždi v nemškem vojnem ujetništvu, se je prikazal živ in zdrav. Pot je opravil peš. Vmes je pobral obleko, ki je visela na nekem dvorišču, in se znebil vojaške suknje. Veliko se je moral skrivati, zato je potreboval toliko časa. V Velikih Laščah so ga Italijani zaprli, potem pa na posredovanje župnika in župana izpustili. Spet je bila zbrana vsa družina, oče mati, devet otrok in teta Francka.
Okupacija se po vaseh Mišje doline ni veliko poznala. Po svoje je bilo videti boljše kot prej. Več se je dalo prodati, pa še hrane je bilo dovolj, zlasti makaronov. Videti je bilo, kot da se je Slovenija razširila proti zahodu. Imenitno se jim je zdelo, ko sta Jože in Korel šla po dovolilnico, se usedla na kolo in se odpeljala v Trst. Tam sta si kupila blago za obleko. Italijanski vojaki in karabinjerji so prišli v vas samo, kadar so kupovali jajca in kure. Vse je napovedovalo, da bodo ljudje po dolini in njenih gričih vojno prespali in niti ne čutili zares, kdaj je bo konec.
Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo pa se je začelo nekaj dogajati. Na kovačiji so se ljudje radi ustavljali. Pravili so o rdečih, ki se skrivajo okrog Mokrca. Kasneje so povedali, da se imenujejo partizani. V Kaplanovem, nasproti Adamovega na zahodni strani doline, se je kmečki sin Jože Bavdek povezal z nekaterimi iz Velikih Lašč. K njemu so zarotniško prihajali Brodniki, Jelenc, po domače Opaldarjev, in drugi. Posvetovali so se in kovali načrte. Včasih je v hiši še opolnoči gorela luč. Bavdkov je sicer hodil v civilni obleki, imel pa je pištolo in za pasom mu je bingljala ročna granata. Tak se je večkrat pokazal pri Škuljevih, se ustavil na pragu in prepričeval Jožeta, naj se jim pridruži. Bila sta dolgoletna prijatelja in imela stalno nekaj med seboj. Kovačev ni bil izučen, pa se je vseeno vsega lotil. Popravljal je puške, ure, vžigalnike. Včasih je šel s svojo družbo tudi na divji lov. A Bavdka je vedno zavrnil: »Ne grem, ti pa delaj, kakor se ti zdi prav.« Potem so prišli pred koncem zime leta 1942 z bloške strani ustrelit gozdnega čuvaja in logarja Križmana. Kar v hiši so to opravili, vpričo šestih otrok. Trdijo, da jih je vodil Daki. Naščuvali so ga domači divji lovci in se tako maščevali za spore, ki so jih imeli z njim. Spomladanske mesece leta 1942 so se Italijani držali na svoji postojanki v Velikih Laščah. Partizani so se lagodno sprehajali po osvobojenem ozemlju, ki se je začelo le nekaj sto metrov proč; tja je spadala tudi Mišja dolina. Aprila so ustrelili fanta na Brankovem, maja tri dekleta na Rašici. Bavdkov je še vedno čakal, kdaj se mu bodo pridružili tudi Kovačevi. Na njihovo odločitev so čakali tudi drugi fantje v dolini. Kar bodo Kovačevi naredili, bomo tudi mi. A ti niso šli v partizane. Morali bi ubijati. Zato so čakali. Jože se je bal, da bo prvi na vrsti in je imel pod posteljo spravljeno sekiro.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Karel Škulj 1917 – 1845 z nevesto Stano

Usodni sv. Jakob

Na dan sv. Jakoba, 24. julija 1942, je bila mera polna. Takrat se je zgodilo vse. Roška ofenziva je bila v polnem teku. Partizansko poveljstvo se je v koloni voz umaknilo z Mokrca in Krima proti Slemenom in naprej na Travno goro. Kar jih je ostalo, so bili prepuščeni samim sebi. Niso čisto verjeli, da misli okupator zares. Ni jasno, zakaj so se partizani v tako nevarnem času odločili za poboj Grudnove družine. Kljub temu, da so Italijani prejšnje dni s topovi razbijali Ulako, so partizani opolnoči prišli v vas in odpeljali vseh sedem Grudnovih, kolikor so jih našli pri sosedu. Tja so se preselili potem, ko so italijanske granate razdejale domačo hišo. Bavdkov Jože je bil tudi med njimi, vodila pa naj bi jih Fric Novak in Janez Centa. Mamo so vzeli iz postelje in jo, ker ni mogla hoditi, naložili na ročni voziček. Grudnovega Jožeta niso dobili. Potepal se je po vasi in se pravočasno skril. Pobrali so vse, kar se je dalo odnesti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Franc Škulj 1919 – 1945 – na desni

