Avtor: Katarina Bogataj-Gradišnik

Komunizem in fašizem

Konec neke iluzije je naslov obsežnega, več kot 700 strani obsegajočega dela francoskega zgodovinarja Françoisa Fureta, s podnaslovom Komunizem v 20. stoletju, ki je izšlo lani, leta 1995 v Parizu. Knjiga je takoj po izidu zbudila veliko pozornost tudi zunaj francoskih meja, doma se je naglo vzpela na prvo mesto med uspešnicami. Pri nas je mesečnik Tretji dan že lani prinesel predstavitev avtorja izpod peresa Igorja Senčarja ter prevedene odlomke iz dveh poglavij: Revolucionarna strast in Druga svetovna vojna (Tretji dan XXIV/1995, št. 5. in ⁶⁄₇). Uredništvo Zaveze se je odločilo, da objavi povzetek treh poglavij: Komunizem in fašizem, Komunizem in antifašizem ter Kultura antifašizma; posamezna poglavja so namreč preobsežna, da bi jih revija mogla objaviti v celoti. Povzetek se opira na nemški prevod Furetove knjige, ki je izšel letos pri založbi Piper v Münchnu; ocenjevalci so ta bleščeče in elegantno napisani “esej” iz duhovne zgodovine 20. stoletja uvrstili ob dela Hannah Arendtove, Raymonda Arona, Georgea Orwella in Arthurja Koestlerja. François Furet (rojen 1927, zdaj profesor na Univerzi v Chicagu) je eno najvidnejših imen med sodobnimi zgodovinarji, znan predvsem po raziskavah francoske revolucije. Prav to daje posebno globinsko razsežnost tudi njegovi inovativni analizi totalitarnih sistemov našega stoletja - komunizma, fašizma in nacionalsocializma v njihovem medsebojnem učinkovanju ter v njihovem razmerju do meščanskih demokracij.
Avtorjeva velika prednost pri osvetlitvi “velike iluzije”, ki je odločilno zaznamovala 20. stoletje, je nedvomno v tem, da je komunizem poznal iz prve roke, tako rekoč od znotraj. Bil je namreč v mladosti sam član francoske Komunistične partije, in to v letih 1949-1956, ko je bila komunistična ideja na Zahodu najbolj razširjena in uspešna. Kakor pravi avtor sam v uvodu v svoj “esej”, gleda iz razdalje 40 let na svojo mladostno zaslepljenost brez prizanesljivosti, a tudi brez zagrenjenosti; brez prizanesljivosti, ker po njegovi presoji nevednost ne more biti opravičilo, in brez zagrenjenosti, ker je prav ob tej izkušnji prišel do marsikaterih spoznanj. Prav njegov komunistični angažma mu je naposled spro žil celo vrsto vprašanj, na katera skuša odgovoriti v svoji najnovejši knjigi.
