Avtor: Arturo Uslar Pietri

Besedilo je prevedel Branko Rebozov /Argentina/
Mnogo modrih opazovalcev se strinja z mnenjem, da se je strahotno, nasilno, nespametno in cinično 20. stoletje začelo z izbruhom prve svetovne vojne ter se nenadno končalo leta 1989 s sesutjem Sovjetske zveze in komunističnega sistema. To je bilo sorazmerno kratko obdobje, vendar neverjetno napeto; vsekakor je v mnogih ozirih spremenilo človekovo mentaliteto in povzročilo velike materialne, moralne in umske spremembe, katerih prave razsežnosti ter njihovih silnih učinkov še ne moremo oceniti v vsej njihovi daljnosežnosti. Lahko pa trdimo brez strahu, da bi se motili, da je bilo v tem kratkem času toliko usodnih sprememb, prevratov in kriz in s tolikimi posledicami, da bi bila zanje poprej potrebna cela stoletja, da bi se zgodili.
Prejšnje spremembe v človekovi kulturi in miselnosti so se dogajale počasi. Počasi je potekal prehod iz srednjega veka v renesanso in tudi moderna doba od 10. stoletja dalje se je oblikovala počasi. Prav tako počasi so se širile ideje in težnje, ki jih imenujemo razsvetljenstvo. Upravičeno se je mislilo, da je 19. stoletje v bistvu trajalo od 1789 do 1914, to je od francoske revolucije do prve svetovne vojne. V kratkem obdobju, ki ne presega 75 let (1914–1989), pa je človek doživel na vseh poljih mišljenja in človeških izkušenj tako radikalne spremembe, da lahko mirne duše rečemo, da se v današnjem svetu ni ohranilo nič, kar je živelo v svetu iz 1914.
Dovolj si je predstavljati – to bi bila plodovita intelektualna vaja za učenje – travmatično ter obupno reakcijo, kakršno bi imeli ljudje, kot so bili Oscar Wilde, Paul Valery, Gabriele D’Annunzio, Thomas Mann, če bi se iznenada vrnili v današnji svet. Očitno je, da bi razumeli zelo malo, kar bi videli okoli sebe; čutili bi se popolne tujce, izključene, in zelo verjetno je, da bi prišli do zaključka, da je bilo življenje v njihovem času boljše, intelektualno in družbeno vrednejše in dostojnejše.

Težak napor

Človek je bil vedno kompliciran in protisloven, ker je edino živeče bitje, v katerem se odigrava tisto nerazrešljivo stalno protislovje med duhovnim in fiziološkim, med telesom in dušo, med realnostjo in domišljijo, protislovje, ki ni bilo nikoli razrešeno in ki je poglavitni vir vsake umetnosti in vsake filozofije, pa tudi bistvo človekove pogojenosti. Lahko bi rekli, da ves napor vseh zaporednih civilizacij ni obstajal v ničemer drugem kot v iskanju, kako doseči spravo med nagoni in razumom, med angelom in živaljo, kar je bil osnovni vzrok velikih umskih in družbenih uspehov, katere je človek dosegal v svoji dolgi zgodovini. Vzgoja ni bila od začetkov nič drugega kot en sam nenehen napor, kako narediti človeka boljšega ter ga dvigniti nad njegove nagone.
Bili so časi, ki jih danes po krivici zaničujemo, in ne brez nespameti; časi, kot je bila viktorijanska doba v Angliji in po vsem Zahodu; časi, v katerih so se ustvarjali nekateri ideali, pravila za vedenje, družbeni predpisi za navade in obnašanje, predsodki in načela, ki so kaj lahko dosegli stopnjo smešnosti in nevzdržnosti. Vendar pa je na dnu viktorijanskega hotenja po dostojnem in častnem življenju obstajalo eno samo prepričanje: da je človek vzgojljivo bitje in da ga je mogoče s pomočjo vzgoje dvigniti nad njegove instinkte.

Proust

Ne bi bilo težko predstavljati si, kaj bi mislil človek z izobrazbo ter kulturno tradicijo Marcela Prousta o rabi, navadah, obnašanju, o načinu obnašanja, o govorjenju; in kako bi tak človek živel v skladu z današnjim svetom, v katerem prevladuje odpor proti vsemu, kar bi pomenilo rafiniranost, mišljenjsko višino, skrb za dostojnost ter spoštljivo zadržanje in prizadevanje za boljši fizični in moralni izgled.
Ne smemo pozabiti, da so nekoč rekli, da je hlinjenje neka vrsta davka, ki ga grde razvade plačujejo kreposti, izkazujoč ji na ta način svojo pokorščino. Čista resnica je, da je svet postal obupno obscen. Aktualna družbena realnost posameznikov in skupnosti na vse mogoče načine nasprotuje moralnim pravilom in etičnim principom, na katerih je bila zgrajena naša civilizacija. Čudovito vplivna moč radijskih, televizijskih in kinematografskih sporočil, ki bi lahko bila najizrazitejše sredstvo za vzgojo množic, o kakršni človek niti sanjal ni, je prišla pod oblast pokvarjenosti, spolnosti in nasilja. Junaki in vzori, katere ti množični mediji prikazujejo s tako silovito vplivnostjo, si prizadevajo na različne načine povzdigniti polnost najelementarnejših, najnižjih instinktov ter ustvarjati nekaj, česar ne moremo imenovati niti vrednotiti drugače kot neizmerno moralno praznoto za večino ljudi.
Od davnih klasičnih časov so ljudje zavračali obsceno, prostaško, sploh vse, kar je odkrito nasprotovalo sramežljivosti in dostojnosti ali jo žalilo. V naših množičnih medijih pa surovost, cinizem, nevljudnost, pokvarjenost ter grobost in nasilje prevladujejo z najnesramnejšo vztrajnostjo.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Poplava Simon Dan

Brezumni nagoni

Nasilje v vseh mogočih oblikah se je razširilo po svetu. Nasilje je najožje povezano s fanatizmom, brezumnim sovraštvom ter z najbolj protisocialnim človeškim nagonom. Ni dneva, da nas ne bi množični mediji zasuli s strahotami, v katere se izliva ta svet iracionalnih nagonov, kot so razstrelitev zgradbe v Oklahoma Cityju, strupeni plini v podzemni železnici v Tokiu ali nikoli končana vojna med Arabci in Židi na Bližnjem vzhodu. Nagnusen je tudi spektakel vojne v Bosni, kjer se že po treh letih z vednostjo ter potrpežljivostjo velesil nadaljujejo genocidni boji, ki nimajo nobene racionalne upravičenosti. Imamo primer Čečenije v Rusiji ter pošasten izbruh rasnega sovraštva, zaradi katerega krvavi Ruanda.
Nikoli prej ni svet živel v tako globoko obsceni dobi, tako nasprotni vsem principom, ki so dopuščali ustvarjanje civilizacij. Zunaj takega položaja nimajo misleči ljudje vsega sveta bolj nujne naloge, kot priti do dna temu, kako je moglo človeštvo priti do tako nevarnega stanja, ki nas približuje nihilizmu, in, kar je še važnejše – kaj bi lahko pametnega storili, da bi se začeli reševati iz njega.