Avtor: Milan Zajec

V Kočevje

Ob štirih ali petih popoldne, bilo je v petek, 1. junija, je pripeljal vlak iz Ljubljane in naložili so nas. Šli smo v skupinah: oficirji skupaj, podoficirji skupaj, navadni domobranci spet skupaj, vsi v eni koloni z istim transportom. Do Šiške je peljal vlak tiho, brez kričanja ali zmerjanja partizanov. Tam se je ustavil za kakih 20 minut. Približali so se neki civilisti in ko so nas spoznali za domobrance, so nas obsuli s psovkami. Straža pa jih je napodila od transporta. Ko se je vlak spet premaknil, smo si želeli, da bi zavil proti Štajerski in odtod dalje v Rusijo; saj tako so nam pravili neki komunisti v Kranju. Pa smo se zmotili. Na ljubljanskem kolodvoru se ni ustavil, ampak šele po nekaj minutah vožnje naprej. Tam so nas spet izložili. Takega sprejema nismo pričakovali; kot bi se svet podiral: kričanje, vpitje, razbijanje po vagonih, še hujše pa pretepanje. Prav res, to se ne da popisati. Na obzidju klavnice in tam okrog je bila množica ljudi, mi pa smo tekli, kolikor smo mogli. Jaz sem vlekel za seboj Poldeta Crkonika, ker je bil v Kranju že tako stepen, da ni bil več pri močeh. Ker je bil železniški most čez Ljubljanico podrt, so nas gnali na drugo stran po mostu za pešce, tam pa so že imeli pripravljen drug vlak. Ko smo se kobacali na vagone, je skoraj vsak, ki se je z rokami prijel za ročaje, da bi se laže povzpel, dobil udarec po roki in tako smo drug drugega pehali, da bi bili čim prej notri. Ko so nas zaprli v vagone, je bilo še pri dnevu. Tam smo čakali dobro uro. Začelo se je mračiti in zaslišali smo zvoniti avemarijo, zato smo vsi zbrano zmolili angelsko češčenje. Partizani pa so razbijali po vratih in vpili, da nam tudi Marija ne more več pomagati. Kmalu zatem se je vlak premaknil. Vozil je precej počasi, vendar še prehitro za nas, ki smo že slutili svojo usodo, čeprav smo bili natlačeni kot žveplenke. Na postaji Žlebič vpraša Tone Hočevar železničarja zavirača Franca Menarta, doma iz Borovnice, ki ga je spoznal po glasu, kam nas peljejo. Ta mu je odgovoril, da pač tja, kamor izdajalci spadajo. Ta Menart se je prej vidno štel za našega pristaša, bil pa je očitno zaupen komunist, saj nas je tako rekoč spremljal na morišče.
Lačni, žejni, izmučeni pridemo v Kočevje natančno ob sončnem vzhodu, nekako ob petih zjutraj. Ko so se odprla vrata vagona, smo se z vso naglico pognali ven, ker smo vedeli, kakšen sprejem nas čaka. Pri vratih pa so bili srbski in hrvaški partizani in se nam čudili: Šta se plašite? Postrojili so nas po štiri in štiri in bilo nas je toliko, da so bili prvi že v mestu, ko smo drugi še čakali na postaji. Računam, da nas je bilo okrog 1600. Z nami so hodili isti križev pot nekateri četniki in hrvaški domobranci. Gnali so nas v poslopje kočevske gimnazije. Hrepeneče smo iskali požirek vode, pa ga nismo mogli dobiti. Poleči smo se morali tako na gosto, da nismo imeli kam stopiti. Še prej pa so nas natančno preiskali. Čez kakih 10 minut pokličejo našo in sosednjo sobo na zajtrk. Na stopnicah srečam Janeza Lesarja iz Zagorice, ki mi pove, da so tudi moji trije bratje na dvorišču.
Res je bilo tam kakih sto domobrancev, med njimi bratje Tone, Nace in Stane. Jože je bil še v stavbi. V konzervne škatle so nam natresli nekaj fižola in pesnega perja, vse nekuhano in neslano. Jesti pa nam niso dovolili. Nismo še vsi dobili tiste vode, že je prišel ukaz, naj se postavimo v vrsto po štirje in štirje. Komunistični oficir Moretov Žane iz Novega mesta je vprašal Toneta Žgajnarja, doma iz Dobrepolja, kdaj je šel k domobrancem. Na odgovor, da 8. septembra 1943, je dobil tak udarec, da se je kar opotekel.
