Avtor: Pavel Kogej

Ob obletnici smrti prečenskega župnika Janka Komljanca je pokončni mož in veliki narodnjak, ravnatelj novomeške gimnazije Ivan Dolenec, objavil v Slovencu 17. junija 1943 tale spominski zapis: »Bil je preprost, ljubezniv, brez narejenosti; človek, ki ve, kaj je prav; ki nič ne dvomi o tem, da je evangelij, ki ga oznanja po svoji stanovski dolžnosti, edina pot do sreče na svetu za posameznika in za narod. Zato se je ves predal svojemu poklicu. Sončna narava! Človek, ki je jasen v sebi in ki v tej jasnosti neprisiljeno vodi tudi druge z besedo in zgledom, vedno pripravljen, da za svoje jasno spoznanje zastavi tudi svoje življenje. Tako mi je sam pripovedoval na belo nedeljo 1941: ‘O veliki noči nisem nič pridigal, ampak sem brez komentarja na prižnici prebral iz svetega pisma zgodbo Makabejskih bratov.’ Kdo bi bil takrat mislil, da bo ta pridiga prav posebno aktualna za pridigarja samega, enega naših številnih Makabejcev!

V začetku junija 1942 se je v Novem mestu izvedelo, da je med tistimi, ki so jih določili partizani za smrt, eden prvih župnik Komljanec. Prijatelj iz Novega mesta mu je svetoval, naj se umakne iz Prečne. S tem prijateljem sva ga obiskala v Prečni dne 7. junija 1942, torej deset dni pred smrtjo. Prijatelj ga je ponovno vabil, naj se umakne vsaj za nekaj časa. Janko je povedal, da natančno ve, kako ga imajo zapisanega smrti. Toda on ostane na svojem mestu, pri svojih faranih. Pripravljen je svoje življenje odločno braniti, toda umakniti se noče. Izrazil se je: ‘Če Bog potrebuje moje življenje, bom ostal živ. Če ga ne potrebuje, bom umrl.’ Vse to je pripovedoval tako vedro in mirno, kakor da ne bi šlo zanj. Ves se je bil pač izročil v voljo dobrega Očeta, brez čigar dopustitve ne pade las z glave. Seveda pa človeku, ki je Janka že dalj časa poznal, ni ostalo skrito, da so Jankovi živci mnogo prestali v zaporednih nočeh, ko je namesto počitka stražil dom in se prav dobro zavedal, da so napovedi partizanov resno mišljene.
Dne 12. junija se je iz zanesljivega vira raznesla govorica, da je nevarnost za Jankovo življenje postala akutna in da naj se mu sporoči, naj čim prej izgine iz Prečne. Prijatelj mu je naslednji dan to sporočil, seveda brez uspeha.
Dne 15. junija je bil dopoldne Janko v Novem mestu. Povedali so mu, da se je izvedelo, da ga bodo v noči med 15. in 16. junijem partizani napadli. Nujno so mu svetovali, naj to noč ne ostane več v Prečni. Seveda: Janko je sedaj menil, da je njegova navzočnost v župniji bolj potrebna kakor sploh kdaj poprej. Ni bral Makabejcev samo poslušalcem, bral je tudi sebi. Ostal je doma v Prečni; nameraval pa je spati zunaj župnišča. Napada ni pričakoval takoj v prvih večernih urah, ampak pozneje. Vendar se je zmotil. Vsa družina je bila v župnišču še pokonci, imeli so namreč navado, da so pozno večerjali in nato molili večerno molitev. Bilo je približno ob pol desetih po poletnem času. Ker je bilo oblačno in se je pripravljalo na dež, je mrak že prehajal v temno noč. Takrat je neopaženo prišla v bližino župnišča četica partizanov. Očividec je sodil, da jih je bilo kakih dvajset. Dva od njih sta vstopila v odprto župnišče in dobila župnika v kuhinji golorokega in seveda brez lovske puške. Pozvala sta ga, naj gre z njima. Šel je z njima brez suknjiča. Obenem sta partizana vzela s seboj tudi 21-letnega župnikovega hlapca Alojzija Pašiča, rojenega v Semiču. Odvedla sta ju pod kozolec; tam so ju zasliševali približno pol ure, najprej hlapca, nato župnika. Iz župnišča so mu prinesli tudi suknjič, ko je začelo deževati. Nato so ju odvedli na Kal pri Prečni.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prečanski fantovski pomladek 1936 – Sedijo z leve prof. Franc Kek, župnik Anton Šmidovnik in kaplan Janko Komljanec

Kaj se je pozneje zgodilo z Jankom, vsaj meni v podrobnostih ni znano. Neka oseba je pripovedovala, da je v tej noči videla Janka na Kalu, ko je šel pit vodo; bil je zaprt v nekem skednju. Z robcem si je brisal pot s čela.
Pokopan je bil pod gradom Hmeljnikom v enem grobu s svojim hlapcem in z bratoma Murgljema. Zdrobljena mu je bila desna spodnja čeljust in ličnica ter zadnji del lobanje. Manjkala pa mu je tudi gornja ustnica. K uradnemu zapisniku o stanju, v kakršnem so našli Jankovo truplo, naj dodam samo to, da je bilo truplo pokopano v samih spodnjih hlačah.
V katalogu o njegovem zrelostnem izpitu na novomeški gimnaziji piše, da se je rodil 24. junija 1892, torej prav na god svojega patrona Janeza Krstnika. Teden dni pred svojo petdesetletnico se je Janko preselil k makabejskim bratom. Naj živi skozi stoletja v enakem spominu kakor Makabejci!«