Novost in posebnost Furetovega “eseja” je v tem, da se ne ukvarja z zgodovino komunizma, kakor je vzniknil in se udejanjal v Evropi 20. stoletja, še manj z zgodovino Sovjetske zveze. Njegovo delo se sicer opira na obsežno znanstveno literaturo z zgodovinskega področja, na pričevanja sodobnikov in dokumentacijo, vendar je predmet njegovega zanimanja “velika iluzija”, tj. učinkovanje komunistične ideje v duhovnem in kulturnem prostoru Evrope, zlasti med izobraženci na Zahodu. Zgodovina komunistične ideje je pomembnejša od njene politične moči in ozemeljske razširjenosti. V Evropi je ta ideja živela v dveh različnih okoljih: v deželah, kjer je postala državotvorni koncept, in v tistih deželah, kjer je živela podtalno v javnem mnenju meščanskih demokracij. In prav na Zahodu, kjer komunistična ideja ni bila v službi represivnega državnega aparata, je obdržala svoj čar in privlačnost dlje kakor na Vzhodu, kjer so jo državljani občutili na svoji lastni koži. Komunistična ideja je segla tudi k neevropskim ljudstvom in civilizacijam, vendar se avtor omeji na Evropo kot na rojstni kraj komunizma, ki je tudi glavno prizorišče njegovega udejanjenja in središče njegove zgodovine. V Evropi je komunizem tudi propadel, postal preteklost in s tem predmet zgodovinske raziskave.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Vijuga Mirko Kambič

Avtor v uvodu spregovori posebej prav o tem dogajanju, o razkroju in zatonu sovjetskega oblastniškega sistema, ki je v klavrnem nasprotju z njegovim spektakularnim vzponom in razmahom. Povsem drugače kakor nacionalsocialistična Nemčija in fašistična Italija Sovjetska zveza ni bila poražena na bojišču, nasprotno, bila je med zmagovalkami 2. svetovne vojne. Tudi po vojni je ostala do zob oborožena vojaška sila, ki so jo morali nasprotniki zelo upoštevati, njeno ideološko mesijanstvo pa je imelo vsepovsod na Zahodu občudovalce in privržence. Komunistični svet torej ni bil pokončan v vojni, temveč se je sesul sam v sebi; ta proces je trajal vsaj tri desetletja, ustaviti ga niso mogli nobeni reformni poskusi, za kakršne sta si prizadevala Hruščov in Gorbačov ali v kratki epizodi “češke pomladi” Dubček. Osupljivo je tudi dejstvo, da je komunistični sistem po svojem padcu pustil za seboj tolikšno praznino, čisto drugače kakor francoska revolucija in Napoleonovo cesarstvo. Napoleon je sicer izgubil vsa osvojena ozemlja, po njem pa je ostala dediščina (delno revolucijskih) idej, zakonov in ustanov, ki so jih nato prevzeli celo njegovi nasprotniki. Lenin ni zapustil nobene primerljive dediščine. Po propadu Sovjetske zveze se je razkrilo, da je bila ta svetovna sila brez civilizacije, ki bi jo lahko zapustila naslednjim rodovom. Ostalo ni tako rekoč nič - pač, ostali so ljudje iz oblastniškega aparata, in ti so brez težav prestopili v novi red ter se prelevili v zagovornike tržnega gospodarstva, podjetniške svobode, zasebne lastnine, demokratičnih volitev in celo človeških pravic. Ostalo pa je tudi ljudstvo, ki je v novi red odneslo s seboj svoje stare šege in navade; ljudstvo, razpršeno in otopelo do te mere, da ni zmoglo niti toliko moči, da bi staro nomenklaturo pregnalo s položajev.
Avtor sklene z ugotovitvijo, da je komunizem v Sovjetski zvezi in njej podložnih deželah končal v niču, da v evropski zgodovini 20. stoletja ni pomenil preboja v prihodnost, temveč eno izmed velikih reakcij na evropski liberalizem in demokracijo. Ena od velikih skrivnosti njegovega uspeha na zahodu pa je bila njegova temeljna teza, da odrešitev človeštva biva v zgodovini: diktatura proletariata je torej nujna stopnja v nezadržnem razvoju in napredku človeške zgodovine. Tako je marksizem podelil znanstveni značaj tej iluziji, ki je bila sorodna religioznemu verovanju in je med privrženci zbujala globoko predanost. Bila pa je to tudi izredno prožna iluzija, ki se je na Zahodu nenehno prilagajala spreminjajočim se okoliščinam in tako tudi preživela.

