Avtor: Davorin Bažec

Pogovor s Tomažem Holmarjem

Pogovor je za tisk priredil Davorin Bažec
Obirsko je slikovita vas v hribih nad Železno Kaplo in ena zadnjih popolnoma slovenskih far na avstrijskem Koroškem. Vodi jo že 44 let župni upravitelj gospod Tomaž Holmar. Urednik Zaveze ga je prvič srečal v Tinjah v začetku januarja letos na simpoziju o slovenstvu in slovenskem jeziku na Koroškem. Tako kot drugi udeleženci tega srečanja je tudi on opazil njegovo izredno bistrino duha in domišljenost njegovih besed, ko je govoril o pomembnih, za Slovence morda usodnih rečeh. Urednik je takoj pomislil, da bi imel ta gospod povedati veliko zanimivega in tehtnega tudi bralcem Zaveze, zato ga je v njenem imenu zaprosil za pogovor. Gospod Tomaž je rad privolil. Tako nas je 29. januarja sprejel v starodavnem, lepo obnovljenem in spomeniško zaščitenem župnišču na pobočju strmega hriba. Prosili smo ga, naj nam na kratko opiše svojo življenjsko pot, in kar nam je povedal o njej, je bilo že samo na sebi nadvse zanimiva in ganljiva, včasih tudi pretresljiva zgodba. Zgodba o pogumu in zvestobi slovenskega duhovnika na Koroškem. V tem zapisu pogovora jo moramo žal izpustiti, da bi lahko izčrpneje obdelali vprašanja, ki zadevajo današnji čas. Iz življenja g. Holmarja bomo zato navedli le te osnovne podatke: Rodil se je leta 1905 pri Gospe sveti, kjer je bil njegov oče organist. Kasneje se je vsa družina – oče, mati in štirje otroci – preselila v Žabnice pod Višarjami. Tu je spoznal profesorja Lamberta Ehrlicha, ki je bil tam doma. Gimnazijo je obiskoval v Celovcu, stanoval pa je v tamkajšnjem Marijanišču.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Holmarjev oče, organist Tomaž Holmar pred Gospo sveto

Tam se je kot šestošolec zameril svojim vzgojiteljem, zlasti nekemu prefektu (g. Holmar ni povedal, zakaj, domnevamo pa, da zaradi svojega »prenapetega« slovenstva), in dobil »consilium abeundi« – nasvet, da naj odide. Leta 1923 je šel z očetom na katoliški shod v Ljubljano. Tu je poiskal gospoda Gregorija Rožmana, ki ga je dobro poznal še iz časov pri Gospe sveti. G. Rožman mu je priskrbel zatočišče v ljubljanskem Marijanišču. Tam je stanoval dve leti, do mature na Prvi državni gimnaziji leta 1925. Po petih letih bogoslovja v Ljubljani se je vrnil na Koroško in se dal tam posvetiti. Potem je šel še na dodatni študij na Dunaj in diplomiral iz liturgike. Vse to tudi zato, da bi kolikor mogoče zabrisal svojo »ljubljansko« preteklost. Po študiju se je spet vrnil na Koroško in dobil prvo službo na popolnoma nemški fari. Tu se začenja njegova vse prej kot lahka duhovniška pot. Toliko za uvod v pogovor, ki sledi.

Gospod Holmar, kaj pomeni danes biti župnik slovenske fare na Koroškem? Ali, širše, kaj pomeni biti slovenski duhovnik na Koroškem?
Slovenski duhovnik na Koroškem danes ni samo dušni pastir, ki se sooča s težavami, kakršne so menda po vsem svetu, poenostavljeno povedano, s sekularizacijo, temveč je postavljen v svet, kjer se srečujeta dva naroda in kjer to srečevanje v glavnem ne poteka v prijaznih oblikah. Izjeme dobiš seveda tudi tukaj. Neprijetnostim v dušnem pastirstvu se pridružuje kot posebno breme še to, da mora duhovnik stati na strani manjšine. Pritisk večine občuti v največji meri dušni pastir na Koroškem. Župnik slovenske fare je stražar svojega ljudstva in v sedanji situaciji: stražar na mrtvi straži. Čedermac!
Če človeka nosi velik in mogočen tok, potem se vprašanje zvestobe ne pojavi; če pa človek pripada toku, ki se bori za obstoj, potem je vprašanje zvestobe tako rekoč najpomembnejše eksistenčno vprašanje. Ali bi se lahko reklo, da je danes tukaj na Koroškem tako, da je v tem, čemur pravimo biti Slovenec in biti kristjan, na preizkušnji tudi zvestoba?