***

Janko Komljanec, doma iz Bučke, je prišel v Prečno za kaplana 26. avgusta 1925. Prej je bil tri leta prefekt v Škofovih zavodih. Dne 24. julija 1936 je bil imenovan za vikarja pomočnika in 7. avgusta naslednje leto za župnika.
Župnija Prečna meji na zahodni del Novega mesta. Na spodnjem delu meji na reko Krko, na zgornjem pa na hribe Kuzarjev Kal, Nova gora ter Straški hrib. Pod Kalom je vas Prečna, kjer je sedež župnije. Pod hribom Nova gora leži manjša vas Podgora. Pod Straškim hribom je večja vas Dolenja Straža. Ob Krki pa sta vasi Zalog in Češča vas. Po sredi doline se v mnogih lokih zvija reka Temenica, ki izvira streljaj od Prečne pod Lukenjsko goro in se pri Zalogu izliva v Krko.
V fari so se ljudje ukvarjali največ s kmetijstvom. Imeli so sicer tri ročne opekarne (ciglarne), a le sezonskega značaja. Več so imeli zaslužka pri gozdnih delih. Večji kmetje so prevažali les bodisi na žago ali pa na železniško postajo v Gorenji Straži.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože Mihič – umorjen 25. septembra 1942

Ko je prišel v faro novi kaplan, se je začela v teh krajih prava prenova. Imel je izjemne organizacijske sposobnosti in bil je vsestransko široko razgledan. (Ohranjena je odločba o zaplembi njegovega zasebnega premoženja, ki ga je imel v župnišču. Izdana in datirana je v Novem mestu dne 30. 5. 1947; podpisan pa je predsednik Jurij Picek. Iz te odločbe zvemo, da mu je bilo zaplenjenih poleg visoke knjižne omare na stotine revij, vrsta vezanih letnikov raznih revij, Ušeničnikova filozofska dela in na koncu še »290 raznih nemških, latinskih in slovenskih knjig«.) Da bi pomagal faranom, posebno v času gospodarske krize, je ustanovil hranilnico in posojilnico. Z njegovim posredovanjem in prizadevanjem je vas dobila pošto. Ustanovil je Slovensko katoliško izobraževalno društvo s fantovskim odsekom in dekliškim krožkom. Prav to društvo je postalo močno gibalo celotnega družbenega življenja na področju vsestranskega izobraževanja, športa in vseh drugih dejavnosti v fari. Močno je poživil v fari tudi versko življenje in verske organizacije, posebno še Katoliško akcijo.
Za vse te dejavnosti so bili potrebni primerni prostori. Leta 1937 so pod njegovim vodstvom, z veliko organizacijsko sposobnostjo, prostovoljnim delom in majhnimi finančnimi sredstvi adaptirali stavbo stare, razpadajoče šole. Tako je nastal za tiste čase sodoben prosvetni dom. Od tedaj naprej so pogosto uprizarjali igre in imeli druge prireditve. Ta dom bi danes upravičeno nosil ime Janka Komljanca, nosi pa ime njegovega zagrizenega nasprotnika.
V fari je bilo malo pravih proticerkvenih liberalcev. Eden takih je bil kovač Jože Petrič iz Muhabera. Na zadnjih predvojnih volitvah je menda rekel: »Če bo naša stranka zmagala, bodo vsi farji viseli na električnih drogovih!« Drug tak, idejno bolj nevaren liberalec in morda že takrat organiziran komunist je bil šolski upravitelj Alojzij Colja, ki pa ni bil doma iz teh krajev. V vasi Kal je imel, kot se je kasneje izkazalo, velik vpliv s svojimi socialistično-komunističnimi idejami kmet Željko. Precej časa je bil delavec v Franciji, kjer se je nalezel takih idej. Ko se je vrnil, je na Kalu kupil kmetijo. Gotovo pa je, da so iz bližnjega Novega mesta tudi v Prečno pljuskale »svobodomiselne« liberalne ideje. Kot še marsikje drugje so se jih tudi tu radi oprijemali tisti, ki so se imeli za nekaj boljšega. Tak je bil tudi gostilničar Pečarič. Na splošno vzeto pa pred vojno med ljudmi ni bilo političnega sovraštva. Bili so sicer spori in zamere, toda izvor tega je bila običajna človeška zavist. Največkrat je bil vzrok v tem, kdo od gozdne uprave (nadzornikov) dobi večkrat in boljše fure. Sovražnik postane dobrotniku tudi tisti, ki mu ne more vrniti izposojenega denarja. Vedno in v vsakem okolju pa se najdejo tudi ponižani in razžaljeni. In prav ti so bili v časih, ki so prišli, odlični izvrševalci »maščevalnih« opravil.
Prišlo je usodno leto 1941. Faro Prečna so delno zasedli Italijani, delno pa Nemci. Že prve dni okupacije so se začeli spori. Komunisti in njihovi simpatizerji so v tistem delu, ki je bil pod zasedbo Italijanov, začeli zbirati podpise za priključitev Nemčiji. Kasneje, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, so bili prav ti ljudje glavni agitatorji za OF. Ljudje niso pozabili, da so še malo prej obešali zastave s kljukastim križem. Ena je visela na lipi v Prečni, druga pa na cerkvenem zvoniku v Zalogu. Tisto v Zalogu sta snela župnik Komljanec in študent Marjan Tršar (kasneje akademski slikar), ki se je prav takrat mudil pri stricu v Zalogu. Tršar je bil ob razpadu Jugoslavije med mladimi prostovoljci v Zagrebu, sedaj pa so mu »aktivisti« grozili, naj se takoj pobere, če noče, da ga bodo izročili Nemcem.
Že kmalu po vseh teh okupacijskih zmešnjavah (še pred poletjem 1941) je župnik Komljanec sklical vse fante iz tedanje fare. Tega srečanja se še dobro spominja Ivan Derganc, takrat 19-letni fant iz Češče vasi. Takole pravi: »Vsebina tega sestanka mi je ostala globoko v spominu. Zato bom skušal po svojih sposobnostih in v luči resnice prikazati ta zgodovinski dogodek. Župnik s širokim obzorjem in vpogledom v evropske razmere tistega časa nam je najprej razložil tedanji položaj. Povedal nam je, da je okupator prepovedal in razpustil vsa društva, športne in društvene dejavnosti. Prišel bo lahko čas, ko se bomo znašli v istem položaju in težavah, kot so naši bratje na Primorskem in Koroškem. Da je tam slovenščina v veliki nevarnosti, strogo so prepovedane vse slovenske organizacije; edino katoliška duhovščina je tista, ki skuša po svojih močeh buditi in ohranjati slovensko zavest. Na take razmere moramo biti pripravljeni tudi pri nas.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ana Mihič – umorjena 25. septembra 1942

