Avtor: Janko Maček

In memoriam Vinko Žakelj

V Belgiji je 28. marca 1996 nenadoma umrl slovenski izseljenski duhovnik mons. Vinko Žakelj. Pokopali so ga v četrtek, 11. aprila, v njegovem rojstnem kraju v Šentjoštu nad Horjulom. Njegov grob je prav blizu farne spominske kapelice žrtev komunističnega nasilja, ki je bila slovesno blagoslovljena v začetku julija lani. Zlatomašnik Vinko je pred spominsko slovesnostjo v Šentjoštu vodil tridnevno duhovno obnovo in svojim rojakom odkrival globlji smisel spomina na pomorjene sorodnike in sofarane, iz katerega naj bi rasli sadovi za sedanjost in prihodnost.
Vinko Žakelj je bil rojen 14. marca 1918 v zdravi kmečki družini v Šentjoštu. Po domače so hiši rekli pri Krvinetu. Oče Pavel je bil več let tajnik takratne občine Št. Jošt, medtem ko se je na županskem stolčku zamenjalo nekaj sovaščanov. V prvi svetovni vojni je bil ranjen. Od tedaj je bilo njegovo zdravje zrahljano in leta 1933 je umrl star komaj 54 let. V času, ko je Pavel gospodaril na Krvinetovi domačiji, so v Šentjoštu gradili najprej šolo, kasneje pa zadružni in prosvetni dom. Nikoli ni štel ur in žuljev, ki so jih on in njegovi žrtvovali za napredek domačega kraja. Njegovo izročilo je potem nadaljevala mati Frančiška s sinovi in hčerami. Skrbno je vodila kmetijo in številno družino: sedem sinov in tri hčere. Sosedje in sovaščani so jo spoštovali, čeprav razen v cerkev skoraj nikoli ni šla od doma. Brez velikih besed je pri hiši uveljavila pravilo: moli in delaj. Krvinetova domačija je bila njej in otrokom in njenih otrok otrokom topel dom, ki ga nič drugega ni moglo nadomestiti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Žakljeva družina jeseni 1944 pred domačo hišo

Kdor tega sam ni nikoli doživel, bo težko verjel, da je vse to bilo res, da tole pisanje ni samo domotožje za nepovratnimi leti naše mladosti. Vinko Žakelj je to doživel in doživljal do konca življenja. Kot srednješolec in bogoslovec se je pogosto vračal pod domači krov in vedno znova občutil njegovo toplino, doživljal med svojimi ljudmi lepoto dela in praznovanja, povezanost s sorodniki, sosedi in sovaščani. Ko mu je kasneje za več desetletij bila pot domov zaprta, je z ljubeznijo in spoštovanjem obiskoval domove belgijskih in holandskih Slovencev in z njimi sredi tujine ustvarjal slovensko domačnost.
Zadnja leta gimnazije in prva leta bogoslovja Vinko ni bil samo marljiv študent, ampak tudi delaven član Katoliške akcije in mentor šentjoškega prosvetnega društva. Svoje izkušnje in znanje iz tega časa je potem s pridom uporabil pri dušnopastirskem in kulturno-prosvetnem delu med slovenskimi izseljenci. Vedno je bil ponosen, da je šel skozi šolo mladčevske organizacije. Verjetno mu je režimski zgodovinar tudi zato pripisal organizatorstvo šentjoškega protikomunističnega odpora, resnica pa je seveda bila drugačna. Ko je profesor Tomec pred vojno in še leta 1941 z nekaj mladci obiskal Šentjošt, nihče ni mislil na oborožen boj proti komunizmu. Bili so idejni nasprotniki komunizma, nihče pa tedaj ni pričakoval, da bo val komunistične revolucije že v bližnji prihodnosti zajel deželo.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vetrinj 27. maja 1945. Nova maša Vinka Žaklja. Prva z desne novomašnikova sestra Anica in njen mož poročnik Franc Grdadolnik, nato novomašnikov brat Janko, šentjoški organist in njegova žena, novomašnik Vinko, brat France, Janez Sečnik, stotnik Lojze Bastič, novomašnikova brata Stanko in Pavle, župan Maček, spredaj brez suknjiča Tone Jesenko, zadaj ob novomašnku Janez Svarča

