Avtor: Tine Velikonja

V imenu izvršilnega odbora NSZ in svojem lastnem vse najprej prisrčno pozdravljam. Pozdravljam tudi goste. Ne bom imenoval vsakega posebej, pač pa jih vabim, da se oglasijo s pozdravi in mnenji, ko bo čas za razpravo. Od zadnjega srečanja v tej dvorani so minili trije meseci. Takrat se je napovedovala prava zima in izkazalo se je, da je bila zares drugačna kot prejšnje. Pregnala je strah, da bo v doglednem času Slovenija postala druga Sahara in vsaj začasno odložila napovedi, da se zaradi našega ravnanja ozračje na zemlji spreminja v toplo gredo. Zadnja dva tedna pa se je razcvetela pomlad in nas pognala iz bivališč. Zdi se, da ima vsaj nekaj zaslug, da smo se zbrali v takem številu ali pa tudi ne, saj se je morda zaradi lepega vremena kdo od naših članov predal skušnjavi in se raje podal na polje ali v gozd kot pa v Ljubljano.
Kaj bi vam povedal prav za današnji dan in čas? Prvi vtis je sivina, skozi katero ni videti svetlega sonca. Vtis imamo, da se razmere slabšajo, da prizadevanja za našo pravdo pešajo, da naši zavezniki v strankah slovenske pomladi ne vedo, kaj bi počeli z nami, nasprotniki pa samo gledajo, kje se nam bo zalomilo, da mladih nimamo in moramo zaradi bioloških zakonov zato računati, da naše društvo v prvotni obliki ne bo dolgo živelo.
Kaj bi spremenilo to črnogledo sliko? Predvsem bi vas spomnil, da se nismo ustanovili zato, da bi obrnili svet, in ne, da bi ga osvojili. Vzrok je bila silovita notranja nuja. Vse zemeljsko nas je rotilo, naj se raje potuhnemo še za nekaj časa. Vedeli smo od vsega začetka, da nam je zaradi kolesja, v katero nas je potegnilo, zaradi prisotnosti pri dogodkih, ki so usodno zaznamovali slovenski narod za sto let in več, naložena naloga, ki ji ne moremo ubežati. Postali smo pričevalci, glasniki in raziskovalci nekega časa, iz katerega smo kakor po čudežu izšli živi. Zaradi življenja, ki nam je bilo podarjeno, smo to, kar smo, ne zaradi iskanja trenutnih koristi.
Tisto, kar je za nas bistveno, je, da vztrajamo. Komunizem je mrtev, ljudje, ki so ga nosili, pa še pri dobrem zdravju. Vidimo jih, kako branijo svoje položaje in niso pripravljeni odstopiti niti za korak. Nismo pozabili, s kakšno ihto so hoteli ohraniti rdečo zvezdo na slovenski zastavi. Pri tem so vpili na vse strani, da bo to domobranska zastava. Čas dela za nas. Nova spoznanja potrjujejo tisto, kar smo trdili že leta 1941. Bila je revolucija, bil je njen teror, bil je protikomunistični upor, razvnela se je državljanska vojna, bil je povojni poboj.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Člani Nove Slovenske zaveze tudi lepo zapojejo