Nato se je oglasil malo starejši fant Martin Murn iz Podgore. Rekel je: ‘Upam, da bodo Italijani kmalu odšli od nas!’ Župnik mu je odgovoril: ‘Tudi jaz upam in vem, samo kdaj, pa je veliko vprašanje.’ Razložil nam je, da so v Evropi trije teroristični režimi: to so nemški nacizem, italijanski fašizem in ruski komunizem. Vse tri je na široko razložil. Njih namen je preureditev sveta, posebno pa Evrope. Razložil nam je, da sta nemški nacizem in italijanski fašizem zelo podobna in sorodna, ker imata svoja naroda za večvredna, drugi ljudje in drugi narodi pa se jim morajo podrediti in služiti v njihovo korist. Ruski komunizem pa se od prvih dveh močno razlikuje. Tu ni važna narodnost, temveč idejna pripadnost Marxu in Leninu ter učencu Stalinu. V bistvu pa so vsi trije režimi bratje; vsi so prišli na oblast z nasiljem in vsi trije hočejo doseči svoje cilje, tudi če je za to potreben krvavi teror.
Naglasil pa je: ‘Kar se s silo rodi, je že vnaprej namenjeno za propast!’ Povedal nam je, da se pri nas pojavlja tajna organizacija pod imenom OF, ki pa je sumljiva, ker so njeni agitatorji in organizatorji sumljivi ljudje.
Srečanje je zaključil s temi besedami: ‘Italijanski fašizem bo prvi propadel, nato bo poražen nemški nacizem, ker mu nasprotuje skoraj ves svet. Za tem pa bodo tla ugodna za razvoj ruskega komunizma v svetovnem merilu. A ko bo na vrhuncu svoje moči, se bo sam zrušil, ker nima ne duhovne ne materialne podlage. Do takrat pa je še daleč in malokdo izmed nas bo to dočakal.’
Take nazore in tako gledanje je imel župnik Komljanec. Na farane je imel velik vpliv, ker so vedeli, kako pokončen in narodno zaveden mož je. Vedeli so, da ne mara Nemcev ne Italijanov. Nacisti so izselili iz okupiranega dolenjskega ozemlja okrog Krškega in Brežic skoraj vse slovensko prebivalstvo. Tudi iz domače Bučke so izselili njegove bližnje sorodnike. Njegov brat in dve sestri so se rešili z begom v Prečno. Stanovali so v župnišču. Izseljeni sorodniki so jim večkrat poslali pošto iz Nemčije. Živeli so v prisilnih taboriščih in poročali, kako hudo je tam. Ta pisma je župnik kar prebral na prižnici in zraven še povedal, da so s temi zločinci paktirali tudi komunisti.
Odnos Janka Komljanca do Italijanov pa njegov organist Ivan Rigler takole omenja: »Zase in za nas domače g. župnik ni hotel ničesar prositi okupatorja. Ko je italijanska oblast izdala odredbo, da mora vsakdo prositi za dovoljenje, če se hoče voziti s kolesom, sem šel h g. župniku in ga prosil: ‘Ko boste šli na italijansko komando po dovoljenje za vožnjo z biciklom, oskrbite dovoljenje še zame.’ Župnik pa je odgovoril: ‘Okupatorju se ne bom klanjal, rajši sem brez dovoljenja in hodim peš.’ Zase in za nas domače torej ni hotel g. župnik prositi pri italijanskih oblasteh, za komunista in svojega morilca pa je šel prosit in se poniževat, da ga je rešil.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Jože Mihič – sin Jožeta in Ane Mihič, umorjen 1945