Pravkar sem omenil sedanjo situacijo. Njena značilnost je ta, da je slovensko ljudstvo na Koroškem v svoji odpornosti proti potujčevanju omagalo. Predvsem udarci, ki so prišli nanj od nacizma, kažejo strahovite posledice. Slovenske družine ne vzgajajo več svojih otrok slovensko. Zdi se mi, da se jim vprašanje zvestobe sploh ne postavlja. Neka naravna odpornost proti potujčevanju bi v zvezi z značajsko usidrano zvestobo bila lahko nepremagljiva, neprestopna meja proti tujstvu. Toda spričo dejstva, da kristjani tudi sicer omagujejo pri ohranjanju vrednot, kot so možatost, zvestoba, narodnost, poštenje, pravičnost in ljubezen, bi morali biti koroški Slovenci izjemni značaji, da bi se uprli splošnemu toku uničevanja vrednot.
Kaj je zvestoba? Kako bi opisali zvestega človeka?
Kaj pomeni zvestoba? Seveda je to velikanska vrednota, to je vedno bila in je še danes. Mlad par sem pred poroko vprašal, katere vrednote so za zakonce najpomembnejše. Odgovor je bil: ljubezen, takoj za njo pa zvestoba. Zvestoba tudi danes. Prava zvestoba je povezana z vsemi drugimi lepimi lastnostmi človeka. Lep značaj združuje v sebi kar največ kreposti. Njegova naravnanost je pritrjevanje vsem vrednotam zdrave nravnosti. Med njimi blesti na odličnem mestu zvestoba. Hrani se prav iz te pozitivne duševne usmerjenosti. Zvestoba jeziku, zvestoba narodu je pri značajnem človeku samoumevna.
Ko govorimo o zvestobi, prav gotovo ne mislimo na trmasto vztrajanje in topo nepremakljivost. Če malo pomislimo, uvidimo, da je zvestoba nekaj duhovnega. Kaj je stržen te duhovnosti? S tem v zvezi bi lahko govorili o spominu, mar ne? Kaj je spomin in kakšno vlogo ima?
Namesto da bi zdaj iskali kakšno učeno definicijo zvestobe v kaki strokovni knjigi, ostanimo rajši pri zadevi, ki nam je zdaj najbližja, pri zvestobi narodu. Mož, ki je zvest svojemu narodu, govori v svojem domačem jeziku s svojimi: z ženo, z otroki, s sosedi. Pri tem vztraja, tudi če mora zato poslušati zbadljivke, morebiti celo kaj hujšega. Možato se postavi za svoje in svojega naroda pravice. Če je treba, tudi tedaj, ko mora zato sprejeti neprijetnosti, krivice, škodo. Tudi ko mora plavati proti toku. Seveda je za tako zvestobo potrebna duhovna moč. Zvestoba v značajnem človeku ni osamljena lastnost, temveč je povezana z vsemi drugimi krepostmi, ki krasijo značajnega človeka. Značajnostne, nravstvene vrednote se hranijo v človeški duši iz njene pozitivne usmerjenosti. To, kar človeka nagiba, da sprejema, potrjuje, goji zvestobo kot vrednoto, ga nagiba, da sprejema tudi vse druge vrednote. Zavračanje nravstvenih vrednot je v sedanjem času posebno znamenje kulturnega propada.
V posebni zvezi z zvestobo narodu je seveda spomin. Vse, kar človek doživlja od zibelke naprej v življenju, oblikuje tudi njegovo identiteto. Slovenec ima v svojem spominu materino besedo, govorico svoje družine, njene navade, vso raznovrstnost njenega okolja; ko se tega zaveda, se zaveda tudi, da je Slovenec. Vselej kajpada ta zavest ni prav močna, saj so v njegavem spominu tudi doživljanja, ki pomenijo slabitev slovenstva. Kakšna pa je šele zavest človeka, čigar slovenski starši so z njim od zgodnjega otroštva govorili samo nemško?
Če človek ne ve, kdo je, če ni sam svoj spomin, kot pravi teolog Metz, potem je lahko vsak trenutek karkoli, mar ne? Trs, ki ga veter maje. Vedeti, kdo si, pa pomeni marsikaj. Pomeni tudi vedeti, katere pogodbe si sklenil, do katerih spoznanj si prišel. Kaj mislite o tem?
V filmu Vas ob meji prigovarja nemčurski oče svojemu sinu, zavednemu Slovencu, naj vendar popusti v svojem slovenstvu. Sin mu odgovori: »Če to storim, potem jaz nisem več jaz.« Tudi identiteta, zavest lastne identitete, je vrednota in o tej se danes veliko govori. Pa kakor sicer v našem življenju velja tudi tu, da veliko govorjenja o kaki stvari pomeni, da s to stvarjo nekaj ni v redu. Narodnostna zavest, z drugo besedo, zavest o lastni identiteti je pri koroških Slovencih – mogoče pa že tudi pri Slovencih v Sloveniji – majava zadeva, ker tudi vrednota identitete, to je potrditev lastnega življenja, priznavanje resnice, kot se je dogajala v tvojem življenju, sodi iz tega ali onega razloga med neprijetnosti, ki bi jih rad zatajil.

