Avtor: Justin Stanovnik

Občni zbor je za vsako organizacijo najpomembnejši dan v letu. Od tega, kaj se bo ta dan spoznalo in sklenilo, bodo v veliki meri odvisni vsi ostali dnevi. Občni zbor je namreč čas samozavedanja in čas samospraševanja. Vprašanje, ki si ga bomo torej morali postaviti, se bo glasilo: Kaj je Nova Slovenska zaveza? Že šestič si bomo naložili to nalogo, da to vprašanje najprej doumemo v vsem njegovem obsegu in dometu, potem pa tako razumljenemu poiščemo odgovor, v katerem bomo čutili, da smo lahko vsaj malo zadovoljni. Tega občutka pa nikakor ne bomo mogli imeti, če svojega odgovora hkrati ne bomo mogli umestiti v čas in prostor, tako da bomo vedeli, kaj je NSZ sedaj in danes.
Če bi se pri iskanju odgovora na svoje vprašanje hoteli zelo osredotočiti, bi rekli, da je NSZ nosilka velikega spomina. V možeh in ženah, ki so vstopili in še vstopajo v to organizacijo, obstaja neko vedenje, ki nosi, ker zadeva preteklost, obliko spomina.
V nekem filmu velikega ruskega režiserja Tarkovskega, ki ima naslov Nostalgija, je glavnemu junaku naročeno, da mora čez prazen odprt bazen, od enega konca do drugega, prenesti prižgano svečo. Razmere v bazenu so skrajno neugodne: iz mlakuž na dnu se dvigajo vlažni valovi megle, po podolgastem, razpadajočem prostoru se plazijo mrzle, strupene sape, ki se včasih nenadoma ujamejo in zgostijo, tako da nastane veter z nevarnimi sunki. Čeprav junak varuje gorečo svečo, kolikor more, mu v razmerah, ki gospodarijo v bazenu, zmerom znova ugasne, a junak gre zmerom znova tudi nazaj na začetek in poskusi spet. Vse to traja kakih deset minut, nobene besede in nobenega glasu ne slišimo, v popolni tišini raste v nas napetost, dokler se nazadnje junaku le ne posreči prenesti gorečo svečo od enega konca do drugega in nas prevzame občutek zmage in veselja. Napetost se ne razreši, v gledalce je namreč že vstopilo spoznanje, da se pred nami odvija igra, v kateri nastopajo prevažne stvari, ki imajo opraviti s svetom, človekom in njegovo vero ali njegovim upanjem.

Mogoče tudi vi čutite, da smo s podobo iz tega filma že kar precej povedali o spominu, ki so ga skozi desetletja nosili ljudje, ki so danes člani Nove Slovenske zaveze, nekoč sami in vsak zase, sedaj pa že šesto leto skupaj in podprti drug od drugega. Prav vse na tej podobi se zdi, da ustreza našemu stanju. Najprej je tudi nam bilo naročeno, da nosimo ta spomin. Da je med nami to neodložljivo naročilo, je izhajalo iz tega, da se nas je tako malo vrnilo s tiste poti; tako malo, da občutljiv človek ni mogel, da v tem ne bi videl izbranosti. Vse se je stekalo v sklep, da nas je nekaj ostalo, izbranih in določenih, da se spominjajo. Potem pa smo tudi mi morali nositi svoj spomin skozi nevaren in sovražen čas. Tudi nam je kdaj izginil, a smo ga spet poklicali v življenje, takega, kot je bil na začetku, in z njim nadaljevali pot. Tudi mi smo vedeli, čeprav smo včasih začutili predvsem njegovo težo, da je ta spomin nekaj komaj sluteno dragocenega in pomembnega in da presega vsa opravila, s katerimi smo se sicer ubadali. Jasno smo se zavedali, da to spominjanje sicer lahko vržemo z ramen, a le za ceno našega osnovnega človeškega dostojanstva. Poleg vsega, poleg tega, da se je s sprejetjem tega spomina potrjevala naša vrednost, pa smo bolj ali manj jasno čutili, da tega spomina ne nosimo samo zase. Bili so trenutki, ko je pred nas stopilo vedenje, ki je bilo v osnovi politično vedenje: Ta spomin nosimo za ves narod.
