Avtor: Justin Stanovnik

Življenje, ki ga živimo, izkazuje neko dvojnost, ki predstavlja, vsaj na prvi pogled, tudi osupljivo nasprotje. Če se omejimo na zunanjost sedanjih stvari in sedanjega dogajanja, s katero nas seznanjata statistika in vsakdanje izkustvo, bi bili prvi hip pripravljeni priznati, da tu ni nič takega, kar bi merilo v območje nenavadnega ali celo katastrofičnega. Poleg sprejemljivih stvari so sicer tudi nesprejemljive in pomanjkljive, a je vendar še vse v okviru znosnega in, bi človek rekel, pričakovanega. Za skupnost, ki je veliko in zapleteno podjetje, ne bi mogli reči, da ne deluje, vsaj v tistih delih, ki zadevajo osnovne človekove eksistenčne potrebe. Na naših merilnih lestvicah je povsod še nekaj zarez do meje, kjer se začenja polje nenormalnega in nevzdržnega.
Tako stanje bi moralo navdajati ljudi z zmernim zadovoljstvom. Toda, če pregledamo in razvrstimo vtise, ki jih dobivamo iz sveta okoli sebe, čutimo, da ni tako. Kljub zmerno zadovoljivemu videzu stvari navdaja ljudi nezadovoljstvo, ki se sicer ne izraža v silovitih kretnjah in ne ustvarja dramatičnih situacij, a vseeno obstaja in vseeno deluje, prikrito, slutimo, in na način, ki je kljub svoji nehrupnosti globinski in celosten. To nezadovoljstvo ima različne vzroke.
Najprej ljudje vidijo, da je varnost, v kateri živimo, krhka, negotova in varljiva. Zdi se jim, da ne stoji na temeljih, ki bi bili tako zanesljivi, da bi imeli na sebi obete trdne prihodnosti, ampak da je vse nekaj začasnega, nekaj kar se lahko vsak trenutek spremeni ali celo izgine, ne samo v katerem od svojih delov, ampak v celoti, v tem pomenu, da postane svoje nasprotje: da bo tam, kjer se je nekoč pripovedovala zgodba o uspehu, zazijala praznina in bo v tej praznini zavladal molk, ki bo poleg sramote v sebi skrival tudi neznane nevarnosti.
Občutje, da se za zgodbo o uspehu že sestavlja besedilo drugačne zgodbe, je pravzaprav psihološka preslikava nekega opažanja, ki je kljub svoji neoprijemljivosti tako podprto našim izkustvom, pa tudi z opozorili pozornejših kulturnih, gospodarskih in političnih opazovalcev, da mu ni mogoče odrekati verjetnosti: da je namreč naše življenje odvisno od dvojega dogajanja, od dogajanja na sceni in dogajanja za sceno, od tega, kar je v ustavi in zakonih, in od tega, kar je za njimi in drugačno od njih in ima z njimi predvsem to zvezo, da jih ima za sredstvo svojega delovanja. Da imajo torej zakoni vlogo izposojenih rok, s katerimi se opravljajo dela, ki ne merijo na državo in se ne osredotočajo v državi kot v svojem končnem smotru, ampak se na ta način opravljajo dela, ki podpirajo in omogočajo v prvi vrsti posamezne skupine, ki so v nekem smislu za državo in zunaj države, pojmovane kot ideja presežne skupnosti. Za te skupine je država ohišje, prostor, ki je potreben za prirejanje njihovih iger, in ne hiša ali dom, ki pomeni skupno prebivališče vseh ljudi. Zato te skupine ne skrbijo predvsem za državo, ampak predvsem zase: njihovo obstajanje ni državljansko, in če imajo velik politični vpliv, tudi ne državniško.
Zgodba našega stoletja je tesno povezana s pojavom političnega mafijstva. Partijska država, ki je eden od proizvodov tega stoletja, je namreč mafijska država. Z njo je mafijstvo, ki je bilo prej nekaj zasebnega in civilnega, našlo obliko in možnosti političnega obstajanja. Partijska država je sicer imela ustavo in zakone, ki so predstavljali zaključeno celoto. A vseeno ni mogla obstajati sama in od sebe, saj ni imela duše, ki bi bila njena lastna. Njena duša je bila partija, obstajala je lahko samo kot ohišje partije. Na videz je bila ta država sui iuris, saj je bila referenčni prostor vsega dogajanja, v resnici pa se je vse dogajalo zaradi partije in po partiji. Kajti partija je bila njena duša, njeno počelo, njen vzrok in smoter. Ta duša ni bila nekaj slučajnostnega in naključnega in prehodnega, nekaj, kar so povzročile slepe sociološke sile in kar bodo druge, prav tako slepe, dovolile, da razpade. Ta duša je bila nekaj zavestnega, vedela je, zakaj je tu, imela je svojo teorijo. Predvsem pa je vedela, kaj je: vedela je, da je mafijska. Zavestno, svobodno in hote je to sprejela nase. Tako se je rodilo politično mafijstvo. O svetovnem vzponu komunizma lahko govorimo z različnih vidikov. Eden od njih je tudi tisti, ki vidi v njem ekspanzijo nekega lokalnega pojava iz latinskega Sredozemlja v svetovna razmerja in prehod neke patološke novotvorbe v neki civilni družbi v visoki rang političnega principa.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Umetnik in mesto Simon Dan

