Avtor: Tine Velikonja

Pred petdesetimi leti, 4. septembra 1946, je umrl general Leon Rupnik. Umrl je junaško. Preden so ga pokosile krogle strelskega voda, je zaklical: “Naj živi slovenski narod!” Izstradano in trpinčeno telo ga ni ubogalo, še stati ni mogel brez opore. S pomočjo neznanih sil je vseeno glasno izpovedal tisto, kar je čutil. Kako neutrezen se je moral zdeti njegov vzklik ljudem, ki so nadzirali zadnje dejanje. Besede, ki so si jih lastili izključno oni, je zavpil človek z dna, zanje skupek fizične in moralne bede.
Ko se oziramo nazaj in razmišljamo o vlogi, ki jo je Rupnik igral v tako usodnem času, smo v zadregi. V predvojnem življenju ga Slovenija ni poznala. Vedelo se je, da imamo Slovenci generala in da se po njem imenuje utrjena bojna črta proti Italiji. Ob napadu na Jugoslavijo je zasedal visok vojaški položaj v Zagrebu, se po ustaškem puču znašel na cesti, se po razpadu za nekaj tednov ustavil v Celju, nato pa prišel v Ljubljano. Spomladi leta 1942 je bil skupaj z drugimi oficirji interniran v Italiji, se po dobrem mesecu vrnil in kmalu postal ljubljanski župan. Zasedel je mesto, ki ga je izpraznil dr. Juro Adlešič. Ta je odstopil, ker je spoznal, da je njegova vloga nenaravna in tvegana. Rupnik z vaškimi stražami ni imel posebnih stikov.
Ko je nastala po kapitulaciji Italije na ozemlju Ljubljanske pokrajine praznina, ni bilo dvoma, da je nekaj treba napraviti. Nazaj se ni več dalo. Partizani so v tistih šestih tednih, ko je bil okupator tako rekoč odsoten, pokazali, da jih zanima samo revolucija. Zato tako silovit obračun z domačim nasprotnikom. Vaški stražarji so kljub hudim izgubam in porazom vseeno bili še tu. Ohranili sta se dve močni bojni skupini, skupina Vuka Rupnika, ki se je v borbi pri Zameškem ubranila partizanov, in skupina, ki je pritavala iz Zapotoka čez Ljubljansko barje v Ljubljano. Obenem pa so ostale nedotaknjene močne posadke vaških straž v Polhograjskih Dolomitih in na robu Ljubljanskega barja. Upanje, da se bodo zahodni zavezniki v kratkem pojavili v Istri ali Kvarnerju, je splahnelo. Preostalo je samo, ali iti v gozd ter se na žive in mrtve tolči s partizani, ali pa doseči dogovor z nemškim okupatorjem in skrbeti za red in mir na ozemlju, za katerega so upali, da ga bodo lahko obvladovali.
Veliko je pisanja o tem, kdo je bil tisti, ki je pokazal na Rupnika. Ni bistveno, kako je prišlo do tega, da je ravno on postal prezident Ljubljanske pokrajine. Vsem je bilo razumljivo, da nekdo to nalogo mora prevzeti in da so se vsi, ki so delovali v Narodnem odboru, oddahnili, ko je bil izbran on. Drugo dejstvo pa je, da Nemci ne bi pristali na kogarkoli in Rupnik je bil eden redkih, ki je bil na nek način sprejemljiv za obe strani, morda celo edini. Zanje je bil visok oficir stare avstrijske šole z odličnim znanjem nemščine.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: General Rupnik na enem od mnogih protikomunističnih taborov

Rupnika zmotno ali zlonamerno primerjajo s Quislingom in Petainom, pa tudi Pavelićem
in Tisom. Omenjeni štirje so zasedli svoje položaje takoj, ko so njihove države zaradi nemškega napada razpadle, in to v času, ko je bila Nemčija na vrhuncu svojih moči. Med njimi je Quisling prišel zraven zaradi politične sorodnosti svojega gibanja z nacifašizmom, Petain po sili, da bi vsaj delu okupirane Francije napravil življenje bolj znosno; Paveli? in Tiso sta bila nacionalista, ki sta izkoristila nastale razmere in oklicala nacionalni državi. Rupnik pa je postal prezident na ozemlju Ljubljanske pokrajine v času, ko je bilo jasno, da je za sile osi vojna izgubljena, da pa se pri vzdrževanju reda in miru ni mogoče zanesti na okupatorja. V uporu proti komunističnemu terorju mora sodelovati tudi domače prebivalstvo. Zdaj mu sicer očitajo, da je do konca verjel v zmago sil osi, kar pa je za prekaljenega vojaka neverjetno. Nekaj je retorika, drugo pa ocena dejanskega položaja. Šlo mu je za dobro Slovenije in Slovencev. Odločal se je iz čistih pobud in mu moramo priznati, da je ravnal kot pravi rodoljub.
Nemško vojaško poveljstvo je za razliko od Hitlerja in njegovih najbližjih sodelavcev, ki so skoraj do konca verjeli v čudež, takrat že spoznalo breizglednost položaja. Zato je bilo hitro pripravljeno na dogovore s partizani. Ne smemo pozabiti, kako sta se spomladi leta 1944 Djilas in Popovi? v spremstvu nemških generalov sprehajala po Zagrebu. Samo Hitler je preprečil, da se niso do konca pobotali. Obenem pa so bili Nemci skrajno nezaupljivi do svojega zaveznika po sili. Samo po sebi se jim je zdelo umevno, da jim bodo slovenski domobranci prej ali slej pokazali vrata in se postavili na lastne noge. Varšavski upor jim je dodatno nagnal strah v kosti. Kaj podobnega so skušali preprečiti na vse načine. Zato stalni pritisk gestapa na domobransko vodstvo in tako silovito ukrepanje, čim se je razvedelo, da iščejo domobranci pot iz dotedanje druščine.
Rupnik bi se moral bolj zavedati, kako nezanesljiv zaveznik je okupator. Ob kapitulaciji Italije je italijansko vojaško vodstvo v Sloveniji takoj našlo skupni jezik s partizani, obenem pa gladko pustilo na cedilu svojega zaveznika. Vedeti je moral, da se Nemci ob porazu ne bodo obnašali drugače. Tako kot Italijani bodo morali tudi oni prej ali slej oditi, domobranci pa bodo ostali sami. Ko je torej gestapo zaprl njegove oficirje in vojake, ker so se skušali povezati z zahodnimi zavezniki, bi moral ukrepati. Nekaj je že vedel, kakšen je mednarodni položaj in da se protikomunistični strani ne piše dobro. Prihajala so opozorila, da je treba ukrepati, če se hočejo domobranci rešiti, pa ni napravil nič. Celo nasprotno. Dopustil je, da je šel glavni transport njegovih oficirjev v Dachau, in to prvega marca 1945, ko se je vojna že skoraj končala. Takrat bi moral zahtevati njihovo izpustitev in pri tem zagroziti z odstopom.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Na Orlovem vrhu na domobranskem pokopališču

