Avtor: Cilka Trobec

V zadnjih številkah Zaveze smo objavili nekaj sestavkov o dogodkih vojnega in povojnega časa v Polhograjskih hribih, med njimi zgodbo o Pustoti, ob kateri je marsikateri bralec podoživljal tiste težke čase. Ob tem so oživeli tudi spomini starejših ljudi, ki so bili sami priče in morda celo udeleženci tistih dogodkov, mlajši pa so jim prisluhnili in nekatere spomine celo zapisali. Tako so nastale Zgodbe iz Potrebuježevega grabna, ki jih je zapisala Cilka Trobec iz Srednjega Vrha. Prepričani smo, da jih boste z zanimanjem brali.

Vola sva gnala v Loko

Pripoved Vola sva gnala v Loko, ki mi jo je povedala naša mama. prikazuje delček dogajanja v decembrskem jutru leta 1941, ko so partizani prejšnjo noč pri Birku v Črnem Vrhu zasegli pšenico in pri Burjevcu vzeli očeta.
Kresleva dva sta to jutro brez ovir gnala vola iz Srednjega Vrha mimo Črnega Vrha v Škofjo Loko, ga prodala in se z denarjem vrnila domov. Na poti sta srečala partizane, toda za dogajanje prejšnje noči še nista vedela.
V pripovedi preseneča, da so Kreslevi videli prvega partizana leta 1941, nato pa do leta 1943 nobenega več. Le kje so bili? Mama je pripovedovala:
Na Kreslevem smo imeli vola, ki je bil še v stari Jugoslaviji kupljen na semnju. Bil je gorenjske sorte in je znal voziti. Bili smo že pod Nemčijo, ko smo ga prodali v Škofjo Loko. Matevž je poslal sporočilo, kdaj ga bo vzel, in tedaj smo ga gnali. Bilo je pred božičem enainštiridesetega. Tisto noč so partizani pri Birtu v Črnem Vrhu zaplenili pšenico. Ko sva se zjutraj s Tonetom odpravljala od doma, pri nas za to še nismo nič slišali. Vola sva gnala s Kreslevega v Srednjem Vrhu v Potrebuježev graben, navzgor po Reki in čez Rotovšev grič. Na nekem križpotju sva videla stresene malo pšenice. Nisva vedela, kaj bi to pomenilo. Ko sva šla z volom mimo Burjevca, sva videla, da je Marjana hitro stopila v hišo, ko naju je zagledala. Prav tisto noč, ko so zaplenili pšenico, so partizani vzeli Burjevcovega očeta, nikoli več ni prišel nazaj, Marjano pa so ostrigli na balin.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ljudje iz Potrebuježevega grabna, zbrani pri kemtu Spodnjem grečku ob priliki posvetitve Srcu Jezusovem 1927

Midva sva gnala vola naprej mimo Ostraža. Pri ostraškem studencu je stal na straži partizan. Vprašal je, kam ženeva. Povedala sva, da k Matevžu v Loko. Dejal je: »Saj ga poznam.« Takrat sem videla prvega partizana, potem pa do triinštiridesetega leta nobenega več, do takrat, ko so prišli k nam na Kreslevo krast.
Gnala sva naprej po Bodoljah do Kajbeta in potem po cesti v Loko na glavni trg. Skozi neka velika vrata sva prišla k Matevžu; vola nama je lepo plačal z markami. Ko je Matevž odprl vrata neke sobe, sva videla notri polno moških.
Takoj sva šla nazaj domov. Ker sva se že bala, sva se odločila za drugo pot. Šla sva po cesti in pod Sv. Volbenka, potem pa po Sopovtu na Kuzovcov grič. Domači so tudi že zvedeli za partizane in jih je tako skrbelo za naju, da so nama prišli naproti že v Pečovje.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Poroka Klovžarskega Janeza – Že čez nekaj let je bil domobranec, ujet, mučen in umorjen