Postkomunistična država je zaradi specifičnega konca partijske države ohranila – v povsem drugi fakturi in drugem ključu – osnovno diarhijo svoje prednice. Leto 1989 za razliko od leta 1945 ni zahtevalo brezpogojne vdaje. Temu, kar se je zgodilo leta 1989, še najbolj ustreza izraz »nedokončana revolucija«. Proces, ki se je začel tega leta, je torej nedokončan in traja, s tem pa v nekem smislu traja tudi stanje, ki ga je to leto hotelo spremeniti. In prav v tisti meri, v kateri to stanje še traja, ostaja tudi nova država v somraku dvojnosti. Ni še dosegla tiste strukturalne enosti, tiste transparentne identičnosti s seboj, ki jo za državo terja demokratična politična misel. Država v prehodu je nujno država v ne-identiteti. In prav iz te nepreglednosti, iz te dvojnosti, iz te nepokritosti slehernega dela s seboj in celote s seboj, iz občutja, da je za vsem, kar se javlja, še nekaj, kar se ne vidi in hoče ostati skrito, iz vsega tega prihajajo nelagodnost, tesnoba, negotovost in nezadovoljstvo. Temu se izpostavljamo, ko gledamo, kako stvari pred našimi očmi postajajo drugačne, bodisi da so se same za take izkazale bodisi da jih je nekdo pretolmačil in jim vzel podobo, za katero smo verjeli, da jo imajo. Od tod prihaja v nas občutek nezadovoljnosti s svetom in seboj. Ne samo s svetom, ampak tudi s seboj: ljudje, ki vse to prenašajo okoli sebe in na sebi, vedo, kakšni bi morali biti – nobeden ni tako zapuščen, da tega vedenja vsaj v neki meri ne bi imel – a jim prav zavest, da ne ustrezajo predstavi, ki jo imajo o sebi, jemlje samospoštovanje. Vse to povzroča korozijo njihove državljanske in človeške volje.
Pri ustvarjanju in pri dopuščanju te tako nesrečne in obremenjujoče negotovosti so udeležene vse sile nastopajočega političnega spektra, vsaka na svoj način in v svoji meri. O deležu novih avtentičnih demokratičnih sil bomo govorili pozneje, sedaj bi se kazalo omejiti na sile, ki so bile nekoč nosilke totalitarnega sistema, sedaj pa so si izborile mesto v zboru, ki vodi in nosi novo demokratično državo. »Glede teh moramo najprej reči, da predstavljajo najmanj osvetljen del političnega prostora. Spričo vloge, ki so jo v preteklosti igrali, in spričo misli, ki jih je vodila in usmerjala in usposabljala za to vlogo, bi človek mislil, da bodo še pred vstopom v demokratični prostor ali pa potem, ko so v njem že bili in ni bilo mogoče, da ne bi opazili svoje bistvene drugačnosti, začutili naravno in neodpravljivo potrebo po temeljnem in temeljitem premisleku o sebi. Človek bi pričakoval, da jim osvetljenost demokratičnega prostora ne bo dovoljevala, da v njem enostavno obstajajo, ne da bi se hkrati hoteli tudi videti – skraja vsaj delno, vsaj toliko, da bi se jih mogla polastiti začetna vprašanja. Saj jih preteklost ni delala drugačne samo delno, samo v kakem pogledu, v kakem odtenku, v kaki osenčenosti: to, kar je bilo sedaj, in tisto, kar je bilo prej, ni bilo samo nekaj zelo drugega – tako da bi se sedaj pokazala zgolj neskladja in nasprotja – med tem, kar je bilo sedaj, in tem, kar je bilo prej, je bilo – gledano v osnovni osti, v osnovni zamisli, v ideji – nekaj izključujočega.
Kar hočemo povedati, je to, da bi bil prestop iz tako drugačne preteklosti v tako drugačno sedanjost človeško in politično razumljiv in prepričevalen v enem samem primeru: samo tedaj, če bi nosil na sebi nedvoumne znake spreobrnitve. Spreobrnitev – conversio – pa ni samo prestop iz ene stvarnosti v radikalno drugo in drugačno stvarnost, ampak je to res predvsem prestop in ne prestopanje, je nekaj trenutnega in ne proces. Spreobrnjenje ima lahko dolgo pripravo, toda ko stvari dozorijo, pride do uvida, ki ga sicer nosi energija vseh doživetij na prehojeni poti, a je vendar, ker je pač uvid, trenuten: tem bolj silovit in tem bolj neustavljiv, čim bolj je stanje prej in stanje pozneje radikalno drugačno in čim globlja je bila misel, ki je prestop pripravljala in nazadnje ukazala. Za vsakim spreobrnjenjem je veliko spoznanje. Spreobrnitev je dejanje, s katerim duh ukine mučno, negotovo in protislovno stanje ne-identitete, saj je spreobrnitev ravno dobojevani boj za novo identiteto. To je boj, ki ga odloči avtoriteta višjega spoznanja. Kjer pa je spoznanje, tam je tudi beseda; za velikimi spreobrnitvami so bile vedno tudi velike pripovedi: dócent Avguštin, Newman, Chesterton na področju duha, Silone, Koestler, Gide, Spender na področju politike.