Nemci so hoteli lojalnostno izjavo in zato izsilili domobransko prisego, ki bi se ji morda dalo izogniti. Smemo reči, da je Rupnik mejo, ki jo določa mednarodna zakonodaja za obnašanje med okupacijo, večkrat po nepotrebnem prekoračil. Ustavil bi se samo ob njegovem slovarju, predvsem o komunizmu kot židovski zaroti. O tem ni govoril nekje na začetku, ampak tudi kasneje in celo zadnje mesece vojne. Početi kaj takega v času, ko je nemški uničevalni stroj sistematično iztrebljal judovsko prebivalstvo v deželah, ki jih je obvladoval, in je šlo število pomorjenih v milijone, pomeni najmanj pomanjkanje političnega čuta.
Še najlaže mu odpustimo njegov zagovor na procesu. Bil je posledica polletnega pranja možganov v oznovskih zaporih. Takrat smo bili razočarani, ko smo poslušali njegove odgovore, da so bili duhovniki, ki so jih partizani pobili, obsojeni na smrt zato, ker so bili izdajalci, in ne, ker so bili duhovniki; da so se vaški stražarji in domobranci borili za oblast, da so vodili borbo proti ljudstvu; da domobranski borci niso bili plemeniti borci in da se za svoj upor niso odločili iz ljubezni do naroda. Posebno nas je prizadel njegov zaključni govor, ki ga je prebral iz svojega notesa, v njem je izrazil obžalovanje, da se je dal zapeljati na napačno pot. Ko pa smo čez dve leti poslušali samoobtoževanja obtožencev na dachauskih procesih, smo zaslutili muke, skozi katere so ga gnali, preden so ga pripravili za nastop.
Naš zaključek bi bil, da se je slovensko politično vodstvo izognilo odgovornosti in ponudilo vodilno mesto nepolitičnemu vojaškemu človeku. Podobno kot to vodstvo se tudi on v času, ki ga je dvignil, da se je v lastnih očeh spreminjal v očeta naroda, a se nazadnje uničil, ni znašel. Slovensko politično vodstvo, ki je skušalo zaustaviti komunistični projekt, je delovalo zmedeno in neenotno. Če se že ni dalo ustaviti navala Rdeče armade in jugoslovanskih vojaških enot, ki so drvele proti Sloveniji, bi vendar bilo treba napraviti korake, ki so se ponujali, da bi vsaj rešili tisto, kar bi se moralo, domobransko vojsko. Rupnikova zamisel, da bi zgradili na Gorenjskem nekako protikomunistično trdnjavo, v kateri bi kljubovali nasprotnikom nekaj tednov, s tem pa spodbudili zaveznike, da pridejo na pomoč, ni slonela na realni oceni položaja. Nedavni dogodki v Bosni so nam pokazali, da bi zavezniki obstali in čakali, dokler ne bi Rdeča armada in njeni zavezniki opravili svoje. Podobno kot ob kapitulaciji Italije, ko zaradi neodgovornega ravnanja vodstva Italije niso vedeli, kako naj ravnajo, čeprav kapitulacija ni prišla iznenada, so se ob zlomu Nemčije domobranci znašli osamljeni in jim ni preostalo drugega kot beg v neznano in zaupanje v vojaško obljubo prevarantskih Angležev.
Politiki so se Rupniku odpovedali. Tako kot je bil osamljen takrat, ko je neprevidno taval po italijanskih taboriščih in iskal pomoči, je osamljen tudi danes. Ostali so samo njegovi vojaki, ki so ga ljubili in mu zaupali. Ni jih pustil na cedilu. Okoliščine so bile take, da so bili žrtvovani. Domobranci ga imamo za svojega. Za preživele je ostal naš, domobranski in kot tak je delil našo skupno usodo. V tem je njegova veličina, ki ne bo nikoli pozabljena.