Imeti spomin, živeti v soju svojega spomina, torej ne pomeni samo vedeti, kdo si v tem smislu, da veš odkod prihajaš kaj si po narodnosti, kateri je tvoj materin jezik. Vedeti, kdo si, pomeni tudi odgovor na vprašanje, ki je na neki način vedno povezano z vprašanjem o smislu življenja. To pa je, lahko rečemo, zadnje vprašanje. Nenadoma nam je govorjenje o identiteti odprlo zelo velike razsežnosti, mar ne?
Gotovo nas tako razmišljanje privede do tega zadnjega vprašanja. S tem razmišljanjem se nam pa pokaže tudi, kako si človek pomaga, če pride v zagato protislovja. Veliko govorjenja, veliko lepih besed, veliko domišljavosti ob tako modernem odkritju identitete, na drugi strani pa zatajevanje, zanikovanje identitete. Tu gre spet za vprašanje velike značajske vrednote: resnicoljubnosti. Preprosto ljudstvo na Koroškem (kaj pa drugod?) teh problemov nima. Ureja si življenje, kakor pač bolje kaže. To je, podaja se, kaj bi se z bikom bodel. Pot najmanjšega odpora velja celo za življenjsko modrost. Resni ljudje seveda razmišljajo o smislu življenja, o vseh teh vprašanjih, ki ste jih nakazali. Ti potem tudi dobijo odgovor na ta vprašanja in jih mora tako razmišljanje pripeljati do narodnostne zavesti. Večina pa v današnjih razmerah porabniške miselnosti ne razmišlja o teh rečeh. Tudi to je eden izmed razlogov za upadanje narodne zavesti. Vedno znova opažam: boj za vrednoto zavestne narodnosti je boj za vrednote nasploh, boj proti sekularizaciji na vsej črti.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Novomašnik Tomaž Holmar 1931

Upadanje slovenstva na Koroškem ni samo boleče, ampak tudi katastrofalno in celo pohujšljivo. Če zaokrožimo številke, dobimo naslednja temeljna dejstva te žalostne zgodbe: pred sto leti sto tisoč Slovencev, danes dobrih deset tisoč. Kako si to razlagate, če se sploh strinjate z našim prikazom?
Upadanje slovenstva na Koroškem je kajpada obupen pojav. Kako si ga razložiti? Najpreprostejša razlaga je govorjenje o strahovitem pritisku germanstva, o načrtnem ponemčevanju, o šibkosti majhnega naroda itd. Toda kazati samo na ta dejstva bi bila prepoceni razlaga.
Kadar govorimo o tem vprašanju, moramo seveda pomisliti na pritisk nemškega kolosa, na silno gmoto, ki sega od Hamburga do Karavank in deluje že s svojo velikostjo, tudi če ne bi bilo nobenega načrtnega in zavestnega raznarodovalnega pritiska. Tukaj imamo morda opraviti s silami, ki delujejo samodejno in na ravnini, kamor ne sega zavestna kontrola. Toda čeprav smo pripravljeni vse to upoštevati, nas noče zapustiti stavek, ki ga je povedal koroški pisatelj Florijan Lipuš v nekem nedavnem intervjuju: »Predvsem pa smo sami krivi.« Za katero stran te tehtnice bi se vi odločili?
S tem vprašanjem ste zadeli po mojem prepričanju, ki je rezultat vseh mojih opažanj in razmišljanj o tej stvari, srčiko našega problema. Kar je rekel Lipuš, pravim tudi jaz: »Predvsem smo sami krivi.« Na to sem ob raznih prilikah večkrat opozoril v upanju, da bom izzval kakšno gibanje, ki bi skušalo ta proces upadanja zaustaviti. Doslej sem na takšen odziv zastonj čakal.
Na eni strani brutalna sila, na drugi pa morda ljudstvo, iz katerega se je v teku zgodovine iztočil tisti brezpogojni in primarni pogum, ki ne išče nobene utemeljitve in preprosto je. Kaj je strah?Ali obstaja specifični koroški strah?