Naši komunisti so v stanju ne-identitete – po definiciji, saj so se do nedavnega imenovali prenovitelje, tako da se nikoli ni vedelo, kaj niso več in kaj niso še. Prenavljanje je bila ideološka iznajdba, ki jim je omogočila, da so se svobodno in po lastni izbiri gibali po velikem loku med preteklostjo in sedanjostjo. Manevrska in taktična mobilnost, ki jo je ta iznajdba nudila, je bila res velika in se je tudi dobro obnesla. Ker se niso odločili za spreobrnitev – da to naredijo, tudi nikomur ni prišlo na misel, da bi od njih zahteval – ni bila potrebna tudi nobena jasna in odločna in nedvoumna beseda. Ne-identiteta jim je nudila večni alibi. Nikoli jih ni bilo tam, kjer si jih iskal, ampak so se vedno, ko si trdil, da so tu, oglasili od kod drugod.
Potem je prišel čas, ko so le začutili, da jim tolikšna poljubnost jemlje kredibilnost, in so se odločili, da si poiščejo nadomestno identiteto. Mladim pa tako ni bilo treba iti skozi prenoviteljsko fazo, ker so se lahko sklicevali na mladostno neprištevnost, in so bili lahko vseskozi liberalci. Stari so sedaj postali socialdemokrati. Torej navsezadnje le nova identiteta? Nobene nove identitete tu ni bilo, preprosto zato, ker ni bilo nobenega spreobrnjenja. Da pa ni bilo nobene spreobrnitve, vemo zato, ker ni bilo nobene pripovedi. Vsi ti premiki so se zgodili v temi in molku – pod okriljem noči, kot bi rekel Livij.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Umetnik in mesto Mirko Kambič

Vodilna črta komunistične politične retorike na prehodu je torej bilo prenoviteljstvo. Tema je bila nekoliko nejasna, saj se nikoli ni vedelo, ali so prenovitelji sebe ali drugih. Če bi kdo zahteval, da se v tej točki jasneje izrazijo, bi ga najbrž odpravili, češ da ne pozna dialektike: ko namreč prenavljajo sebe, prenavljajo tudi druge in ko prenavljajo druge, prenavljajo v prvi vrsti sebe. Toda prav kmalu so se v vodilni napev začele vpletati tudi druge, stranske, a zato še nikakor ne nekoristne prvine. Tako smo kmalu zaslišali besede, ki so nam dajale vedeti, da so in nuce že vedno bili takšni, kot jih zahteva sedanji demokratični čas: da so sicer res bili komunisti, a drugačni – v glavnem evropski. S tem naj bi bilo utemeljeno dvoje: da se jim ni treba tako silovito spreminjati – to je bila najvažnejša pridobitev tega odkritja – potem pa naj bi bilo razvojnologično utemeljeno tudi navdušenje za Evropo, ki je bilo izraženo v geslu »Evropa zdaj«. Tu so jim uslužno in priskočljivo pomagali zgodovinarji in tako z novim primerom dokazali, da komunisti niso bili nikoli v zadregi za »strokovno« pomoč. In potem smo osupli lahko poslušali, kako so »slovenski komunisti že v petdesetih letih vlekli poteze, ki jih je v svetovnem komunizmu bilo mogoče opaziti šele v osemdesetih«. Bili so pač vedno drugačni. Posebno Kardelj!
Tako smo na kratko skušali pokazati, kje je po naše poglavitni vzrok za osnovno negotovost in za osnovni malaise, ki se je naselil globoko v dušah naših ljudi. Videli smo, da prihaja od tod, ker ravno za najpomembnejše stvari ne verjamemo, da so to, kar o sebi pravijo, da so. Poglavitni generatorji te ohromljajoče dvojnosti so nasledstvene sile komunističnega tabora, ki je še vedno – to je naše osnovno izkustvo, ki ga imamo o njem – trdil, da je nekaj drugega, kot pa se je pozneje izkazalo, da je. Spreobrnjenja pa, kot smo rekli, ni bilo.
Naš človek je torej oslabljen. Ta oslabljenost že sega v njegovo sredico – tja, kjer nastajajo tako važne stvari, kot je veselje do življenja, in se oblikuje energija, ki je potrebna za sprejemanje bližnjika, pa tudi za vsako drugo dobro dejanje. Toda v sredico umaknjeni človek se še upira. Ne samo oslabljen, ampak tudi bolan pa je politični človek – človek kot državljan, kot polites, kot civis. Politika je tisto delovanje, ki hoče v človeškem svetu uveljaviti osnovno pravičnost. Prostor politike ni človekov zasebni svet – njegova kuhinja in njegov vrt – ampak mnogotero prostorje javnosti, tako kot sta to bila nekoč forum in agora. Kdor stopi v javni prostor, mora imeti neke lastnosti: ne sme trepetati pred tem, da ga bodo opazili, potem pa mora biti posestnik tako trdnega vedenja glede zadev skupnosti, da se čuti upravičenega vanje poseči. Lahko bi rekli, da mora biti cel človek. In tu je naš človek posebej prizadet. Zakaj?