Rigler govori tu o Frančku Sajetu (kasnejšemu partizanskemu zgodovinarju), sinu mesarja iz Bršljina pri Novem mestu. Tega so enkrat prej Italijani zaradi suma, da dela za komuniste, aretirali. Župnik Komljanec pa je hodil zanj prosjačit v Novo mesto k italijanski komandi, češ da je dober fant. Italijani so ga zaradi župnikove intervencije res izpustili. Rigler pravi, da je župnika svaril zaradi tega, on pa mu je odgovoril: »Ne smeš biti tak. Frančka sem v šoli učil, morda pa bo postal še dober fant; kot katoličan sem mu dolžan pomagati.«
Pa se vrnimo nazaj, na začetek partizanskega delovanja v fari Prečna, ki je bila zaradi svojih hribov, gozdov in malih zaselkov ter zaradi bližine Novega mesta zelo pripravno področje. Prečanski kronist tistega časa je takole zapisal:
»V začetku avgusta 1941 se je nastanil pri posestniku Bartolu v Dolenji Straži neki komunistični agent, da je organiziral komuniste. Za vodje so bili izbrani: Franc Špringer, Alojz Bartol st. ter Franc Slapničar, vsi iz Dol. Straže.«
V tistem času so se pojavili v gozdovih nad Dol. Stražo neznani ljudje, ki se podnevi niso upali v vasi. Prvič so se pojavili 23. in 26. oktobra. Čez zimo so taborili v vasi Brezova Reber in na Frati, kjer so imeli dobro zavetje. Špringer, Bartol, Slapničar in Pavček, vsi iz Dol. Straže, so jim stalno dovažali hrano, delno kupljeno, delno pa darovano od gozdne uprave v Gorenji Straži. V decembru so odšli iz Dol. Straže h komunistom naslednji: Alojz Bartol ml., Stanko Bartol, Lovrenc Smolič, Anton Cikanik, Lado Zaletel, Anton Čampa in Anton Rakoše. Do spomladi je imelo ljudstvo mir.
Neredki dobromisleči fantje so kmalu spoznali, kam so zašli. Če je kdo poskušal zbežati, so ga sami na neki način pospravili, domače pa obvestili, da so ga okupatorjevi sodelavci umorili. Ena teh žrtev je bil takrat Srečko Povše iz Novega mesta. Tudi Janez Murgelj iz Gor. Kamenc se je zgodaj priključil eni takih skupin, v kateri so bili pretežno domačini. Vodja skupine je bil kovačev sin iz Muhabera Jože Petrič. Janez Murgelj je bil prej jugoslovanski orožnik. Verjetno je čutil to kot dolžnost, zato se je tako zgodaj pridružil navideznim osvoboditeljem. Kmalu je spoznal, v kakšno družbo je zašel. Videl je njihova dela in jih zapustil. Ker je preveč videl in vedel, je postal zanje nevaren. Ponoči so ga prišli iskat na dom in ga nad vasjo enostavno umorili.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Lojze Murgelj – umorjen skupaj z župnikom Komljancem

Pokopal ga je in mu ob grobu govoril župnik Komljanec. Povedal je, da je to prva žrtev v fari, da bo lahko še katera in naj bo to vsem v opomin. Ta govor je poslušal tudi vaški zaupnik iz Gor. Kamenc Matija Cvetan in izjavil: »Tudi ti boš šel kmalu za njim!«
Takih ustrahovanj prečenskih fantov in mož pa je bilo še več. Konec aprila 1942 se je pojavila v gozdu blizu Češče vasi manjša skupina partizanov, ki jo je vodil Jože Petrič iz Muhaberja. Po nekaj dneh se je ta skupina preselila na skedenj vaškega zaupnika Rudolfa Šalija. Med njimi je bil mlad fant, Anton Ilovar iz Novega mesta, ki je otroška leta kot nezakonski sin preživel pri svojem stricu Francetu Štamflju v Češči vasi. Takrat je bilo v vasi okrog 20 fantov, primernih za mobilizacijo. Ta skupina partizanov je imela nalogo, da jih čim več pripelje v svoje vrste. Treba pa je bilo ustvariti strah in paniko. Hoteli so aretirati dva vplivna vaška moža: Antona Planinška in Alojza Štamflja. S tem dejanjem so hoteli doseči dva cilja: po eni strani ustvariti strah v vasi, po drugi pa so hoteli preizkusiti privrženost Antona Ilovarja. Njemu so namreč naložili nalogo, naj oba aretira in ju pripelje v enoto. Štamfelj je bil Ilovarju stric, Anton Planinšek pa krstni boter. Fant te aretacije ni opravil. Šel je k svojemu stricu Francetu in njegova žena Jožefa je opazila, da je zmeden. Povedal ji je, da mora odpeljati strica; če tega ne bo storil, ga čakajo usodne posledice, morda tudi smrt. Jožefa mu je rekla: »Ja Tone, ali nimaš duše, nimaš vesti; svojega strica in svojega botra boš spravil v nevarnost!« Tone ji je odgovoril: »Teta, obljubim, da tega ne bom storil, čeprav bo z mano hudo.« To je povedala Jožefa o Tonetu, ki je preživel otroška leta pri njej.
Toneta je pričakovala njegova skupina. Ker se ni vrnil pravi čas, je komandir Petrič izjavil: »Ilovarček si bo sam jamo skopal.« To je pozneje povedal vaški zaupnik Šali, ki je to skupino sprejel na svoj dom. Ko se je Ilovar vrnil sam, se je ta skupina preselila na območje Kuzarjevega Kala. Ilovar je imel v Prečni dekle. Ko se je nekega večera vračal od nje v svojo postojanko mimo župnišča, so ga na koncu hleva zgrabili in ga v bližnjem gozdu pokončali. Nato so razširili govorice, da je ta zločin organiziral župnik Komljanec.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Izkopavanje umorjenih žrtev 1943

