Avtor: Janez Grum

Ob petletnici smrti

Na mali šmaren (1991) je v kraju Lethbridge v kanadski provinci Alberta umrl major Ivan Boh. Bil je eden najbolj udarnih domobranskih oficirjev.
Doma je bil z Iga, kjer se je izučil za ključavničarja in avtomehanika. Vojaški rok je služil pri letalcih v Kraljevu sredi Srbije in postal rezervni narednik.Kmalu po ustanovitvi Fantovskih odsekov (1937) je postal njihov telovadni in športni vaditelj. Zato je obiskoval razne kraje, ne le okrog Ljubljane, ampak tudi po delu Dolenjske in Notranjske. Ko se je v začetku junija 1941 prebil iz Srbije, kamor je bil mobiliziran, nazaj v Slovenijo, se je takoj pridružil Slovenski legiji in postal eden vidnih in aktivnih članov. Zato je bil v tesnih stikih z njenim predsednikom Rudolfom Smersujem in večkrat tudi z dr. Šmajdom. Ko nas je osem ali devet Poljcev zaradi ustanovitve VS v domačem D. M. v Polju v noči od 14. na 15. september 1942 prišlo v “Smrekce”, tj. k vodovodu v Savljah, kjer je bila že ena prvih VS (poveljnik Janez Kos), je bil Boh že tam. Takoj zjutraj mi je rekel: “Zgleda, kot da so fantje prišli sem le taborit.” Zato je energično zahteval urjenje in ga sam prevzel. V oktobru je postal poveljnik VS na Brezovici. Večkrat je obiskal sosednje postojanke in sodeloval pri ustanavljanju novih. Spomladi 1943 je pomagal majorju Karlu Novaku pri ustanavljanju četniškega odreda v prostoru med Zaplano in Rovtami, a na Dolenjsko z Novakom ni odšel. Ob italijanskem zlomu se je s posadko v Podpeči (v njej je bilo več Brezovčanov) pridružil VS Ig in VS Tomišelj in skupaj s tema že 9. septembra pozno popoldne prišel na Turjak. To skupino je stotnik Cerkovnik drugi dan poslal na Zapotok. Tudi tam je Boh pokazal iniciativnost. V živem spominu ga imam, da je stopil na zahodni rob prostora pred šolo (12. septembra) in skupini oficirjev in vojakov zavpil, prav za prav zarjul, kot je znal le on: “Mi se tu razgovarjamo, debatiramo, tamle dol v dolini pa grejo cele vrste partizanov proti Golemu in Kureščku.” Takoj nato je stotnik Cerkovnik ukazal sestaviti večje zasede v smeri proti Osredku in Kureščku. In še sedaj se čudim, da Boh na Zapotoku ni postal poveljnik bataljona namesto Branka Jana. V tem je bilo bolj malo vojaka.
V nedeljo 12. septembra proti večeru je na Cerkvenikovo željo Boh z majhno patruljo odšel v Želimlje, da bi dobil zvezo z Ljubljano. Ker je kot Ižanec dobro poznal širšo okolico, je neopazno prišel tja in tam pridobil svojo svakinjo, da je v Ljubljano nesla Cerkvenikovo poročilo o položaju poveljniku vseh VS podpolkovniku Peterlinu. Ker pa Peterlina ni našla, je pismo drugi dan zgodaj oddala dr. Šmajdu. V pismu je bila tudi zahteva, naj pride Peterlin na teren prevzet glavno poveljstvo, kar se ni zgodilo.
Pri vračanju na Zapotok (13. septembra) je Boh izvedel od ljudi, da so na Škofljici prejšnji dan terenci ubili nekega civilista. Šele po umiku z Zapotoka in po prihodu v Ljubljano smo izvedeli, da je bil ta civilist Franc Casar. (Tega je vozil dr. Arko na motorju. Tudi tega so kasneje partizani ubili nekje južno od Trebnjega.) Zato so na Turjaku zaman čakali na Casarjevo vrnitev, kar je veliko pripomoglo, da so turjaški odklonili povelje za izpad iz gradu. (Več o tem v 8. pogl. I. dela Stalinistične revolucije na Slovenskem.)
