Avtor: Mira Dobravec

Takole moram začeti - s spominom na globoko užaljenost in ponižanje ob spoznanju: Poglej, za kakšno neumnico me pravzaprav imajo, za kakšno manjvredno bitje! Ne smem vedeti, ne smem razmišljati! Res preveč za trmasto dekle, ki si ni nikoli dovolilo, da bi mislilo, da misli, kar domislijo tuji možgani.
Dekletce je vzklikalo: Kje pa so dokazi, da Amerika res je? Lahko mi kažejo sliko potočka v sosednji vasi in me prepričujejo, da je deset tisoč kilometrov daleč. Težaven otrok, je vzdihovala mama in me pošiljala na krožke in k starim učiteljem, ki naj bi zadostili mojim tečnim, nenasitnim vprašanjem in seveda tudi dvomom nad vsakim odgovorom. In - ga najde nazadnje, ki bil ji je kos! Vso našo bližnjo zgodovino je otrok požrl s kožo in kostmi, niti najmanjša iskrica se ni pojavila, da bi zanetila požar dvoma! Bilo je vendar tako zelo lepo, tako polno domoljubnih, ponosnih misli, povzdignjene sreče, da živi v svobodni, delovnemu človeku na kožo pisani družbi. In koliko nasprotnikov je naša svoboda imela, preden je nastala, koliko narodnih izdajalcev, in to celo izobraženih in bogatih! Aha, v tem je odgovor - to so bili izkoriščevalci delovnega človeka, tako nekako kot graščaki, ljudje, ki niso nič delali in so hoteli živeti na račun tujih žuljev! In izdajalski kralj, še sreča, da je pobegnil in vsa njegova vlada z njim! Zdaj imamo deželo delavcev in kmetov, delu čast in oblast! Zdaj imamo deželo, kjer smo združeni bratski narodi in gradimo nov, pravičen svet!

In pesmi! Pesmi o materi treh partizanov, češnjev cvet, samo milijon nas je, domov bom šel, na oknu glej obrazek bled, oh, pesmi! Kolikokrat si je dekletce otrlo solzico, potočeno ob vsej tej žalosti in lepoti! Ne, nekaterih pesmic pa že takrat ni maralo, rop, požig, umor, kri ni bencin, krvi ne zmanjka nikoli … ne, nekaterih pesmic dekletce ni prebralo več kot enkrat!
In filmi! Nančika in njena nesrečna ljubezen, Tildika in njene sanje: takrat bo krog in krog svoboda … in postelje in štruklji in mlad fant, ki v snegu zakopan, lačen in napol mrtev sanja o materi … In ne joči, Peter, prišla bo svoboda! Našli bomo dolino miru, mi ponosni, pošteni ljudje! Ne, Temnikarja, Nejčeve mame in izdajalskih duhovnikov pa dekletce res ni maralo! Kako more slovenski človek pasti tako globoko!
Ne, tudi desantov in mostov ni maralo, njeni junaki bi morali biti popolni, miroljubni, razneženi branilci domače zemlje. Pač izmišljija petošolke, ki hoče dobrega in nežnega viteza, kot da se zmaju glava odseka z robčkom ali cvetlično bilko!
Komaj se je dekletce naučilo pisati, je že tudi sama pisalo partizanske pesmi, kaj pisalo, celo recitiralo jih je na krajevnem pokaži kaj znaš! Le oče ni imel časa, da bi jo prišel poslušat … Najbrž ni mogel, prav tako, kot ni mogel biti partizan, ker so ga odvlekli Nemci in je v Franciji bolan ležal v bolnišnici …
Toda dekletce je raslo, z neugnano mladostno radovednostjo požiralo knjige in spoznavalo svet. Skozi debelo kopreno šolskih učenosti je tu in tam posvetil žarek, ki se ni ujemal v mavrico znanega in tako preprosto razumljivega. In počasi je popolna podoba kazala vedno več pomanjkljivosti, vedno več drobnih kamenčkov v mozaiku je bilo napačnih, na silo zlepljenih in ponarejenih, prve zanke v prelepi tkanini, izvezeni v podobah poguma in ponosne domoljubnosti, so se začele spuščati in lepota je bledela.
Ko ga je vprašala, oče ni več molčal. Pred šotorom ob obali ji je nekega poletnega večera povedal svojo različico zgodbe, oh, tako zelo drugačno od vsega, kar je dotlej vedela! In njen oče vendar ne laže - in zakaj bi si izmišljeval take grozote? Vsako nedeljo skupaj z njo stopi k obhajilni mizi in ona ve, da je pošten, resnicoljuben mož!