Janko Komljanec in vsi drugi odkriti in vplivni nasprotniki komunizma so bili že zgodaj obsojeni na smrt. Gotovo je bil komunistom največji trn v peti prav župnik s svojo vplivno osebnostjo. V svojih pridigah je pogosto obsojal komunizem. V začetku maja 1942 je prejel grozilno pismo z napovedjo, da bo umorjen. To pismo je pokazal tudi svojemu organistu in mu poleg tega povedal, da ve iz zanesljivih virov, da je na seznamu za likvidacijo tudi on. Organist Ivan Rigler, kot najbolj zanesljiv pričevalec, pripoveduje:
»Od takrat, ko mi je župnik povedal, da sem na komunistični listi za likvidacijo, sem hodil vsak večer v cerkveni stolp in tam prenočil skupaj z župnikovim hlapcem Lojzetom, starim kakih dvajset let, doma iz Semiča, ki je bil tudi na listi za likvidacijo. Tudi župniku sem svetoval, naj bi hodil spat v stolp in se skrival, pa me je zavrnil, da sem preboječ.
Meseca maja so imeli komunisti svoj sestanek v gostilni Pečarič v Prečni. Kmalu po tem sestanku sem bil od več ljudi opozorjen, da so tam sklenili, da bodo ubili župnika, mene, župnikovega hlapca Lojzeta in učiteljico Milko Borse.
Na tem sestanku so govorili o neki »beli gardi«, ki jo je treba pobiti. Toda ne jaz ne nihče drug ni vedel, kaj bi to bilo »bela garda«. Učiteljica Milka Borse je le vestno opravljala svojo učiteljsko službo; v javnem življenju se ni udejstvovala. Imela pa je v Novem mestu zaročenca Ivana Mihevca, ki je bil splošno znan kot odločen idejni nasprotnik komunizma. Ta mi je kasneje pravil, da so komunisti obsodili njegovo zaročenko na smrt, ker niso mogli doseči njega v Novem mestu, kjer je bila močna italijanska posadka. Zvedel sem, da je pri tistem komunističnem sestanku terencev imel glavno besedo šolski upravitelj Alojzij Colja, ki je bil doma nekje na Primorskem.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Prečna 1943 – pogreb žrtev

