Revija NSZ

Pesem domobranskih mater

Jun 1, 1996 - 2 minute read -

Avtor: Ivanka Kozlevčar



Vaša telesa trohnijo skrita v breznih,

v starih rudniških rovih,

v zemlji pod kupi smeti in odpadkov

neusmiljenega, divjega časa.


S prevaro so vas izročili krvnikom,

skrivno vozili na morišča,

zvezane, sestradane, pretepene,

v temnih nočeh, v zaklenjenih vagonih,

pokritih kamionih.

Skrivali so vaš križev pot,

vašo bridko smrt.

Skrivali so svoj zločin.


Me pa smo čakale,

da se vrne kdo živ,

se od daleč kdo javi čez čas.

Kako bi pobili vse vas?

Ko bi le mogle dobiti kak glas.


Pa je vstajal dvom,

pa je rastel obup.

Moj Bog, kaj je res?

Pa da bi pobili vse štiri,

pa moje tri,

pa mojega edinega!


Kako da si to dopustil,

kako da si nas zapustil?

Pa smo te zanje vsak dan prosile,

pa smo zanje vsak dan molile.

Moj Bog, zakaj?


In taka grozna smrt!

Moj sin, si padel v jamo še živ,

so te vrgli v rudniške rove,

te je kdo pobil za zabavo?

So te onemoglega pohodili na poti,

so ti izbili zobe, moj mož?


Ste res vsi mrtvi?

Kako naj živimo s to grozo?

Pa ste začeli hoditi k nam

ob večerih, ko smo molile,

na košenine, ko smo kosile

z bolečino v pasu od svita do vročega dne,

na njive, ko smo orale in žele,

v kuhinje, ko smo mesile kruh.


In v sanjah ste se prijazno smehljali,

kakor da ni bilo muk,

kakor da bi nam radi pomagali.

Pa smo vam vzdržale

za otroke, za starčke, za ljubi dom.


Vaša telesa trohnijo skrita v breznih,

v starih rudniških rovih,

v zemlji pod kupi smeti in odpadkov

neusmiljenega, divjega časa.


Ko bi nam dali vaša mrtva telesa,

bi umile vaše bridke rane,

ovile jih gola v dišeče platno,

v belo platno iz starih skrinj,

položile jih v bele krste,

v bele krste fantovske mladosti.


Odnesle bi vas v prazne domove,

s starčki in otroki bedele ob vas

in molile, dokler bi vas ne odnesli skoz vas

in bi na koncu pri zadnji hiši postali

in bi nekdo prosil za zamero,

za naš in vaš dolg pred Bogom.


In ko bi se zbrale vse bele krste,

sto in sto belih krst pri vseh farah,

in ko bi zazvonilo za pokop –

ljubi Bog, tega ne bi prestale.


Tako pa smo tiho trpele,

dokler ni prišla vrsta na nas

in smo omahile za vami.



Avtor: Mirko Kambič. Pa smo vzdržale za otroke – za boljši čas Mirko Kambič

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pa smo vzdržale za otroke – za boljši čas Mirko Kambič



Tags:

Rog Ona