Tako je, pogum se je iztočil. Razlag za to je veliko. Ali je »koroški strah« res strah? Morda je to bolj tista plašnost Slovenca pred gospodom, morda občutek manjvrednosti, morda neka hlapčevska miselnost … vse to so radi očitajoče naštevali. Seveda pa je zraven tudi pravi strah, saj je zlasti koroški Nemec lahko tudi brutalno nastopal. Prav posebno pa je učinkoval brutalni nastop nacizma. Človek bi pričakoval, da bo tak nastop izzval pri koroškem Slovencu kljubovalen odpor, toda ne: zlomil mu je hrbtenico.
Rad bi vam povedal dva primera in vas potem vprašal, kako je prišlo do tega, da sta se zgodila. Nekoč – morda je tega že dvajset let – sva se s prijateljem ustavila v slovenski gostilni v Ziljski dolini. Gostilničar je z nama govoril slovensko, ko pa so prišli neki nemško govoreči gostje, je tudi z nama prešel na nemščino. Drugi primer se je zgodil v restavraciji v Radovljici. K mizi, za katero sem sedel, sta stopila mož in žena in me v nemščini vprašala, ali smeta prisesti. Tudi z natakarjem sta se menila po nemško in med sabo tudi. Kar nekaj časa je trajalo, da se je izkazalo, da sta Slovenca iz okolice Baškega jezera. Ali tudi doma govorite nemško? Ja, tudi doma govorijo nemško. »Zaradi otrok. Veste, tako je bolj praktično.«
Kako naj vam to razložim? Za nas Korošce je to tako navaden pojav, da o tem že več ne govorimo. Postregel bi vam lahko s podobno zgodbo, ki sem jo doživel v Sloveniji. Smo nekako tako »vzgojeni«: vpričo Nemca naj Slovenec – morda iz vljudnosti – s Slovencem nemško govori. Primer iz Radovljice pa kar jasno kaže, da se je Slovenec sramoval svojega jezika. Mimogrede: koroški Slovenec se zaradi svoje govorice čuti manjvrednega tudi pred Kranjcem, ker so se Kranjci z neko superiornostjo norčevali iz nje. Tudi zato vlada med koroškimi Slovenci prikrita antipatija do Kranjcev. No, zadnje čase se je ta odnos nekoliko ublažil.
Doslej smo govorili o strahu in pogumu, o spominu in samopozabljenju. Toda ali sta jezik in narodnost takšne vrste lastnina, da se ji ne moremo odpovedati, ne da bi se obenem znašli v območju greha?
Pri tem vprašanju mi prihaja v spomin znamenit koroški duhovnik, Slovenec, ki mi je pravil, kako je v času pred plebiscitom leta 1920, tedaj še bogoslovec, dopovedoval Slovenkam v Rožu, da bi bil smrtni greh, če ne bi glasovale za Jugoslavijo oziroma če bi glasovale za Avstrijo. Ko sem ga poslušal, sem imel vtis, da hoče reči: »To je bilo takrat, danes ne bi več zagovarjal takega stališča.« In kaj naj rečemo danes, ko je toliko grehov »odpravljenih«? Tudi v filmu Vas ob meji pravi pridigar (leta 1919), da je narodnostno odpadništvo zaradi materialnih koristi stvar, ki Bogu ne more biti všeč. Kateri slovenski duhovnik na Koroškem bi si danes upal po Slomškovo povedati ljudem, da je nezvestoba materinemu jeziku, nezvestoba narodu, vprašanje verske vesti?

Tudi telo je naša lastnina, in vendar čutimo, da ga ne smemo poškodovati, kaj šele uničiti. Boste to analogijo odklonili, češ da je pretirana?
Po mojem spoznanju je ta analogija popolnoma pravilna.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prof. Lambert Ehrlich govori skupini študentov na Višarjah konec dvajsetih let

Oprostite, da ženemo pogovor v to smer, a tega ne delamo brez razloga. V začetku januarja letos smo se udeležili simpozija v Tinjah, ki je hotel ugotoviti, kakšne so možnosti, da slovenski jezik in slovenstvo na Koroškem preživita. Veliko se je govorilo o ukrepih, s katerimi bi bilo mogoče to dvoje zaščititi. Glavno besedo je imela, če mi dovolite to besedo, tehnika: časniki, revije, radio, televizija, društva, folklora. Ne mislite, da banaliziramo, toda imeli smo vtis, da se tu postavljajo ograde, v katerih bi bilo morda le mogoče preživeti. Razumemo, da je vse to potrebno in da je vse to zelo pametno. Toda, smo se spraševali, kje pa je tu človek? Ali nima človek razuma? Ali nima človek srca?Ali nima človek vesti? Ali nima človek ponosa? Ali ni človekova notranjost tudi arena svobodne volje? Ali ni zadnji vzgib duha volja, če sledimo Descartesu ali pa če sami ženemo misel do konca? Toda razen besed, ki sta jih povedala vi in profesor Rebula, ni bilo nobenih znakov, da bi simpozij videl v tem kake možnosti. Imeli smo precej porazen vtis, da ostajamo ves čas na obodu. Skoraj si ne upamo reči, toda če v notranjosti, v sredici slovenskega človeka ni več ali se ga še splača držati pri nekakšnem življenju s tolikšnim trudom? Morda ženemo stvari predaleč. Popravite nas, prosim.