Prišla je okupacija. Krvinetova domačija se je nenadoma znašla prav blizu meje med Ljubljansko pokrajino in nemškim zasedbenim področjem. Domačija Vinkovega starejšega brata Jakoba v bližnjem Suhem Dolu je prišla pod nemško zasedbo. Že maja 1941 so brata Nemci zaprli, kmalu potem pa njega in njegovo družino preselili v Srbijo. Po nekaj mesecih se je rešil izgnanstva in se vrnil na rojstni dom. Brata Pavleta in Stanka so marca 1942 prijeli Italijani in ju odvedli v koprske zapore. Aprila istega leta se je Jakob komaj rešil, da ga komunisti niso ubili. Nekateri možje in fantje, ki so se bali komunistov, so se tedaj začeli skrivati in 17. julija 1942 je bila ustanovljena šentjoška vaška straža. Neuspelemu napadu na Šentjošt je sledilo krvavo maščevanje nad nezaščiteno okolico. V času od 25. julija do 10. avgusta 1942 so komunisti pobili več kot dvajset ljudi, ki večinoma niso imeli z vaško stražo nobene zveze, in požgali cele zaselke. Bogoslovec Vinko je sodoživljal trpljenje domačega kraja, čeprav je večino časa preživel v Ljubljani. Njegov dom je bil od začetka tesno povezan s protikomunističnim odporom in vsi njegovi bratje – šest jih je bilo – so pri tem sodelovali.
V začetku maja 1945 so kot domobranci odšli na Koroško štirje Žakljevi: France, Pavle, Stanko in Janko; odšla je tudi sestra Anica, ki se je malo prej poročila z domobranskim poročnikom Francem Grdadolnikom, šentjoškim domačinom. Doma sta ostali mati Frančiška in sestra Fanika, Jakob in Jože pa sta bila v gozdu blizu doma v skupini šentjoških skrivačev. Vinko je tedaj prehodil pot iz Ljubljane do Celovca skupaj z nekaterimi bogoslovci. Z njimi je bil tudi njihov profesor dr. Odar. Nekje so dobili samotežni voziček, da so nanj naložili svoje nahrbtnike in nekaj knjig. Brez večjih težav so ta voziček pripeljali v Celovec. Po nekaj dneh so odšli k sv. Emi v Krko; tam so opravili duhovne vaje in 19. maja jih je sarajevski nadškof Čekada posvetil v duhovnike. Vinko je novo mašo opravil na nedeljo Sv. Trojice, 27. maja, v vetrinjski cerkvi. Navzoči so bili štirje bratje, sestra in številni domačini – domobranci in begunci. Že naslednji dan, 28. maja, sta bila brata Pavle in Stanko z Gorenjskim polkom prek Podrožice vrnjena v domovino. Pavle je potem iz Šentvida pobegnil in skozi gozdove prišel domov v Šentjošt; sestra Fanika mu je takoj pokazala pot k bratoma in drugim, ki so se skrivali. V torek, 29. maja, so s 3. polkom odšli iz Vetrinja tudi brata Franc in Janko, sestra Anica in njen mož ter drugi Šentjoščani. Vsi so bili pomorjeni.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Vinko Žakelj z belgijskimi Slovenci pred cerkvijo Sv. Barbare v Maasmechelenu ob obisku škofa Gregorija Rožmana

