Avtor: Peter Gosar

Dolgovi so neprijetna stvar. Prej ali slej jih moramo poravnati. Navadno mislimo le na dolgove finančne narave. Pogosto so še bolj neprijetni tisti drugi dolgovi, ki niso povezani z denarjem, ampak s slabo vestjo in krivdo. Vsako nasilje nad sočlovekom, narodom ali naravo, pa naj gre za kršenje moralnih norm humane družbe in osnovnih človekovih pravic, omejevanje osebne ali narodove svobode, uničevanje okolja, nas naredi krive, povzroča slabo vest in povečuje naš moralni dolg. Dolžniki smo lahko posamezniki ali pa tudi narod kot celota.
V tem zapisu razmišljam o moralnem dolgu slovenskega naroda, ki ima svoje korenine v dogajanju na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno in po njej. Menim, da je slovenski narod velik dolžnik mnogim sonarodnjakom, živim in umrlim, pa tudi bodočim rodovom zaradi brezbrižnega odnosa in odziva na zločinske poboje zavednih Slovencev, ki jih je izvajala partija med vojno, in državnega genocida ter terorja izrednih razsežnosti takoj po koncu vojne.
Pred leti se je ob žalni in spravni slovesnosti v Kočevskem rogu zdelo, da bo slovenski narod začel odplačevati ta svoj dolg, pa smo se žal motili.
Po koncu vojne je mnogo slovenskih družin, očetov, mater, bratov in bližnjih skrito žalovalo za izginulimi in pobitimi družinskimi člani, ki so bili pretežno v cvetu mladosti in šele na začetku svojega odraslega življenja. Ostali del naroda je več ali manj brezbrižno »prezrl« ali morda celo tiho odobraval zločinski genocid. Iz prvega obdobja po vojni ni znano, da bi prišlo v našem javnem življenju do obsodb, nestrinjanj in distanciranj od zločinov. Nastala je zarota molka o tem, kar se je zgodilo. Podobno kot pri nemškem narodu, ko mnogi Nemci trdijo, da niso nič vedeli o koncentracijskih taboriščih in dogajanjih v njih. Pri nas so bile in so razmere podobne. Se vedno se vodilni politiki iz prejšnjega obdobja drznejo trditi, da za poboje sploh niso vedeli ali pa so zanje zvedeli šele po mnogih letih. Še bolj žalostno je, da je vodilna plast slovenskega naroda, ki jo predstavljajo družbeni, gospodarski, kulturni in znanstveni delavci, gledala in pogosto še vedno gleda na to strašno dejanje v naši polpretekli zgodovini brezbrižno, z razumevanjem in kot nekaj normalnega v življenju narodov. Odtod stalno pozivanje k prenehanju »štetja kosti«. Terorizem je prešel v našo podzavest že tako, da iščemo za najhujše zločine politične, psihološke, sociološke in ne vem še kakšne razlage in opravičila.
Ljudje so edina živa bitja, ki pokopavajo svoje mrtve. Narodi in verstva imajo sebi lastne pogrebne obrede. Vsem je skupna zavest o globokem etičnem pomenu tega dejanja, ki ga narekuje specifičnost človekovega bitja in njegovega duhovnega sveta. Pokop umrlih ni pri nobenem narodu ali plemenski skupnosti le dejanje iz higienskih razlogov.
Človek se zaveda časa. Preteklost, sedanjost in bodočnost so stalne spremljevalke naših razmišljanj in pomemben del našega miselnega sveta. Prav dobro se zavedamo svoje minljivosti. Vsakdo se rodi, živi in umrje. Zavest časa je človeštvu omogočila preživetje v boju za obstoj in stalen napredek v kvaliteti življenja. Vsaki generaciji je narekovala, da mora graditi na izkušnjah in dognanjih prednikov in da je njeno delo v bistvu delo za bodoče rodove. Ko je govor o kvaliteti življenja, ni s tem mišljen le tehnološki in civilizacijski, ampak v enaki meri duhovni, etični in socialni vidik našega žitja in bitja v družbi. V povezavi z zavedanjem časa dobi tudi odnos do mrtvih globok etični in moralni pomen. O misteriju rojstva, življenja in smrti vemo malo, še manj razumemo. Globoko v naši zavesti pa je, da s smrtjo ni vsega konec. Tudi se zavedamo, da smo del človeštva, najprej v osnovni celici človeške družbe družini, nato kot pripadniki naroda ali države in končno kot del celotnega človeškega rodu. Težko bi soglašali z ekstremnim individualizmom. Zavedamo se medsebojnih obveznosti. Od desetih božjih zapovedi jih kar sedem izraža pravila in prepovedi, ki se tičejo odnosov z bližnjimi.