Pri umiku z Zapotoka proti Želimljemu je udarni Boh vodil dobro oboroženo predhodnico. V njej so bili tudi drugi Ižanci (na pr. Janez Benko), ki so poznali teren. Tik pred Želimljem so razbili partizansko zasedo ter tako odprli zapotoški skupini (okrog 700 vaških stražarjev in nekaj civilistov) pot proti Barju in Igu, ob močnem partizanskem ognju z brega na levi strani.
Kot komandir 22. domobranske čete je bil Boh v začetku 1944 poslan v Velike Lašče. Večkrat je bil poslan v pomoč drugim četam v akcijah, npr. na Velikih Poljanah, kjer je prevzel poveljstvo in uspešno izpeljal operacijo proti partizanom. Konec pomladi je bila Bohova četa poslana v Ribnico, ker je bila nezasedena razdalja od Lašč do Kočevja prevelika. Pa vsaj del Ribničanov je želel dobiti domobransko postojanko. Iz Ribnice je šel večkrat v akcijo proti partizanom na Notranjskem.
Tudi kot domobranski oficir je Boh zastopal gledanje, da mora domobranstvo računati z zmago zahodnih sil. Zato je podpiral ilegalne priprave v tej smeri in bil v zvezi s stotnikom Bertom Ilovarjem, ki je bil glavni domobranski obveščevalni oficir ter član angleškega Intelligence Servica. V spominu imam snidenje dr. Šmajda, Ilovarja in Boha sredi jeseni 1944 v Leonišču. (Sem jih le pozdravil in odšel!) Kot mehanik je bil Boh pritegnjen tudi k tajni radijski oddajni postaji, ki je leta 1944 nekaj časa delovala v stavbi Vzajemne zavarovalnice in za katero so vedeli le štirje ljudje, morda pet.
Zaradi uspešnih vojaških akcij je tajnik NO dr. Šmajd predlagal na seji NO 6. aprila 1945 povišanje Boha v majorja. V stotnika je bil povišan že prej. Boh je bil po svoji naravi res vojak. Bi pa rekel, da je bil bolj uspešen kot izredno pogumen poveljnik, in sicer bolj s svojim močnim glasom, kakor pa strateško načrtno.
Pri umiku iz Ljubljane je bil Boh v bataljonski zaščitnici, ki je v Tržiču in nad njim morala odbijati partizanski pritisk od vzhodne strani in terenskega od zahodne. Skozi ljubeljski predor je šel s to zaščitnico v noči na 12. maj. V Vetrinju je bil postavljen za poveljnika enemu bataljonov 1. (Cofovega) polka. Dne 31. maja je bil že na tem, da odide z zadnjo skupino domobrancev, čeprav je bilo že znano, da Angleži izročajo domobrance Titovim partizanom. Sestra in njena prijateljica sta ga pregovorili, da je stopil z angleškega kamiona, in ga zapletli v pozgovor. Med tem so kamioni odpeljali. Očitki, ki jih je zaradi tega kasneje slišal, so bili zanj grenki.
Na zahtevo komunističnega režima so Angleži Boha prijeli proti koncu l. 1946 in imeli zaprtega v Wolfsbergu 5 mesecev. Nekoč mi je povedal, da so ga Angleži trdo zasliševali in da je začutil nevarnost, da ga vrnejo v Jugoslavijo. Da se je rešil te nevarnosti, je sprejel angleški predlog, da gre v Slovenijo izpolnit neke naloge. Mejo je prekoračil od italijanske strani, prišel do Brezovice in tam s pomočjo prijateljev skušal izvedeti podatke, ki so jih Angleži želeli. Srečno se je vrnil na Koroško v Wolfsberg in bil nato izpuščen.
Iz spittalskega taborišča je skupaj z družino, ki jo je sredi decembra 1948 iz Ljubljane pretihotapil pri Dravogradu na avstrijsko stran, nato v marcu 1949 odšel v Kanado in se naselil v provinci Alberta. Tam je po končanem obveznem delu za Kanado ustanovil svoje podjetje za ogrevanje in hlajenje hiš, kasneje pa skupaj s sinom športno trgovino. Saj telovadec in športnik je res bil.
Z Bohom sva si dvakrat ali trikrat na leto pisala, ob koncu tedna pa včasih spregovorila po telefonu. V začetku pomladi 1991 je bil njegov glas še vedno glas vojaka, v juniju pa se je v glasu čutila slabost. Bolezen mu je hitro razjedala pljuča in končno podrla tega udarnega domobranskega oficirja.