V tej luči, ko štejemo svoje vrste, ko merimo naše moči, se moramo pohvaliti, da nam je uspelo. Spomnimo se samo, kako je bilo v letu 1995 ob praznovanju 50-letnice konca druge svetovne vojne, in primerjajmo, s čim smo razpolagali mi in s čim nasprotna stran. Čeprav je obvladovala ves aparat in imela finančno podporo države, so bile naše prireditve in svečanosti najmanj tako izrazne, najmanj tako številne in najmanj tako množično obiskane kot njene, pa če vas spomnim samo na Teharje, Vetrinj, Rog in Cankarjev dom.
Nadaljevali smo s postavljanjem farnih spominskih plošč. Omenil bi največje: v Žužemberku, Št. Rupertu, Trebnjem, Šentjoštu nad Vrhniko, pa plošče po skoraj vseh župnijah Poljanske doline. Segli smo tudi v dolino selške Sore, se sprehodili po ribniški dolini in bližnjih župnijah, nekaj tega opravili tudi po Gorenjskem in sodelovali na Štajerskem.
S tem bomo nadaljevali tudi letos. Morda bo tega malo manj. Resno smo zastavili v Ljubljani in upamo, da nam bo uspelo. Na Gorenjskem se pripravljajo v Leskovici pod Blegošem, v treh škofjeloških župnijah; morda se bo dalo urediti v Moravčah in še nekaterih župnijah v Črnem grabnu. Na Dolenjskem v Temeniški in Mirenski dolini (Šentlovrenc, Čatež, Mokronog, Tržišče), v litijskem koncu Javorje, morda tudi Vače, Dole in Gabrovka, v dolini zgornje Krke Šmihel pri Žužemberku, spodnje Krke v Novem mestu in še kje drugje, morda tudi v Šentjerneju. Počasi se bližamo tudi Beli krajini. Na zahodnem Dolenjskem in na Notranjskem so plošče skoraj povsod. Ostalo je samo nekaj belih peg, ki jih bo treba napolniti in kjer bo potrebna naša pobuda in pomoč. Take župnije so Podlipa pri Vrhniki, pa Gora pri Sodražici, Unec in Planina pri Rakeku, Grahovo, pa seveda kočevske župnije.
Pripravljamo tudi drugo knjigo farnih plošč. Ob tem bi vam priporočil prvo knjigo. Nekaj izvodov je na razpolago pri vhodu v dvorano. Kot ste videli, Zaveza izhaja štirikrat na leto in branja v njej je kar v izobilju. Če kdo želi dopolniti svojo knjižnico, so na razpolago številke od 11. naprej. Prejšnje številke so razprodane. Na razpolago so tudi kasete in plošče z domobranskimi pesmimi (originalni domobranski pevski zbor, moški zbor iz Toronta).
O Zavezi bo sicer več povedal njen urednik. Strinjali se boste z menoj, če povem, da je vsebina pestra in v vsaki številki kaj takega, kar pritegne. Sam pogrešam zgodbe o vojakih, o njihovih pohodih, zmagah in porazih. Še največ je znanega o Rupnikovem bataljonu, predvsem po zaslugi Vinka Udovča, prav pa bi bilo, če bi se oglasili drugi, da bi zapisali svoje zgodbe. Če ne drugega, bi se jih dalo povezati v pregleden opis.

Morda še nekaj o naših zvezah s sorodnimi organizacijami doma in po svetu. Lahko bi rekel, da bi bile lahko boljše. Ker delamo po vesti, ker nimamo prikritih računov, ker želimo vsaki stvari pridi do dna, zanje ni vse prav, ne od tistega, kar delamo, ne od tega, kar pišemo. Od nikogar nismo odvisni, nihče nas ne plačuje, le redki nas podpirajo, in si smemo privoščiti to svobodo, da delamo tako, kot se nam zdi najbolj prav.
Na koncu bi pohvalil ženski del našega društva. Povsod so zraven, povsod izpolnjujejo tisto, za kar moški nimamo pravega smisla, da namreč skrbijo za ognjišče. Pa naj gre za delo v naši pisarni, za sodelovanje pri postavljanju farnih spominskih plošč, za zbiranje podatkov ali pobiranje denarja, za prevajanje tekstov iz tujih jezikov, za prodajo naših izdaj. Če se že ne moremo pohvaliti z našo mladino, pa se lahko z našimi ženskami, ki zaslužijo aplavz.
Dovolj za danes. Upam, da vam bo srečanje spodbuda za delo in vam dalo občutek, da ste del mogočnega gibanja, ki skuša obuditi spomin na ljudi, ki so se uprli nasilju v času, ki jim je bil skrajno nenaklonjen, saj so bili že na samem začetku zaradi mednarodnih razmer obsojeni na poraz. A zamisel o raju na zemlji je propadla, ti ljudje pa so se vrnili v naš svet kot zmagovalci. Kot srednjeveški pevci bomo peli in igrali o njihovi slavi.