Našega človeka se je nekoč polastil strah in ga noče zapustiti. Kadar pravimo strah, ponavadi mislimo na strah pred nečem resničnim in otipljivim. Toda strah, na katerega mislimo mi, je drugačen: prihaja iz neke odsotnosti, iz neke izpraznjenosti, iz neke izgube. Ta strah je stopil v ljudi, ko so videli, da so zmagali komunisti. Moč in trajnost in obstojnost tega strahu je v tem, da ni vstopil v ljudi skozi razum – skozi prostor, kjer bi se moral legitimirati in bi tako izgubil svojo skrivnostnost – ampak je vstopil v ljudi tako, da njegovega prihoda sploh niso opazili in se jih je polastil, ne da bi za to vedeli. To je pri vsej stvari najhujše – da jih obvladuje nekaj, česar se sploh ne zavedajo in proti čemur se zato ne morejo boriti.
Ko so zmagali komunisti, so ljudje, tudi tisti, ki se niso izrazito opredelili niti za eno niti za drugo stran, bolj ali manj jasno čutili, da so zmagali slabi ljudje: ljudje, ki govorijo eno in delajo drugo; ljudje, ki jemljejo in ubijajo; in ljudje, ki se norčujejo iz Boga. To je bil šok, ki jih je pretresel, ne da bi se, kot smo rekli, prav zavedali, kaj se je z njimi zgodilo. Prvič so prisostvovali neki igri, ki so jo dobro poznali, saj so bili v njej posredno ali neposredno udeleženi, in videli, da je zmagala laž nad resnico, prevara nad poštenjem, prezir do človeka nad spoštljivostjo do človeka. Tako je bilo v temelju omajano njihovo prastaro in bistveno pričakovanje: da zmaga dobro. Njihov svet se je – ne da bi se, ponavljamo, tega prav zavedali – zavrtel iz reda v kaos. V ljudeh se je zgodilo veliko pohujšanje in, kar je glavno, prenašati so ga morali sami: duhovna elita, ki bi jim lahko pomagala, je bila ali pobita ali pa si je iskala prostor pod obnebjem zmagovalcev.
Ko je tako vanje stopilo spoznanje o novi zakonitosti sveta, ki jih je pohujšala in razorožila, se je temu občutju pridružila še misel, ki je to spoznanje svojevrstno dopolnjevala. Ljudem se je nenadoma zazdelo, da imajo komunisti pravico do oblasti. To nenavadno občutje se je vtihotapilo vanje ob dvojnem opažanju. Prvič jih je prevzela spretnost, s katero so komunisti oblast dobili in držali. To jim je vsililo misel, da so komunisti tu zato, da vladajo, enostavno zato, ker znajo. Presenetljivo sposobnost in znanje v zadevah oblasti so imeli za dokaz, da jim oblast pripada – tako nekako, kakor imajo zdravniki pravico, da zdravijo, ker pač znajo. Ljudje počnejo stvari, ki jih obvladajo, in prav je tako. Drugič pa ni ostala neopažena cena, ki so jo bili komunisti pripravljeni plačati za oblast: to, da se niso pred ničimer ustavili, da jim ni bila mar nobena od pregraj, ki so jih poznali in priznavali ljudje od pamtiveka, predvsem pa to, da so za oblast suvereno ubijali. Po tisoč letih krščanstva so bili ljudje še tako poganski, da jih je to prevzelo kot nekakšna veličina.
Vse jih je napeljevalo na to, da so na komunistih začeli gledati znake izbranosti. Tudi tedaj, ko jim je zgodovina po polstoletju nazadnje ukazala oditi, se stvari niso spremenile. Tudi njihov poraz ljudi ni osvobodil. Nasprotno, ko so videli, kako spretno spreminjajo komunisti poraz v zmago, so bili v svojem občutju samo potrjeni: da so to ljudje, ki znajo. Ali je po vsem, kar so naredili, mogoče enostavno oditi? Kaj oditi – ostati in vladati!
Takšen je danes slovenski homo politicus. Zgodovina ga je postavila pred dejstvo, da mora postaviti državo, pa mu manjka za to osnovno duhovno razpoloženje: ni svoboden.
In kako naj nesvoboden človek ustvari državo? Prej se mora osvoboditi. V osvobojevanju sta možni dve smeri. Najprej je tu smer, ki kaže stran od česa, tako da se česa rešimo, česa, kar nas veže ali bremeni ali ponižuje. Slovenski človek se mora osvoboditi žaljive vezanosti in to, kar se je zgodilo z njim v času totalitarne izpostavljenosti. Prebuditi se mora iz polstoletne uročenosti in si reči, da hoče biti pri sebi in svoboden. Uvideti mora, kako sramoten in neznosen je sužnji dan – doulion hemar, kot bi rekel Homer; uvideti mora njegovo nevrednost in nedostojnost in njegovo rafinirano žaljivost. Šele tako bo lahko v njem začel rasti stržen poguma, ki je potreben za vstop na forum. Tu smo sedaj pri drugi smeri osvobojevanja, pri osvobojevanju k čemu. Postati moramo tako svobodni, da bomo suvereni. Biti suveren pa pomeni biti v posesti zadnje odgovornosti. Zadnje zato, ker sedaj ni nikogar več, da bi se nanj morali ali mogli ozirati, in smo odvisni samo od sebe. Slovenska usoda je prvič v zgodovini v naših rokah. Vemo, da nikoli ni vse v naših rokah, tudi v okviru zgodovine ne. A recimo tako, danes in za ta čas recimo, da je naša odgovornost absolutna. Tako moramo biti svobodni, da bomo lahko skrajno resnični in stvarni – da se ne bomo nikoli več vdali udobju iluzij.