Če ste tinjske dneve tako doživeli, vas moram občudovati, ker se je zdelo, da je komaj kdo prišel na take misli. Bistva našega problema se ni nihče dotaknil. Tako sem moral jaz s svojim nastopom in potem še profesor Rebula delati vtis, da sva s svojimi idejami prinesla v potek Tinjskih dni nekaj, kar ne spada zraven, nekaj tujega. Pa je bilo prav, da je kdo povedal tem gospodom, da je njim šlo le za obod, za fasado, nič pa za resničnost pod fasado, znotraj oboda. Kdo, kaj žene stvari predaleč? Nimam vas kaj popravljati. Strinjam se popolnoma z vami.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Višarje okoli leta 1930 – Prof. Lambert Ehrlich s prijatelji

Vse je bilo torej na tehnični ravni; slišali smo nekaj izredno preciznih znanstvenih deskripcij – kulturoloških, socio-kulturoloških, politoloških, semantoloških, dialektoloških itd. – a smo ves čas čutili, da je vse to sicer zelo učeno in koristno, da pa se bomo nazadnje vseeno znašli v praznini. Vedno jasneje nam je postajalo, da bi morali govoriti predvsem o dveh stvareh: o jeziku in narodnosti. Morali bi se dokopati do čim globljega uvida v to, kako bistvena sta za človeka jezik in narodnost in kako zelo je človek poškodovan, če mu ju kdo vzame ali če ju sam zapravi. Zato bi zdaj vprašali vas, ki smo vas v Tinjah spoznali kot občutljivega človeka: Kaj je to, jezik?
Na to vprašanje bi zdajle težko odgovoril s kakšno izčrpno in zadovoljivo definicijo. Kar bom povedal, bo le delen in površen odgovor. Povedal pa bom predvsem, kako jezik jaz doživljam. Že dolgo se zavedam, da jezik ni samo tehnična priprava za komuniciranje, temveč tudi poseben narodov zaklad. Zaklad narodove zgodovine, izkušenj, modrosti. Kot pravi Župančič: »Moj narod star je tisoč let, moj narod moder je kot kralj Matjaž.« Jezik spada k človeku, in sicer tisti jezik, ki je v njegovem organizmu nekako »programiran«. In če človek ne dobi za na pot skozi življenje tega programiranega jezika, mu nekaj manjka, je pohabljen. Ali, kakor pravite vi: oškodovan. Do tega spoznanja sem prišel z razmišljanjem o jeziku in z branjem. Ko sem v družbi prijateljev povedal to svoje mnenje, se je marsikomu zdelo novo, nič kaj sprejemljivo. Znanost ima še veliko nalog!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ko je bil Holmar leta 1935 kaplan v Zagorici v meljski dolini, je obiskal tudi Klek – stoji pri križu na desni

In kaj je narodnost? Kaj se to pravi, biti del naroda? Kako to prispeva k človekovi polnosti tako v tem, kar mu daje, kakor tudi v tem, kar od njega terja?
Lepa vprašanja, ki bi si jih morali mi Slovenci vedno znova postavljati. In na katera se z nekaj besedami ne da zadovoljivo odgovoriti. Pa naj vseeno poskusim. Najprej s primero: narod kot drevo. Drevo, globoko ukoreninjeno, košato razvejeno, bujno zeleneče, bogato obloženo z žarečimi sadeži. Narod sega s svojimi koreninami v nevidni, zato pa nič manj realni božji svet, iz njega zajema svoje življenjske sile, da se razveji v družine, rodove, plemena, da rastejo v njem številni člani, med njimi odličniki, dragoceni misleci, umetniki, znanstveniki, izumitelji, učeniki, preroki. Včasih že grozi nevarnost, da se to drevo posuši, pa vedno spet pridejo leta, da znova bujno ozeleni in na novo zadehti. Zadehti toliko bolj, kolikor bolj zajemajo njegove korenine iz bogastva božjega sveta, iz sveta onstranskih razsežnosti. Tudi tu velja Kristusova prilika o trti in mladiki. Človek, ki se loči, odtrga od svojega naroda, ne more priti do prave polnosti, z današnjo besedo povedano, se ne more prav »uresničiti«. O tem samouresničenju osebnosti se danes toliko govori, kar je spet znamenje, da se v tem tudi veliko greši. Oznanjajo se ideje, ki podirajo narodnostno zavest in ponujajo multikulturnost, integracijo. Ideje, ki bi lahko pomenile obogatitev narodnosti, če bi jih prav razumeli. Rast človeka iz bogastva narodovih vrednot je nekako naravno povezana tudi z dajanjem iz osebnega bogastva v zakladnico narodove kulture. To nujno spada tudi k osebni rasti človeka: daj! Narodnost je torej ena izmed osnovnih življenjskih vrednot.