Komunizem in fašizem

Primerjave med komunizmom in fašizmom (italijansko in nemško, tj. nacionalsocialistično obliko) so se začele pojavljati že med obema vojnama. Bile so pogostne v vseh tedanjih političnih smereh, zlasti med liberalnimi misleci. Eden najbolj daljnovidnih, Elie Halévy, je leta 1936 sprožil burno polemiko, ko je v svojem predavanju primerjal in analiziral vse tri “tiranije”. Tako primerljivost so zapažali tudi levo usmerjeni avtorji, kakor je bil Karl Kautsky, z ugotovitvijo, da Stalinov cilj v deželah zunaj Sovjetske zveze ni sesutje kapitalizma, temveč uničenje demokracije in delavskega gibanja. Po drugi svetovni vojni, ko je bila Sovjetska zveza kot zmagovalka na vrhuncu svoje slave in vplivnosti, pa so se take primerjave zazdele skoraj blasfemične. Tudi zgodovinarji so jih začeli izrivati kot konstrukt hladne vojne, ki da hoče Sovjetsko zvezo diskreditirati s tem, da jo vzporeja s Hitlerjevo Nemčijo. Ta primerjava je bila namreč neprijetna tudi za zahodne zmagovalke, ki so leta 1945 Stalina sprejele v demokratični tabor. Ker pa ni bilo nobenega pozitivnega koncepta, ki bi mogel povezovati zahodne demokracije in stalinizem, je prišel v rabo negativni izraz: antifašizem. Ta koncept je bil dovolj nejasen, da je Stalin lahko v njegovem imenu v osvojenih deželah zatolkel demokracijo, vendar pa dovolj razločen, da je izključeval sleherno primerjavo med Stalinovo in Hitlerjevo obliko vladanja. - Seveda pa te ugotovitve ne zanikajo, da je primerjava med stalinizmom in fašizmom v času hladne vojne tu in tam rabila tudi v propagandne namene kot svarilo proti sovjetski grožnji. Med misleci, ki so bili dovolj drzni, da so si upali vztrajati pri tej primerjavi, je bila na vidnem mestu protinacistična bojevnica Hannah Arendt.
Velika težava sodobnega zgodovinopisja, ki se loteva raziskovanja fašizma in komunizma, je poleg sprotnega pritiska današnjih političnih strasti in javnega mnenja popolna novost teh dveh pojavov. Komunizem in fašizem sta v obeh svojih pojavnih oblikah, kot gibanje in kot sistem države, nastala v 20. stoletju; pred našim stoletjem je bila ta oblika vladavine popolnoma neznana. Zgodovinarjem zato manjkajo vzporednice in izhodišča iz preteklosti, zato tudi neredko podležejo skušnjavi enačenja novega z že znanim; lotevajo se novega časa iz zornega kota 19. stoletja in tako boj antifašizma s fašizmom enačijo z nekdanjem bojem za demokracijo ali proti njej. Prav izenačevanje komunizma z antifašizmom je v nekaterih deželah, zlasti v Franciji in Italiji, dolgo časa prav onemogočalo kakršno koli stvarno analizo komunizma, hkrati pa je otežilo tudi raziskave fašizma. Ta pojem je namreč v takih okoliščinah naglo razvodenel in se je začel na široko in zelo ohlapno uporabljati za kateri koli avtoritarni režim. Pri tem se je zabrisala tudi razlika med italijansko Mussolinijevo in nemško Hitlerjevo varianto fašizma. - Zlasti pa je fašizem preživel svoj dejanski zaton v domišljiji svojih zmagovitih nasprotnikov. Ta pošast se v zavesti evropske javnosti prebudi vedno znova takrat, kadar antifašisti začutijo, da morajo spet strniti svoje vrste, pri tem pa jim je očitno začelo zmanjkovati konkretnih povodov.