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Po boju

Kaj naj zdaj s tema dvema podobama, tako popolnoma različnima - in ena je znana vsem, za drugo pa vesta samo oče in ona!
“Mami to ve?” ga je takrat pretresena vprašala, kot da je očetova podoba samo njegova stvar, ne pa nekaj, kar so vsi doživeli! In če so vsi doživeli in če njen oče ne laže, ampak govori resnico, potem to resnico vedo vsi! Potem lažejo drugi, lažejo v šoli, laže tisti mili glas še pomnite tovariši, lažejo šolske knjige, lažejo pesmi in filmi, lažejo, lažejo …
Zmedeno se je po počitnicah vrnila v šolo in v njej je kar naprej odmevalo: lažejo, lažejo, lažejo … in neustavljiva želja, da bi vprašala še druge, še koga, če to ve, če pozna ono drugo podobo, tako strašno drugačno. Knjige! V njih bo vendarle morala biti zapisana resnica, ljudje umrejo, njihove knjige pa ostanejo, stoletja ležijo na policah in sporočajo o času, ki ga ni več.
Težaven otrok, zmedeno dekletce v svetu, ki je videti, da ni, kar hoče biti, v svetu, kjer oče in mati govorita eno, vsi drugi pa drugo … Ubogo dekletce!
V knjižnicah je bilo knjig veliko in vse so očeta postavljale na laž.
Pri dedu na podstrehi so bili stari časopisi, stare revije in tudi kakšne večernice - iz vsega tega je dekletce sicer spoznalo osupljivo veliko presenetljivih dejstev - da je pred vojno, s katero je mislilo, da se je začelo kulturno in socialno urejeno življenje, bilo že marsikaj, bila so tudi otroška in mladinska združenja, pa skrb za siromake in celo za zamorčke, pa telovadna društva, pa amaterska gledališča, oh, videti je bilo, da se narodovo življenje ni začelo malo pred njenim rojstvom, pač pa je bilo bogato in plodno že prej. Aha, vse tisto je bilo vedno povezano tudi z duhovniki, ti so hodili kar v šolo in imeli tam obvezno mašo, hodili so na stadione in po mestih so bile procesije - zato, seveda, ker so se duhovniki tako vtikali v javno življenje, zato zdaj o tem nihče ne govori! Da duhovniki in maše sodijo samo v cerkev in naj tja hodi, kdor že mora, so jo vendar dobro poučili. In kot se je dekletce naučilo, da jemo v kuhinji, spimo pa v spalnici, se je naučilo tudi to, kako naj bi otrok podvomil! Vsaka stvar na svoje mesto! Tako je stari časopisi niso naredili nič pametnejše in niso odgovorili na njeno vprašanje, kako je pravzaprav šlo tole med vojno - tako kot pravi oče ali tako kot govorijo drugi.
Imela je tisoč tudi prav navadnih vprašanj: zakaj so morali partizani zažgani tisto vas, pa tisto šolo, pa tisti grad z vsemi knjigami in starinami, zakaj so morali lepemu kipu Matere božje odbiti glavo in od vrha do tal prestreliti vse naslikane svetnike v kapeli na Turjaku, zakaj so raznesli dragocenosti iz lepih hiš neznano kam, zakaj so imeli v bazi 20 dva kotla, enega za navadne partizane in drugega za voditelje, zakaj zdaj, v svobodi, hišo, v kateri živijo voditelji, varuje miličnik - pred kom, zakaj hodijo partizanski otroci na morje in v toplice, ona pa ne … in še tisoč drugih, prav tako navadnih vprašanj. Vendar nanje ni nikjer dobila odgovorov, oče pa jo je opominjal: Bodi tiho in se uči!
In ker niti v knjigah ni našla odgovora, ga je nehala iskati, opustila je branje zgodovinskih del in se lotila pesmi. Pesem je nad vsemi temi rečmi, pesem je vsečloveška, velja za vse ljudi in vse čase.
