Avtor: Justin Stanovnik

V soboto, 16. marca, so nekateri časopisi objavili deklarativno besedilo z naslovom Pobuda za ponovno presojo slovenskega narodnega položaja. Besedilo nosi naslov Pobuda, ker naj bi sprožila in utemeljila potrebo po posebni ustanovi, ki naj bi iskala »odgovore na nekatera bistvena eksistenčna vprašanja slovenskega naroda«. Dober mesec pred tem je bil v Podvinu osnutek tega besedila prebran in dan v presojo zboru kakih sto vidnejših izobražencev s področja politike in kulture. Pod Pobudo samo stoji devet imen znanih in uglednih predstavnikov javnega življenja, ki jih imamo tako lahko za avtorje in soavtorje besedila.



Besedilo ima značaj izjave – čeprav so v njej poleg deklarativnih tudi analitične prvine – in je razdeljena na tri dele. Prvi nas seznani z nekaterimi momenti, povezanimi z nastankom slovenske države, in se konča z ugotovitvijo, da je poglavitni smoter države ohranjanje narodne istovetnosti. Drugi govori o političnih in upravnih ustanovah nove države, ozre pa se tudi na široko in pisano področje obnavljajoče se civilne družbe. Ta del predstavlja nekakšne cahiers des doleances, saj se vsa opažanja iztečejo v ugotovitev, da država v nobenem od njenih delov ne deluje. Tretji del je najdaljši in obravnava mesto Slovenije v kontekstu mednarodnih sil. Posebej se ustavi pri raznih oblikah evropskega združevanja; predvsem ji razumljivo gre za Evropsko zvezo. Pisci Pobude vidijo tu nujnost slovenske udeleženosti, a hkrati svarijo pred prehitrimi, nepretehtanimi in nezavarovanimi odločitvami.


Dve stvari sta nas nagnili, da smo se branja lotili z velikim veseljem in velikimi pričakovanji. Najprej je bilo tu impresivno sito podvinskega izobraženskega srečanja, predvsem in posebej pa seveda imena podpisnikov. Ta so nas takoj opozorila, da so za njimi ljudje, ki že poldrugo desetletje stojijo v ospredju gibanja za politično in kulturno prenovo naroda, da so to ljudje, ki s strokovno obveščenostjo združujejo politično prisebnost, kulturno prizadetost in duhovno občutljivost. Druga stvar pa je bila čas. Tudi v povprečnem bralcu se je namreč nakopičilo toliko zaskrbljujočih opažanj, da je z veliko notranjo pripravljenostjo sprejel pobudo, da se vsi za trenutek ustavimo in pogledamo, kaj se je z nami zgodilo, kaj smo in kaj bi hoteli biti. Temu spoznanju se je pridružila še določena urgentnost – da stvari ne bodo trpele predolgega odlašanja – in bolj ali manj jasno spoznanje, da so vprašanja, ki jih moramo tako nujno rešiti, predvsem politična vprašanja. Ali drugače: da je čas, ki ga živimo, urgenten politični čas.
Toda čudno! Kljub temu in kljub nespornemu dejstvu, da je Pobuda zadela na prenekatero spoznanje, ki ni moglo, da bralcev ne bi presenetilo ali kot resničnost ali kot perspektiva, je Pobuda ostala domala neopažena. To je že samo po sebi zanimivo vprašanje, morda že kar del prihodnjega programa. Mi mu tu ne bomo mogli posvetiti večje pozornosti. Uvodoma se bomo omejili na ugotovitev, da Pobuda, kot inicialno miselno dejanje, nudi ne samo primeren okvir za analizo obstoječega stanja, ampak tudi smernice, ki utegnejo pripeljati k tehtnim programskim uvidom. Želimo, da to ostane naša osnovna trditev, čeprav bomo večji del našega razmišljanja posvetili nečemu, kar smo v Pobudi ali pogrešili ali pa našli predstavljeno na način, ki mu ne moremo v celoti pritrditi. In to kljub temu, še dodajmo, da omenjeno umanjkanje ne zadeva samo del obravnavanega besedila, ampak na svoj način vpliva na celoto.