Čeprav župnik Komljanec ni hodil z nami spat v cerkveni stolp, se je vendar ponoči navadno gibal zunaj župnišča, ker so komunistične tolpe navadno prihajale ponoči po svoje žrtve, ki so bile določene za likvidacijo. Od tedaj, ko je zvedel, da je obsojen na smrt, navadno niti spat ni šel. Tisto noč, ko so imeli komunistični terenci sestanek pri Pečariču, so psi po vasi močno lajali, kar je bilo znamenje, da so v vasi tuji ljudje, partizani. Bilo je okrog polnoči. Župnik je še vedno hodil okrog cerkve, ko je prišel mimo učitelj Colja. Ko je Colja zagledal župnika Komljanca, je vprašal: »Kaj pa vi tukaj?« Župnik je odvrnil: »Kot gospodar moram pogledati, kaj se godi, ko psi tako močno lajajo.« Colja se je ironično nasmehnil in rekel: »To ne bo nič pomagalo.« Župnik nato vpraša Coljo: »Kaj pa vi tu delate?« Colja se je smejal in rekel: ‘Jaz pa sem se šel naužit majskega zraka.« Ves ta pogovor sem dobro slišal v zvonik, kjer sem bil skrit.
Dne 14. junija 1942 je imel zjutraj župnik Komljanec po maši poroko. Kakšnih tristo korakov od župnišča pa so v gozdu v zasedi prežali partizani. Ko so se svatje vračali od poroke domov, so jih partizani ustavili in jih vprašali, kdo je poročal. Svatje so povedali, da je poročal župnik. Nato so partizani odgovorili: »Zdaj je zadnjega poročil in ne bo nikogar več.« Svatje so takoj sporočili v župnišče, kaj so slišali, da bi posvarili župnika, naj se skrije.
Isti dan popoldne je šel župnik v vas Kamnice blagoslovit kip v tamkajšnjo podružnično cerkev. Vrnil se je ves prepoten, ker je komaj ubežal partizanom, ki so v zasedi čakali nanj. V nedeljo, 14. junija, je bilo ravno farno žegnanje. Tisto noč po proslavljanju s cerkvenimi pevci v gostilni Kamin nisem šel v stolp, ampak sem šel spat domov. Naslednji dan me je prišla klicat župnikova sestra že ob štirih zjutraj, ker sem bil prej obljubil, da bom ta dan pomagal župniku pri košnji.
Ko sem prišel v župnišče, mi je župnik pokazal list, seznam oseb, ki so jih določili komunisti, da jih je treba umoriti. Na tem seznamu je bilo najprej ime župnika Komljanca, moje ime, ime župnikovega hlapca Lojzeta, učiteljice Milke Borse in Murgljevih fantov. Župnik mi je povedal, kako je dobil v roke ta seznam. V bližini Prečne so v gozdu ponoči, od včeraj do danes, to je s 14. na 15. junij, prežali trije partizani, ki so imeli nalogo, da vse nas s seznama odvedejo v gozd in nas tam pomore.
Po naključju so na te partizane naleteli fantje iz četniške ilegale, ki so prihajali iz šentruperške doline in šli proti Gorjancem. Da bi jih partizani ne mogli takoj spoznati in napasti, so imeli na kapah pripeto Titovo zvezdo. Partizanom so rekli, da so Štajerski bataljon, ki se je umaknil pred nemškimi napadi. Tako so zvedeli celo za partizansko geslo, ki je bilo takrat: Gorjan - Gora. Partizani so jim povedali, da gredo v Prečno, da bodo od tam odvedli te in te osebe, ki so obsojene na smrt. Četniki so partizanski trojki prigovarjali, naj še počakajo, ker so ljudje zaradi žegnanja v vasi še pokonci. Partizani pa so vabili četnike, naj jim gredo pomagat, ker bo dosti posla. Vodja partizanske patrulje se je pred četniki bahal, da je bil španski borec. Četniki so vse tri pobili. (Iz partizanske literature zvemo, da so bili to: Tone Ilovar iz drugega bataljona Dolenjskega odreda, doma iz Ločne pri Novem mestu, Ivan Miklič iz istega bataljona, iz vasi Roje pri Trebelnem, in Alojz Novšak iz vasi Grč Vrh pri Mirni. Njihova trupla, pokrita z vejami, so odkrili šele čez deset dni.)
Ne župnik ne kdo drug ni vedel, da je v bližini Prečne kak četniški oddelek. Ti fantje so prišli tod mimo po naključju in tudi srečanje s temi partizani je bilo nepredvideno. Mi torej nismo imeli s četniki nikakršne zveze.
Zjutraj je poveljnik četnikov (kapetan Milan Kranjc) prišel v župnišče in izročil župniku seznam oseb, ki so jih komunisti določili za likvidacijo. Zaprosil je tudi, da bi jim poslali v gozd nekaj hrane in jaz sem jim jo odnesel v gozd. Župniku so četniki nujno svetovali, da se kam umakne ali skrije. On pa jih je prosil, naj se utaborijo kje v bližini, da bi ščitili vas. Poveljnik mu je povedal, da ne more čakati, ker imajo točno določen čas srečanja z drugo skupino nekje na Gorjancih. In res so se še istega dne, to je 15. junija, premaknili proti Češči vasi.
Tisti dan zvečer je nekoliko deževalo. Približno ob osmih sem odzvonil zdravamarijo, nato smo znesli nekaj stvari v župno cerkev, da bi jih skrili pred partizani. Po večerji sem šel poklicat učiteljico Milko Borse. Pri njej je bil na obisku njen zaročenec Mihevc in oba sta odšla v stolp. Nato sem šel v župnišče in zaklical: »Gospod župnik, gremo!« Župnik je odgovoril: »Moram opraviti še večerno molitev.« Jaz na to: »Bomo že v cerkvi molili.« Župnik pa: »Že 17 let sem v župnišču in sem vsak večer molil s posli skupno večerno molitev in rožni venec, tudi danes ga bom.« Rekel sem: ‘Jaz grem v cerkev, vrata bom zaklenil, vi pa potrkajte, da vam bomo odprli.«
Nato sem šel iz župnijske kuhinje, kjer je tekel najin pogovor. Ko pa sem odprl vežna vrata, sem zagledal partizane, ki so ravno obkoljevali župnišče. Trije so takoj vdrli noter. Bili so sicer maskirani, a sem dva domačina takoj spoznal. Prvi je bil Franček Saje, drugi pa Stanko Pečarič, župnikov sosed iz družine, ki je pobirala podpise za priključitev k Nemčiji. Imena tretjega ne vem, zvedel pa sem, da je bil doma iz Doljnjih Kamenc pri Novem mestu. Ko so vdrli v župnišče, so ukazali: »Župnik, organist in hlapec Lojze gredo z nami!« Župnik je vprašal: »Zakaj pa?« »Boš že videl,« se je glasil odgovor.
Župnik Komljanec je bil golorok. Njegova sestra mu je prinesla pelerino, da bi se ogrnil, toda surovi komunist ni dovolil in pelerino sam vzel s seboj. Dva sta zagrabila župnika in ga držala. Hlapec Lojze je ravno sedel za mizo pri večerji. Ukažejo mu: »Nehaj jesti in z nami!« Mladi fant je vstal in šel z njim ven. Medtem je v župnišče prišel še en partizan in hlapca odvedel ven. Stanko Pečarič je nato ukazal meni: ‘Alo, za mano!« Jaz na to: »Bom že šel, saj se nikamor ne mudi; saj te moram poslušati, ko si oborožen.«
Ko so odvedli župnika in hlapca Lojzeta skozi vežna vrata, sem se jaz uprl Pečariču in rekel: ‘Jaz ne grem nikamor. Tu me ubij vpričo moje sestre!« Pečarič me je držal za roko, jaz pa sem se mu iztrgal in ga vrgel na tla. Takoj je poklical na pomoč še kakega partizana, jaz pa sem hitro za njim zaklenil vežna vrata. Pri drugih vratih sem skušal skočiti ven na prosto, pa sem naletel tudi tam na partizansko stražo. Hitro sem skočil nazaj in zaklenil še ta vrata. Končno sem se skril v krušno peč, kjer so ravno tisti dan pekli kruh in je bila še zelo vroča. Stisnil sem se v kot, kolikor sem se mogel. Medtem so partizani razbijali po vratih in končno zopet vdrli v župnišče. Preiskali so vse, le v peč ni nihče pogledal. Nato so odšli v prosvetni dom, kjer sem imel stanovanje, a so me iskali zaman. V silni vročini bi kmalu umrl, če mi ne bi hitro porinili v peč lonec vode. Tam sem čepel do šeste ure zjutraj.
Ko so odvedli župnika in hlapca, sta šli njegovi sestri na podstreho in od tam poslušali, kaj se godi zunaj. V bližini župnišča pod kozolcem so podivjani komunisti zasramovali župnika in ga tako pretepali, da se je slišalo na podstrešje. Zjutraj, 16. junija, sem odšel v Novo mesto in se od tam odpeljal z vlakom domov k Sv. Gregorju.«
Po pričevanju očividcev, med njimi so bili tudi prebegli partizani, lahko z zanesljivostjo sledimo nadaljnjim dogodkom:
Zjutraj bi moral imeti župnik v šoli verouk, in sicer prvo uro. Učitelj Colja se je delal nevednega in prišel celo v župnišče spraševat, kje je župnik. Zvečer pa so ga videli, kako je z žepno svetilko dajal partizanom znamenja. Ko so župnika prijeli, so ga videli, kako se od veselja pred cerkvijo valja po travi in govori, kako je srečen, ko vidi, kako so farja izvlekli.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Brata Jože in Martin Murgelj – mljaši Martin padel v boju na Slivnici 1944