Če se sedaj obrnemo k realni politiki in se vprašamo, kakšne aplikativne zahteve izhajajo iz razmišljanja, ki smo mu posvetili nekaj strani, potem postane dokaj jasno, da je v položaju, v katerem pristno stoji ob nepristnem, posebej potrebna nadarjenost in znanje in volja po razločevanju. Suverenost, kot smo rekli, pomeni dvoje: uvid v resničnost in vztrajanje v resničnosti. Tu moramo reči nekaj besedi o tistih političnih silah, ki jih je zgodovina zadolžila, da naredijo Slovenijo za moderno demokratično državo. Ali je bilo v njih dovolj daru in znanja in veselja, da to nalogo razumejo in sprejmejo za svojo?
Natanko se zavedamo, da je govoriti laže kot delati in da od tistega, ki dela, resničnost zahteva, da sproti prilagaja svoje začetne koncepte. Tudi, da se je v življenju treba zbogati z okrnjenimi dosežki. Vse to je res. Vendar pa moramo resnici na ljubo, pa tudi zato, ker gre za tako pomembno stvar, povedati, da smo pod pokrovom polstoletnega enoumja mislili, da se tam mesi drugačno testo, z boljšim kvasom narejeno – da raste v ljudeh drugačna volja, od globljega spoznanja podprta, kot je bila tista, ki smo jo mogli videti, ko se je pokrov dvignil. Tu se zdi, da smo pri jedru stvari: vse govori za to, da je bila, tako takrat kot sedaj, misel, ki smo jo mislili, premalo intenzivna. Ali drugače povedano, nismo bili in nismo pripravljeni živeti svoje usode zavestno in prisebno. Ali še drugače in bolj središčno: nismo hoteli in nočemo politično misliti. Ali smo s tem že obsojeni?
Stvari, na katere smo tu opozorili – neradi – veljajo v poudarjenem smislu za demokratično politično elito. Na vsak način pa so tu, na izpostavljenem mestu, bolj vidne in nas bolj učinkovito opozarjajo, kako zaskrbljeni moramo biti.
Demokratične politične sile še niso opazile ali pa ne dajejo podobe, da so opazile, da je država v pat poziciji: da ne deluje in da, taka kot je, ne more delovati. Delovati pa ne more zato, ker jo vodijo in z njo upravljajo sile, ki si niso v odnosu legitimne demokratične raznovrstnosti, ampak je njihov duhovni in politični vzgon tako različen, da se med seboj izključujejo. Samo tako lahko razumemo neustvarjalnost – ki je za mlad narod in za mlado državo presenetljiva – v vseh segmentih politične oblasti in na vseh ravneh državne uprave. V takem položaju in v takih razmerah bi izvirno demokratične stranke, če bi dobro preučile in razumele papirje, ki jih jim je zgodovina potisnila v roke, morale svojo misel in svoje energije usmeriti v to, da si pridobijo tako politično moč, da bi mogle same in v relativnem miru trasirati pot državi in njenim ustanovam. Vsi drugi cilji, vse druge ambicije, vsi drugi apetiti bi se morali zvrstiti za to prvo nalogo; vsi pomisleki in vse skušnjave bi ob kategorični nujnosti tega spoznanja morale izgubiti veljavo. Povedano zelo preprosto in zelo jasno in zelo naravnost: demokratične stranke bi se morale zavedati, da je danes na dnevnem redu slovenske politike ena sama točka – osvojitev državnega zbora. Da je to sine qua non prave zgodbe o uspehu, tiste, ki bi slednjič mogla pripovedovati o cvetoči in spoštovani demokratični državi.
S tem, kar smo tu povedali, je po našem mnenju v največjem nasprotju koalicija slovenskih krščanskih demokratov s silami komunističnega nasledstva. Ta koalicija je bila na deklarativni ravni narejena v imenu pragmatične politike, toda odločitev zanjo je mogla iziti samo iz pozabljenja bistvene politike v horizontu sedanje zgodovine. Tako so bili pozabljeni in žrtvovani veliki cilji in pozabili in žrtvovali so jih ljudje, ki so bili najbolj poklicani, da se zanje zavzamejo. Slovenski krščanski demokrati so bili dedič velike tradicije slovenske katoliške politike, ki so jo oblikovali in uresničevali ljudje spoštovanja vredne moralne in politične velikosti in ki so jo napajali in ji dajali moč vsi poglavitni tokovi tedanje slovenske družbe: kmetje, delavci, duhovniki, izobraženci – večinski slovenski človek torej, ki sta mu temeljna krščanska poučenost in tradicionalni svobodnjaški duh vedno ukazovala stati za interesi narodove eksistence in omike. To so bili ljudje, ki so vzdržali preizkušnjo revolucije in so v državljanski vojni branili barve, ki se jim je po polstoletnem položaju nazadnje priklonila tudi zgodovina. To so bili ljudje, ki so skozi polstoletni mrak nosili breme drugačnosti in tako bistveno manjšali totalnost totalitarizma. In ti ljudje so morali, namesto da bi se jim, ko je prišel čas svobode, izrekla čast in priznanje, ti ljudje so doživeli to žaljivost, da so nazadnje morali gledati, kako se jim na tehtnicah, ki prenesejo samo majhne količine, na skromnih tehtnicah pragmatične politike, zamenjujejo dragotine, ki so jih s tolikim trudom in odrekanjem skozi težka desetletja zbirali, za blago enodnevne trajnosti.