Ti ne boš več puške nosil! mu kar pove. Začeli smo korakati skozi kočevsko mesto; partizanov je bilo, da je kar mrgolelo. Domobranski bunkerji so bili vsi porušeni in razkopani. Civilistov ni bilo videti nikjer. Le neko dekle, ki je stalo pred visoko železniško hišo, je z žalostnim obrazom gledalo naš sprevod. Korakali smo po glavni ulici, nato čez Rinžo, mimo cerkve in mimo gradu v sokolski oziroma rokodelski dom. Pred domom je stala lopa; v njej smo opazili, ko smo š1i mimo, kupe vojaških oblek, kar nametanih in s krvavimi madeži. Poglej! pravi nekdo, pa nobeden si ni upal omeniti, kaj naj to pomeni. Gremo v stavbo in jaz pridem v prvo sobo na desno. Nasproti sobe, kjer sem bil, je bila druga soba, v kateri je bilo cel kup nastrižene žice; posamezen košček je bil dolg približno tri pedi. Lahko rečem, da je bil kup visok en meter. Partizani so v poslopju še nekam lepo ravnali z nami. V stavbo so prišli tudi moji bratje. Kmalu nato pa se postavijo stražarji na vrata in se začnejo surovinsko, da ne rečem živalsko vesti do nas. Znova so nas pregledali, oddati smo morali že tako prazne nahrbtnike, obenem pa so nas med hudim pretepanjem začeli vezati po dva in dva. Jaz sem imel pri sebi zavojček cigaret Morava. Partizan, ki me je preiskal, jih je našel. Prosil sem ga, naj mi jih pusti, in ugodil je. Ko pa me je vezal, mi jih je vzel in rekel: Saj greste v angleški logor, kjer bo vsega zadosti. Istočasno se zaslišijo kamioni, kako se bližajo stavbi.

Pot do brezna

Vsakega so zvezali s žico tako, da so bile roke na hrbtu. Žica se je zajedala v meso. Lakti so nam tako stisnili skupaj, da je pošteno bolelo. Jaz sem se toliko časa izmikal, da sem bil iz tiste sobe zadnji zvezan. Navezan sem bil skupaj s Tonetom Hočevarjem, doma iz Ambrusa, za mano pa je bil Tone Žgajnar, doma iz Dobrepolja. Ko smo bili zvezani, so tolkli po nas, nam grozili s streljanjem in repetirali brzostrelke. Edino, kar mi je še ostalo, je bila svetinjica Matere božje in Srca Jezusovega, ki sem jo bil pripel v žep na srajci. Priporočil sem se Materi Božji v varstvo. Kamion je zapeljal k vhodu v stavbo, tako da nihče ni mogel drugam kot nanj. Pri kobacanju gor so nam pomagali z vpitjem, pretepanjem in suvanjem. Tiste, ki so morali na potrebo kar tam, so stražili z brzostrelko v roki. Jaz sem bil naložen na drugi kamion; na dvorišču pa jih je bilo še šest. Ko so vojaki pri prvem kamionu videli, da nam je zvezanim skoraj nemogoče priti gor, so podstavili tnalo, da nam je bilo lažje. Na vsakem kamionu so bili štirje partizani, ki so nas sprejemali in urejali z bikovkami. Ukazovali so nam, kako se je treba usesti. Bilo je nekaj nečloveškega: po dva sta se morala usesti čez vso širino kamiona; druga vrsta se je morala uleči na trebuh in tako so natlačili eno vrsto na drugo kot polena. Zatem so potegnili avto na kraj, da je dal prostor naslednjim. Hotel sem videti svoje brate. Dvojčka Tone in Nace sta bila zvezana skupaj, Stane pa z Lojzetom Kržišnikom, doma iz Kostanjevice. Bratje so me opazili, ker sem se vzpel, kolikor sem mogel. Nje so naložili na četrti kamion. Z nasmehom so mi povedali vse, kar so hoteli: naj bom miren; ko se bomo videli na drugem svetu, bo že boljše. Res pa je, da je bilo tistega 2. junija leta 1945 tako krasno spomladansko-poletno jutro, kakršnega še nikdar prej nisem videl. Kamioni so se premaknili tako, da je šel zadnji naprej. Peljali smo se čez Kočevje, Rudnik, Željne, potem pa po cesti Kočevje–Črnomelj–Bela krajina. Vožnja je trajala približno 30 do 40 minut. Bili so po nas in nas silili prepevati. Zadnja pesem, ki so jo slovenski domobranci peli na poti v smrt, je bila: Češčena si, Marija … , a krvnikom ni bila po volji. Želeli