Spričo novosti komunizma in fašizma in skrivnosti njunega uspeha manjka sodobnemu zgodovinopisju ustrezen instrumentrij. Grozote takih neslutenih razsežnosti se z običajno verigo vzrokov in posledic pač ne dajo pojasniti. Manjka pa tudi ustrezna terminologija za predelitev take novosti, kakor je družba, ki jo vodi ena sama državna stranka in kateri vladata ideologija in teror. Izraza “despotizem” in “tiranija” iz klasičnega besednjaka ne zadoščata več za te vrste moderno izvajanje oblasti, ki je zavoljo tehničnega napredka neprimerljivo popolnejše, kakor je moglo biti kdaj v preteklosti. Za tovrstne nove pojave se je naposled uveljavil izraz totalitaren, totalitarizem. Izraz izvira iz italijanskega fašizma - Mussolini se je leta 1925 pred somišljeniki v govoru ponašal z “našo neupogljivo totalitarno voljo” - in pomeni dvoje: podreditev družbene ureditve politični volji ter ključno vlogo diktatorske odločitve znotraj nekega političnega gibanja. Ne pomeni samo absolutne oblasti kakega diktatorja, ampak tudi državo, ki nadzoruje celotno družbeno življenje v taki meri, kakor je despotske oblasti iz prejšnjih časov niso zmogle. Konec 30. let so izraz že začeli uporabljati nemški emigranti in opozicijska inteligenca za obtoževanje Hitlerjevega režima. Med obema vojnama je prišel pojem totalitarizma v rabo tudi v znanosti kot označba enostrankarskih držav s Sovjetsko zvezo vred. Analitično natančnost pa je ta termin dobil šele po 2. svetovni vojni pri Hannah Arendt in ameriških politologih, ki so ji sledili.
Pojem totalitarizem pomaga k osvetlitvi temačnega četrtstoletja med obema vojnama, ki je ostalo še po 2. svetovni vojni dalj časa neraziskano. Opisuje posamezne stopnje, ki so jih nove oblike oblasti dosegle med svojim nastajanjem, vendar ima vsebina tega izraza neke meje: ne pove namreč nič o tem, v kakšnem razmerju so bili totalitarizmi do zunanjih okoliščin svojega nastanka in vzpona, nič tudi o njihovi medsebojni odvisnosti in skritih povezavah. Razmerje med komunizmom in fašizmom je bilo namreč silno zapleteno, pri tem se posnemanje in sov ražnost ne izključujeta. Furetova knjiga pa skuša dognati prav to, kaj imajo vse tri oblike totalitarne oblasti - dve fašistični in ena komunistična - skupnega in kaj vsaka izmed njih posebnega. Razkriti skuša njihova medsebojna razmerja, takó mržnjo in spopade kakor tudi izposojanje idejnega blaga in metod, tiha zavezništva in zlasti skupne sovražnike. Kronologija nastanka treh totalitarizmov je opozorljiva - Lenin prevzame oblast leta 1917, Mussolini leta 1922, Hitler leta 1933 - vendar bi linearna vzročnost lahko vodila do pretirane razlage: zmago ruskega boljševizma bi lahko prikazovala kot izhodišče verižne reakcije, v kateri bi se kot odgovor na sovjetsko grožnjo skotila italijanski fašizem in nemški nacionalsocializem. Sovjetska grožnja je sicer bila eden od dejavnikov pri nastanku slednjih dveh, vendar ne edini; tudi ne more teh dveh pojavov pojasniti v celoti.
Vsi trije totalitarni sistemi imajo skupni izvir: vojno. Prva svetovna vojna ima za zgodovino 20. stoletja enako inovativen značaj kakor francoska revolucija za zgodovino 19. stoletja. Iz nje so izšla gibanja, ki so pripeljala do nastanka vseh treh totalitarnih sistemov. Vojna je namreč zapustila rodovitna tla za nastanek takih gibanj. Premaganci so bili zagrenjeni, njihov narodni ponos ponižan, zmagovalci pa izčrpani in razočarani. Italiji se po napol izgubljeni vojni niso uresničile vse ozemeljske zahteve; še bolj kritičen je bil položaj v Nemčiji, kjer je velik del javnega mnenja obtoževal podpisnike versajske pogodbe, češ da so izdali nacionalne interese. Vojna je dala ljudskim množicam, ki zdaj prvikrat dobijo odločujoč vpliv na politiko, najslabšo državljansko vzgojo. Vstop množic na politično prizorišče bi v drugačnih razmerah lahko pomenil napredek demokracije, v povojni Evropi pa to ni bila več civilizirana tekma za oblast. Množice so se privadile nasilja, utrdilo se je bojevniško tovarištvo iz strelskih jarkov, ki prezira sleherno avtoriteto. Iz vojne se je porodila primitivna oblika politične civilizacije, ki zavrača občutljive mehanizme ustavne vladavine, zaničuje parlamentarizem in s tem eno glavnih sestavin moderne demokracije. Notranjepolitični boji ne potekajo več po pravilih, ki so veljala v ustanovah Evrope v 19. stoletju, nagoni in strasti dobijo prosto pot. Povojno politično prizorišče je odprto za politično gangstrstvo. Mržnja obubožanih množic se obrne proti meščanstvu in kapitalu, iz težnje po enakosti vseh ljudi in po nekem novem redu se izoblikujeta dva velika mita 20. stoletja: novi svet kot diktatura proletar iata ali kot nacionalna občestvena drža. Obe obliki druži sovraštvo do meščanske demokracije in njenih ustanov.