Naš Tone

Moj stric je bil domobranec. V očeh »boljših ljudi« je bil stric nepomemben človek iz Srednjega Vrha, s hojo hribovskega človeka in s še bolj zaznamovano narečno govorico. Ni bil ravno lačen kruha, vendar ni imel niti prave postelje, ker je bilo pri hiši veliko otrok. Nekaj je pa imel: trdno vero od materinega naročja. Z očmi vere in naravnim čutom kmečkega človeka je vedel, od kod preži nevarnost življenju. Zato se je ob koncu vojne skupaj z drugimi znašel na morišču. In niti enega slabega dejanja o njem niso povedali ne s te ne z druge strani.
Odkar pomnim, je bilo življenje pri nas doma prepleteno z dogodki ob koncu vojne. Domobranci so bili vtkani v vse pogovore, misli, sanje, tudi v prepire in pričakovanja. Tudi jaz sem pričakovala, da bom nekoč nekje srečala strica. Srečevala sem ga v mislih in še zmeraj se vrača. Najbolj je bil boleč obisk tisti dan, ko smo žrtve vojne simbolno pokopali na domačem pokopališču. V duhu sem ga videla vsega zapuščenega v enem od brezen, kjer je počasi umiral. Njemu in vsem drugim v spomin je tale zapis, ki sem ga povzela po maminem pripovedovanju.
Tone je bil najstarejši izmed otrok na Kreslevem. Niti svoje postelje ni imel. Ko je bil že malo večji, si je v hlevu naredil pograd. Potreboval je samo malo slame in skromno odejo. Še zdaj se mi zasmili, ko se spomnim, da revež nikoli ni nič imel. Saj tudi drugi nismo nič imeli razen kruha, če je pšenica obrodila.
In že kot otroci smo morali delati. Bila pa je le razlika, da smo mi vojno prestali, Toneta pa je čakala smrt v breznu, ko je komaj nehal biti otrok.
Dobil je poziv za nemško vojsko, pa ni maral iti od doma. Z Ažmanovim Matevžem sta se skrila v Pečenikov čebelnjak, doma pa ni o tem nič povedal. Raje kot v Nemčijo sta šla v Šentjošt. Z njima je šel tudi Pečenikov Jože, dva leti starejši od njiju, ki se tudi ni več upal ostati doma. Bili so prvi iz naše fare, ki so odšli v Šentjošt.
Ne spomnim se več, ali smo že vedeli, da je Tone v Šentjoštu, ko sta neke noči prišla zanj spraševat dva partizana. Zahtevala sta tudi, naj kaj damo za partizane. Ata so ležali pri peči. Imeli so posledice iz prve svetovne vojne in so bili večkrat bolni. Rekli so jima, naj kar sama vzameta, če hočeta, da ne bodo potem Nemci sitnarili. Šla sta v dimnico in vzela nekaj kosov mesa. Prinesla sta jih pokazat, da se ne bi zdelo, da sta vzela na silo. Potem sta odšla.
Čez nekaj časa so spet prišli ponoči. Bilo jih je veliko in butali so po vratih. Tedaj so pobrali vse. Vzeli so vse od copat do žlic, pa živež, kar je bilo kaj vrednega. Odgnali so par volov. Dva prašiča so ustrelili kar v hlevu. Zjutraj smo v svinjaku dobili glavi, noge in čreva. Še to smo zakopali, ker smo se bali jesti. Ata in mama sta si morala sposoditi nekaj obleke, ker so jima vse pobrali. Medtem ko so bili partizani v hiši, smo morali biti čisto pri miru. Ležati smo morali toliko časa, da so vse pobrali. Potem je prišel partizan, da sem šla pokazat meh moke, ki sem ga tisti dan prinesla iz mlina. Ker nisem takoj šla, so mama priganjali: »Pojdi že, no!