so si: Nabrusimo kose ali pa Triglav, moj dom, ki je pa tudi nismo hoteli peti. Kamioni niso vozili z veliko hitrostjo. Ko smo prišli z ravnega polja v gozd, se je avto nekajkrat ustavil za nekaj minut; to pa zato, ker cesta ni bila široka in so se srečevali z drugimi kamioni, ki so se vračali. Na njih sem skozi ograjo opazil obleko že pobitih soborcev. Ko smo se bolj približali morišču, smo zaslišali streljanje strojnic in pušk ter treskanje bomb, potem še bliže pa divje vpitje krvnikov in končno klicanje ranjenih domobrancev na pomoč. Klicali so na pomoč Boga in Marijo; saj kdo drug že ne bi mogel več pomagati in tudi slišati ne, ker je bil ves gozd na gosto zastražen z zanesljivimi komunisti. Zdihovali so pa tudi tisti, ki so bili na kamionih na dnu in so morali vzdrževati težo vseh, ki so bili naloženi na vrhu. Tedaj se je oglasil domobranec, doma iz Notranjih Goric pri Brezovici, oče petih otrok, kakor je sam dejal, tolažeč nas, naj bomo mirni, čeprav gremo v smrt, saj tudi on vse to vdano prenaša. Zase lahko rečem, da se smrti že nisem bal, pač pa mučenja. Vse to se je godilo na prvo soboto 2. junija 1945. Zato je že omenjeni Tone Hočevar tudi spregovoril, rekoč: Včasih smo na prve sobote pristopali k sv. obhajilu, danes pa nas bo obhajala sama Marija. Celo partizani so utihnili pri teh besedah in niso nič pripomnili.
V strahu smo pričakovali, kaj se bo zgodilo, ko pridemo na mesto. Nič dobrega, vendar je bilo vse hujše, kot smo si mislili. Avto je vozil po vijugasti cesti, ponekod so bili majhni klanci. Ustavil se je v ozki dolini, po kateri se je vila cesta z majhnim naklonom. Odprejo se vrata kamiona in s strašanskim kričanjem nas vlečejo za noge skoraj omrtvele od pritiska, ker smo ležali drug na drugem. Svoj posel so si natančno porazdelili. Ena skupina je imela nalogo z velikimi noži prerezati jermene in vezalke na čevljih in nas sezuti; pri tem pa ni bilo važno, če je pri takem poslu zadel tudi v nogo. Po bližnjem grmovju je viselo vse polno pasov; z njimi so nas po dva in dva povezali v kolono. Prvo, kar me je strašno pretreslo, ko se me vrgli s kamiona na tla, je bil prizor: nekaj metrov proč je sedel popolnoma gol domobranec, okrog njega pa se je vrtel partizan z velikim krivim nožem in ga rezal, da mu je kri v curkih tekla po telesu. Bil je slep, ker mu je mučitelj oči že prej izrezal; na hrbtu je bil zvezan; prenašal je vse popolnoma tiho; ni bilo slišati besede pritožbe; sedel je, a bil je zravnan, z glavo pokonci.
Partizani so bili brez bluz, rokave so imeli zavihane, v rokah pa so nekateri imeli velike nože, drugi kole, puško ali brzostrelko čez rame. Taka je bila vrsta, ki nas je tepla. Imeli so dolge lase in divji pogled; govorili so južnjaško, srbsko ali hrvaško. Nože, ki so bili krivi, so imeli nasajene na precej dolgih ročajih. Oficirji so jih priganjali, da so nas čimbolj bili in mučili. S ceste smo krenili na levo, med potjo smo se morali usedati, pa spet vstajati, korak nazaj, korak naprej in vpiti na povelje: Kopa, jama, seno, slama! Zakaj to, še danes ne vem. Stražili so nas, razporejeni v dveh vrstah; po gozdu pa je bilo tudi sicer vse polno partizanov, ki so nas sramotili in pretepali. Nekateri pa so pred jamo, kjer so nas streljali, nosili zaboje streliva. Nekateri med nami so prišli do jame že skorajda nezavestni. Kakšne tri metre pred jamo so nas razvezali in vsak si je moral hitro sleči vso obleko, le nekaterim se je posrečilo ohraniti kakšen kos na hrbtu. Zatem pa so nam partizani z noži in koli kazali pot v grob. Na kraju, kjer so nas slačili, je bil tudi neki Italijan, ki je kričal na nas, da smo fašisti, ker so nekateri domobranci nosili črne srajce; to so bili namreč