Moralo je biti nekaj čez polnoč, ko se je partizanska četa z nesrečno družino spustila pri Podsmreki v Mišjo dolino in šla skozi Adamovo. Škuljev Jože je na pol bedel v hlevu, ker je moral paziti na ogenjco, da ne bi pregorela. Kovačevi so namreč sami žgali oglje, ki so ga potrebovali za svojo obrt. Kljub temi je videl sprevod, ki se je pomikal mimo hiš. Nekaj deset partizanov, družina, voziček je škripal, brez besed je kolona zavila na Kaplanovo. Ko je Jože zjutraj pravil, koga je videl, so že prišli povedat, da se je slabo končalo. Zdaj so oni na vrsti. Bavdkov se je namreč po opravljenem dejanju vrnil na Ulako, da je izropal še tisto, kar so prvič pustili. Takrat so ga slišali, kako je grozil. »Živega me ne bodo dobili!« je zatrjeval oče. Jože pa je obljubljal: »Kar tako se ne bomo pustili postreliti kot muhe.« S sosedi iz vasi so se dogovorili, da se bodo branili, če pridejo partizani v vas. Pripravili so puške, ki so jih bili skrili ob razpadu države, in čakali. Kar so zagledali italijansko kolono, ki se je čez Ulako spuščala v dolino. Z zahodnih hribov se je prikazala druga. Bavdkovega Jožeta so presenetili doma, ko je po naporni noči oblečen zaspal na peči. Oče je bil v hlevu, mama jih je opazila zadnji hip. Skočil je skozi okno, zunaj pa so ga že čakali. Grudnovo Marijo so rešili iz kleti, kamor jo je nekaj ur prej zaprl. Škuljevi so stali pri kovačiji in gledali na nasprotni breg: vojaki so fanta peljali mimo hrasta v dolinico ob cesti in ga ustrelili; potem so se spravili na vso kmetijo in še na sosedovo, vse zažgali, vzeli očeta in soseda; mati in sestra sta prišli po ustreljenega s samokolnico, ga odpeljali za hlev in tam pokopali. Vse kaže, da so Italijani vedeli, kam morajo iti in verjetno jih je obvestil kdo od slovenskih ljudi. Jože ni bil slab fant in ljudje si niso znali razložiti, zakaj se je spremenil. Prejšnje leto so še skupaj hodili k prvim petkom in ni se razlikoval od drugih.
Okupatorjeva vojska, ki je sodelovala v roški ofenzivi, je bila desetkrat bolj številna, zraven pa dobro oborožena. Zato so se partizani hitro umikali, bolj bežali, Italijani pa s topovi obstreljevali vasi pred seboj. Vanje so se upali šele, ko so bili prepričani, da je varno. Na področju zahodno od Velikih Lašč so se tega dne partizani obnašali drugače. V manjših skupinah so čakali po hišah in streljali po izvidnicah ali predhodnici sovražne kolone ter se hitro umikali. Okupator se je maščeval nad prebivalci vasi in hiš, odkoder je bil napaden: streljal je stanovalce hiš, požigal vasi, druge prebivalce, predvsem moške, pa v internacijo.
Grudnove, očeta, mater in tri fante, ter druge, padle ali pobite na dan sv. Jakoba, so pokopali za sv. Ano na velikolaškem pokopališču. Šestnajst krst so nosili, tudi pobite talce in nekaj padlih partizanov. Potem se je zgodilo, da je prišel Grudnov Jože s prijateljem po ženski, ki sta ostali na pogorišču Bavdkove domačije. Odpeljala sta ju v Velike Lašče in predala Italijanom. Bili sta takoj ustreljeni. Oko za oko, zob za zob. Ni ostalo samo pri tem. Čez nekaj tednov je Gorjupov Nande iz Borovca iz zasede ustrelil Janeza Centa. V čakanju na partizansko maščevanje so šli fantje po orožje k okupatorju, da se branijo. Nande je postal poveljnik.
K vaškim stražam so se prijavili štirje Škuljevi, dva na Veliko Slevico, dva na Karlovico. Ob kapitulaciji Italije čez eno leto so bili v skupini, ki se je prebila mimo Zapotoka in Iga do Ljubljane. Postali so domobranci. Korel je bil voznik tovornjaka, Lojz kot podoficir in Anton sta bila v Rupnikovem bataljonu, Jože kot podoficir pa na postojanki v Pijavi Gorici in kasneje na Rakeku. France se je skril v gozdu blizu doma in tam ostal leto in pol. Šele po tistem se je prijavil k domobrancem in delal pri redarstveni policiji v Kočevju.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Lojz Škulj 1920 – 1945