« Meh so imeli ata za vzglavje. Ko sem prišla do ata, meha ni bilo več. Nič niso rekli. Suvali so ata sem in tja, obenem pa vpili, kje je kakšen kramp in lopata, da bi ata prestrašili. Nazadnje nam je eden od partizanov dal še eno vrečo, naj jo napolnimo. Ker drugega ni bilo več, smo nabrali krompirja. Rekli smo jim: »Saj ste vendar ljudje!« Partizan je pa odvrnil: »Mi smo ljudje, ja, samo vi ste svinje.«
Potem so odšli. Krompirja pa niso vzeli. Ob odhodu so rekli: »Zdaj nas ne bo več, razen če bomo prišli koga ubit.« Res jih ni bilo, niti v »svobodi« niso več prišli preiskovat, samo sporočili so, da je treba prignati vola in kravo v Gorenjo vas. Nočnega obiska partizanov Nemcem nismo smeli takoj prijaviti. Bog bodi zahvaljen, saj se je vse prestalo, da smo le ostali živi, da nam niso naredili nič hudega.
Ko je bila v Črnem Vrhu ustanovljena domobranska postojanka, se je Tone vrnil iz Šentjošta. Ob koncu je pa šel z domobranci na Koroško. V nedeljo zjutraj, ko še nismo vstali, je k nam prišel Ažmanov Jože in povedal, da bodo partizani zmagali, domobranci bodo pa šli v Udine k Angležem. Tone je pa samo rekel: »Zdaj pa prav nič ne vemo, kaj bo.« Prav tako je dejal. Od nedelje do srede je še večkrat prišel malo domov. Nismo vedeli, kaj bi govorili. Vsi skupaj smo bili žalostni in molili smo. Potem je pa šel.
Z domobranci na Koroško je šel tudi brat Luka, čeprav je bil za vojaka še premlad. Njihov odhod iz Črnega Vrha je spremljalo zvonjenje za delopust pred praznikom vnebohoda, slišalo se je pa, kakor da zvoni mrliču. Na Koroško je šel tudi naš ata, toda s civilisti, ki so šli že prejšnje dni pred domobranci. Tudi sestra Ivana in jaz sva poskusili iti – s pol hlebca kruha in nekaj cunjami. Prišli sva do Črnega Vrha, naprej pa nisva mogli, nisva se mogli ločiti od domačega kraja in nisva mogli pustiti doma mame z majhnimi sestricami. Ko so potem domobrance vrnili v Škofjo Loko, je Luka tam Toneta še videl in videl ga je, ko so ga med prvimi odpeljali.
Dolgo smo mislili, da je bil Tone umorjen v Črnovršci v bližini Škofje Loke. Potem je pa pred nekaj leti nekdo iz sosednje župnije povedal, da ga je videl v Šentvidu. Zapomnil si je, kako je neki partizan rekel Tonetu: »A ti imaš pa še zobe?« in ga je s puškinim kopitom udaril po ustih. Spet nekdo drug je govoril, da je Toneta videl na Teharjah. Mislimo, da to ni res. Na Teharjah bi mogel biti le Tonetov bratranec Pečenikov Janez – skupaj s Polhograjci. Janez je kot otrok živel na Kreslevem, kasneje je pa služil v Polhovem Gradcu. Ker je kot otrok bil pri nas, so mu ljudje rekli Kreslev Janez.
Tu nekje se konča življenjska zgodba mojega strica. V enem izmed slovenskih brezen, ki se pa zaradi vere odpira v večnost. Kot drugi tudi Tone počiva v božjem Srcu, vendar je kljub uradnemu simboličnemu pokopu na domačem pokopališču še zmeraj med nami. Meni se zdi, da za spomin, pričevanje, pa tudi za opomin nam in tistim, ki so vse pozabili.

