Avtor: Janko Maček

Ko so v začetku aprila 1941 okupatorske vojske vdrle v Slovenijo, se je začel križev pot našega naroda. Hitler je takoj po zasedbi Gorenjske in Štajerske naročil: Poskrbite, da bo ta dežela zopet nemška. Nacisti so tedaj začeli zapirati duhovnike, učitelje in druge ugledne Slovence. Vedeli so, da morajo zrušiti stebre slovenstva, če hočejo v deželi uveljaviti nemštvo. Ljudje so bili prestrašeni in mnogi so tedaj bežali v Ljubljansko pokrajino, kjer so bile pod Italijani razmere nekoliko znosnejše. Prav te razmere je izkoristila komunistična partija, ki je imela navodilo svoje kominterne, da naj zbeganost ljudi in odpor proti okupatorju obrne v svoj prid, izpelje revolucijo in uveljavi totalitarno oblast. Tudi oni so se zavedali, da prevrat lahko izpeljejo le na ruševinah slovenske stavbe, ki je že zaradi okupacije bila močno razmajana. Pri tem so jim bili še posebno napoti tisti, ki so kljub okupaciji še imeli neposreden vpliv na ljudi.
Že leta 1941 so komunisti z umori začeli svoj boj za oblast. Značilno je, da je v več krajih bil prva akcija nove partizanske enote umor Slovenca, ne pa napad na okupatorja. Pot tem umorom je pripravljal in jih zagovarjal tudi Slovenski poročevalec, vestnik Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Naj navedemo nekaj odlomkov. Slovenski poročevalec je 8. februarja 1942 takole poročal: “Slovenske narodne množice vneto pozdravljajo tolmačenje izvršnega odbora OF, ki napoveduje, da bo kaznovan s smrtjo vsak poskus, organizirati na slovenskem ozemlju kakršno koli vojaško formacijo izven slovenskih narodno osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite. Zatrite do kraja vse protiljudske in protinarodne elemente, vse podpihovalce državljanske vojne, vso peto kolono - tako pravijo slovenski rodoljubi.”
V isti številki ilegalnega glasila beremo tudi “Pismo plenumu OF,” ki ga piše terenski odbor OF v B: “Odločno zahtevamo smrt izdajalcem slovenskega naroda in smrt beli gardi. Odločno smo proti vsakemu organiziranju izven OF. Izjavljamo, da bomo proti vsakemu takemu grupiranju izven OF nastopili z orožjem! Hočemo enotnost slovenskega naroda!”
Vsi posamezniki in skupine, ki OF niso sprejeli, ker je v svojem bistvu bila komunistična, so bili s tem proglašeni za protinarodne ele mente in za izdajalce slovenskega naroda. Duhovniki, učitelji in razne verske organizacije, ki so pod italijansko okupacijo še lahko opravljali svoje poslanstvo med narodom, so naenkrat postali “osvobodilnemu gibanju” zelo sumljivi. Celo taka pobožnost, kot so bili prvi petki, je postala sumljiva in nevarna. Zanimivo je, kako je o tem še leta 1960 v svojem Pregledu zgodovine NOB v Sloveniji zapisal dr. Metod Mikuž, ki je sam imel teološko izobrazbo in je nekaj let tudi opravljal duhovniško službo. Navajamo: “Ker je okupator razpustil vse klerikalne politične in kulturne organizacije, si je kontrarevolucija na začetku zelo uspešno pomagala s cerkvenimi organizacijami in družbami, ki so še ostale. Razen teh organizacij je vpeljal škof Rožman že leta 1941 še posebno cerkveno pobožnost devetih prvih petkov, da bi z njo dosegel organizirano in masovno obiskovanje cerkve, kjer so ob teh pobožnostih imeli tudi nagovore in pridige z vsebino, ki je ni težko uganiti. Tako je ta pobožnost postajala od meseca do meseca določnejša propaganda za belo gardo in kontrarevolucijo. Škof jo je uvedel sredi septembra 1941, torej natanko takrat, ko se je OF razvila do tistih revolucionarnih oblik, ki so zahtevale prve odloke SNOO (slov. narodno osvobodilnega odbora), na drugi strani pa se je prav takrat slovenska buržoazija prvič zavedela, da se je treba združiti in udariti po OF. Uvedbo pobožnosti prvih petkov je treba torej objektivno imeti za prvi, čeprav ne direktni udarec po slovenskem narodu, organiziranem v OF.” (M. Mikuž Pregled zgodovine NOB str. 329.) Ko se čudimo, kako malo je duhovnik in zgodovinar dr. Mikuž razumel ali hotel razumeti o pobožnosti prvih petkov, pa iz tega odlomka začutimo moreče vzdušje pomladi leta dvainštiridesetega, ko so prve težke kaplje komunistične nevihte že tolkle po Slovencih.
V tem sestavku nameravamo govoriti o slovenskih učiteljicah, ki so postale žrtve te nevihte predvsem zaradi svoje vere, še bolj pa zato, ker so v njej vzgajale njim zaupano mladino. Kajti če je bila že preprosta pobožnost prvih petkov nevarna “osvobodilnemu boju,” kako nevarno je šele bilo, če je učiteljica v šoli vzpodbujala otroke k spolnjevanju desetih božjih zapovedi in morda tu in tam spregovorila tudi kako besedo proti brezboštvu.
21. aprila 1942 je Slovenski poročevalec prinesel protest “katoličanov v OF” proti dr. Ehrlichu, da “skuša delo OF predstaviti kot lisjaško varanje Slovencev z narodno osvobodilno borbo, medtem ko gre po njegovem le za zakrito srednjeevropsko komunistično revolucijo. Ehrlich se je za nas kristjane razodel kot človek, ki se danes najnevarneje igra z verskimi čustvi in krščanskimi vrednotami. Njegov krog predstavlja najhujšo usedlino klerikalizma, pomešanega s fašizmom. Dovolj je bilo izrabljanja krščanstva v preteklosti, danes se mora to odločno ustaviti. Zato na noge, slovenski kristjani! Postavimo se za svojo čast in za čast slovenstva in krščanstva!” “Katoličani v OF” so s tem že vnaprej dali komunistom in VOS-u soglasje za umor dr. Ehrlicha. V naslednji številki Slovenskega poročevalca, 28. aprila 1942, so se oglasili slovenski vzgojitelji, dali vso podporo delu OF in obtožili okupatorja zaradi uničevanja šolstva in zapiranja srednješolcev in študentov. 5. maja 1942 je pa Slovenski poročevalec objavil Resolucijo mater izvršnemu odboru OF: “Slovenske matere pozdravl jamo I. O. O. F. in mu izrekamo svoje popolno zaupanje. Istočasno ga pozivamo, da še bolj poostri svojo borbo proti izdajalcem in okupatorjem, ki mučijo in more naše sinove, ki mučijo in posiljujejo naše hčere. Smrt fašizmu! Smrt izdajalcem! Živeli partizani, naša narodna vojska! Živela zmagovita rdeča armada!”