Vinko Žakelj je nekajkrat povedal, da so ga dogodki leta 1945 zaznamovali za vse življenje. Sam sem imel priliko spoznati to zaznamovanost, ko sem se z njim poleti 1963 prvič po vojni srečal v Avstriji. Bila sva nekaj dni v gosteh pri župniku Jožetu Kunstlju pri Sv. Vidu v Podjuni. Nekega lepega popoldneva smo se odpeljali na obisk k znancu v Rož. Ne vem, če sta mi povedala, kdaj smo se približali Vetrinju, vem pa, da je pogovor v avtu nenadoma zamrl in župnik je začel na glas moliti žalostni del rožnega venca. Nekaj časa sem mu sam odgovarjal. Ko smo končali molitev, sta spet molčala, potem pa zadržano nadaljevala pogovor o vsakdanjih stvareh. Domobrancev nista niti omenila, pa vendar sem vedel, da sta mislila na »molk s prstjo zasutih ust«. Spomnil sem se zapovedi: Ne imenuj po nemarnem božjega imena! Če kako stvar zelo spoštuješ, ne govoriš o njej kar tjavendan, kajti besede, ki jih imaš stalno na jeziku, postanejo vsakdanje in obrabljene. Pri nas so bile besede Vetrinj, Rog in Teharje še dolgo po letu 1963 prepovedane, onadva sta pa tedaj in še večkrat molčala zaradi spoštovanja in bolečine.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: “Žalost in bolest nad njih strašno smrtjo je bilo morda najtežje, kar smo doslej doživeli, mi v tujini, ki smo jih videli odhajati, in oni doma, ki so jih zaman čakali. Spomin nanje nam je svet in nam mora biti do konca življenja.“ Iz pisma škofa Rožmana decembra 1954

Konec januarja 1948 je Udba odkrivala Bitenčevo skupino. Neke noči so pridrveli tudi na Krvinetovo domačijo. Mladi duhovnik Vinko je tedaj že študiral sociologijo v Louvainu v Belgiji. Gotovo je bil zanj hud udarec, ko je zvedel, da so doma zaprli sedemdesetletno mater, sestro Faniko, zvesto služkinjo Poldo, ki je kljub nevarnosti vztrajala in pomagala pri hiši, bratovo ženo Marijo in še nekatere. Ker od žensk niso mogli zvedeti nič pomembnega, so jih po hitrem postopku obsodili na krajše in daljše zaporne kazni, na Krvinetovi domačiji pa uredili državno posestvo. Tudi o tem je Vinko le poredko govoril. Rad se je pa spominjal veličine naših mater, ki so v letih po vojni nosile silno težko breme skrbi in trpljenja. Mnoge so izgubile može in sinove, večkrat tudi premoženje, toda kljub temu so vztrajale, da bi preostalim otrokom zagotovile primeren dom in pravo vzgojo. Bil je prepričan, da je Bog videl njihovo trpljenje in zvestobo in da pri Njem nobeno dobro delo ni pozabljeno. Posebno spoštovanje je čutil do sestre Fanike, ki je šest let preživela v zaporih v najtežjih razmerah. Morda ji je v življenju to spoštovanje komaj kdaj odkrito pokazal, ob njenem pogrebu se je pa razgovoril o »tihi, skromni, a neugnani delavki in odpornici,« katere orožje je bila ljubezen do očetnjave, zvestoba domačiji, delo in molitev. »Čeprav srce trpi ob slovesu, za kristjana to ni čas žalovanja. Naj bo čas razmisleka!« Postavil jo je za zgled zvestobe kmečkemu delu: »Kmečki stan je nenadomestljiv za zdravo življenje naroda. Kmečki stan nam je vedno dajal svobodnjake, pokončne ljudi. Kmečki stan je lep kljub vsem težavam. To ni stan robotov, temveč ljudi, ki živijo in čutijo z naravo, ki je nekaj čudovitega.«
Ob srebrni maši leta 1970 se je s sorodniki in domačimi farani srečal na Sv. Višarjah, kamor je poletje za poletjem prihajal na »dopust« in bil na razpolago slovenskim in drugim romarjem. V teh letih je zorela njegova misel o Ehrlichovem domu srečanj na Sv. Višarjah, kjer naj bi se pri Kraljici Evrope srečevali Slovenci z vseh strani sveta in se povezovali s krščansko in demokratično Evropo. Višarski Mariji je posvetil tudi knjigo Molitev na gori. Do konca življenja se je trudil, da bi uresničil zamisel o Domu srečanj, čeprav je ob tem naletel na mnogo težav in nerazumevanja. Tudi slovesnost srebrne maše na Višarjah ni bila vesela, kajti med mašo je zadet od srčne kapi umrl tedanji šentjoški župnik Janko Oblak. Morda je samo žabniški in višarski župnik Mario Černet razumel, zakaj se je postavni duhovnik Vinko razjokal, preden so posmrtne ostanke pokojnega župnika odpeljali v Šentjošt.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Višarje 1970

