Avtor: Justin Stanovnik

Moram priznati, da sem glede leta 1989 brezupno sentimentalen. Po letu 1945, ko je bila Nemčija osvobojena nacizma - in je moj oče, ki se je bil udeležil julijske zarote leta 1944, prišel iz ječe, ki jo je čudežno preživel - po tem letu je bilo leto 1989 druga velika zmaga svobode, ki mi jo je bilo dano doživeti. Nekatere tedanje podobe mi ne bodo nikoli zbledele: Vaclav Havel in shodi Čarobne svetilke v Pragi; Leh Walesa in Okrogla miza v Waršawi, preko katere je Solidarnost postala geslo sil, ki so se zavzemale za spremembe; madžarska vlada, ki se je uprla temu, kar se je od nje pričakovalo, in dovolila vzhodnonemškim “turistom” prehod na zahod; neverjetni prizor, ko so Berlinski zid najprej odprli, potem pa ga začeli tudi podirati. Nenadoma se je dvignila ne samo Železna zavesa, ampak tudi celotno zatohlo ozračje nomenklature in je posijalo sonce svobode. In nekateri so mislili, da bo to prineslo nazaj vse, česar môra diktature ni dovoljevala: demokracijo in vlado prava, blagostanje in cvetočo civilno družbo.
Lord Dahrendorf ob podelitvi nagrade Hannah Arendt za leto 1966


Lord Dahrendorf je pred šestimi leti o Evropski revoluciji, kakor je to dogajanje imenoval, napisal majhno knjižico in v njej napovedal, da bo morala prehoditi “trnjevo pot” in bo morala skozi “solzno dolino”, če bo hotela dokončati to, kar se je z njo začelo. S to neveselo napovedjo se v celoti strinjamo tudi mi. Kako stvari potekajo v drugih deželah, ki so v to dogajanje zajete, mislimo, da lahko nekoliko sklepamo po tem, kar se dogaja pri nas, za njihove specifičnosti pa ne vemo prav dobro. O tem pa, kako stoje stvari doma, pa imamo živo izkustvo, ki bi nam lahko, če bi ga le znali prav izprašati, dalo zadovoljivo védenje o naši posebni resnici. Problem je v tem, da nimamo ne volje ne potrpežljivosti in morda tudi ne talenta, da bi se tega prevažnega dela prav lotili. Tako, čeprav, kot smo rekli, obstajajo načelne možnosti, tudi zase ne vemo prav dobro, katero je trnje, ki prerašča naše poti, in katere solze tečejo po licih tistih, katerih pretekle krivice niso niti priznane, kaj šele da bi bile poravnane. Tudi o sebi vemo malo in premalo.
A nekje moramo začeti, nekakšne odgovore moramo najti že sedaj. Poglavitna stvar je ta, da nas je premalo vzradostilo, ko se je dvignil pokrov in smo se lahko vzravnali in zadihali. Premalo smo se razveselili svobode. Svobode pa smo se tako malo razveselili, ker nismo bili dovolj užaljeni, ko so nam jo jemali. To je nekako povezano: nismo vedeli natanko, kako se moramo vesti v času nesvobode, zato tudi ne vemo, kaj smo dolžni narediti v času svobode. Prav na dnu niti glede tega nismo prepričani, ali sta svoboda in nesvoboda sploh pravi besedi - besedi za nekaj resničnega. S tem pa smo že povedali, da so stvari, ki jih tako postavljamo na mizo, zadeva duha. To je bistvo stvari: ne živimo v središču ali v slutnji središča, ampak se zadovoljujemo z bivanjem na obodu in v svetu nadomestkov.
Iz tega je sledilo marsikaj. Že na začetku je bilo veliko nejasnosti in negotovosti in pot, ki je temu začetku sledila, opotekajoča. Nismo poskrbeli, da bi se dovolj svetlobe vsulo na svet po toliki temi, in sedaj se spogledujemo in sprašujemo, ali smo sploh pravi ljudje za podjetje, ki smo se ga lotili. To že vemo, da je prav, da smo na to pot stopili, saj smo v strahu in nestrpnosti čakali, kdaj se bo svet toliko odprl, da se bo videlo, kje bi lahko tekla. Toda, ko smo že bili na njej, smo presenečeni opazili - ko smo pogledali na levo in desno, naprej in nazaj, - kako malo veselih sopotnikov imamo. Videli smo, da to niso ljudje, ki bi jih ali priganjal temen spomin ali ki bi jih prevzela svetloba novih obzorij. Dajali so podobo, ki nas je na mah spomnila pesnikovih besed: svet ni žalosten in ni vesel. Velik čas je napočil, zelo velik čas, vsako primerjanje nam to potrdi, ljudje pa se vedemo tako, kakor da ne bi o tem hoteli nič vedeti. To je, če malo pomislimo, tako nenaravno, da morajo za to biti tehtni vzroki.