Povrnimo se k temu, o čemer smo že nekaj rekli, k zvestobi. Zanimalo bi nas naslednje: ali je zvestoba ena ali pa je morda deljiva? Ali bi smeli reči, da ljudje, ki vztrajajo v slovenstvu, vztrajajo tudi v krščanstvu in narobe? Ali pa je tako, da eno ne vpliva na drugo?
Kako bi na to odgovorili učeni filozofi? Mislim, da bi s prav bistroumnimi silogizmi dokazali, da krščanstvo in slovenstvo nista v nujni povezavi. V miselnem svetu golih pojmov bi to že kako držalo. Če pa pogledamo v življenje? Na splošno opažamo tole: človek, ki je trdno zasidran v svojem narodu, je zasidran tudi v krščanski veri. Vsaj pri nas na Koroškem. Slovenski koroški duhovnik si je vedno prizadeval za ohranitev obojega. Zdrav, kremenit značaj hrani, brani vse vrednote, zvestobo narodu, zvestobo Bogu. Vendar si ne bi upal trditi, da je ta povezava narod-krščanstvo nujna. Primeri, da krščanstvo ostane, narodnost pa ne, so tako številni, da ne bi mogli govoriti o izjemah. Pa tudi narobe: narodnost ostane, vernost pa ne. Seveda nastane vprašanje: kje je tu doslednost? Očitno ima življenje svojo logiko.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Farna cerkev v Št. Jakobu nad Krko – Tu je Holmar preživel nacistični čas 1938 – 1945

Mi bi ob tem tvegali naslednjo misel: če krščanstvo ne bi pomagalo človeku vztrajati v slovenstvu, potem bi bilo s tem krščanstvom nekaj narobe, mar ne? Ali ni nekje v krščanski intuiciji tudi ukaz, da sprejmeš svet, v katerega si rojen? Ali ni v krščanstvu vedno tudi takšna ali drugačna naloženost, ki jo je čutil že Vergil?
V krški škofiji so nam slovenskim duhovnikom očitali prehud nacionalizem, kot da nam pomeni narodnost več kakor vera. Vera kot višja vrednota pa ima prednost pred narodnostjo. In kadar se v dušnem pastirstvu postavi vprašanje ali narodnost ali vera, se mora narodnost umakniti. Jaz sem razmišljal takole: ali more to vprašanje sploh kdaj zares nastati? Če bi se moralo slovenstvo zaradi vere umakniti, potem to ni prava Kristusova vera. Gre za izmišljeno dilemo in čudno je, da se postavlja še danes, ko smo ponosni na odkritje »inkulturacije krščanstva«.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Homar pri obirski podružnici v Kortah – na levi sedi kipar France Gorše

Zdaj je morda že čas, da vam razkrijemo pravi vzrok, zakaj smo vas prosili za ta pogovor. Hoteti biti to, kar si, vprašanje zvestobe, še zdaleč ni samo koroško vprašanje. Ali pa primorsko ali tržaško. To je slovensko vprašanje par excellence. Na to smo bili v Tinjah boleče opozorjeni. In ko smo bili opozorjeni, smo v trenutku uvideli, da smo bili opozorjeni upravičeno. Ena od udeleženk popoldanske okrogle mize nam je zatrdila, da dobro ve, kako je s slovenskim jezikom in slovensko narodno zavestjo na Koroškem, da pa razmere v Sloveniji, ki jih kar dobro pozna, niso boljše, ampak celo slabše. Tam da se za narodno in jezikovno zavest niti toliko ne trudijo kot na Koroškem. Ta pravzaprav obrobna opazka je sprožila v nas verigo vprašanj: Kaj je z nami? Kakšna prihodnost se nam obeta? Kaj moramo storiti? Morda boste rekli, da niste pravi človek za to vprašanje, a vseeno: Kaj moramo storiti, gospod župnik?