Gre za preteklost – za zgodovino

Paul Ricoeur povzema za Janom Patočko misel o tridimenzionalnosti evropskega človeka. Imena za to trojno razsežnost so: filozofija - politika - zgodovina. Če upoštevamo Aristotelov kulturnopolitični program, potem vidimo, da je prvi dve razsežnosti evidentirala ali registrirala že antika. Aristotel namreč pravi, da je človeku mogoče »dobro živeti« – v pomenu prav živeti – samo v polisu: samo tu lahko razvije svoje možnosti in postane to, kar potencialno je. Tisto, kar je več od golega obstajanja in je možno samo v državi, je povzeto v dvojem: teorija in politika. Od treh razsežnosti človeka je torej samo zgodovina pristopila k človeku kot novoveško bitno določilo. Za Patočko je zgodovina najprej izraz za poseben modus človekovega obstajanja: za njegovo vprašljivost. Toda vprašljivost človeka ne vleče navzdol v nesmisel, ampak je v njej zahteva po iskanju smisla. To iskanje določata dva sokratska ukaza: skrb za dušo in raziskovanje samega sebe ali samospraševanje. Za to pa se mora človek odločiti – v njem se mora zgoditi metanoia ali spreobrnitev. Zgodovina, ne da bi nehala biti polje, v katerem se človek skuša kot vprašljivega, postane torej tudi polje najdevanja smisla in smeri.

Avtor slike: Izidor Mole

Opis slike: Vas pod hribom Izidor Mole

V navedenem razvoju smo našli zgodovino kot ontološko določilo človeka. Toda empirična preteklost ne ostaja povsem zunaj, saj predstavlja s svojimi zagonetkami in paradoksi del človekove vprašljivosti; ko človek išče smisel in smer, se mora spopasti tudi s to svojo konkretno vprašljivostjo, ki je locirana v preteklost. S to kratko skico smo hoteli pokazati iz nekoliko širšega razgleda na pomembnost zgodovine za človekovo pozicijo v času in prostoru – tudi politično, tudi kulturno.
Vrnimo se sedaj k Pobudi, in sicer najprej k tistemu delu, v katerem je preteklost sicer prisotna, a je prisotna na način, ki nam ne dovoljuje, da bi jo sprejeli v celoti. Omogoča namreč določene sklepe, ki niso samo napačni, ampak tudi zmotni in zavajajoči.

V prvem delu srečamo trditev, da je »ideja o samoodločbi naroda in o nacionalni državi« nastala in tudi zamrla med drugo svetovno vojno. Pobuda ne pove, v okviru katerega gibanja je nastala in kdo jo je promoviral.