Vedno več je najprej stvari, ki se stekajo v spoznanje, da so se v času nesvobode z nami dogajale stvari, ki se jih še zdaleč nismo zavedeli. Mislili smo, da vse to, kar nas utesnuje in žali, ostaja zunaj, v svoji sredici, v strženu svoje biti, pa smo nedotaknjeni. Moral je priti čas svobode, da je dokazal, da to ni res. V resnici smo bili ustrahovani do zadnjega vlakna. Ta strah je bil, kot rečeno, tako fin in je tako premeteno prihajal v nas, da nismo čutili njegovega prihajanja. Toda bil je v nas in opravljal svoje delo in njegovi učinki so tu: smo svobodni, a smo svobodni samo na pol. To se kaže predvsem v tem, da si ne upamo misliti svoje misli do kraja. Ne upamo si poiskati v jeziku pravih besedi za to, kar se je z nami dogajalo nekoč in kar se z nami dogaja sedaj. Veliki uspeh komunistične elite, njen zgodovinski uspeh, je v tem, da so iz nas naredili narod spolovinarjev. Od teh obresti bo lahko še dolgo in razmeroma udobno živela.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Večerno premišljevanje Mirko Kambič

To je prva in poglavitna reč. Predvsem zato, ker je z njo povezano spoznanje, da je vse odvisno od nas. Vse je v resnici odvisno od nas, čeprav je tu še druga reč, ki dela našo pot v svobodo tako negotovo. Ta reč zadeva ljudi, ki so tako ali drugače vzdrževali svet nesvobode. Za te ljudi, odnosno za skupine, v katerih so nastopali, imamo posebna imena, ki ne obremenjujejo vseh, ki so se znašli v njih, enako, čeprav je res, da so vsi na poseben način vzdrževali sistem. Nekateri od njih so se umaknili in molčijo in ne vemo, kaj se z njimi dogaja, a očitno nimajo te moči, da bi spregovorili. Nekateri pa so ostali in se, s podporo one molčeče večine, vrnili na forum, kakor da je vse v redu in kakor da se nikoli ne bi bilo ničesar zgodilo. Njihova neposnemljiva obstojnost in trpežnost nam vsiljuje zagonetna vprašanja.
Gre pravzaprav za to, kaj je človek. Sprašujemo se že, če ne bi, spričo še nekaterih pojavov stoletja, bilo treba misliti na novo antropologijo. Mislili smo namreč nekoč, da je človek drugačen. Mislili smo, da je v človeku - v večinskem človeku - prostor, kjer se, ko čas razpostavi stvari tako, da pokažejo pravo podobo, spočne občutek nelagodja, krivde in sramu. To je bila v resnici osnova našega vsesplošnega upanja. Mislili smo, da bo, ko bo zgodovina te ljudi soočila z nekaterimi dejstvi, v njih spregovoril tisti temeljni čut, ki človeku ne dovoljuje, da bi bil v razglašenosti s svetom. Toda nemalo začudeni smo opazili, da ta čut ali ni naraven in skupen vsem ljudem ali pa je nekaterim odvzet, bodisi da so ga s kakšnimi dejanji zapravili bodisi da je bil prostor, ki so ga naredili za svoje duhovno prebivališče, tak, da je v njem naravno odmrl.