Vsem trem totalitarizmom je skupno to, da so se njihove kolektivne strasti utelesile v osebnostih z izjemno voljo do moči. Velik del sodobnega zgodovinopisja skuša to dejstvo zamegliti in v skladu z marksističnim modelom prikazati komunizem in fašizem kot zgodovino razrednega boja: za Leninom naj bi stal delavski razred, Mussolini in Hitler pa naj bi bila marioneti kapitala. Vendar njihovega početja ni mogoče poenostaviti na interese kakega družbenega razreda; genocid nad Judi npr. zagotovo ni bil v interesu nemškega velikega kapitala. Eden izmed redkih avtorjev, ki so osvetlili veličino zla v teh osebnostih, je bil Alan Bullock s prepleteno biografijo Hitlerja in Stalina. Podobno kakor Lenin sta imela tudi Mussolini in Hitler opravka s šibkim, obotavljivim nasprotnikom, z vlado meščanskih strank, ki niso pravočasno spoznale nevarnosti in so z napadalcem skušale sklepati kompromise, sicer pa tudi niso imele moči, da bi se bile učinkovito uprle. Furet ugotavlja, da še nikdar poprej ni bila velikanska politična volja tako grozljivo zgoščena ob istem času na tako tesnem prostoru.
Tako komunizem kakor fašizem temeljita na dvojnem političnem sistemu: na filozofiji zgodovine in na politični praksi; prvo sestavljajo ideje, te so pri obeh različne, drugo pa sredstva, ki vodijo do cilja - ta pa so načeloma enaka: vsa so dovoljena, če le služijo ideji. Če so boljševiki postrelili buržuje, so fašisti razbijali glave delavcem, oboji pa so postavili vladavino ene stranke na laž o enotnosti ljudstva. Obljube revolucionarjev v obeh taborih so različne, oblike vladanja pa že po nekaj letih povsem primerljive.
V razvoju totalitarnih sistemov sta razvidna dva velika kompleksa: prvo etapo oznamujeta Lenin in Mussolini, drugo Stalin in Hitler. Lenin in Mussolini prihajata iz sorodnega političnega okolja, tj. iz revolucionarnega socializma. Skupna jima je subverzivna vehemenca, nagnjenje k nasilju, obsedenost z močjo, podrejanje vseh moralnih kriterijev političnim ciljem. Vendar ima Mussolinijev politični ekstremizem druge izvire in je kot ideologija zelo eklektičen; Mussoliniju se je posrečilo združiti raznorodne prvine, celo take, ki si nasprotujejo. Izšel je iz skrajno levega krila socialističnega tabora, iz revolucionarnega sindikalizma, oprl se je na izročilo risorgimenta in izrabil razočarani italijanski nacionalizem povojnega časa. Pozneje, ko je bil Mussolini poražen in diskreditiran zavoljo svojega zavezništva s Hitlerjem, so zmagoviti komunisti vsilili svojo razlago dogodkov in pri tem zabrisali dejstvo, da je bil fašizem revolucionarno gibanje milijonskih množic, ki so v njem videle utopijo novega reda in konec meščanske ere; zameglila se je tudi samobitnost tega pojava. Posebnost Italije je bila npr. v tem, da je tu prvikrat potekal politični boj na treh frontah: med revolucionarno desnico (fašisti), zvezo meščanskih strank (socialisti, liberali, “populari”) ter revolucionarno levico. Slednja, tj. mlada KP Italije, pomeni začetek “antifašizma” v tej deželi; zanjo je fašizem vse razen nje same - država, demokracija, meščanski razred, vendar se bojuje proti Mussoliniju le z verbalnimi izpadi. Italijanska partija se je prav kakor vse druge podrejala ukazom Kominterne in je svoj resnični boj usmerila v uničenje socialistične stranke. S tem in z gesli, ki so oživila strah pred boljševizmom, je bistveno pripomogla k zmagi fašizma v Italiji.