Toda ker se, še na koncu istega odstavka, tudi o boju za demokracijo in slovensko državo v osemdesetih letih govori kot o »narodnoosvobodilnem gibanju«, ki je eden od obeh uradnih izrazov za komunistično enobejevstvo, tudi »idejo o samoodločbi naroda in o nacionalni državi« med vojno zaradi te besedne soseščine postavljamo v ta okvir. S tem pa se odprejo zelo resni pomisleki. Stvarni politični cilj komunističnega enobeja ni bil država, ki bi jo lahko imeli za eno od inačic novoveške liberalne države, ampak partijska država. Partijska država pa ni država sui iuris, ampak je psevdodržava, opičja retorična tvorba, simia rei publicae, prostor, kamor se naseli partijska volja in ga spremeni v svoje orodje. Tako partijska država, paradoksno, uresniči nalogo, ki jo je Marx določil meščanski državi: postane namreč sredstvo, s katerim partija zatira avtentično civilno družbo, namesto da bi ji zagotavljala osnovno svobodo, kot to dela pravna liberalna država. Tisto, kar je komunistična enobe uresničevala med vojno, torej ni bila »nacionalna država«, da »samoodločbe naroda« niti ne omenjamo. Iz enakih razlogov tudi »slovenska vojska« nikoli ni bila »dejavnik samostojne državnosti«, ne po njeni ukinitvi ne pred njo. Poleg tega oznaka »narodnoosvobodilno gibanje« za emancipacijske boje v osemdesetih letih ustvarja s svojo formulacijo vtis lažne kontinuitete, ki jo sicer poznamo iz tekoče neokumunistične retorike.
Iz podobnih razlogov ostaja nedoločena in medla tudi sintagma »narodova istovetnost«. Če istovetnost pomeni pokritost z nečim, potem tu nastane vprašanje, katero narodovo uresničenost bomo izbrali in jo priznali tako za svojo, da se bomo pripravljeni z njo poistiti. Če narodu, kakršen je tukaj in sedaj, izmaknemo izpod nog to, kar ga je naredilo, njegovo preteklost, njegovo zgodovino – kaj nam ostane? Zato mislimo, da je stavek v 4. poglavju prvega dela zelo pomanjkljiv in nedorečen: »S tem dejanjem (s plebiscitom, op. p.) smo izrazili svojo voljo do svoje narodne istovetnosti in odločenost, da jo ohranimo in razvijamo.« Kako naj kaj razvijamo, če ne vemo, kaj tisto je? Ves slovenski problem je sedaj zajet v vprašanje: Kaj smo? To je vprašanje, ki je na vrhu vseh vprašanj, saj se je odgovornost za našo usodo z obstojem lastne države do skrajnih možnosti zožila na nas same. Odgovornost subjekta sicer ni nikoli absolutna. Toda narod, ki je dosegel najvišjo politično spopolnitev – svojo državnost – je s tem praktično prevzel nase vso odgovornost zase. To je nazadnje politična in moralna vsebina besede suverenost. Zato moramo vedeti, kaj smo, in na kaj mislimo, kadar govorimo o svoji istovetnosti.
Tretji primer za preteklost, ki je sicer prisotna, a ne tako, da bi bili lahko z njo zadovoljni – poleg tega pa, kakor bomo videli, tudi implicitno vključuje odsotnost neke zgodovine – je trditev, da so se »nove slovenske demokratske stranke in nova demokratična država hranile« iz Nove revije, iz pisateljske ustave, iz organizacije slovenskih pisateljev in množičnih zborovanj. Na prvi pogled in za mnoge ljudi, ki se z njo zadovoljijo, je to res. Če pa trditev razvijamo in si jo ogledamo na ozadju celotnega časa, pa izgubi svojo preprosto prepričevalnost in postane nepopolna. Molče gre namreč preko dejstva, da zavestnim demokratičnim silam, ki so zgoraj navedene, ne bi bilo usojeno dolgo življenje, ko jih ne bi že čakala pripravljena politična substanca, ki je zaradi svoje tako ali drugače določene drugačnosti predstavljala snov, na kateri se je lahko uveljavila nova demokratična volja. Politične sile, o katerih govori Pobuda, niso – potem ko se je odprla možnost, da so se družbeno formulirale – našle praznega prostora, ampak so se lahko oprle na široko zasnovan demokratični milje, ki ga niso same ustvarile: na primer na tistega, ki je nosil v sebi spomin na svoj boj za demokratične vrednote med državljansko vojno, zlasti pa seveda na slovenske katoličane, ki so sicer v monolitnem svetu vseskozi živeli in nosili tako rekoč institucionalno drugačnost.


Dejstvo je, da so tako kot pisci Pobude tudi politične sile iz leta 1990 in 1991 živele v veri, da delujejo iz lastnih moči in lastnih uvidov: da živijo zgolj iz svojega časa. V zanosu mladostnega prebujenja so videle samo sebe: izključile so zgodovino in se omejile na sedanjost. To jim je omogočilo samo polovično življenje in s polovičnim izidom se je končal tudi njihov zgodovinski poseg. Danes to vsi dobro vemo. S solo akcijo so izključili demokratični potencial, ki se je v narodu zgodovinsko nakopičil. Ali drugače: niso v celoti prevzeli vodstvene vloge. Tako je še danes. Od dveh nalog, ki jih je čas postavil prednje, so zadovoljivo rešili samo eno, druga pa je ostala ne samo nedokončana, ampak se je z njo zgodilo nekaj neprimerno hujšega: nedemokratične ideološke prvine monolitne preteklosti so se v odsotnosti zgodovinske zavesti novih sil tako zajedle v narodovo miselno in družbeno substanco, da so si tam našle trajno domovanje. Facit te zgodbe je torej ta, da samostojno državo imamo, nimamo pa demokratične kulture. Toda to dvoje je soodvisno, kar se bo prej ali slej pokazalo.