Najpomembnejša posledica sodelovanja krščanskih demokratov z novolevičarji pa je bila ta, da so se zabrisale konture politične sedanjosti. In pričel se je grotesken proces: kredibilnost novolevičarjev je rasla, kredibilnost krščanskih demokratov pa padala. Kar naprej so se sicer pritoževali nad svojim koalicijskim partnerjem, a so ostali. Pri tem skoro gotovo ni nihče od njih pomislil na davnega Kocbeka, ki se je tudi kar naprej pritoževal nad svojim koalicijskim partnerjem – a je ostal. In kaj je bilo na koncu? Na koncu je bil holokavst in polstoletna totalitarna diktatura.
Prepričani smo, da bo SKD še pravočasno opazila nenaravnost svojega položaja in se še pred volitvami odločila, da izmeri »daljo in nebeško stran«. Morda bodo to storili tudi zato, ker se bodo ustrašili razkola med vodstvom in volivci. Mnogi od njih se namreč že sprašujejo, če niso morda na napačnem vlaku. Še z večjo tesnobo pa se sprašujejo, kam naj gredo. Le upamo lahko, da bo vodstvo stranke uvidelo, kako škodljivo bi bilo ne samo za stranko, ampak tudi za slovenski politični značaj sploh, če bi ljudje ostali v stranki samo zato, ker nimajo kam iti. Še hujše pa bi bilo, če bi se strankin duh tako spragmatiziral, da bi se odločili, da bodo živeli od tistih desetih odstotkov volivcev, ki mislijo, da morajo, če že hodijo v cerkev, voliti krščanske demokrate. To bi namreč pomenilo, da so že tako znižali merila, da so pripravljeni živeti od kruha, ki zanj sami niso ne sejali ne želi in ne mlatili.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Umetnik in mesto Simon Dan

Le upamo lahko, da bo tudi SLS še pred volitvami spoznala, da se ji ni posrečilo – videz je, da se zato tudi trudila ni pretirano – umestiti se v zgodovino. Zato daje vtis, da je skupina moralnih in političnih aktivistov, ki se spopadajo z zmaji korupcije – tako, iz dneva v dan, kakor jih najdevajo na poti. Zato trošijo svoje moči – med njimi je nekaj naših najsposobnejših parlamentarcev – za stvari, ki jih občudujemo, a po naši pameti niso politika v pravem pomenu besede. Niti od daleč sicer ne mislimo, da ne bodo politično preživeli, mislimo pa, da njihovi glasovi, čeprav bodo šli seveda na rovaš demokratičnega tabora, daljnoročno ne bodo prispevali h konsolidaciji političnega položaja. NSZ še vedno misli, da bi iz obeh krščanskih strank morala nastati ena. Tako ne misli samo NSZ, ampak tudi večina volivcev obeh strank. Žalostno bo in tragično, če bo prihodnji opazovalec naše sedanjosti moral ugotoviti, da nam ni uspelo postaviti demokratične države zaradi neenotnosti kristjanov. Po vsem, kar smo prestali! Po vsem, kar smo doživeli!
Socialni demokrati so si pridobili velik ugled prav zato, ker so dokazali, da razumejo, kaj jim nalaga sedanja zgodovina: da prevedejo družbo iz monopola kominternskega socializma v območje pluralne demokratične socialne države. Že od začetka pa se je pokazalo, da se bodo le deloma lahko posvetili svoji primarni socialni usmerjenosti in da bodo v demokratični prenovi morali gledati svoj prvenstveni cilj. To jih je po sebi, zlasti pa ob negotovosti ostalega dela demokratičnega tabora, postavilo v ospredje prenovitvenih sil. Postali so tranzicijska stranka par excellence. Tudi oni se bodo morali, z mnogo ognja, pa tudi z mnogo takta, lotiti sooblikovanja demokratičnega bloka.
Pomen profiliranega političnega središča postaja toliko večji, kolikor bolj se zavedamo razkroja splošnih vzorcev mišljenja in čutenja v širši kulturi. Čas prehoda ali tranzicija je, kot smo že rekli, eminentno čas politike. Politika je namreč – ker je narejena za misel in jo nosi misel – prostor, iz katerega je mogoče v motnih in protislovnih časih racionalno posegati v stvari in njihovo potekanje. Od tod zahteva po jasnih glavah v političnem središču.
Živimo v času medijske kulture. Njeni uslužbenci so novinarji. Ti nam sporočajo, kakšen je svet, včasih tudi, kakšen bi moral biti. Toda ker se pričakuje, da se omejujejo na to, kar se je ravnokar zgodilo, je njihovo zanimanje nujno efemerno. Takšno postane počasi tudi njihovo obzorje sploh. To obzorje so potem preseli tudi na uporabnike njihovih izdelkov, na bralce, poslušalce in gledalce. Človek medijske dobe se vsak dan ob branju časopisa ali ob gledanju televizije znova sestavi in postavi – v odsotnosti spomina. Tako smo že dosegli stanje, ko so velike teme iz kulture izginile in se vsi ubadamo le še z dnevnimi temami. Izginja tako tudi čas, saj mora čas obstajati samo v horizontu spomina. Novinarska doba nam ne dovoljuje, da bi segali globlje v stvari. In če bi tako naneslo, da bi se kdaj zamislili in vprašali, kaj pa sploh vemo, bi si morali priznati, da ne vemo – v zadovoljivem pomenu te besede – pravzaprav ničesar.