Ponoči so župnika in njegovega hlapca prignali na Kal v hišo cerkvenega ključarja Somraka. Tam so mu odvzeli denar, ki ga je imel skritega pri sebi. Šlo je za večjo vsoto. Župnik je namreč že dalj časa zbiral denar za nove orgle. Vodil pa je tudi domačo zadružno hranilnico. Ker je nameraval oditi zvečer v skrivališče, je imel pri sebi vso gotovino. Oba jetnika so čez noč zaprli v svinjak, stražil pa ju je Martin Miklič iz Gor. Kamenc, ki je kasneje partizane zapustil. Drugi dan, 16. junija, so ju odvedli v vas Hudo. V dolini med vasema teče potok. Partizani so šli po brvi, župnika pa so prisilili, da je bredel globoko vodo. Ljudje so povedali, da je bil moker do pazduh.
Med potjo so šli partizani še v Daljni Vrh, da bi od tam odgnali v smrt še Jožeta Murglja. Ta fant je bil komunistom trn v peti, ker je odločno odklanjal komunizem. Toda niso ga našli doma, ker se je umaknil v Novo mesto. Namesto njega so zahtevali dva mlajša brata, 21-letnega Antona in 19-letnega Lojzeta. Fantje Murgelj so bili med najboljšimi in najuglednejšimi v župniji. Doma je bil le najmlajši Lojze. Ukazali so mu, da mora iti z njimi. Vedel je, kaj ga čaka, in je staršem zaklical: »Ata, mama, ne boste me več videli!« Brat Anton je takrat škropil trte v vinogradu. Starše so prisilili, da so povedali, kje je. Tam so ga dobili in kar takega, vsega oprašenega od modre galice, odvlekli s seboj. Vse štiri žrtve so odvedli na grad Hmeljnik. Tam so jih v tretjem nadstropju zasliševali in vse obsodili na smrt. Anton Murgelj se je poskušal rešiti. Skočil je iz tretjega nadstropja skozi okno. Pri padcu si je zlomil noge in tako se mu beg ni posrečil.
Župnik Komljanec je vse tri mlade fante tolažil in navduševal: »Fantje, kratko bo trpljenje in večno bo veselje!« Partizanom pa je rekel: »Smilite se mi, ko ste tako zaslepljeni.« Partizani so nato prisilili župnika, da je za vse izkopal grob. Pred zverinskim ubojem je z rožnim vencem v roki dal odvezo svojim tovarišem v smrti. Vse to se je zgodilo 17. junija 1942 v dolinici severno od gradu Hmeljnik. Trupla so našli in izkopali šele 3. aprila 1943. Naslednji dan so vse štiri pokopali na prečenskem pokopališču.
V soboto po umoru so partizani spet prišli v župnišče, to pot z namenom, da ga izropajo. Vzeli so tri konje, 7 goved, prašiče so vse poklali, tudi pujske, pobrali so ves živež in obleko. Prizanesli niso niti beguncem, ki so živeli v župnišču; tudi njim so pobrali hrano, ki so jo dobivali na karte. Čez tri dni so se še enkrat vrnili in izpraznili kaščo.
Toda sla po ubijanju jih ni minila. V letu 1942 so umorili trinajst prečenskih faranov, med njimi tri ženske. Naj omenimo najbolj pretresljive umore:
Dne 2. julija so partizani na obtožbo komisarja Špringerja odpeljali logarja Jožeta Mihiča, najbolj vestnega in poštenega uslužbenca pri gozdni upravi. Odvedli so ga v svoje taborišče blizu Vinkovega Vrha. Vzeli so mu gornjo obleko in čevlje, ga privezali k bukvi in ga pretepali. To je trajalo tri dni. Dali mu niso nobene hrane. V strašnih mukah je grizel bukev. Šele 5. julija so ga dokončno usmrtili. Pri mučenju se je posebno odlikoval Valentin Mirtič iz Brezove Rebri ter neki Gašper iz mirnopeške občine. Isti čas so ubili še dva druga moža; eden od teh je bil Mihičev brat, logar v Soteski. Umorili so ga zato, ker ni hotel z njimi sodelovati in ker je preganjal tatove lesa, ki so bili vsi po vrsti partizani. Eden od partizanov je povedal, kaj se je zgodilo. Tako so ljudje zvedeli za grob in 6. septembra so izkopali truplo ter ga pokopali na pokopališču v Dol. Straži. Pri izkopavanju je bil brat Mihičeve žene. To so mu komunisti smrtno zamerili. Zvečer 8. septembra so navalili na njegovo hišo, a on jim je z ženo tik pred tem pobegnil. Zvečer 24. septembra so vdrli v Mihičevo hišo v Dol. Straži. Izropali so živež, obleko, posteljnino, denar in edino kravo in prašiča. Ob napadu na hišo so se hči in dva sinova rešili z begom skozi okno. Ubogo Mihičevo 43-letno ženo so partizani zagrabili in jo posiljevali, potem pretepli in odgnali v gozd. Rekli so ji: »Zato smo te vzeli in te bomo likvidirali, ker si svojega moža odkopala, tebe pa ne bo mogel nihče odkopati.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Tečaj za domobranske telovadne vaditelje 1944 – pod puščico Ivan Derganc