Ne da bi si domišljali, da smo odkrili vzrok opisanemu stanju, moramo le pokazati na neko dejstvo, ki je tu, če že ni bilo vzrok, je neko vlogo le imelo. Gre za veliko in presenetljivo razliko, ki obstaja med kulturnimi in političnimi prvinami, kot sta jezik in narodnost na eni strani in duhovna, osebna ter politična svoboda na drugi. Razlika je v stopnji občutljivosti in v dostopnosti. Vprašanje jezika in narodnosti se dotakne slehernika; če sta žaljena jezik in narodnost, je prizadeto »pračulo naroda«, kot pravi Svetozar Džuretić. To se je drastično pokazalo med vojno, ko so komunisti na tem zgradili svoj revolucionarni projekt. Politična in duhovna svoboda pa sta bili na drugi strani vedno domena narodove elite, šolane in nešolane, in šele preko nje je svoboda postala vrednota za širšo narodovo dušo. Šele preko nje je svoboda postala del kulture, iz katere potem živi narod kot celota. Eno od šokantnih spoznanj, s katerim nas je seznanil totalitarni čas, se je dotaknilo tudi tega področja. Videli smo – vsak človeški stik, vsak pogovor nas je o tem prepričeval – kako pohujšljivo malo ljudi potrebuje svobodo. Kako malo ljudi je bilo žaljenih, ko se jim je svoboda flagrantno jemala!
Dejstvo, da leta 1990 niso bili postavljeni temelji, na katerih bi se lahko gradila demokratična kultura, kaže na to, s kako skromnimi političnimi uvidi se je tedanja politična elita zadovoljevala. Dovolila je, da jo je obvladala miselnost – ki bi ji lahko očitali oholost, ko bi bila do kraja doumljena – da je mogoče obstajati brez zgodovine. Toda človek je bitje, ki brez uzemljitve v preteklost ne more obstajati. Kdor se temu ne pokorava, je v nevarnosti, da naredi prestopek, ki so mu Grki rekli hybris in ki ga bogovi vedno kaznujejo.
Včasih pa v Pobudi ne gre samo za preteklost, pri kateri kaj pogrešamo, ampak določene preteklosti v njej sploh ni. Med koncem druge svetovne vojne in osemdesetimi leti je taka lakuna – prazen prostor. Bralec dobi vtis, da so se neke stvari godile med drugo vojno, potem se ni godilo nič, v osemdesetih letih pa so se kar same od sebe, iz neke praznine, začele goditi nove. To obdobje res označuje neka odsotnost – velika odsotnost politike. Toda to še ne pomeni, da se ni godilo nič. Tudi ta doba je, kakor vsaka druga, oblikovala »slovenski svet«. Zakaj se ji pisci Pobude izognejo? Saj bi bilo posebej zanimivo zvedeti, kakšna je bila »duhovna zbranost« v tej dobi. S tem bi se izpostavili vprašanju, ki bi moralo biti v središču zanimanja slehernih projektantov slovenske prihodnosti: Kako smo preživljali totalitarni čas? Kakšne smo se pokazali v totalitarnem času, ki ga imamo lahko po pravici za laboratorijski prostor narodovih duhovnih in kulturnih moči.


Zamolčanost tega dela slovenske zgodovine zadene, kot smo rekli, posebej katoličane, ki so bili v totalitarnem času po sociološki nujnosti poglavitno polje odpora. Najsi so to že hoteli ali ne, jih je za to vlogo določila njihova situacija. Naj danes še tako obžalujemo, da ta odpor ni bil, ne bolj demonstrativen, ampak bolj zavesten in profiliran – bolj disidentski – je kljub temu res, da je obstajal. Ta odpor je partija pričakovala, saj ne manjkajo dokazi, da je imela katoličane za nevarne že same po sebi, ne glede na to, kaj so počeli. Katoličani so namreč že s svojo kulturo predstavljali prostor, kamor partija ni mogla. Ta del zgodovine bi pokazal, če bi bil registriran, da so katoličani vlogo, ki se ji, kakor smo rekli, niso mogli izogniti, tudi plačevali. Dejstva, ki govorijo o tem, so dovolj znana, vsaj za ljudi dobre volje. Toda, značilno, pisci Pobude nimajo oči ne za katoliški upor med vojno in ne za katoliški odpor v času totalitarnega nasilja. Ne gre za to, da bi povzdigovali stran, ki ji pripadamo, gre za analizo časa, ki je nujna za avtentično zavest naroda.