Avtor slike: Izidor Mole

Opis slike: Mesto Izidor Mole

Življenje je sveto. Nismo gospodarji nad lastnim ali tujim življenjem. To je izraženo v peti zapovedi »Ne ubijaj«, ki nikakor ni nekaj specifičnega le za krščanstvo. Svetost življenja je osnovno moralno načelo skoraj pri vseh verstvih in kulturah. Po umoru Abela Bog reče Kajnu: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje. Zdaj torej bodi preklet, proč od zemlje, ki je odprla svoja usta, da je prejela iz tvoje roke kri tvojega brata!« (1 Mz 4, 10-11). Pri nas bi radi glas krvi pobitega brata kar preslišali. Židje imajo dan holokavsta, ko se vsako leto z minuto molka spomnijo vseh žrtev v fašističnih koncentracijskih taboriščih. V Sloveniji ostajajo pobiti nepokopani. Po kraških jamah in drugje so njihove kosti in nihče se ne zmeni, da bi mrtve spodobno pokopal v posvečeni zemlji. Ne bi se čudil, če bi nekega dne slišali v državnem zboru, da je naš narod tako reven, da si kaj takega ne more privoščiti.
Krivda in moralni dolg slovenskega naroda sta večplastna. Zato ni mogoče ta dolg poravnati le na simbolni ravni z nekakšno deklaracijo, spomenikom žrtvam vojne in revolucije ali podobnim obeležjem.
Velik moralni problem sodobnega sveta je v tem, da sprejema in dopušča terorizem in genocid kot sredstvo za doseganje političnih ciljev. Slovenski narod mora jasno in z dejanji pokazati, da se odločno distancira od takih načinov političnega boja tako v preteklosti kot sedanjosti. To bi moralo preiti v zavest vsakega Slovenca. Takšna mora biti naravnanost pouka državljanske vzgoje, zgodovine, psihologije, etike in nasploh vzgoje mladih generacij.
Žrtve teorizma in genocida na Slovenskem so bile v 45 letih totalitarnega režima oropane spomina, časti in ugleda. Narod jim je dolžan ugled povrniti v polni meri še posebej, ker je vsa ta leta častil ljudi, ki so zakrivili huda teroristična dejanja in genocid nad lastnim narodom. Naša zgodovina mora biti poštena do sinov in hčera, ki so postali žrtve mednarodne komunistične zarote. Narod zaznamuje pomembne mejnike v svoji preteklosti s spominskimi dnevi. Tako imamo slovenski kulturni praznik, dan upora proti okupatorju, dan državnosti, dan reformacije in dan samostojnosti. Ti dnevi so namenjeni gojenju zavesti, da kulturna, duhovna in civilizacijska podstat naroda izvira in se napaja iz življenja prejšnjih rodov in pomembnih dogodkov v narodovi zgodovini. Zavedati se moramo svojih korenin. Gornji izbor spominskih dni je sprejel državni zbor. Po številu jih je dovolj. Če je izbor najboljši, pa je drugo vprašanje. Meni bi se zdelo bolj primerno in pošteno zamenjati problematični 27. april, to je dan upora proti okupatorju, s spominskim dnevom na slovenski holokavst in vse žrtve fašističnega in stalinističnega nasilja pri nas.
Narod je dolžan omogočiti in poskrbeti za pietetni pokop žrtev pobojev povsod, kjer obstajajo vsaj minimalne naravne možnosti. Mislim na dejanski in ne le simboličen pokop. Zdi se, da v tem pogledu ni bilo skoraj nič narejeno. Skoraj nobenih raziskav in izkopavanj ni bilo. Žrtve so ostale brez imen in priimkov. Edino Nova Slovenska zaveza je tu opravila veliko delo s farnimi spominskimi ploščami. Na državni ravni pa nič. Utrne se misel, da se obnašamo kot barbari. Vendar bi s tem delali barbarom krivico. Barbarski narodi so brez dvoma spoštovali in pokopavali svoje mrtve.
Po koncu druge svetovne vojne smo bili priče insceniranim množičnim procesom, ki so bili pravo nasprotje in posmeh pravni državi. Obtoženi so bili na teh procesih popolnoma brezpravni. Mnogo nedolžnih je bilo obsojenih na smrt ali dolgotrajne zaporne kazni.
Pogosto iz edinega razloga, da se je partija tako znebila drugače mislečih, ali pa zato, da se je država polastila njihovega premoženja. Vse sodbe so bile izrečene »V imenu ljudstva«. Slovenski narod ne more ostati indiferenten do tega, kar se je godilo v njegovem imenu. Vsaj posredno je odgovoren. Tudi po padcu komunističnih sistemov in osamosvojitvi še nismo dočakali obsodbe tedanjega »pravnega reda« in distanciranja od pravno dvomljivih procesov. Tu namenoma ne bom razpravljal o popravi krivic v materialnem pogledu. V pričujočem razmišljanju nas zanima moralni dolg, ki ga imamo kot narod do žrtev terorizma in brezpravja. Tudi sami smo dolžni, da s samokritičnim pogledom na lastno preteklost, vzpone in zablode ustvarjamo razmere za boljšo bodočnost novih rodov. Zdi se pa, da gre slovenskemu narodu poravnava moralnega dolga še težje od srca kot morebitna delna materialna oddolžitev.
V tem razmišljanju ne zasledimo imen vojaških formacij, ki so jim mnoge žrtve pripadale. Niso bili omenjeni domobranci, četniki, vaški stražarji in plavogardisti. Nisem omenjal partizanov. V žrtvah vidim predvsem ljudi z dušo in telesom, s svojimi dragimi, z ideali in sanjami, ki so v vrtincu vojne vihre in revolucije ohranili svoje prepričanje, dostojanstvo in osebno integriteto. Šele za tem vidim morebitne pripadnike te ali one vojaške formacije. Bili so pošteni in zavedni Slovenci. Nepristranska zgodovinska analiza bo seveda morala prej ali slej dati odgovor tudi o vzrokih nastanka posameznih gibanj in vojaških formacij ter oceno o njihovem delovanju. Pri presoji tega bo ključno vprašanje terorizma in boljševiške revolucije v času, ko je bil slovenski narod življenjsko ogrožen. To pa ni predmet tega razmišljanja.