Tri kratke pripovedi o partizanskem obisku

Iz teh pripovedi zvemo, kako so si partizanski obisk na Kreslevem poleg mame zapomnili še drugi člani družine. Vsaka pripoved odkrije kako podrobnost, ki je še nismo slišali.
Prva pripoved
Ko so prišli partizani, je bila ura enajst ponoči. Šele ob treh zjutraj so odšli. Ves čas njihovega brskanja po hiši smo morali biti v posteljah.
Hoteli so imeti tudi Tonetove obleke, ki jih je mama skrila na kozolec. Morala sem iti ponje. Z menoj je šel partizan. Takoj me je opozoril, naj mu ne svetim v glavo. Verjetno je bil domačin, pa ni hotel, da bi ga videla v obraz. Ko sem šla po lestvi na kozolec, sem se bala, da me bo ustrelil.
Ata so ležali v hiši. Drugi dan so povedali, kako so jim grozili: »Če ne boš povedal čisto natančno, kar hočemo vedeti, boš skopal jamo na koncu hleva in te bomo tam ubili.«
Druga pripoved
V svinjaku so zaklali dva prašiča; glave in čreva so kar pustili. Vzeli so tudi dva vola.
Ata so tako tepli, da so bili drugi dan vsi črni. Vpili so nad njimi: »Da imaš sina pri tabelih svinjah!« Jaz sem bila stara devet let. Hotela sem braniti ata. Ko sem rekla, da grem k atu, mi je partizan zagrozil s puško. Ata so le malo prej prišli domov z Golnika. Ležali so v hiši, pod glavo pa so imeli meh moke, ki so jo hoteli skriti. Francka je moko tisto popoldne prinesla iz mlina.
Ko so partizani začeli tolči po vratih, mi je Ivana vrgla v posteljo plašč, da bi ga skrila. Ko so prišli v gornjo hišo, so svetili z baterijami in govorili: »Saj imajo še bluze in predpasnike.« Me smo pa morale biti v posteljah, dokler niso odšli.
Tretja pripoved
Ata so ležali na klopi, jaz pa na peči. Klofutali so ga in mu grozili s puško: »Kje je meso? Kje je dvojna stena? Kje imate še kaj?« Z atom sva morala v pod, da bi premetala slamo, ker so mislili, da je v njej kaj skrito.
Takrat so atu vzeli uro. Po vojni so ata videli, kdo jo je nosil.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Šentjošt, pomlad 1943 – V sredini poveljnik Franc Kompare, na levi Jakob Žakelj, na desni župnik Cvelbar – Fantje so večjidel Gorenjci iz Črnega vrha

Utrinki ob farni spominski plošči

Ob simboličnem pokopu žrtev vojne v naši župniji so me prosili, da bi vodila kulturni program. Bilo je teden dni časa. Ravno sem odhajala na duhovne vaje in bil je edini teden, ki sem ga poleti načrtovala zase. Ves program je bil samo še v osnutku. Nisem mogla reči ne in kot zmeraj se me je takoj ob pristanku lotila neznosna trema in nevzdržna tesnoba pred nastopom. Nisem si znala pomagati. Strica Toneta in druge, ki jih bomo pokopali, sem prosila, naj mi na kakršenkoli način pomagajo. Pri duhovnih vajah sem zelo hitro odkrila vzrok svojih tesnob in tudi zdravilo zanje. V velikem miru sem nato zmogla zadnji dan sestaviti vezno besedilo in zlahka vodila program.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Kreslevi Tone iz Srednjega vrha

Ob tem so me po vrsti obhajali spomini:
Pri nas so o pobojih ob koncu vojne govorili, odkar pomnim, in seveda smo brali prepovedane knjige. Tudi doma je bilo nekaj takih knjig.
Sosedov Janez, ki je delal v Vodnikovem kamnolomu, je že po prvem tednu pobojev v Podutiku prijokal k našemu atu in mu povedal, kaj se dogaja. Vedeli smo za krvavo vodo, ki je živina ni hotela piti. Slišali smo za tovornjak ranjencev, ki se je prevrnil. Govorilo se je, da je bil gozd okrog brezna dolga leta zastražen.

Domači ljudje, ki so preživeli nekaj časa v zaporu v Šentvidu, so pripovedovali svoje zgodbe. Govorilo se je o nekaterih, ki jim je uspelo iz Šentvida uiti.

Lahko bi rekla, da sta se v nas naselila strah in spoštovanje pred Rogom in Škofjo Loko.

Ko so na Ažmanovem takoj po vojni delali preiskavo, so povedali, da že imajo domobrance. Ažmanova mama je potem sedela pred hišo, gledala v daljavo in še jokati ni mogla.