Če imamo Pobudo upravičeno za besedilo, ki naj posreduje javnosti vzgonska spoznanja skupine, ki jo je podpisala, potem moramo reči, da pri vsej lucidnosti, ki jo razodeva besedilo, pri njih pogrešamo žive zgodovinske zavesti. To umanjkanje čutimo toliko bolj, ker novejša zgodovina Slovencev ni tekla v ritmu normalnega časa, ampak so se v njej zgostile sile, ki so nujno prešle v izbruh ali fulguracijo, da uporabimo izraz, ki ga je za tak čas predlagal fizik Weizsacker. To, kar smo dovolili, da se je z nami zgodilo med revolucijo in državljansko vojno, izstopa iz vse naše zgodovine kot nekaj, kar ni z ničimer primerljivo. Razsežnosti tega dogajanja so tako impresivne, da jih ni mogoče ne videti, in njihova intenzivnost tako silovita, da je bilo vse postavljeno pred preizkušnjo: to je bil čas, ko so vse narodove politične, kulturne in duhovne sile pokazale svojo pravo naravo in svojo pravo vrednost; to je bil čas, ko je sleherni človek slej ali prej stal pred odločitvijo za neke vrednote, ki so implicitno pomenile tudi odločitev za življenje in smrt. Tako velik in intenziven je bil ta čas, tako globoke in dokončne so bile odločitve, ki so v njem padale, tako usodne in obstojne in dolgotrajne so bile posledice teh odločitev, da še danes kažejo nad nami svojo moč. Ničesar od tega, kar nas namreč muči, ne moremo niti razumeti, kaj šele razrešiti, če nismo pripravljeni poiskati vzrokov ali v onem vulkanskem vrtincu ali v opustošenosti, ki jo je njegova pot pustila za sabo.

Toda avtorji Pobude niso imeli oči, da bi to videli. Ali pa so jih imeli, pa niso našli poguma, da bi preteklost uredili v zgodbo ali vzorec. Ali pa bi tudi ta pogum še zmogli, pa niso hoteli biti preveč določeni, ker jih je zadrževala ambicija, da bi imela Pobuda odprta vrata za vse. Če je tako, potem je to bila utvara; ne samo zato, ker vseh ljudi nikoli ni mogoče zajeti v načrt te vrste, ampak zato, ker je oni čas, od katerega je današnji tako odvisen, da bi lahko rekli, da je njegova funkcija, bil predvsem tak, da je ločeval ljudi. Kako jih je ločeval? Ne glede na vse siceršnje ločnice so se ljudje tedaj in sedaj razdelili tako, da so se na eni strani znašli tisti, ki so v skupnosti videli stvar vseh ljudi in za vse 1judi, na drugi strani pa tisti, ki so se skupnosti polastili in jo hoteli imeti zase. Iz te osnovne dvojne drže so izhajale in izhajajo vse druge razlike: sprejemanje demokracije in nesprejemanje demokracije, priznavanje vrednot in nepriznavanje vrednot, pristajanje na tradicijo in zavračanje tradicije, pritrjevanje človekovim pravicam in njihovo ignoriranje. Predvsem pa – in to hkrati povzema vse, kar smo ravnokar povedali – izhaja iz dvojnosti te drže tudi odnos do države.