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Slovenske učiteljice na shodu Katoliške akcije v Rimu leta 1939 - Prva z leve v prvi vrsti Marica Nartnik

Taki pozivi so OF še bolj zavezali k hitremu ukrepanju proti “izdajalcem”. 29. aprila je Domoljub poročal, da so “komunisti, ki so sami sebe nazvali osvobodilna fronta in so doslej morili nedolžne ljudi v Ljubljani, začeli moriti tudi na deželi. Spravili so se na vodilne katoliške može in fante, zlasti take, ki so v verskih organizacijah. Prav posebno zasledujejo člane Katoliške akcije.”
Ognjenik komunistične revolucije je pomladi 1942 začel bruhati svojo uničujočo lavo na slovensko deželo, predvsem na Notranjsko in Dolenjsko. Udaril je tudi po ženah in materah, ki so mu bile napoti. Med njimi so bile tudi podeželske učiteljice, ki so svoje življenje posvetile vzgoji preprostih kmečkih otrok. Kljub njihovemu plemenitemu delu so jih “osvoboditelji” proglasili za “protinarodni element” in jim namenili kruto smrt. Njihove zgodbe bi radi povedali v tem sestavku, kot smo jih slišali od ljudi ali pa zbrali iz raznih zapisanih virov. Ena izmed njih je bila Marica Nartnik, šolska upraviteljica v Rožnem Dolu pri Semiču. Zapis o njej je pripravila njena pranečakinja, ki se tudi sama pripravlja za pedagoški poklic. Ivanka Novak je bila učiteljica v Sodražici. Hkrati z njo je moral umreti tudi otrok, ki ga je nosila pod srcem. Darinka Čebulj je bila šolska upraviteljica v Hinjah v Suhi krajini. Umorili so jo hkrati s hinjskim kaplanom Henrikom Novakom. Nameravali smo povedati tudi zgodbo o Anici Drobnič, učiteljici in organistinji v Begunjah pri Cerknici, ki je bila oktobra 1943 umorjena v Jelendolu. Mislimo, da je v zvezi z njeno smrtjo treba omeniti tudi nekatere dogodke po kapitulaciji Italije, zato smo to zgodbo prihranili za naslednjo številko.
Papež Pij XI. je nekoč povedal tole misel: “Šola, ki je po svojem zgodovinskem postanku in po svoji naravi pomožna in dopolnilna ustanova družine in Cerkve, ni samo svetišče znanosti, ampak svetišče Boga samega, ki je Resnica.” Čeprav ta stavek sodobnemu Slovencu zveni nekoliko odmaknjeno, je zelo globok in lahko verjamemo, da je bil učiteljicam, o katerih nameravamo govoriti, popolnoma normalno vodilo za njihovo delo in da so v tem duhu vzgajale otroke. Pravijo, da je Marica Nartnikova, sama prežeta s spoštovanjem do malih prijateljev, v Rožnem Dolu tudi njihove matere večkrat opozarjala na nadnaravne vire materinske ljubezni: “Božji otroci so, ne samo vaši.” Kako bi pogledali, če bi današnja učiteljica kaj podobnega povedala na roditeljskem sestanku? Zakaj so take učiteljice bile napoti revoluciji? Vsaka posamezna zgodba tega sestavka nam bo na svoj način odgovorila na to vprašanje.
Komunistična revolucija je takoj v začetku svojega pohoda začela odstranjevati vzgojitelje, ki so jo motili pri “preoblikovanju slovenskega narodnega značaja,” saj so se njeni voditelji dobro zavedali, kako važno delo opravljajo vzgojitelji.