Ko sta takoj po vojni prišla gospodar in gospodinja iz sosednje župnije na Kreslevo po prašičke, sta rekla, ko se je slišalo letalo: »Domobrance peljejo nazaj.« Kreslevi so pa onemeli.

Dve povojni izjavi: »Toliko smo jih pobili, škoda, da še teh dveh nismo. – Nekaj bi jih še lahko pobili.«

V črnovrški župniji je ostalo po vojni čez osemdeset otrok brez očetov. Nekateri med njimi so prav kmalu izgubili tudi mamo. Nisem se še rodila, ko je umrla moja teta Marjanca. Pripovedovali so, da je njen sin Janez celo pot od doma do cerkve šel tik za krsto in na glas jokal. V zadnjem letu smo slišali, da so njegovega očeta Klavžerskega Johana in Frjanovega ata v Škofji Loki strahotno pretepali. Za obema očetoma so ostali doma majhni otroci. Florjanova žena je zbolela in umrla. Pravijo, da v bolezni ni bila deležna prve pomoči, ker je bila žena domobranca.

Moj ata je po vojni nosil nekemu skrivaču v praprotnico hrano in se je seveda ujel v past. Najbrž bi se mu hudo godilo, vendar je na sodišču videl pričo, tistega skrivača, ko je šel po stopnicah in je imel pod razcapanim plaščem lepo zlikane hlače. Ko je sodnik vprašal ata, če je to tisti, ki se je skrival, je ata z veseljem potrdil in rekel: »Ta je, ta. Tega pa le dajte.« Ata je bil kaznovan s tremi dnevi zapora v samici in seveda ni dobil nič jesti. Po treh dneh so ga izpustili z besedami: »Revež, ali nisi dobil jesti. Takoj dobiš.« Zdelo se mu je prenevarno čakati in je raje takoj odšel. O zaporu ni smel nič pripovedovati. Neki drugi »skrivač« je srečal našega ata ob vodi in pozdravil: »Smrt fašizmu«, pri sosedu se je pa delal skrivača in jih je bridko prevaral.

Med domobranci so bili nekateri, ki so se pri nočnih obiskih pojavljali skupaj s partizani. To se je moglo videti v mlinu. Podnevi so prihajali Nemci, ki so zelo strogo kontrolirali vsak kilogram zmletega žita. Vse je moralo biti urejeno, popisano. Noč je pa prinesla partizane in tedaj je bilo mogoče videti znan obraz.

Pred mnogimi leti sem spraševala ata, zakaj so v naši župniji skoraj vsi šli k domobrancem, zakaj ne k partizanom. Rekel je, da je bilo skoraj nemogoče iti k partizanom, ker so bili v gmajni ljudje, ki že pred vojno niso bili pošteni; če si hotel ostati pošten, nisi mogel k njim, četudi bi želel. – Po vojni so se pri naši hiši pogosto ustavljali miličniki. Povpraševali so ata in ga dražili, zakaj so bili v črnovrški župniji skoraj vsi moški pri domobrancih. Naveličal se je spraševanja in jim je povedal resnico o partizanskih aktivistih. Od takrat je imel mir.
Na zločine v Črnem Vrhu je treba pogledati še z ene strani. Gre za odnos Nemci – ljubice – partizani. Oboji so imeli iste.

Dodali bi še eno misel. V domačem kraju nisem nikoli čutila sovraštva ene strani do druge. Tega sovraštva ni. Kljub temu so se pa dogodki vedno znova premlevali in najbrž se bodo še. Zagotovo ima vsakdo, vsaka hiša svojo pripoved iz tistega časa. Zaradi svobode, daru, ki ga imamo od Boga, ima vsak pravico do svoje pripovedi.
Zato je za ljudi zelo boleče, da še zdaj nastajajo »resnice« samo na osnovi spominov nekaterih izbranih posameznikov. Opaziti je, da iskalci in zapisovalci spominov iščejo podatke pretežno pri ljudeh, ki so se ves čas nagibali bolj na partizansko stran. Zakaj? Tako tudi novi list slovenske zgodovine ne bo čist.