Komunistični zločinci so zakurili veliko grmado in vrgli izmučeno žensko živo v ogenj, kjer je nato zgorela. Vsa okolica je zvedela za ta strahoviti zločin. Svojci žrtev še danes ne vedo ne za grob Mihičeve mame – če sploh ima grob, ne za grob Murnovega Ivana. Če se človek z njimi pogovarja, so redkobesedni; v njih je še vedno strah iz preteklosti, njihov pogled je otožen, iz oči se utrne solza, iz besed pa ni čutiti nobenega znaka sovražnosti, čeprav so krivci znani.
V Podgori je živela ugledna Murnova družina. Oče Martin je bil oskrbnik graščine Brajtenav pri Zalogu. Doma so živeli 56-letna mati, tridesetletna hči ter trije sinovi, stari od 17 do 25 let. Ker je bila družina poštena in verna, je bila na napoti posebno Špringerju in Bartolu. Dne 6. aprila opoldne je prišel v Murnovo hišo oddelek partizanov in vpraševal po fantih. Bili so k sreči na delu v vinogradu. Ko so zvedeli, kdo jih je iskal, so pobrali nekaj svojih stvari ter med jokom matere in sestre odšli v Novo mesto. Dne 20. julija so partizani ponovno prišli v Murnovo hišo. Popolnoma so jo izropali. Iz hleva so odpeljali dva lepa konja, šest glav govedi, štiri prašiče, poleg tega pa so pobrali še obleko in posteljnino. V gozd so odpeljali mater, hčer in mladoletnega sina, ki je bil bolan. Ko so vse prignali v rajonski tabor, je komisar Špringer zgrabil sedemnajstletnega sina Ivana in mu prav po mesarsko prerezal vrat. Mater in hčer so pretepali, ju osem dni vlačili po gozdu, nato pa po kdove kakšnem posredovanju le spustili domov.
Po vseh teh grozodejstvih, umorih in ropanju in ob spoznanju, da jih okupacijska oblast ne bo ščitila, so se fantje in možje odločili, da bodo obrambo svojih domov vzeli v svoje roke. In tako so se začele tudi v teh krajih organizirati vaške straže. Toda vse se je končalo tragično. Trinajstim Makabejcem iz leta 1942 se je po vojni priključilo še osemdeset fantov in mož iz takratne prečenske fare.

Viri

Pisna in ustna pričevanja Ivana Derganca iz Češče vasi.
Pisno pričevanje nekdanjega organista v Prečni Ivana Riglerja, ki ga je dal na notarski zapisnik v Clevelandu 1954.
Prečenska farna kronika.
Osebni arhiv upokojenega župnika Ivana Gerčarja (Šmarca pri Kamniku), ki je bil med vojno kaplan v Prečni.