Tako nas je naše razmišljanje pripeljalo do države. Kot smo rekli, govorijo pisci Pobude v drugem poglavju o državi. Vseh šest odstavkov tega poglavja govori samo o eni stvari: da ta država ne deluje. To velja tako za njeno celoto kakor tudi za posamezne dele njene logistične zgradbe. Tu so najprej vse tri veje oblasti, ki nikakor nočejo samostojno in neodvisno zaživeti. Potem je tu državna uprava, ki ne zagotavlja, da bi njene institucije, vsaka na svojem specifičnem področju, ustvarjalno izvajale zakone. Tudi je država daleč od tega, da bi bila socialna, za kakršno se razglaša. Z naravnim bogastvom se slabo, predvsem pa samovoljno in sebično gospodari. Vse to je mogoče zaradi onemoglosti policije, tožilstva in sodstva – o pravni državi še ne moremo govoriti. Tudi civilna družba še ni postavljena, kjer pa je, njenim institucijam ni omogočeno, da bi v celoti opravljale svoje delo. Sredstva obveščanja so enostranska in nestrpna; institucionalnemu krščanstvu se odreka temeljna vloga, ki jo ima v družbi; kultura se mora boriti za osnovno obstajanje.

Bralec se ob tem nujno vpraša, od kod za božjo voljo takšno stanje. Opisane razmere so kljub vsemu zelo presenetljive, posebej če jih primerjamo z veliko zavzetostjo za samostojno državo, ki so jih dali slutiti plebiscitni rezultati. Od kod torej ta groteskni razkorak med nekdanjo voljo in sedanjim zastojem in letargijo? Podoba je – zelo resnična, kakor vsi vemo – da stojimo na gradbišču, kjer so se bila začela neka začetna dela, potem pa je vse zastalo, tako da vse daje žalostno podobo nedokončanosti. Zares, od kod to?
Pobuda ne daje pravega odgovora. Sugestije, ki jih s ponovnim branjem izbrskamo iz besedila, kažejo v dve smeri. Najprej nam je dano slutiti, da nam je zmanjkalo ustvarjalnosti: da so se začetne ideje iztrošile, da ne vemo, »kaj početi s svojo državo«, daje nismo »sposobni upravljati«. To je vrsta namigov, ki se iztečejo v misel, da za vsem ni nič drugega kot neznanje – da ne znamo ali še ne znamo. Potem, ali vmes, pa se oglasijo tudi temnejši toni: da tu ni samo neznanje, neizkušenost in upad življenjskih moči, ampak da so tu na delu neke sile, ki hočejo narediti državo za orodje parcialnih skupinskih in osebnih interesov. Te sile segajo od »organiziranega kriminala« do »politično in finančno privilegiranih ljudi brez vesti in brez vizije«, pa do lobijev, lokalnih in nacionalnih. Skupno jim je to, da njihovo delovanje spreminja državo v orodje novega parazitizma.

Imamo torej dve stvari: nemoč institucij in sile, ki zavestno ovirajo delo z objektivnega državnega rezona. Upali bi si trditi, da to nista dve stvari, ampak ena sama: od obeh dejstev, ki smo jih navedli, druga po mnogih posrednih in neposrednih poteh povzroča prvo. Toda Pobuda se s tem ne ukvarja. Za njene izjave je značilna neopredeljenost. Pred nami se kopičijo amorfne negativitete, ki imajo nazadnje ta učinek, da čutimo, kako nas preplavljajo in nam jemljejo moči. Tu smo spet zadeli na žilo, ki se nam vedno znova pokaže. Nad ljudi, ki so koncipirali in oblikovali Pobudo, je prišla nemesis prezrte zgodovine. Izkazalo se je ponovno, da političnih in kulturnih sil, ki vstopajo v javni prostor, nikoli ni mogoče vrednostno in funkcionalno oceniti v odsotnosti zgodovinskega vedenja. Če to velja za vsak čas, velja to a fortiori za sedanjo slovensko zgodovino, nad katero gospodujejo tri prevažna dejstva ali tri ogromne sence: senca velike fulguracije, senca polstoletne odsotnosti politike in senca, ki jo na nas meče dejstvo, da kultura ni našla moči, da bi o obojem priredila velik vsenarodni pogovor. V takem času je torej treba najprej in predvsem izdelati politično in kulturno identitetno topografijo: kaj je kaj in kdo je kdo. To pa nikomur ne bo uspelo, če se ne bo pripravljen v celoti in brez pridržkov soočiti s preteklostjo.