Novinarska doba nam ne dovoljuje, da bi prišli stvarem do dna, kot pravimo. Če bi hoteli to okoliščino ilustrirati, bi lahko pomislili na to, kako je šla mimo nas stavka zdravnikov. Šla je na novinarski način. Čeprav se je o njej veliko govorilo in pisalo, se nihče ni vprašal, če ni mogoče pustila v nas kake globlje sledi. In vendar so prav te sledi, če so bile, najvažnejše. V resnici nas je stavka zdravnikov vse zelo spremenila, pa naj se tega že zavedamo ali ne. Pred njo smo mislili, da hodimo k zdravnikom zato, da nas ti, če mogoče, ozdravijo. Mislili smo, da so zdravniki tam zaradi nas. Zdaj pa so nas zdravniki postavili v neko drugo resničnost in nam povedali, da so tam predvsem zaradi sebe – da tam prodajajo svoje znanje. Da so del vseobsegajočega trga in trgovanja. To sporočilo mogoče res ni bilo šokantno, zato pa mogoče nič manj učinkovito: naše zavesti se je na neki komaj opazen način dotaknilo, da je življenje še manj varno, kot pa smo mislili. V polju naše nereflektirane zavesti so se zdravniki spremenili iz dobrih bitih v bitja, ki so lahko tudi nevarna. Neki svet se je porušil in na obzorju so se pojavile možnosti nadaljnje in naraščajoče zmede: sedaj so to bili zdravniki, potem bodo prišli učitelji, zelo dolgo za tem bodo morda stavkali duhovniki, potem pa matere, očetje …
Stvari so, kakor se obnavljajo v novinarskih prikazih, zajete površinsko, na akcidenčni periferiji, kot bi rekel Rorty, v pozabljenju bistva in resničnosti. To je v naravi stvari in tu novinarji ne nosijo posebne krivde. Včasih pa postanejo novinarji ali plačani ali prostovoljni nosilci določenih interesov in tedaj spremenijo svojo osnovno omejenost – besedo je treba razumeti tehnično – v nevarno orožje. Pri nas se to kaže tudi v napadih na pluralno demokracijo, ki so izvedeni rafinirano in posredno, a zato nič manj učinkovito. Bralce bi spomnili samo na vztrajno negativiranje parlamenta in strank. Stranke so, kakršne so, a niso vse enake in ljudje v njih tudi niso enaki. Toda vedno se govori samo o »strankah«, pri čemer pa interpretacijske sheme, ki smo jih vajeni, dovolj nakazujejo, katere stranke so mišljene. In kako to gre?
Stranke so življenje demokracije in življenje strank sta tekma in boj. To je naravno in legitimno. Toda v naših časopisnih in radijskih in televizijskih komentarjih se ad nauseam ponavlja, da se stranke izživljajo v »igrah«, »igricah«, »zdrahah« in »prepirih«. Počasi, z mnogim ponavljanjem, ostane v poslušalcu vtis, da vse to velja za demokracijo samo, da je demokracija sama stvar iger, igric, zdrah in prepirov.
Te stvari so mogoče večidel nevodene in izvirajo iz poučenosti, ki so jo novinarji dobivali v šolah, kjer so jih vzgajali za določene namene. Da je bilo to šolanje zelo uspešno, so novinarji dokazali s spontanim sovraštvom, s katerim so pričakali demokracijo ob njenem rojstvu 1990. Mnogo tega pa je tudi vodenega. Ostali so namreč neki okviri … Nedavno je bilo ob odprtju neke razstave rečeno, da je časopis Delo »dedič izročila Slovenskega poročevalca«. Tako, brez dodatnega pojasnila ali komentarja! Nihče, se zdi, ni pomislil, da bi se ob tem lahko kdo vprašal, v katerem pogledu je Delo dedič Slovenskega poročevalca in v katerih ne. Ali lahko ta stavek razumemo tudi tako, da tudi Delo prikriva kako revolucijo in pripravlja kak totalitarizem? Medvojni Slovenski poročevalec je namreč delal tudi to ali celo predvsem to.
Medijska kultura gre s svojo »novinarsko kulturo« na roko novolevičarskim silam. Moč ljudi, ki obvladujejo medije, natanko še ni izmerjena in lahko zato le slutimo njeno vsepovsodnost in presežnost. Ena od njenih posledic je »brezmejna pluralnost« moderne družbe. To je pluralnost, ki je že presegla naravne meje in ogroža osnovno človekovo družbenost. Spoštovano, cenjeno, promovirano je to, kar je posamezno in lokalno, poskusi vračanja k celoti se denuncirajo za nasilje in za voljo do moči. Vse to pa ustreza levici.