V vaseh v Mišji dolini je držala nenapisana pogodba, da mora biti pobijanja konec. Če se bo karkoli zgodilo, bo maščevanje nad nasprotnimi. Opalkovo, Stope in še nekaj vasi, ki jim rečejo Kukavc, so bile partizanske, Adamovo, Podsmreka in Brankovo pa bele. Prebivalci so na neki način varovali drug drugega. Kljub temu so se Kovačevi bali zase, zlasti za očeta. Partizani so ga hoteli večkrat vzeti s seboj, če so ga potrebovali ali ne. Namesto njega je šla Marija, tudi sredi noči, pa naj je bilo treba peljati voz, kazati pot ali iti po konja, ki so ga vzeli. Kadar se je čez dan izvedelo, da so zgoraj v Rutah partizani, so se na noč že spustili v dolino in ropali, vendar izključno tam, kjer so imeli sinove domobrance. Skrb za lastno usodo in usodo najdražjih je bila neznosna. Marija se spominja, kako si je takrat dopovedovala: »Ko ne bi nikoli nič imela, samo da bi brez skrbi spala.«
Ob koncu vojne je Korel ostal v Ljubljani. Ko je izvedel za razglas, naj se domobranci javijo, da jih popišejo, sta ga žena in njena sestra, ki je imela moža partizana, prepričali, da je šel tudi on. Če je bila ujma, ki je zajela druge, neizogibna, pa bi Korla lahko rešili, samo počakati bi bilo treba. Zlahka bi ga za nekaj mesecev skrili in s tem rešili. Vedno je pri obratih prvi udar najhujši. Štirje fantje in dve dekleti, Marija in Iva, so šli na Koroško in bili vrnjeni.

Kje so naši fantje?

Janez pripoveduje svojo zgodbo. Letnice in imena stresa iz rokava, da mu težko sledim: ne naš, ampak njihov Jože, ne naša, ampak Grudnova Micka, ne na Griču, ampak v Kaplanovem; Jože, Korel, Franc, Lojz in Anton se preoblačijo kot na odru v spremenjene vloge. Oči mi zdrsnejo na njegove roke. Na njih je napisana usoda Škuljevih otrok. Deset prstov, deset otrok. Na desni je ostal samo palec, druge mu je zagrabilo, ko je žagal les za žlice. Še so se držali, a se zdravnikom ni zdelo vredno, da bi mu jih ohranili. Leve roke, ki mu jo je potegnilo v krožno žago nedavno, manjka polovico. Trije skrčeni, okoreli in plavkasti prsti trdoživo kljubujejo. Zadovoljen je, da so mu rešili vsaj to.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Anton Škulj 1924 – 1945

