Revija NSZ

Ali se bomo še pravi čas zavedeli in izstopili

Jun 1, 1996 - 5 minute read -

Avtor: Dušan Kresal




Bilo je lepo sončno jutro zadnjega maja 1945 na Vetrinjskem polju v bližini Celovca. Čakali smo na odhod v Italijo. Tako nam je bilo rečeno. Ne spomnim se več, kako in zakaj, natančno pa vem, da sem bil pred odhodom dodeljen Rupnikovemu udarnemu bataljonu. Bili smo nestrpni. Kako tudi ne. Saj smo vsi slišali za glasove o begu nekaterih naših iz Podrožce. Vendar mi gremo ne glede na opozorila v Italijo. Čas čakanja smo preganjali s pesmijo. Ne vem zakaj, vendar, kot bi bilo včeraj, pomnim, kako smo kot zadnjo zapeli narodno »Al’ me boš kaj rada imela«. Se danes mi v ušesih odmeva … jutri bo v Celovcu smenj … Bila je to žal zadnja pesem večine fantov in mož, ki so naslednje trenutke poskakali na s ponjavami pokrite tovornjake angleške kraljeve vojske.
Mlad, še ne sedemnajst let star, sem doma v naglici pred odhodom iz Ljubljane za vsak primer vtaknil v nahrbtnik tudi zemljevid Dravske banovine s sosednjimi deželami. Sicer se bomo pa tako in tako hitro vrnili.
Na ta zemljevid sem se spomnil pred odhodom iz taborišča in ga vtaknil v žep. Za vsak primer. Tovornjaki so zabrneli in odpeljali skozi mesto. Sedel sem ob zadnjem robu in zvedavo motril okolico. Zavijali smo desno. Italija naj bi bila vendarle levo na zahodu. Postajal sem pozoren. Po prvem večjem naselju smo ostro zavili desno in prečkali široko reko. Na zemljevidu sem ugotovil, da se peljemo iz Velikovca čez Dravo proti Jugoslaviji. Ves zaprepaden sem zaklical: peljejo nas k partizanom. Sopotniki so me ostro zavrnili. Molči! Vrgli te bomo s kamiona, če ne nehaš … Kako neki ob teh prekaljenih borcih, ki so mi bili vedno vzor. No, prav kmalu se je kolona ponovno ustavila. Danes vem, da je bilo pred Pliberkom. Za nekaj trenutkov smo stali vzporedno s poslopji bližnje kmetije. Tovornjaku se je približala starejša žena in nas pozvala: fantje, bežite, za vogalom vas bodo predali partizanom. Pridite, vas bomo skrili. Moji sopotniki pa skoraj v en glas: molči baba, to so komunistične prevare. Radi bi nas zajeli in pobili. Odgovorila je: tudi včeraj so nas tako zavrnili, za vogalom pa so že jokali … Za trenutek sem okleval; kolona tovornjakov se je premaknila. Napoved koroške Slovenke se je žal uresničila.
Ta grenki, pa vendar živi spomin me vedno pogosteje preganja, ko zgrožen in zaprepaden spremljam dogajanja na naši politični sceni.
Kam nas peljejo? se sprašujem. Kot takrat tudi sedaj poslušam »Evropa zdaj« in trdno smo odločeni, da se vključimo v EZ in Atlantsko zvezo (Nato). Protestiramo, ker nas zavračajo. Polna usta so nas zgodbe o uspehu, nikjer drugje ni take, koder sije tranzicijsko sonce. Skratka – gremo NA ZAHOD.
Podrobnosti pa kažejo drugače: najvišji predstavniki obiskujejo Albanijo, Romunijo, Bolgarijo, Egipt … Govorijo o približevanju Črnomorski gospodarski zvezi, uspešno ukrepajo proti katoliški cerkvi glede gozdov in šole. Proslavljajo triumf, brezkompromisno varujejo spomenike svojih komunističnih voditeljev, čeprav so z njimi podobnimi po svetu že dolgo tega opravili. Tudi tovariše in tovarišice imamo še. Da drugih markantnih triangulacijskih znakov, ki kažejo dejansko usmeritev uradne države, sploh ne omenimo.
Že samo s prebiranjem spominov dr. Karla Capudra in podlistka o Jaroslavu Kiklju v Slovencu v celoti in nazorno spoznamo taktiko in strategijo takratnih levičarjev in nato komunistov v boju za oblast, ki se je začel s spreminjanjem pogleda na svet med Slovenci. Nasprotno pa so naivnost, prepir, zaverovanost vase, prepirljivost, nesposobnost podrejanja dolgoročnim skupnim ciljem in še marsikaj med njihovimi nasprotniki pripeljali naš narod do tu, kjer smo danes. Prav vse se danes nadaljuje. Stranke TRIUMFA kljub navidezni razcepljenosti v odločilnih trenutkih in ne glede na formalno koalicijo vedno in dosledno uveljavijo svojo voljo. V celoti jim uspeva varovati svojo najvišjo svetinjo: neprekinjeno uspešno borbo za samostojno državo. Uspešno vzdržujejo med ljudmi strah, ki je bil od nekdaj ena najpomembnejših strateških usmeritev v njihovi borbi za oblast.