Lani prav na nedeljo naše spominske slovesnosti v Rogu je bil v Torontu 36. slovenski dan. Glavni govornik Vinko Žakelj je med drugim govoril tudi o spravi in povedal, kako so nekoč obiskali Višarje novinarji iz Slovenije. Sprejel jih je župnik Mario Černet. Eden od novinarjev je povabil župnika na stran in ga skrivnostno vprašal, če ve, da je duhovnik Vinko Žakelj, ki prihaja na Višarje iz Belgije, med vojno maševal s puško na rami. Župnik seveda o tem ni nič vedel. Ob prvi priliki je Vinkotu to povedal in potem sta se pogovorila, kdaj in v kakšnih okoliščinah je bila nova maša v Vetrinju. »Morali bi videti župnika Černeta, tega beneškega garača, ki je s ponošenim klobučkom in starim nahrbtnikom kot vihar prihajal na Višarje, kako se je prijel za glavo in vzkliknil: O lažnjivci! - Kristjani želimo spravo. K temu nas navaja evangelij. Da ne pride do sprave, je vzrok tudi v tem, da je še vedno preveč ljudi, za katere velja oznaka župnika Černeta. Sprava ne bo prišla sama od sebe. Sprava bo božje delo ob sodelovanju ljudi, ki v srcu dobro mislijo.«
Vinko Žakelj je do konca ostal slovenski izseljenski duhovnik. Še v zadnji uri življenja je bil na obisku pri slovenski družini. Z velikim veseljem se je pripravljal, da bi s svojimi »farani« prišel pozdravit papeža ob njegovem obisku v Sloveniji. Ni se mu izpolnila želja, da bi večer življenja mirno preživel v domovini, v domačem kraju. Njegova želja je bila tudi, da bi dobil slovenski potni list, saj je v svojem življenju ogromno naredil za slovenstvo in tudi njegov prispevek za slovensko samostojnost je bil pomemben. Toda bil je prepokončen, da bi se s tem hvalil. S posmrtnim potnim listom so pripeljali domov samo njegovo utrujeno telo, da bo v domači zemlji čakalo večnega vstajenja.
Njegovo delo bo še dolgo živo. Tudi danes nam govori, kakor je govoril lani na Slovenskem dnevu v Torontu: »Ali znaš razlikovati? Ali razumeš, da je boj za svobodo eno, komunistična revolucija pa nekaj čisto drugega. Skrivati komunistično revolucijo za upravičeni boj za svobodo je bilo zločinsko varanje dobromislečih ljudi, je bil zločin proti narodu v stiski.« Ali kakor je zapisal v Molitvi na gori: »Ne žaluj, ker cilji, za katere sem se bojeval, živijo naprej. Moj razum je razum tistih, ki z besedo in dejanjem orjejo brazde svobode, resnice in ljubezni. Moje srce utripa v prsih tistih, ki ustvarjajo pravičnejši svet. Mrtev bom le tedaj, če boš ti zgubil pogum, če boš zapustil skupne cilje, če boš začel misliti samo nase.« Prisluhnimo tem besedam in si vzemimo čas za razmislek.