Po očetu je prevzel kovačijo. Ko so začeli konje zamenjavati traktorji, je bilo dela vedno manj, odpovedal je obrt in se zaposlil v Velikih Laščah. Adamovo je bila bela vas in je taka tudi ostala; nikogar ni imela na drugem bregu. Ravno 25. maja leta 1945 sta prišli domov Marija in Iva. Povedali sta, da sta bili v Tržiču še skupaj s Francetom, potem pa v tisti skupini velikolaških beguncev, ki so šli med prvimi skozi Ljubelj in so jih partizani zajeli pri Borovljah. Imeli so jih zaprte nekje v Rožu in jih okrog 20. maja prepeljali skozi karavanški predor. Ko so jih gnali skozi Šentvid, so tri ženske, med njimi obe dekleti, preprosile mladega stražarja, da jih je spustil. Po nekaj dneh skrivanja pri znancih so izkoristile Titov rojstni dan, ko so odprli vse bloke, in se pomešale med druge ljudi. Kaj pa fantje? O njih nista vedeli nič. Junija se je začelo šepetati, da so domobrance izročili partizanom. No, saj je o tem na začetku pisal celo Slovenski poročevalec. Govorilo se je tudi o vlakih proti Kočevskemu rogu, o listkih, ki so jih metali, vse v temni slutnji, da se dogaja najslabše. Za Teharje so izvedeli, ko so iz tega taborišča izpustili civiliste, še bolj natančno pa, ko je bil izpuščen mladoletni domobranec iz Malih Lašč. Ta je Škuljeve, Jožeta, Lojza in Antona videl. Največ je vedel povedati o Jožetu. Da so ga pretepli do nezavesti in odvlekli v bunker. O Francetu so govorili, da je bil na vlaku, ki je peljal v Kočevje. Tolažili so se: »Že res, da jih imajo v rokah, vseh pa menda ne bodo pobili. Preživeli so razpad Jugoslavije, preživeli kapitulacijo Italije, znašli se bodo tudi sedaj.« Avgusta se je vrnilo nekaj tistih, ki so bili pri policiji, a Franceta ni bilo med njimi. Takrat se je mati oblekla v črnino, ki jo je nosila prav do smrti leta 1979. Ni ji bilo mar neprijaznih obrazov, 34 let je kazala svojo žalost. Čez nekaj let je iz Amerike pisal Brlogarjev s Škrlovice. S Francetom je bil zvezan na tovornjaku na poti v Kočevski rog. Uspelo se mu je razvezati, skočiti s tovornjaka in se rešiti. France ni hotel z njim: »Ne morem nikamor.«
Ko so se zbrali v kovačiji ljudje, ki so si zaupali, so se še dve leti pogovarjali samo o tem, kakšne so možnosti, da so vrnjeni domobranci ostali živi in kje bi lahko bili. V nedogled se je ponavljala rešilna zgodba o skrivnih rovih pri Kočevski Reki. Mati še deset let ni izgubila vsega upanja. Pogledovala je proti Velikim Laščam v pričakovanju, da se bo iz gozda izlevila postava koga od njih. Tožila je: »Koliko dela je bilo z njimi, preden so zrasli, zdaj pa naj bi napravili z njimi kar tako.« Prva leta so živeli podobno, kot drugi po Dolenjskem in Notranjskem. Še danes prebiramo hvalnice obnovi, nihče pa ne ve, da je slonela na suženjskem delu tako imenovanih razrednih sovražnikov. Tudi preskrba s hrano je uspela samo zato, ker smo bili deležni ameriške pomoči, zraven pa je oblast sistematično ropala nekdanje nasprotnike. Obvezne dajatve niso bile določene na osnovi predvidenega pridelka, ampak se je oblast spravila izključno nanje in jih tako obrala, da so sami trpeli lakoto. Kar naprej so prihajali s tistimi listki, z vedno novimi zahtevami. Za bele ni bilo šolskih malic in paketov Rdečega križa. S kmetij, na katerih so se mučili starčki, ženske in mladoletni otroci, so jemali na obvezno delo še tiste, ki bi doma najbolj zalegli. Ko je imel Janez 17 let, je moral v brigado v Kočevski rog in to maja in junija, ko je bilo doma največ dela, za smreke, ki so jih podirali, pa nepravi čas. Zaradi drevesnih zajedalcev so jih obelili. Šle naj bi za izvoz. Delal je in si mislil svoje. Doma so tako drevje podirali decembra in najkasneje februarja, ko je bil les najbolj suh. Kasneje so povedali, da se zares ni obneslo. V skladiščih je les počrnel, kot da se je skuhal in ni bil za nobeno rabo. Potem ko so v jeseni pospravili pridelek, napravili drva in bi se morali zapreti v hišo, so ženske nabirale šibje po Barju prav do Notranjih Goric in pletle pisarniške koše za smeti, samo da so prišle do kakega dinarja.
Oče je umrl star 80 let, mati jih je dočakala 89, teta Francka 93. Dekleta so odšla od hiše. Trdnega rodu so. Fantje bi bili še živi, če jih ne bi pobili. Jože bi jih imel že 82, najmlajši med izginulimi, Anton, pa deset let manj. Zdaj vse kaže, da leži Jože pod debelim plaščem industrijskih odpadkov na Teharjah, Lojz in Anton na Hrastniškem hribu, Korel v Kucji dolini, potem ko so ga izvlekli iz Brezarjevega brezna, in France v Kočevskem rogu.
A hiša številka 6 v Adamovem ne sameva. Janez se kar drži, le v levo roko ga zebe in si jo pokriva z rokavico. Hči se je omožila v Podsmreko, bistri fantič, ki skače okrog kmetije v Adamovem, je njen. Sin, postaven mladenič, bo ostal doma. Vozi se v službo v Ribnico. Snaha je doma s kmetije in zna prijeti za vsako delo. Pričakuje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Člani fantovske Marijine družbe iz Mišje doline in okoliških hribov