Vidite, tudi vi čutite, da nisem pravi človek za to vprašanje. Kdo se meni za ubogega upravitelja majhne gorjanske fare v zakotju sveta? A vseeno … « Danes, ko je na svetu toliko predrznih ljudi, predrznih v slabem, v zlu, naj bom nekoliko predrzen še jaz. Ker vem, da si prizadevam za velike vrednote, vem tudi, da ne smem molčati. Kaj naj storimo? Karkoli povem, bo pač le nasvet, ki se izgubi med vsemi drugimi kot tista znamenita igla v senu. A vseeno: spremembe, prenova, preobrat v boljši svet pride lahko od kakšne velike osebnosti, od kakšnega preroka. Tak prerok je milost, ki jo prejmemo, če je tako Vladarju vseh narodov prav. Medtem ko prosimo za to milost, pa ima vsak pošten Slovenec, vsak na svojem področju sveto dolžnost, da se bori za ta boljši svet. Ne pomilujmo se, ne vzdihujmo, krepko, odločno in pogumno poprimimo za delo po vseh pravilih, ki veljajo za krščanskega delavca.
Dovolite, da gremo še malo naprej? Ko ljudje od Nove Slovenske zaveze hodimo po notranjskih, dolenjskih in gorenjskih krajih, doživljamo včasih presenetljive reči. Zgodi se, da ljudje, ki so doživeli hude krivice in so morali pretrpeti žaljive in neznosne udarce, o tem nočejo govoriti. Vemo, da so jih preganjali, da so jih zapostavljali, jih poniževali, jim nesramno jemali osnovni ugled. Toda, ali ni v njih rasel upor, ali se ni v prisilnem molku v njih ostril spomin? Zgodi se celo, da očetov ali bratov ali sinov ne dovolijo zapisati na spominske plošče! Vemo, da je bilo strašno nasilje, toda ali ni naravno, da nasilje povzroča upor in spomin, ne pa vdaje? Iz kakšnega testa smo? Kateri vzorec je zapisan v našo snov?
Nočejo govoriti. Ta pojav se mi zdi podoben tistemu, da vojaki, ki so doživeli razne grozote vojne, o njih nočejo govoriti. Vprašanje za psihologa. Tudi meni se zdi, da je tu neka nenaravna vdanost namesto odpora, namesto boja proti nasilju, krivici. Morebiti je bolečina, zadana njihovi duši, tako neznanska, da zaduši vsako drugačno odzivanje. Prav imate, da hodite k njim, da morebiti le vzbudite v njih drugačen odziv na doživete strahote. Dokler si bomo zatiskali oči pred resničnostjo, bo velika nesreča, ki nas je zadela, ostala v narodu kot nezaceljena rana in bo povzročala vedno nove motnje. Zato vas prosim in rotim: pomagajte, da se ta rana dodobra razkrije in da dobi prave zdravnike. Razkrivanju in celjenju rane se upirajo le zločinci, ki so vse to zlo zagrešili. Naš molk bi v tem primeru pomenil podporo zločincem. Veselim se, da vidim v Sloveniji odločne, odlične sile na delu za ozdravitev vseh številnih ran našega naroda. Posebno sem vesel vaše revije Zaveza. Šele nedavno sem imel priložnost, da sem jo spoznal. Ob njej se mi je okrepila vera v zdravo prihodnost Slovencev. Hvala vam!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jezus pred Pilatom – Freska iz 14. stoletja v obirski župni cerkvi

S temi razmišljanji se dotikamo bistvenih vprašanj slovenstva. Na tinjski okrogli mizi je nekdo – zdi se mi, da je rekel, da je sicer iz agnostičnega tabora – izrekel lepo priznanje katoliški Cerkvi na Koroškem. Ali je to splošno mnenje? Spominjam se neke druge tinjske okrogle mize, na kateri sem sodeloval tudi sam. Tam sem doživel nekaj, kar me je zelo prizadelo. Vstal je namreč nekdo in napadel župnika Zaletela s tako penastim sovraštvom, da česa niti približno podobnega nisem videl doma v komunističnem štiridesetletju. Vsem je bilo jasno, da je napad popolnoma neosnovan. Odkrila se mi je neka nova, dotlej neznana poteza koroškega levičarstva. Kaj mislite o tem in kako vidite vlogo slovenskega katoliškega duhovnika danes, bodisi na tej bodisi na oni strani Karavank?
Katoliška Cerkev na Koroškem seveda ni bila v vseh časih to, kar je danes. Danes moramo velikemu delu nemške duhovščine s škofom vred priznati, da skuša razmerje med Slovenci in Nemci urediti v krščanskem duhu. Posamezni primeri govorijo sicer proti, na splošno pa je zaznavna dobra volja. S tem se veča upanje, da se bo tudi ljudstvo nekoč znašlo v krščanskih vodah miru in pravičnosti.