Kakšna ironija! Voditelja najvidnejših Triumfu nasprotnih strank pa se v soboto zvečer prepirata pred vesoljno Slovenijo, in to na TV3, da o mnogih drugih sporih in prepirih, ki jih nasprotniki uspešno in z užitkom napihujejo v vseh medijih, sploh ne govorimo. Se bi lahko naštevali znake, ki nedvoumno kažejo, da nas peljejo drugam in ne na ZAHOD, kar javno govorijo. Tudi tu so še naprej uspešni! Saj se spomnite kratice OF. Spomnite se, da smo to imenovali tudi ORGANIZIRANA FARBARIJA. Skratka: restavracija vladavine starih oblastnikov in njihovih dedičev se bliža uspešnemu vrhuncu. Da ne bo nejasnosti: noben voditelj katerekoli demokratične države ne bo nikoli sprejel za enakopravnega partnerja pri odločanju o usodi svoje dežele komunista, ki ni nikoli obsodil in obžaloval vsega, kar so komunisti storili v svoji deželi in povsod po svetu.
Ali smo res gluhi in slepi za znake, ki nas spremljajo na poti v prihodnost? Ali res nismo sposobni, kot leta 45, pravočasno preprečiti dokončne predaje pogajalcem za novo kolektivno pogodbo (raznim Semoličem, Goslarjem, Mikličem in Globačnikom)? In pokojninski zakon, ko se brez sramu javno pogajajo o višini pokojnin, in s tem kažejo svojo moč uravnavati socialni mir in nemir, in to ob tem, da sedijo v istem organu iste stranke.
Ali sploh lahko kaj učinkovitega storimo? Počutim se kot takrat v tovornjaku! Tudi mi preživeli in naša Nova Slovenska zaveza smo že večkrat odločno opozarjali na nujnost enotnega delovanja demokratičnih sil, ki ne priznavajo kontinuitete vladavine komunistov. Zdi se mi, da smo že prešli Velikovec in Dravo … Ali bomo izkoristili še zadnji morebitni postanek pred Pliberkom?
Kaj lahko še storimo drugega kot to, da opozarjamo in rotimo odgovorne, da vendarle spregledajo. V zadnjem času sem v družbi bežnih znancev, potem ko se je izkazalo, kje sem bil, večkrat ugotovil, da nas ljudje spoštujejo in pazljivo poslušajo. Žal pa je njihovo vedenje o dogajanju danes pomanjkljivo in izkrivljeno, pa tudi strah jih je še. Skratka: vpliv vladajoče nomenklature na veliko in preveč naših ljudi je izredno velik, in to predvsem zaradi prikazovanja raznih zlaganih afer in problemov, ki ljudi vznemirjajo in odvračajo od zanimanja za politiko. Kljub temu, da že imamo nekaj medijev, njihov vpliv na ljudi še ni velik. Zato bi vendarle veljalo spodbuditi vse, ki stanje poznajo, da pričnejo z osebnimi stiki na primeren način pojasnjevati stanje in s tem vplivati na to, da bi kljub vsemu uspeli … Bolj kot bi bilo pojasnjevanje od človeka do človeka organizirano, večji in zanesljivejši bi bil uspeh.