Avtor v glavnih potezah oriše okoliščine, v katerih se je Mussoliniju posrečil spektakularni “pohod nad Rim” oktobra 1922, njegove surove metode političnega boja (demagoška retorika, masivna propaganda, paravojaške tolpe, obvladovanje občil), začetne kompromise s staro elito, dokler ni dve leti pozneje pometel s parlamentom in s starimi strankami ter vzpostavil absolutno oblast. Položaj v povojni Nemčiji, ki je omogočil Hitlerjev vzpon, je do neke mere primerljiv s tistim v Italiji, le da so razmere še bolj zaostrene. Gospodarska kriza povzroči, da se javnost obrača k obema skrajnima poloma političnega prizorišča in zoper socialno demokracijo, ki je nosilna sila Weimarske republike. Tudi v Nemčiji se formirajo paravojaške skupine, ki jih druži čisto drugačen duh, kakor je bil tisti v stari cesarski armadi. Iz okolja takih nacionalističnih in revolucionarnih združenj izide Hitler, predsednik majhne delavske stranke.
Kljub takim in podobnim vzporednicam med Mussolinijevim in Hitlerjevim prihodom na oblast pa ne gre enačiti italijanskega fašizma z nemškim nacionalsocializmom. Hitlerjeva Nemčija in Stalinova Sovjetska zveza sestavljata povsem novo politično kategorijo popolne podreditve posameznika “totalni” oblasti in nadzoru ene ideološke stranke. Mussolinijeva Italija v to kategorijo še ni uvrstljiva, pomeni le predigro k tragediji neizmerno večjih razsežnosti; italijanski fašizem še ni zmogel tako temeljite rušilne moči kakor boljševizem in nacionalsocializem. Medtem ko Stalin in Hitler sesujeta državo z njenimi ustanovami vred, si jo Mussolini podredi; dopušča tudi nekatere ustanove, kakor sta monarhija in Cerkev, le da nimata več besede pri odločanju. Meščanski stan pod Mussolinijem izgubi sleherni delež pri upravljanju države, ohrani pa nekaj svobode. Tudi preganjanje Judov v Italiji ni primerljivo s tistim v Nemčiji; Mussolini je privolil v protisemitske zakone iz diplomatskih razlogov, vendar se niso izvajali dosledno. Sovjetski zvezi in Hitlerjevi Nemčiji, ki sta sicer dva povsem različna svetova, pa se je posrečilo, da sta do temeljev podrla državni red in vpeljala teror enostrankarskega režima. Mitologija enotnega ljudstva je v obeh primerih terjala milijone žrtev. Revolucionarna cilja teh dveh režimov sta bila različna - eden ga vidi v naciji oz. rasi, drugi v osvoboditvi delavskega razreda po vsem svetu - skupno izhodišče obeh pa je sovraštvo do meščanske družbe. Boljševizem je sicer pod Stalinom dobil nacionalističen zasuk: geslo “socializem v eni deželi” pomeni, da je zmaga Rusije prvi pogoj za osvoboditev proletariata drugod po svetu. Že pod Leninom pa je bila prav Nemčija tista dežela, kjer bo treba najprej zanetiti revolucijo, če naj se ta razširi po vsej Evropi.