Upali smo preprosto, da je svet bolj človeški, kot je. Verjeli smo, da bo ljudi zajel vsesplošni razvoj, da se misli in njeni logiki ni mogoče upirati, da v človeku nastajajo uvidi, ki so sicer spontani, a slej ko prej nujno pridejo in se ne zadovoljujejo zgolj s tem, da so se zgodili, ampak terjajo določena dejanja. Neko gibanje je tu sicer bilo, a mu ne bi mogli reči razvoj. To je bilo pilotirano gibanje po starem in tisočkrat preizkušenem načelu: en korak nazaj, dva koraka naprej. Naravi v ta svet ni bil dovoljen vstop, razen po delih. Vse to je imelo dokaj porazen učinek na ljudi. Tudi tisti, ki niso zavestno spremljali tega dogajanja - tako da bi vedeli, da vedo - so čutili temeljno resnico tega dogajanja. Tako so nastali tisti znameniti stavki: Saj imajo še vso moč. Saj je še vse tako, kakor je bilo. Saj se ni nič spremenilo. Ko so se ti stavki tako uveljavili, da so postali javno mnenje, je velik del slovenskega političnega sveta izgubil začetni pogum in ga je zajela sedanja brezvoljnost. Čeprav bralci gotovo poznajo razmere v deželi do te mere, da si lahko gornje načelne ugotovitve ilustrirajo sami, bi radi tudi iz svojega opažanja prispevali nekaj primerov.
Najprej bi radi opozorili na pismo, ki so ga borci pisali papežu lansko leto pred njegovim obiskom, že zato, da se to znamenito besedilo ne pozabi. Znamenito pa to besedilo ni samo zaradi svojega izprevrženega tona - ko bi se morali obtoževati, obtožujejo - ampak zato, ker je avtorjem na razmeroma omejenem prostoru uspelo zbrati zavidljivo količino prvinskih postavk standardne komunistične revolucionarne apologetike - v stereotipni obliki, tako kakor so v času nastajale, zvečine že v daljnih pionirskih časih revolucije in državljanske vojne. Avtorji so imeli živce, da so to storili, in jih pri tem niti malo ni motilo polstoletja zgodovine, čas petdesetih let, v katerih so kljub vsemu morali kaj doživeti. Nonšalantno so servirali svoje trditve, kakor da bi še tisto jutro sveže prišlo iz agitpropovskih delavnic.
Drug primer, kako na njihovem bregu ni nobenega razvoja, je nehote priskrbel Stanislav Klep. Ta pogumni človek, partizanski častnik, zgodovinar in pravnik, je z gibanjem Ob lipi sprave hotel utreti pot do vseslovenske sprave in je zato naredil nekaj distinkcij, ki so se mu zdele stvarne in potrebne: obsodil je zločinski poseg komunistov v slovensko zgodovino, obenem pa je dal priznanje tako borcem proti okupatorju v okviru enobeja kakor tudi ljudem, ki so se bodisi z orožjem bodisi z mislijo uprli komunističnemu nasilju in boljševizaciji Slovenije. Upal je, da bo njegova ideja stopila v slovensko zavest in sprožila vsenarodno gibanje. Pravi, lahko bi rekli, zgodovinski smoter njegovega dejanja - ki se ga mogoče v celoti niti ni zavedel - pa je bila diferenciacija med borci enobeja. Tu se je sedaj ponudila priložnost, da tisti med njimi, ki so radi poudarjali, da so se borili za narodovo svobodo in da so potem, ko so videli, da je njihov znoj in kri spravila v svoje blagajne partija, počutili izdane in izigrane, sedaj je bila prilika, da to pokažejo. Prišel je, kot pravimo, trenutek resnice. Pokazalo se je, kako stvari v resnici stojijo. Govorjenje o komunistih na eni strani in partizanih na drugi so bile samo lepe besede, kot toliko drugega na onem bregu. Klep je moral še naprej prirejati svoje spravne demonstracije z ljudmi s protikomunistične strani. Razumemo, da predsednika Kučana ni bilo blizu, čeprav mu je poslal javno “prošnjo”. Manj pa razumemo - ali sploh ne razumemo tega, da se razen redkih izjem njegovemu gibanju niso pridružili preprosti, človeško čuteči ljudje brez velikih političnih ambicij. Zgodovinski neuspeh Klepove akcije pa ima vendar to dobro lastnost, da nas je znova soočil z neko resničnostjo: na prepričljiv način nam je pokazal, s kakšnim svetom imamo opraviti. To je svet, ki ga ne premakne noben dokaz in ne gane nobena zgodba; to je svet vase skrčenih misli, ki jih nikoli ne bo dosegel noben dvom in se zato nikoli ne bo mogel prepustiti osvoboditvenemu razvoju.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Svetlikanje Mirko Kambič