Pesmi! Da je neki Balantič pisal v slovenščini in da ga ne more prebrati? Oh, prosim vas! Ne mi take nakladat! Mi vendar spoštujemo svojo literarno dediščino, samo neki zagrizeni škof, ki o poeziji ni imel pojma, si je dovolil in onemogočil goriškega slavčka! Pa seveda še prej, ko so zažigali knjige, še celo Cankarja! To je vendar sramota, ki si jo je privoščila duhovščina, ker pač ni imela nobenega posluha za jezik in umetnost in se je bala, da bi se ovčice pokvarile! Mi pa vendar človekovemu ustvarjalnemu navdihu namenjamo vso skrb in pozornost! Gotovo je tale Balantič pisal kakšna nepomembna skropucala, ki jih ni vredno tiskati!
Da je pisal sonete in to celo dobre? Lepo vas prosim!
Kje? Kdo je izdal njegovo zbirko? Kje pa je to, Buenos Aires? Argentinci so tiskali slovenskega pesnika? Kakšni Slovenci? Koliko da jih je? Zakaj pa ne pridejo domov?
Tako se je zagrinjalo pretrgalo na dvoje.
Vidiš, dekletce, ki ni verjelo, da je morda tudi kakšna Amerika, je končno spoznalo, da svet res ni tak, kakršnega prikazujejo šole in knjige v knjižnicah.
Dobila je Balantičevo zbirko. Še zdaj se spomni hvaležnosti, ki jo je čutila do pogumnega človeka, ki je drobno knjižico kot sovražni material skrivaj prinesel čez mejo. In spomni se tudi sramu, ki ga je občutila ob tem novem poglavju svojega spoznavanja sveta. Take pesmi! Tak pesnik! O ti moj ljubi Bog, ves mozaik svoje domovine bo morala zgraditi na novo, sama postaviti kamenčke tja, kamor sodijo, vse ponarejene in goljufive pa zavreči.
Ljudje pod bičem - ne, to nista učitelja, ki sta odšla, to sem jaz, ker ne smem poznati prošnje za besede, ki naj se razbolijo v molitev; ne smem vedeti, da je imel deklico, ki ga je zapredla v žarke sanjanih obljub in ki bo ostala sama na meji grobov, on pa bo miren onkranj iskanj, ko bo nehal v ognju groze plapolati in bo lep molk s prstjo zasutih ust …
Po tistem ni nikoli več nikogar nič spraševala. Odrasla je in vedela, da je svet okoli nje zgrajen na pesku laži.
Ne samo rop, požig, umor, tudi in predvsem laž.
Laž ima vendar kratke noge! O, poglej, v tej deželi celo pregovori ne držijo! Toliko let, tako popolna, nepremagljiva laž!
Kaj pa more proti njej ona sama?
In ker z odraslostjo pridejo tudi zaljubljenost, ljubezen in prebujena želja po materinstvu, se je kakor v zavetje popolnoma potopila v toplo majhnost svoje družine, v družbo pa hodila le delat za denar.
Če že ne more spremeniti lažnjivega sveta, lahko vsaj okoli sebe naredi otoček miru, ljubezni, dobrote, poštenosti in resnice.
Tako se je zaprla v svoj ozki krog in ji še za mar ni bilo, da bi poiskala, ali so morda vendarle še drugi taki otočki, ki so spoznali zlaganost in se zaprli pred njo v svoj dom.
Srečevala je seveda mnogo ljudi v cerkvi, ne le starih, ki bi se mamili s tem opijem za preprosto, neuko ljudstvo, ampak tudi mladih, pa izobraženih svetovljanov in modrijanov …
No ja, mi smo pač drugačni, svet pa drugačen, da le imamo mir in vsakdanji kruh …
Potem ji je Jožica zaupala pretresljivo zgodbo svojega življenja: ko jo je mati še nosila pod srcem, so prišli nekega lepega dne v zlati svobodi in povabili očeta na kratek pogovor. Zdaj je Jožica že zelo odrasla gospa, pogovor pa še kar traja …
Morda ima oče v Kočevskem rogu novo življenje, novo družino - kako naj bi desetletja živel sam, zvest materi? In pravijo, da so tam cela mesta, tovarne za vojaške potrebe, in v njih delajo vsi ti zaprti ljudje. Pravijo … Šepetanja, šepetanja …
In potem je svoboda izbruhnila drugič. Nocoj so dovoljene sanje, je bilo rečeno in vsi smo sanjali.
Zdaj bo konec laži, zdaj bo Jožičin oče, sicer res star, utrujen in zagrenjen, prišel končno domov - če ima še eno družino, no, nič hudega, da bi ga le smela videti in objeti, vsaj enkrat!