Žal ljudje, ki stojijo za Pobudo, niso čutili potrebe, da se lotijo tega dela, niti niso nakazali začetnih ali preliminarnih opravil. Vzgon, ki jih je potisnil v določeno delovanje, ni imel v sebi tega duhovnega naboja, da bi razmislili, kaj je oni izbruh pred petdesetimi leti bil, kaj je pomenila in kakšne posledice je pustila polstoletna odsotnost politike in kaj je treba reči o kulturi, ki se, ali noče ali ne more ali ne sme izreči o najbolj določujočih dejstvih preteklosti. Ko smo rekli razmisliti, smo mislili na tako pregnanten in intenziven pomen te besede, da za pogum potem ne bi bilo potrebno posebno odločanje.

S polno zavestjo o tem, kaj smo sami, koliko sami zmoremo, kaj smo sami opustili, koliko nedokončanih stvari leži po poteh, ki smo jih sami prehodili, o tem, kakšne negotovosti in skušnjave nas same obhajajo, ob vedenju o sebi, ki nas dela skromne, a tudi svobodne, ob vsem tem in kljub vsemu temu smemo in moremo reči: med silami, ki se danes potegujejo za vpliv v kulturi in politiki, zlasti v politiki, je tako velika razlika, da imamo ene lahko za državotvorne, v najtemeljnejšem pomenu te besede, in drugih ne. Ti ljudje namreč države ne morejo imeti radi in je nimajo radi. Zakaj? Zato, ker ni njihova, ker jim je bila v resnici vsiljena; glasovali so zanjo, a kot za nekaj, kar je bil izhod v sili – nujno zlo. Mislimo sicer, da bo država preživela, tudi če bi tako naneslo, da bi bila odgovornost zanjo v celoti izročena v roke nedržavotvornih sil. Toda ali gre samo za preživetje? Ali moramo že na začetku in že vnaprej pristati na najminimalnejši program? Ali bomo v nevarnem in neprijaznem svetu lahko obstali z močmi, ki jih bomo vse sproti porabljali za goli obstanek?
To je torej najgloblja, najbolj določujoča, najdalekosežnejša resničnost sedanje slovenske politike: obstajajo sile, ki so za državo, in sile, ki niso za državo – ne pravimo, da so proti državi, pravimo samo, da niso za državo. Ta delitev je placentarno vezana na preteklost, zato je brez razumetja preteklosti v njeni vseobsežnosti ni mogoče niti opaziti, kaj šele razumeti. Pozabljenje preteklosti – pa naj bo že kakorkoli motivirano – nas pušča v bistveni nevednosti glede sedanjosti. Nekoč je bila revolucija, potem je bila državljanska vojna in potem je bila polstoletna eklipsa politike. To so tri epohalna dejstva – megalitsko monumentalna in preprosta, če gledamo nanje iz razdalje, in neskončno sestavljena in zapletena, če se potrudimo in jih pogledamo iz njihovega časa. Če bi kdo mislil – samo to je za naše pisanje važno – da se z njimi ni treba posebej baviti, in bi se pri tem lotil tako ambicioznega pisanja, kot je Pobuda, bi s tem tvegal, da njegove besede ne bodo imele tistega sporočila in učinka, ki si ga je obetal.

V tretjem poglavju govori Pobuda o nas in našem mestu v Evropi. Posebej se z njim ne bomo ubadali, bralcu bi le radi postregli z nekaj stavki, s katerimi je mogoče ilustrirati, da je Pobuda tudi v tretjem delu vezana na preteklost. Besedilo, v katerem smo našli omenjene stavke, je bilo nedavno najdeno v Ljubljani in govori o stanju, ki je v Sloveniji nastalo po komunistični intervenciji. Napisano je bilo spomladi leta 1942, za prvo obletnico okupacije. Avtor je neznan, nekateri pa mislijo, da je besedilo napisal Žebot. Odlomek se glasi takole: »Dokler bo zasedena Evropa, bo zasedena tudi Slovenija. Kadar bo osvobojena Evropa, bo osvobojena tudi Slovenija – če bo Slovenija do konca ostala z Evropo in do konca delila usodo z njo. Seveda, če bi pa med tem Slovenija hotela kreniti svojo pot in pustiti Evropo, naj bo kjer hoče, je pa tudi Evropa na koncu ne bo iskala, ampak jo bo prepustila samo sebi ali pa kvečjemu na vseh straneh zatirala.«