Podobno sliko so med papeževim obiskom in po njem dajali mediji, zlasti časopisje. Nikomur, ki pozna sedanje duhovno stanje slovenskega človeka, vernega in nevernega, ni prišlo na misel - ni moglo priti na misel - da bo sedaj zaradi teh nekaj verskih manifestacij prišlo do klerikalnega enoumja, podobnega onemu, ki so ga pol stoletja vzdrževali komunisti. In vendar so razni komentatorji hiteli mirit bralce, zagotavljajoč jim, da te slovesnosti in te množice nikakor ne pomenijo, da bo odslej treba hoditi v cerkev, če boš hotel imeti službo. Ker je bila ta možnost, kot smo rekli, absurdna in je to bilo zadnjemu Slovencu jasno, je ta vnema morala imeti neki drug razlog - racionalen razlog. Ti gospodje in gospe so bili v neki vlogi: odločili so se - ali pa jim je bilo tako naročeno - da oznanijo, enim v veselje in tolažbo, drugim v opomin, da se ne bo nič spremenilo: da bo vse tako, kakor je bilo. Ti posegi so bili na sploh precej grobi - očitno so avtorji presodili, da slovenski okus tak slog prenese ali celo potrebuje. A spet niso to bili sami težaški proizvodi, med njimi so bili tudi izdelki, ki se jim je poznal finejši dotik. Tako je bilo v nekem krajšem spisu izraženo veselje, da smo Slovenci sprejeli papeža tako dostojno in dostojanstveno. Le zakaj, za božjo voljo! Naj nam bralci ne zamerijo, če jih prosimo, da odgovor poiščejo sami.
Zanimivo je, da je nekaj podobnega mogoče videti tudi v nekaterih izjemah - ali bolje, namigih - predsednika Milana Kučana. Kot smo že pogosto imeli priložnost občudovati njegovo superiorno obvladanje jezika za te potrebe, bomo morali tudi tu sporočilo samo še izluščiti, a bi se nam zdelo škoda, če ne bi vedeli, kaj nam je bilo z njim povedano. V poslovilnem govoru na mariborskem letališču je - ne brez razloga, po naši pameti - izbral za poseben poudarek papeževo misel, da je treba misliti tudi na prihodnost. Potem pa se je obrnil na preteklost, o kateri je govoril tudi papež, in rekel, da je “sprava mogoča le ob spoštovanju pravice do različnega razumevanja resnice o tej preteklosti”. Zdelo se mu je potrebno pokazati na teorijo o več resnicah, ki je postala nekakšen articulus fidei ljudi na postkomunistični levici. Čeprav ima ta teorija hude in celo usodne hibe, je postmodernemu ušesu zelo prijetna. Če jo spremenimo v odprto besedilo, pa ima v Sloveniji tale pomen: Obstaja več resnic; mi imamo svojo in vi imate svojo. Toda mi imamo oblast in, dokler jo bomo imeli, bomo na relevantnih mestih dopuščali samo svojo. V luči tega dejstva se blagoglasno sklicevanje na “pravico do različnega razumevanja resnice” spremeni v nam že znano trditev, da se ne bo nič spremenilo - da bo vse tako, kakor je bilo. Kakor odmev na to zveni zadnji stavek kratkega predsednikovega intervjuja TV Sloveniji takoj po papeževem odhodu: “Papež je povedal, kar je mislil, vse ostalo pa je prepuščeno naši odgovornosti in naši lastni vesti”. Torej spet: papež ima svojo resnico, a svojo resnico imamo tudi mi, poleg tega pa imamo še svojo odgovornost in svojo vest: Nič se ne bo spremenilo. Predsednik Kučan pozna tudi drugo sintagmo in jo je vsaj enkrat že uporabil: Nič več ne bo tako, kakor je bilo. Sedaj pa se mu je zdelo, da je čas, da je treba reči nekaj drugega: Vse bo tako, kakor je bilo. In to je povedal, kot smo že rekli, na način, ki kaže na talent, pa tudi na neko dolgo in dobro šolo.