oklopničarji. Slekel sem se do golega, le srajco sem pridržal. Nekateri izmed nas so pritekli razmesarjeni in brez oči; kajti s tistimi krivci so krvniki suvali kar v glavo tako, da je nož zapičil in zataknil v živo meso, potem pa so vihteli ročaj sem in tja, da so nekatere glave popolnoma izmaličili. Tako smo potem morali mi napol mrtve vleči do jame za sabo. Pot do jame so napravili tako, da so posekali grmovje, ki jo je bilo obraščalo, tako da smo tekli po tistih štorih in si porezali noge. Pred mano je tekel Tone Hočevar; pot je bila vijugasta in v trenutku ga je zmanjkalo. Kakšen bo grob, si nisem nič predstavljal; le streljanje sem slišal. Ko so me sunili, naj tečem, sem se podvizal, ker so me suvali z obeh strani. Pritečem do jame in zapazim skupino partizanov, ki so streljali vanjo po napol živih domobrancih in metali bombe, da se je bliskalo in grmelo, kot bi bila huda ura. V jami nas je ostalo šestnajst živih. Ležali smo v stranskem rovu, vsi na kupu, ker nas je zelo zeblo, da so nam roke kar šklepetale, čeprav je bilo meseca junija. Poleg tega smo bili že brez obleke, žejni in lačni. Jama je bila na vrhu veliko ožja kot na dnu. Na dnu je ležal tudi debel hlod, približno 80 cm v premeru. Mi, ki smo bili še pri moči, smo vsakega mrliča, ki je imel kaj na sebi, slekli in se sami oblekli ter ranjene obvezovali. Roke smo razvezali vsakomur, če se je le dalo; samo tistim ne, ki so bili preveč na sredi jame, ker so partizani streljali noter. Bili so med nami tudi duhovniki in kurati, ki so peli pogrebne pesmi in molitve, da je bilo res nekaj pretresljivega poslušati tiste glasove: v slovenščini in latinščini. Veliko umirajočih je molilo na glas, kolikor se je dalo, za morilce, ponavljajoč Kristusove besede: Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo! Preklinjanja med nami ni bilo slišati. Streljanje je trajalo 2. junija, v nedeljo 3. junija ves dan, v ponedeljek 4. junija pol dne neprenehoma, popoldne pa bolj poredkoma.

Rešitev iz jame

Žrelo jame so stražili podnevi in ponoči, tudi ponoči so streljali vanjo s strojnicami in metali bombe. Vpitje umirajočih je bilo nepopisno. 5. junija je zavladala zunaj popolna tišina. Nas šest, ki smo bili lažje ranjeni in smo še lahko hodili, je čakalo trenutka, ko bi lahko zlezli ven. Tretjega dne smo namreč našli še drug stranski rov, ki je bil dolg kakih deset metrov, vendar po njem ni bilo nobenega izhoda. Nekomu med nami se je posrečilo, da je priplezal do roba jame, tam pa ga zagrabijo partizani in vprašajo: Šta si ti, rupnikovac ili nedičevac? Odgovori jim: Domobranec sem. Nekaj deset minut je bilo tiho. Brez strela je padel v jamo. Zaklali so ga. Tako nas je ostalo še pet, ki smo lahko hodili. Z Vinkom Mravljetom sva si napravila zaklonišče ob steni nekega kapnika tako, da sva si naredila steno iz petih, šestih mrličev. Mi, ki smo bili v jami še živi, smo partizane dobro videli, ker jim je sonce svetilo v obraz, mi pa smo bili v temi. Vendar pa nismo preveč zijali, ker smo se bali, da nas bodo opazili. Potegnemo se nazaj v rov in čakamo, kaj bo. Govorili nismo veliko, več smo premišljevali. Tudi moliti se nam že ni dalo, le angelsko češčenje smo zmolili skupaj kdaj pa kdaj in molitev: Spomni se, o premila Devica Marija … Te molitve prej nisem dobro poznal, ko sem pa slišal druge moliti jo, sem se je takoj naučil. Kmalu potem, ko so vrgli nazaj v jamo zaklanega domobranca, se je zaslišalo zunaj kopanje in videti je bilo, da bodo rob jame zaminirali, kot smo tudi pričakovali. Ni minilo pol ure, že je zagrmelo in v jamo so se valile velike skale in kamenje na umirajoče domobrance. Ponovilo se je štirikrat, skupaj pet detonacij. Nekomu med nami je zaradi