Obe obliki državnosti, komunistična in nacionalsocialistična, sta enkratna novost v zgodovini človeške civilizacije, sistema brez pravil, v katerih je absolutni oblasti ene stranke vse dovoljeno. Oba pojava sta izšla iz moralne krize in nemoči meščanstva v povojni Evropi; vendar ostaja uganka, kako se je skupini političnih pustolovcev posrečil prevzem oblasti v Nemčiji, eni najbolj civiliziranih evropskih dežel z izobraženo in številčno močno elito.
Ob vseh navedenih vzporednicah med komunističnim in nacionalsocialističnim totalitarizmom pa je treba opozoriti na idejne razlike med njima. Leninova komunistična ideologija se je v vseh gospodarskih, filozofskih in zgodovinskih vprašanjih oprla na marksizem, torej na znanstvena dognanja. Hitler pa ne potrebuje nobenega velikega filozofa, je popoln nihilist in cinik, pripravljen razdejati celotno evropsko izročilo. V svojih geslih je spojil raznorodne prvine, kar se je posrečilo že Mussoliniju - idejo nacionalne enotnosti združi z idejo socialne enakosti, poleg teh dveh še neke vrste socialni darvinizem (močni naj vladajo šibkim). Vendar Hitler ni samo nacionalist, kakršen je v teoriji rase. Ta zamisel ni nova, marsikaj skupnega ima tudi s pangermanstvom iz začetka 20. stoletja, vendar je pri Hitlerju dobila sistematično izvedbo, postala je jedro njegovega političnega programa. Isto velja za Hitlerjev antisemitizem; sovraštvo do Judov v evropski zgodovini ni bilo nič novega, judovski bogataš je veljal za parazita v družbi. Hitler mu je dodal še novo vlogo, potem ko je uporabil vse obdolžitve iz antisemitskega repertoarja: Jud je boljševiški agent. Hitlerjeva posebnost je patološka mržnja do Judov, in to radikalna. Judje so poleg boljševiških Slovanov glavna ovira na poti arijske rase, ki je zavoljo svoje večvrednosti poklicana, da obvlada svet. Hitler načrtuje in uresniči uničenje Judov, tako kot je Stalin načrtoval in izpeljal uničenje “kulakov”. S Hitlerjem in Stalinom se prvikrat pojavi v evropski politiki kot načelo nihilizem. Res je bilo tudi dotlej v politiki dovolj nemorale, vendar so rivalstva med narodi ostajala v nekih mejah, postavljenih s pripadnostjo isti evropski kulturi. Tudi notranjepolitični boji so dotlej potekali po nekih splošno priznanih pravilih. S Hitlerjem in Stalinom pa je moč povzdignjena v religijo, vsa sredstva so dovoljena.
Avtor ob koncu poglavja načne še eno vprašanje v razmerju med Hitlerjevo Nemčijo in Stalinovo Sovjetsko zvezo, namreč njuno podtalno zavezništvo, ki ni omejeno le na skrite gospodarske in vojaške stike (Rusi so od Nemcev kupovali industrijske izdelke, Nemci od Rusov surovine, Rdeča armada je po stari tradiciji za šolanje svojih vojakov najemala nemške častnike itn.). Gre za eno najbolj skrbno varovanih skrivnosti komunistične politike. Sovjetska politika namreč ni niti malo poskušala ustaviti Hitlerjevega pohoda na oblast, nasprotno, skušala ga je usmeriti proti skupnemu sovražniku, nemški socialdemokraciji. Nemška KP, ki jo je manipulirala Moskva, naperi vse sile proti temu sovražniku. Delavske množice v Nemčiji so namreč po vojni še ohranile zvestobo socialdemokratski stranki; ta je bila vodilna v Weimarski republiki in do leta 1930 zastopana v vseh vladah, pluralistično in prozahodno usmerjena. Uničenje Weimarske republike je bil skupni cilj nacionalsocialistov in boljševikov. Pod “antifašizmom” nemške KP se je torej skrivala povsem drugačna politika, ki je močno škodovala protinacistični koaliciji. Vendar ta politika ni nič nenavadnega, saj za komuniste vprašanje: parlamentarna demokracija ali fašizem ni pomenilo resnične alternative; zanje sta bili to le dve različici kapitalistične diktature.