Galerija ljudi, ki na tak ali drugačen način ilustrirajo našo tezo o odsotnosti razvoja v določenih segmentih slovenske družbe, je zares impozantna. Oglejmo si na kratko še en primer. Nedavno je imel Lado Ambrožič televizijski razgovor s predsednikom Kučanom. Povedala sta tu kup zanimivih stvari, za naše razpravljanje pa se zdi vredno pokazati na Ambrožičevo enačenje leta 1991 z letom 1941. Čeprav je novinar čutil, da je to enačenje tvegano, saj je pravilno predvidel, da bodo ob njem “nekateri poskočili”, je šel dalje in ga pogumno izpeljal. Videlo se je, da mu stvar prihaja iz srca. Torej: tako leta 1991 kot tudi leta 1941 smo imeli veliko srečo, ker se je tako napletlo, da smo obakrat imeli prave ljudi na pravem mestu. Leta 1991 smo imeli “kup mladih intelektualcev, predvsem Demosovih”, leta 1941 pa “imenitne organizatorje, talentirane ljudi, od Kidriča do Kardelja”, kamor je treba po novinarjevem mnenju prišteti še plejado perspektivnih komandantov in političnih delavcev. Ambrožič je fiksiral svojo oceno na leto 1941, samo za to leto nam je dal jamstvo: “jaz ne govorim o poznejših transformacijah teh ljudi”. Nam s to trditvijo ni treba polemizirati. To enačenje je bilo tako groteskno, da se je celo predsedniku, ki mu, tako si upamo domnevati, ni bilo neprijetno, zdelo potrebno Ambrožičevo velikopoteznost uravnovesiti s pripombo, da je med obema letoma vendar bila “bistvena razlika”. A nas zanima nekaj drugega.
Domnevamo, da je Lado Ambrožič za epske prvine tega, kar se je dogajalo leta 1941, zvedel že zelo zgodaj, verjetno že na očetovem kolenu. To je vse lepo in prav, toda vseeno se nam vsiljujeta dva pomisleka, od katerih je eden bolj postranski, drugi pa zelo, zelo pomemben. Na očetovem kolenu poslušajo otroci takšne in drugačne prigode, pripovedke in bajke, a potem pride poseben čas, ki mu pravimo puberteta, ki je pravzaprav čas dozorevanja in prečiščevanja. Dogaja se nekaj podobnega, če nam je dovoljeno uporabiti to podobo, kot pri prehajanju mošta, ki mu je še dovoljena motnost, v vino, ki pa ga vsaka skaljenost, kako bi temu rekli, diskvalificira. A to je stvar vsakega posameznika. Če pa kdo postane direktor informativnih programov nacionalne TV, potem je nenadoma zelo važno, kakšne pesmice je kot fantek poslušal na očetovem kolenu, še bolj pa seveda, kaj se je s temi pesmicami zgodilo, odnosno kako jih je premislil v dobi, ko je tisti fantek rastel v mladeniča in moža. V tem primeru to ni več poljubna stvar posameznika, v tem primeru to ni več nobena šala.
Če bi hoteli nizati primere vztrajanja v specifični postkomunistični levičarski legi, pa naj ljudi tam vzdržuje že dejstvo, da jim še nikoli ni bilo treba soočiti svoje poučenosti z radikalno in intelektualno definirano drugačnostjo, ali pa pripadnost ali vdanost silam komunističnega nasledstva, v nobenem primeru ne bi bili v zadregi. Našli bi jih v vseh sferah življenja, v kulturnih, znanstvenih in pedagoških ustanovah, v finančnih centrih, med kapitani v gospodarstvu in industriji, v interesnih združenjih in sindikatih, v sodstvu in državni upravi, v medijih, v časopisih, na radiu in na televiziji. Povsod bi jih našli, ponekod večinsko, ponekod kot bolj ali manj pomembne posameznike, pri vseh pa bi našli neko skupno potezo: nekoč so se zapisali nekemu svetu - po lastni volji in hotenju ali pa so se mu samo vdali - a jih spomin na to bremeni in ostajajo zvesti tudi še potem, ko jim je zgodovina že dala možnost, da pozabijo na tisti podpis. Med njimi je vedno več tudi povsem novih ljudi, ki nimajo s preteklostjo, o kateri govorimo, nobenega opravka. Ti so tu predvsem zaradi določenega življenjskega sloga, ki se jim zdi, da bi lahko bil tudi njihov - s politiko samo to nima nobene prave zveze, prej z banalno koristjo in interesi. A vsem se dogaja nekaj podobnega, eni ostajajo, drugi postajajo zvesti; vsi so pripravljeni braniti kontinuiteto, eni kot bojne, drugi kot pomožne sile - sile, zaradi katerih je rekel Lord Dahrendorf, da bo pot po dolini navzgor do novih obzorij “solzna”.