Avtor slike: Izidor Mole

Opis slike: Deček s piščalko Izidor Mole

Zdaj se bodo ljudje izpod argentinskih hribov lahko vrnili na domače livade, zavriskali na vrhu naših gora in zapeli: Domov bom šel … in v meni več ne bo nobenih zapletenih misli, le ena sama sreča: svoboden ljubim svobodno zemljo!
Ah, vsi sanjači, tako zlahka pripravljeni sanjati, so spregledali eno samo besedico, eno samo! Nocoj! Samo nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan. Pride dan in človek se zbudi!
Seveda, sanjači si krmežljavo manejo oči in spet, še enkrat, nočejo verjeti v aroganco in v laž in v sprenevedanje … In jutro mine, mine pomlad, in v žgočem poletju so spet, kjer so bili! In ko pride jesen, bodo drugi pobirali sadove skupne setve in jih spravljali v svoje trdno zgrajene, samo zase postavljene kašče.
Kulturni, svetovljanski, popustljivi nadškof, navajen evropskih manir pa ljudi, ki jim dana beseda pomeni neovrgljiv imperativ, nadškof bo pač že petič maševal ob ubogi lipi sprave in namenil nekaj spodbudnih besed peščici poštenih in dobromislečih ljudi, ki sejejo v veter svoje besede in svojo pripravljenost.
Kajti lipa sprave je vendar tako popljuvana, simbolično in v resnici tolikokrat izruvana, tako onečaščena, da je samo božja volja, da se revica ne posuši, tokrat nepopravljivo. Spavaj, spavaj, lipica, večno ne boš spala …
Tisti, ki so desetletja dolgo v vsak dogodek, v vsako nedeljo, v vsako šolsko knjigo, v vsako otroško prireditev, v vse naše dejanje in nehanje vpletali našo slavno revolucionarno preteklost z večnim refrenom še pomnite tovariši, zdaj kar naenkrat nočejo več gledati v preteklost. Glej naprej, nazaj ne glej nikoli! Glej naprej! Kot da smo postali lebdeč narod, ki ga veter nosi, ker noče več imeti korenin. Ko čez zemljo zatulijo viharji, drevesa se svojih korenin zavedo! Aja, te korenine so v naši poganski preteklosti, preden nas je ta imperialistična in fevdalna Cerkev v krvi in solzah pokristjanila! Te naše korenine so Trubar in njegovi - pa ne le jezikovno in kulturno, ampak predvsem versko! In slovenski narod ne more nadaljevati spravljen med seboj, dokler Cerkev odpadniškega duhovnika spet ne sprejme vase! O, hvala Bogu, da Galileo Galilei ni bil Slovenec! Vse težave naše sedanjosti in prihodnosti bi bile povzročene z dejstvom, da ga Cerkev noče priznati za svetnika!
Domobranci? Neznani grobovi? Mrliški listi tisočev? Odvzeto premoženje, pohojena čast, ponos? Odvzeta domovina? Prosim vas! Glejmo naprej!
Laži in prevare, potvarjanje resnice in na tem grajena družba? Prosim vas, koga pa še zanima preteklost!
Odstranjevanje spomenikov? Prosim vas! To počno samo barbari, mi pa smo kulturen narod! Če že, potem s spomenikov izbrišimo, da so namenjeni revoluciji, ki je vendar ni bilo, toda pustimo jih tam, da bodo še poznim rodovom oznanjali našo slavno preteklost!
Ko zdaj že res odraslo dekle iz dneva v dan gleda to našo, spet “novo” stvarnost, se v njej občutek sramu in neresničnosti vzdiguje do neba. In si reče: hvala Bogu, da nihče mojih ni bil ne partizan ne domobranec! Hvala Bogu, da nihče mojih ni bil ubit in ne leži v kakšni neznani grapi brez križa nad sabo! Hvala Bogu, da mojim ni bilo odvzeto nobeno premoženje! Hvala Bogu, da se me vse to osebno ne tiče!
Kajti tako mi je dana možnost, da neobremenjeno kričim na ves glas: povejte vendar končno resnico, vso resnico in samo resnico! Pravico imamo do tega! Nočem, da bi še kakšno dekletce tavalo v takih temačnih labirintih, da bi še kdo po tako zavitih, skrivnostnih in prepovedanih poteh iskal resnico o svojem narodu! Ne morem dovoliti, da zgodovina ne bi bila napisana po resnici - briga me, če se bodo tako končale lažnive pravljice, ki so si jih pripovedovali zmagovalci.
Najprej resnico!
In vendar vem, da se to ne bo zgodilo, dokler ne bodo pred lipo sprave stali vsi, prav vsi predstavniki naše države. In seveda brez fige v žepu.
In prosim Boga, naj nadškofu in peščici ob lipi nakloni potrpežljivost, ko vendar že tako dolgo ponujajo roko, ki ni sprejeta. Naj jim da moč, da se ne umaknejo, zagrenjeni in prizadeti, ob spoznanju, kako omalovažujoče oni drugi prezirajo, sramotijo in zaničujejo poskus sprave.
Kajti resnica vedno pride na dan, pa če je zasuta še s takimi gorami odpadkov! Mrtva usta kričijo in nihče jih ne more utišati, laž in krivica kričita do neba in nihče ju ne more spremniti v resnico in pravico.
Počakati je samo treba na pogum, ki ga potrebujejo, da si bodo upali pogledati resnici v oči in jo izgovoriti.
Potem samo še stisk roke, odpuščanje in mir.
In takrat bo krog in krog svoboda. Za vse.
In vsako dekletce bo vedelo, da je treba nekatere stvari v življenju pač verjeti, čeprav jih ne vidiš na svoje oči. In bo živelo mirno, z varnim občutkom trdnosti in resničnosti sveta okoli sebe.