Jasno je zato, da v razpršenem in brezsmernem svetu novinarske kulture rasteta pomen in vloga profilirane politične elite. Drugi korektiv novinarske kulture pa je narodova intelektualna elita. V razumu je namreč vzgon, ki zahteva od njihovih nosilcev, da se dvignejo nad to trenutno in nad to konkretno – v razumu je vzgon po splošnem in po celoti. Življenje razumnika se odvija na recipročnih potovanjih od dela do celote in od celote do dela. Toda v tem stoletju se je pokazalo nekaj stvari, ki niso puščale nobenega dvoma, da obstaja kriza intelektualca. Izkazalo se je namreč, da je dojemljiv za utopijo in da nima vgrajenih senzorjev, ki bi mu preprečevali vezanje na totalitarizme. Tako stanje se sicer ni vzpostavilo naenkrat, ampak je nastalo na koncu neke dolge poti. Toda dejstvo ostane, da je v imenu utopičnih pričakovanj in slabosti do totalitarnih rešitev intelektualec bil sposoben požirati najodurnejše zločine in najbolj podle prevare in najbolj žaljive krivice. Toda to so bili samo vidni znaki nečesa bolj primarnega in temeljnega. To, čemur Julien Benda pravi izdaja intelektualcev, namreč ni bila v teh nerazumljivih in samouničevalnih kretnjah. Izdaja intelektualca se je zgodila tedaj, ko je intelektualec sklenil, da zapusti pokrajino celote in se izseli v svoje različne in mnoge lokalne posesti. Od takrat dalje ni bil več v stanju dajati imena stvarem. Zmogel je samo še to, da nanje lepi podatke o njihovi večji in manjši koristnosti. V takšnem stanju ga je našel leninski aktivist in ga sklenil narediti za svojega sopotnika. Načrt se mu je presunljivo lahko posrečil.
V pokrajini celote, iz katere se je intelektualec izselil, je ostal smisel. In komunizem je intelektualca osvojil ravno zato, ker je predstavljal nekakšen smisel. S tem pa je intelektualec – s tem, da se je dal zavesti od nečesa, kar je bilo ponarejeno in ni imelo avtentičnih papirjev – stopil na Ojdipovo pot. Izkazalo se je, da zunaj celote ne more opravljati svoje vloge.
Naj bo njegova odisejada že kakršnakoli, dejstvo je, da je intelektualec omogočil največjo prevaro moderne dobe. Ta prevara je bila izpeljana v dveh fazah: najprej so komunisti postavili smisel, ki ni bil smisel, najden v horizontu celote, ampak njihov, postavljeni in ideološki smisel, in ga je bilo zaradi tega treba braniti s policijo in partijo; potem pa, ko se je izkazalo, da v okviru ideološkega smisla ni mogoče več organizirati življenja, so smisel začeli razbijati, ne svojega ideološkega – tega so molče pustili ležati v preteklosti – ampak smisel sploh. To delo poteka sedaj in opravljajo ga komunisti druge in tretje generacije. Delo samo poteka v znamenju neke teorije – teorije o več resnicah. To teorijo je zastopala že stara liberalna levica, toda liberalna levica ni ne hotela ne mogla iz nje delati ideologije. Komunisti druge in tretje generacije – tako imenovana postkomunistična levica – pa hoče prav to – postaviti teorijo o več resnicah za temelj nove ideologije, ki naj bi omogočila oblast nad razsrediščenim človekom.
Človeku, ki bi hotel globlje razumeti vprašanja modernega časa, bi utegnila priti pred oči neka zelo stara podoba. Pred Tebami se utabori pošast – Sfinga – in zahteva od meščanov, da razrešijo neko uganko. Ob vsakem neuspelem poizkusu požre enega od otrok kraljeve rodbine Labdakidov. Tudi pred modernim mestom – ali državo ali civilizacijo – se je utaborila neka neznana moč, ki ima vse lastnosti pošasti. To je tehnika, ki je izšla iz znanosti in je nekaj zelo novoveškega. Njena pošastnost je v tem, da prerašča človeka, da mu jemlje smisel, da mu poje vabljive pesmi o niču. Kaj lahko naredi mesto – ali država ali civilizacija – da bo ostalo svobodno? Če bo mesto hotelo ostati svobodno, bo moralo storiti dvoje: moralo bo pošasti plačevati davek in ji hkrati ne dovoliti, da vstopi v mesto – v prostor človekove duhovne svobode. Samo v tej dvojnosti bodo moderne Tebe mogle preživeti – v napornem vzdrževanju ravnotežja med tehniko in duhom.
V luči te podobe dobi ključno mesto zavest – vedenje, kako stoje stvari. Zavest se v moderni državi lahko naseli v obeh njenih žariščih – na mestih, ki jih zasedata politična in intelektualna elita. Od tega, do kakšne mere ti dve eliti vesta zase in sta pri sebi, so odvisne razmere v državi.
Filozof Hans Jonas je v knjigi Načelo odgovornosti med drugim uvedel tudi izraz »hevristika strahu«. Namesto hevristika bi lahko zelo preprosto rekli tudi metoda. Pisatelj nam torej ponuja metodo strahu. Beseda strah je tu seveda zavajajoča. Z njo pisatelj ne misli na preplašenost, bojazen, tesnobo, odsotnost poguma, ampak na nekaj povsem drugega. Ko pravi strah, misli na spoštovanje, ki ga mora v nas vzbujati neznanskost sveta. V svet moramo vstopati spoštljivo. V tej besedi je vsebovano vse drugo: previdnost, preudarnost, zadržanost, predvsem pa odgovornost. Za vsem pa je misel, ki je politični podjetniki in duhovni klateži ne morejo nikoli razumeti: svet ni prostor igre, svet je zares.