Podoba, ki jo je izbral Dahrendorf, se nam pravzaprav ne zdi najbolj posrečena. Rajši bi rekli, da je svet, ki ga ti ljudje ustvarjajo ali soustvarjajo, predvsem žaljiv. Za svobodnega človeka, ki vidi svojo svobodnost bistveno odvisno od količine razuma, resnice in pravičnosti v svojem okolju, je ta svet predvsem žaljiv. Čim tanjši so senzorji, s katerimi je narava koga obdarila - danes bi včasih raje rekli, obremenila - tem bolj čuti, da je njegov okus žaljen in napadan, ko vidi, da se v svetu, ki je njegov svet: njegova domovina - prostor njegovega jezika; njegova država - njegov politični dom, dela nasilje nad resnico in nad zakoni, ki uveljavljajo pravičnost. In je pri tem vseeno, ali se to dela arogantno in brutalno ali pa na način rafinirane manipulacije.
Svet, ki se tako uveljavlja, pa jemlje ljudem tudi pogum - jemlje ga ravno najboljšim ljudem. Vsako dejanje v javnem prostoru, ki pospešuje pravičnost in vsaka beseda, v kateri lahko vidimo rešpekt pred resnico, ljudi utrjuje - veča njihovo voljo delati zase in za druge. In vsako dejanje in vsaka kretnja, ki temu nasprotuje; vsakič, kadar se kakemu posamezniku in kaki skupini zgodi krivica; vsakič, kadar se kaj uveljavi, kar se ne sklada z najpreprostejšim človekovim razumom, vsakič se v nekaterih ljudeh zmanjša količina tiste snovi, ki je pogoj za skupno življenje: zaupanje. Počasi izgineva zaupanje. Pripravljeni smo na odpovedovanje, pripravljeni smo celo na revščino, če jo je povzročila “kruta nuja” ali če vodi k razumnim ciljem, a stvari hočemo prej razumeti.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Rodovitna zemlja Mirko Kambič

Kako naj si razlagamo dejstvo, da se na mizah sodnikov ustavnega sodišča pojavlja vedno več zahtev po njihovi intervenciji? Ko bi politične in upravne institucije države delovale tako, kakor ukazujejo zakoni, ali pa, kjer teh še ni, ko bi te ustanove obvladovale nenapisane postave objektivne misli ali pa čisto navadne preproste pameti - ali bi bilo tako? Objektivni duh, ki je dokaz, da država obstaja - ne samo na zunaj, ampak tudi znotraj, v ljudeh, ki jo ali vodijo ali so v njeni službi.
Če bodo na jesenskih volitvah stranke slovenske pomladi dobile možnost, da sestavijo vlado, bodo morale uvesti nov politični slog. Tako bodo dokazale, da so iz druge snovi. Tu ne bodo pomagali nobeni prividni in fiktivni ukrepi, nobeni dnevi odprtih vrat, nobene proste telefonske linije, do premika, ki si ga želimo in je nujen, bo prišlo samo tedaj, če bodo ljudje začutili, da gre čez deželo nov duh. Glede tega se morajo stranke slovenske pomladi še pred volitvami pred volilci nepreklicno in nedvoumno zavezati. Za ozdravitev slovenske politične duše je potrebno sprejetje bistvene resničnosti, k temu pa lahko pripelje samo stvarna, trezna komunikacija z ljudmi. Samo tako bo v ljudi stopilo toliko trdnosti, da bodo lahko svobodni. Njihova svobodnost bo prihajala iz razumetja sveta, v katerem živijo.
Kakor nas prepričujejo izjave odgovornih ljudi demokratičnih strank, so v primeru zmage na prihodnjih volitvah pripravljeni povezati se v koalicijo in prevzeti odgovornost za državo. Čeprav bo večinski medijski prostor deloval v nasprotni smeri in čeprav nas bo inventivnost ljudi, ki vodijo stranke komunističnega nasledstva, spet presenetila z novimi iznajdbami, mislimo, da se lahko zanesemo na samostojno presojo tolikšnega dela slovenskih volilcev, da bo demokratičnim strankam ta možnost dana. Toda, kaj če ne bo tako?