Na tem spominu, na našem spominu, ne samo da so v njem zapisane določene stvari, da ima svojo vsebino, svoje sporočilo, na tem spominu je še nekaj drugega. Ta spomin namreč ni nekaj, kar se kar naprej zgolj ponavlja, dokler ne skrepeni v istost in nepremičnost in ne izgubi sleherne podobnosti z življenjem, dokler ni samo še utrujen in dolgočasen in izpraznjen obred, kot smo jih toliko videli in jih vidimo pri ljudeh na onem bregu. Ta spomin, naš spomin, ima na sebi to, da ga ni mogoče nositi, razen vedno bolj resničnega. Obstajata dve naravni sili, ki terjata, da je vedno bolj resničen in človeški. Najprej smo ga dolga desetletja nosili v uporu – včasih se je zdelo, da je to upor proti vsem. V takem stanju pa je nemogoče, da ne bi nastajala vprašanja, in vprašanja, kot vemo, zahtevajo odgovore. Zato je bil naš spomin vseskozi preizkušan in zato vedno bolj resničen. Drugič pa je bila zgodba, ki je bila v tem spominu zapisana, zgodba o veliki smrti. Tako velika smrt je to bila, da presega ne samo vedenje vse zgodovine, ampak tudi v svoji domišljiji ne najdemo mesta, ki bi jo mogel razložiti. Samo bila je! In spomin, ki nosi v sebi tako in toliko smrt, vas sedaj vprašam, kakšen je lahko? Ali ne bo v njem ob njeni presežni nedoumljivosti samo velika tišina in zbranost? Ali bo v tak spomin lahko vstopilo kaj, kar ni čisto? Ali ne bo tako, da vse, kar je majhno in nizko, ob oni velikosti ne bo moglo sobivati ne za kratko ne za dolgo? Zato, vidite, je naš spomin vedno resničnejši. Toda sedaj se vprašajmo, ali samo tako govorimo ali pa smo ta spomin že kdaj srečali, ali smo ga že kdaj videli? Videli smo ga: na ljudeh v Rogu, v procesiji od Sv. Ane do Bukovžlaka, v gozdni gruči okoli Krimske jame. Kdor je imel oči za obraze teh ljudi, za to, kako hodijo, kako govorijo, kako se srečujejo, je tudi že vedel, da je v njih nekaj, kar jih dela drugačne. In ali si upamo reči, kar jih posvečuje?
Toda mi smo rekli, da nosimo ta spomin za ves narod. Tu ne gre samo za zgodovino, za to, da se kaj od tega, kar se je zgodilo in je bilo, ne pozabi. Tu gre za nekaj neprimerno večjega. Če bi ta spomin vstopil v zavest vsega naroda – ne kot nekaj razumljenega in doumljenega in osvojenega – ampak bi tam s svojo presežno velikostjo zgolj bil: Kakšna prisotnost bi to bila! In to, kar se dogaja s posameznimi nosilci tega spomina, bi se sedaj zgodilo z vso skupnostjo. Nemogoče je namreč, da tudi tu ne bi nastal molk in da se iz tega molka ne bi nazadnje zaslišal glas, ki bi ukazoval veliko samospraševanje – samospraševanje vsega naroda. Nemogoče je namreč, da se ob novem velikem neznanem ne bi oglasila vprašanja: Kaj smo? Kam gremo? Kaj hočemo? Kaj moramo? Kaj smemo? In ali niso to vprašanja, ki vsa zadevajo našo zrelost? Duhovno, kulturno, politično zrelost? In ali niso to vprašanja, ki nas postavljajo v sredo resničnosti? In ali ni obstajanje v resničnosti edini način, da pridemo k sebi – da se od nas odselijo lahkomiselnost, norost, blaznost?
Nema govorica Roga nam namreč govori o temeljnosti sveta: o tem, da ima svet temelj. Zakaj če svet ne bi imel temelja in bi bil Rog nesmisel, bi bil pritisk tega nesmisla tako silovit, da bi se svet razletel. Tega nesmisla svet ne bi prenesel. Zato nam Rog govori o tem, da ima svet temelj. Ali z drugimi besedami: govor Roga je preroški.