pritiska počila mrena v ušesu. Vse to se je zgodilo 5. junija dopoldne. Nam rova ni popolnoma zasulo, ker je bila jama na dnu široka; trupla so bila pokrita s kamenjem, pa vendar ne popolnoma; slišalo se je še vedno hropenje in težko dihanje domobrancev. Potem so nametali noter neke bombe, ki so zadimile, da se ni prav nič videlo. Prisluškovali smo, da bi videli, če je še kaj možnosti za rešitev ali ne. Ko se nam je zdelo, da se že noči, smo se začeli pripravljati, da bi prišel iz jame. Prepričani smo bili, da je to zadnja noč, ko se še lahko rešimo; preveč smo bili namreč že izčrpani. Drugače pa se še nismo hudo vznemirjali. Lahko rečem, da smo bili popolnoma mirni, čeprav smo računali, da ostanemo lahko kar tam popolnoma zakopani. Le eden od nas je bil bolj nestrpen. Vem, da sem tisti večer skušal priti iz jame, pa komaj sem se premaknil, sem izgubil zavest. Prebudil sem se šele drugega dne. Vem pa, da sem med tem časom bruhal vodo. Prepričan sem bil, da so se drugi rešili in da sem sam ostal med mrtvimi, pa se zaradi tega nisem razburjal. Začnem po vseh štirih lesti naprej in pridem kmalu bolj na svetlo. Medtem najdem Mravljeta, ki je ležal ob skali mrtev, zatem drugega in še drugega: oba mrtva. Eden, doma z Rudnika pri Ljubljani, imena mu ne vem, v jami smo ga preprosto klicali Rudnik, je bil pa še živ in je čakal pred odprtino jame, če bi mogel ven. Pove mi, da je zunaj še vedno straža in da kdaj pa kdaj mečejo noter bombe. Tisto jutro so vrgli na skale tudi tri ranjence.
Dan je potekel v čakanju na rešitev iz jame. Žejo sva si gasila tako, da sva srkala kapnike in si močila usta z lastno vodo. Tudi nekaj mesa mrtvih domobrancev sva zaužila. Dokler še ni bilo zaminirano, se je nad goro trupel dvigal dim in sopara, ker sta se parila kri in znoj. Kri je tekla po truplih v taki količini, da je bilo slišati kot žuborenje potoka. Tisto popoldne sem napisal na kos časopisnega papirja, na rob, ki ni bil tiskan, katere skupine domobrancev so bile pobite v jami. Svinčnik in papir smo dobili od mrtvih domobrancev, ki smo jih razvezali in slekli, če je kdo še imel spodnje perilo na sebi. V tem perilu smo dobili papir in svinčnik. Mravlje pa je pri nekom dobil tri tisoč lir; te sem jaz potem prinesel ven in izročil v tisti prvi hiši, kjer so mi pomagali in rešili življenje. Začelo se je nočiti. Nagovorim Rudnika, naj poskušava ven. Pa ni mogel, ker mu je postalo slabo. Vzpnem se na drevo, ki je po nesreči padlo v jamo. Bilo je že temno, ko sem s težavo prilezel ven. Ob izhodu je bilo toliko muh, da sem imel občutek, kakor da me hočejo spraviti nazaj v grob, ker so se tako zaletavale vame. Slišal nisem nič, ker mi je po glavi vse šumelo. Pred jamo je bil neki človek obešen za noge na grm. Ognil sem se mu in zdrsnil v dolino. Ne da se povedati, kako sem dihal osvežujoči zrak. Hodil sem vsevprek po gozdu, srečeval divje merjasce, pa mi niso nič hudega storili. Tudi bal se jih nisem, strah me je bilo samo komunistov.
Drugega dne pridem ob štirih popoldne nad vas Koblarje. Med potjo sem gasil žejo z roso, hranil pa se s kislo deteljico. V Koblarjih pri Kočevju je bilo v vasi polno komunistov. Počakal sem, da se je znočilo. V mraku sem se približal vasi. V neki hiši sem dobil vodo, jajce in krompirja. Od tam sem odšel proti vasi Otavice, kamor sem prišel okoli dveh ponoči. Prišel sem k zelo dobri družini, kjer sem pet dni počival in se zdravil.
Iz jame sem prišel 6. junija okrog devete ure zvečer. Potem sem se do 1. aprila 1946 skrival po dolenjskih gozdovih. Tedaj sem se odpravil čez Ljubljano, Brezovico, Horjul in Vrhniko v Trnovski gozd. Mejo sem prekoračil med Sv. Gabrijelom in Sv. Mihaelom in prišel v Gorico 4. aprila 1946