Če demokratične stranke na volitvah ne bi dosegle večine v državnem zboru, predlaga Nova Slovenska zaveza, da se te stranke obvežejo, da bodo vstopile samo v tako koalicijo s strankami komunističnega nasledstva, da bodo imele v njej večino. V tem primeru bi se stvari seveda nekoliko zapletle. Raz mere so takšne, da bi se zapletle predvsem za krščanske demokrate. Zakaj?
Gre za dve stvari. Prvič se zdi, da je eldeesovski politiki prisotnost krščanskih demokratov v vladi zelo ustrezala, čeprav so si z njimi privoščili prečudne stvari. V tem nas podpira splošno opažanje, posebej pa nekateri namigi in izjave. Konec junija je tako komentator v Delu izrazil prepričanje, da je globalni novi red v temeljnih obrisih že utrjen, a je še vse odvisno od vprašanja, “ali bo v kakršnikoli obliki obstala sedanja krščansko-liberalna os”. To vprašanje postavlja na raven “osnovnega vprašanja”. Nekaj dni za tem je iz kvartirjev LDS prišla izjava, da so s krščanskimi demokrati tekli dolgoročni pogovori, “ker je verjetno, da bosta obe stranki v vladi sodelovali tudi po volitvah”. To ominozno napoved so potem v SKD relativizirali, a to ne zmanjšuje naše slutnje, da bi nekim silam sodelovanje s krščanskimi demokrati zelo ustrezalo in nanj računajo. Najbrž vedo, zakaj.
To je ena reč. Druga pa je ta, da je krščanski demokraciji povezava s strankami komunističnega nasledstva naredila nemajhno škodo. Pragmatičnost, ki je tam na začetku zvenela dokaj nedolžno, je sčasoma začela kazati svojo korozijsko naravo tako zelo, da je stranka danes v resni identitetni krizi. Prihodnosti, kakor vemo, ni mogoče napovedati, a bi vseeno tvegali trditev, da bo krščanska demokracija, če se bo še za mandatno obdobje izročila LDS, iz njega prišla zelo oslabljena, če bo takšno nadaljevanko sploh preživela. Bolje bi bilo, če bi se odločila za temeljito prenovo. Morala bi stopiti na pot prihajanja k sebi, tudi če bi ta pot imela peljati skozi zelo boleča obdobja, od katerih bi se eno morda imenovalo celo opozicija.
Tako govorimo zato, ker mislimo, da imamo za to pravico in dolžnost. To je zato, ker je SKD večini članov NSZ draga, poleg tega pa mislimo, da so pred slovensko politiko naloge, ki jih bo lahko opravila samo ona. Izredni kongres konec septembra bo pokazal, ali se je odločila za življenje ali za životarjenje.
Novo Slovensko zavezo vznemirja bojazen, da ne vemo, kako bi dovolj urgentno poudarili nujnost, da dobijo demokratične stranke možnost, da politično oblikujejo mlado državo. Ključno mesto pri tem oblikovanju bi tedaj namreč zasedla normalnost, ki nam pomeni skladnost reda in svobode. Mislimo, da bi država, vodena po načelih normalnosti, postala okvir, v katerem bi se vsakovrstna spontanost človekovega sveta uravnovesila v srečno soobstajanje.
NSZ pa ima za prizadevanje za zmago demokratičnih strank tudi svoje lastne razloge. Samo pod vlado demokratičnih strank namreč upa, da se bo mogla udejaniti pravna država, ki je pogoj za rešitev poglavitnih postavk iz kataloga njenih nalog. Fascikli, v katerih so opisi teh nalog, nosijo tale imena: Teharje, Rog, Orlov vrh, Brezarjevo brezno, Krimska jama; mrliški listi za padle in pobite med vojno in po vojni; slovenska politična emigracija; zgodovinski institut slovenskega protikomunističnega upora. Šele ko bodo te naloge priznane in sprejete in rešene, bo narod, razdeljen po revoluciji in državljanski vojni, začel rasti v naravno skupnost.