Nekaj drugega pa so koroški levičarji, a tudi te je treba različno presojati. Eni so kar zmerni, drugi pa silno strupeni. Duhovniku ne preostane drugega, kot da deluje kot duhovnik in se ne meni za strup, ki ga trosijo nasprotniki. Duhovnik je tisti, ki s tihim, vztrajnim dušnopastirskim delovanjem ohranja, varuje tudi slovenstvo, našo identiteto. Isto velja tudi za duhovnika v Sloveniji. To tiho, vztrajno, požrtvovalno delo duhovnika v slovenskem narodu gre skozi vsa dolga stoletja od pokristjanjenja dalje. Neki slovenski pisatelj, ne duhovnik, je lepo zapisal: »Brez slovenskega duhovnika bi ne bilo slovenskega naroda.«
Zdi se, da postkomunistična levica v Sloveniji želi sprožiti kulturni boj. Del katere strategije bi to utegnilo biti? Predvsem pa, kaj napraviti, da se prepreči?
Tudi to vprašanje ima mere, ki so za provizorčka v zakotni fari vse prevelike. Če izzovejo kulturni boj naši bratje na nasprotni strani, ga moramo pač sprejeti. In sprejmimo ga z vsem krščanskim pogumom in odločnostjo. Razbitega in razdejanega je že toliko, da več škode že ne more biti. Od našega poguma pa je odvisno, da se boj izteče v našo korist. Hoteti preprečiti? Že, pa ne za vsako ceno. Za resnico in pravico ni nobene cene.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Obirska župna cerkev Sv. Janeza Krstnika

Gospod župnik, ali bi kot duhovnik in kot Slovenec hoteli povedati kaj spodbudnega vsem tistim, ki jih doseže naša revija? Zaveza ima prijatelje ne samo v Sloveniji in Evropi, ampak tudi v Argentini, v Združenih državah, v Kanadi in v Avstraliji.
Ko sem govoril s prijateljem o samostojni Sloveniji, je kot »pravi Slovenec« zdihnil: kako bo mogla obstati? Kam se bomo naslonili? Postal sem hud. Saj so države, ki so manjše kot Slovenija, pa vendar obstajajo. Kam naj se naslonimo? Sami moramo biti tako močni, da bomo sami stali! Kar naprej tarnamo, da smo majhni, vedno iščemo pomoč. Malodušnost! Velikodušnost bo naredila, da bo narod velik. Ko je nemški škorenj zakorakal po Evropi in prišel v Avstrijo in tako k nam na Koroško, smo koroški Slovenci začutili, kaj nam grozi. Toda na dnu duše nam je tlela vera: končno ne bo zmagal. V tistih dneh smo se prijatelji zbirali pri uredniku Koroškega Slovenca v prostorih Slovenske krščanske socialne zveze (ustanovitelj L. Ehrlich). Na lepem je tam vzniknila zamisel: Miklova Zala kot opera. Mi, koroški Slovenci, smo bili takrat Miklova Zala, odvedel nas bo današnji Turek. Usedel sem se in v eni noči napisal libreto za najpomembnejši del zamišljene opere: Svatba. Mojstrsko ga je uglasbil rojak Miklove Zale g. Tone Nagel. Ta del opere se končuje z mogočnim zborom vseh svatov: »Živeti hočemo. Ne v turškem robstvu in zablodi, le v božji službi in svobodi. Živeti hočemo!« Ne v zablodi nacizma, fašizma, komunizma, marveč le v službi Bogu, ki je naš edini gospod, kar pomeni neodvisnost od katere koli človeške oblasti. Tako hočemo živeti. Naše korenine segajo v absolutno neskončnost. Iz nje prihaja naše življenje, vanjo se steka. V tej zavesti se ne plašimo, naj bodo oblaki še tako črni. Naj nasprotne sile še tako zavračajo spravo in zavirajo pravično poravnavo, naj se še tako krčevito oprijemajo oblasti, naj teptajo naše vrednote in svetinje, naj lažejo in še vedno trosijo strup svojih zmot, naša volja do življenja, do naše istovetnosti, do resnice in pravice je močnejša. Kakšna sanja je bila samostojna, svobodna Slovenija še takrat, ko je nam, mladim ljudem, kazal vizijo neodvisne Slovenije naš prerok na gori profesor dr. Lambert Ehrlich na Višarjah. Sanja je zdaj v glavnem uresničena. In kolikor še ni, je naša vesela, lepa in velika naloga, da jo uresničimo do konca. Do njene idealne polnosti. Tarnanje, samopomilovalno zdihovanje je zlasti danes popolnoma neumestno. Z vsemi silami, z vsem pogumom, odločnostjo, delavnostjo, z vso ljubeznijo posvetimo življenje svojemu narodu, temu »edinstveno žilavemu narodu sredi Evrope«, kot je zapisal Ciril Žebot.
Gospod Holmar, hvala za prijazen sprejem in zanimiv pogovor. Bog vas živi!