Če pa je tako, potem pa tudi velja, da svet ni prostor igre, kot nam skuša dopovedati novolevičarska in eldeesovska kultura, ampak prostor resničnosti. To je uvid, ki vse spremeni v resničnost: narod je resničnost, domovina je resničnost, jezik je resničnost, zgodovina je resničnost, politika je resničnost, država je resničnost. In človek, ki ga slučajno srečaš – tvoj bližnji – je resničnost. Če pa so vse te stvari resničnost, potem z neovrgljivo logiko sledi, da ne morejo biti kakršnekoli. Mogoče ne vemo, kakšne so ali kakšne morajo biti, a prav gotovo niso kakršnekoli. Sedaj smo pri jedru stvari, sedaj smo pred veliko besedo, brez katere ni ničesar pravega v horizontu človeškega življenja: pred odgovornostjo. Če svet ni kakršenkoli, potem smo zanj odgovorni.
Ob tem uvidu bi se vse naše javno in zasebno življenje spremenilo. Nastal bi čas nove kulture: trdnejše, bolj resnične, bolj svobodne. Fantje in možje, ki so umrli v Rogu – in ko pravimo Rog, mislimo na vse druge kraje in vse druge smrti – so nam prinesli čas obiskanja. Bili so izbrani, da položijo kupnino za ta čas. Krščanski ljudje vemo, kaj pomeni beseda čas obiskanja – milostni čas obiskanja. Poskrbeti moramo še, da bodo seznanjeni z njo tudi drugi. Navdaja nas namreč tesnobna misel, da bi bilo skrajno nevarno in morda celo usodno, da gre ta za tako ceno kupljeni čas mimo, ne da bi segel v nas.
Ko je izšla prva knjiga Farnih spominskih plošč, se je slovenski svet zdrznil, a se ni zamajal. Ko bo izšla druga, se bodo ljudje morali ustaviti in vprašati: Kaj pa je to bilo? Kaj pa se je takrat pravzaprav zgodilo? In ko bo izšla tretja in bodo vsa imena zbrana in bo pred ljudmi to, čemur bi lahko rekli velika slovenska trilogija, tedaj zgodbe, ki bo zapisana v teh knjigah, ne bo mogoče več ne videti. Tedaj se bo začela nova doba, s silovitostjo, ki jo kažejo stvari, ki so morale dolgo čakati.
Dragi prijatelji! Živimo v svetu, ki nas ne navdaja z zadovoljstvom. Preseneča nas trdovratnost ljudi, ki so se zelo pregrešili nad svojim narodom. Začudeni se sprašujemo, iz kakšne snovi morajo biti, da jih ne zadene nobena misel. Komaj verjamemo, ko vidimo, da jih tudi veliki poraz ni naredil resničnejše. In se sprašujemo: Kje pa smo? V kakšnem svetu pa živimo? To je ena stvar. Druga pa je ta, da tudi tistih, ki smo jim dali svoje glasove – ali pa so se jih polastili – ko jih gledamo, kaj počnejo, in poslušamo, kaj govorijo, več ne razumemo. Kakor da bi bili tujci. Ne spoznamo jih več. Ko smo se zanje odločili, smo si mislili: šli so skozi hude plavže, kakor mi; nemogoče je, da se v tistem ognju, v katerem se je topila vsaka ruda, ne bi tudi oni kalili v velika in odrešilna spoznanja. To pohujšanje in to žalost in to žaljivost moramo prenašati, da ni v njih nobene velike misli, živijo le od danes do jutri, da se pustijo voditi, namesto, da bi vodili.
Vse to je res. Toda čas, ki smo ga preživeli mi sami, nas je nekaj naučil: nič, kar je dobro, se v ekonomiji sveta ne izgubi. Vse, kar je dobro narejeno, se bo nekoč poiskalo in uporabilo za zgradbo sveta. To smo doživljali in vemo, da je to tako res, kakor je res, da stvari padajo, če jih spustimo iz rok. Človeka obhajajo takšne in drugačne skušnjave, a tega spoznanja nimamo pravice pozabiti: vse, kar je dobro, ostaja. Zato moramo danes, prav v imenu tega spoznanja skleniti, da bomo mirno delali svoje stvari. Odgovorni smo za vse, a zgodovina nas bo zares držala za tisto, kar je v dosegu naših rok, za tisto, kar zmoremo. To je zato, če se še spomnite, ker ne moremo reči, da nismo izbrani.
To je tisti razlog, zaradi katerega se ne more nobeden umakniti. Vsak se mora prej ali slej znajti na tisti točki, da si bo rekel: Če ne boš ti, ne bo nobeden. Predvsem pa mora vsak zase – in morda še za koga – poskrbeti, da se leto osorej spet vsi vidimo. Bog vas živi!