Avtor: Lojze Jenko

Nekateri pravijo, da ni objektivne zgodovine. Velike osebnosti gotovo vtisnejo osebni pečat v dogodke svojega časa. Tako imamo dobo Aleksandra Velikega, Cezarja pa tudi Hitlerja ali Stalina. Podobno je v Cerkvi, kjer pa ne vtisnejo pečata le veliki papeži, ampak tudi velike svetnice in svetniki.
Tudi svetnike sprejema vsak človek po svoje. Končno po svoje sprejemamo tudi Kristusa, zato pa je toliko knjig za njega in proti njemu. Vsak pa se mora sam odločiti, kako ga sprejme, zato so različne sodbe nujne. Nič drugače ni, ko presojamo delo škofa Rožmana. Seveda tako osebno mnenje ni objektivno. Pokojni se tudi ne more več braniti. Prva dolžnost je, da pri svojih sodbah zavestno ne delamo krivice.
Večkrat primerjamo ravnanje vplivnih oseb z ravnanjem njihovih prednikov ali naslednikov. Dr. Rožman je bil gotovo imenovan za škofa po nasvetu dr. Jegliča, saj je bil njegov pomožni škof. Kot profesor cerkvenega prava in koroški Slovenec je verjetno čutil kako neprijetnost, vendar med duhovniki in med verniki ni bilo posebnega nasprotovanja njegovemu imenovanju. Seveda je pa bila med Jegličem in Rožmanom že na zunaj opazna razlika v načinu upravljanja škofije. Msgr. Jagodic je zanimivo opisal prakso škofa Jegliča na birmovanjih: Preštel je mlaje, prebral napise na slavolokih, spremljal nastop otrok in oseb, ki so deklamirale pozdrave, bil pozoren na obnašanje krajevnega župnika, kaplana in župana. Ljudje so to vedeli in marsikdo je zato bil na trnju. Pri škofu Rožmanu ni bilo takega pritiska. Čeprav je še nosil naslov kneza in škofa, je razumel ljudi in njihove probleme. Imel je nemalo skrbi z upravo cerkvenega premoženja in moral je razsojati v marsikateri zadevi, ko so se pojavile razlike in trenja v številnih verskih organizacijah in še bolj v političnem življenju. Sveti Pavel piše o sebi, da je hotel biti vsem vse, škof Rožman pa je moral kar kmalu ugotoviti, da vsem in vsakemu ni mogoče ustreči. Kakor sv. Pavel pa je vedno gledal na to, “kar je Kristusovega.” Zelo vestno je pripravljal svoje pridige - ob petkih v postu je bila stolnica nabito polna - in njegova pastirska pisma so bila zelo globoka.
V bodočnost je vedno gledal nekoliko pesimistično. Duhovnike je ponovno opozarjal na dejstvo, da katoliška Cerkev v Sloveniji ni imela uradnih svetnikov in da v dolgi zgodovini še ni bila preganjana in ni imela mučencev. Dobro je razumel nacizem in komunizem - oba so papeži obsodili. Verjetno je računal s tem, da bo tudi sam osebno trpel v Dachauu ali da ga bodo mučili komunisti. V času vojne in revolucije je bil postavljen pred silno težke preizkušnje. Sotrpel je z vsemi, ki so bili preganjani in so trpeli zaradi okupacije ali zaradi revolucije. Kljub neštetim težavam je tudi v tem času skrbel za mlade bogoslovce. Ko so nekateri prenapeti proti škofovi volji dosegli, da je leta 1944 veliko bogoslovcev šlo k domobrancem, ga je zelo bolelo. Pred peščico tistih, ki so ostali, je ves v solzah rekel preroške besede: “Kaj so mi naredili? Nič več jih ne bom videl živih.”
Dejstvo je, da so škofu Rožmanu mnogi očitali, da je bil premehak. Pomoči potrebnim je pomagal ne glede na njihovo prepričanje, tudi nekaterim znanim komunistom je javno pomagal. Vzemimo primer dr. Metoda Mikuža, ki je - kakor toliko drugih - bil neuravnovešen in je zato trpel. Ko sva šla nekoč skupaj na sprehod, mi je razlagal pomen zgodovine in dnevnih dogodkov. Trdil je, kakor beremo tudi v knjigi o Jobu, da sta zdaj Bog in Satan sklenila nekakšno pogodbo, zato ima Satan vso oblast, da pokaže, česa je zmožen. Že pred drugo vojno je neki francoski filozof napisal obširno knjigo “Tragika Evrope”, kjer trdi, da v Sovjetiji lahko izkustveno vidimo Satanovo delo. Komunizem uči vse isto kot katoliška Cerkev. Edina razlika je, da komunizem trdi, da ni Boga, Cerkev pa uči, da Bog je. - V semenišču Mikuža nismo vzeli resno. Znano je, da je bil že takrat nagnjen k pijači. Govorilo se je, da ga je ravnatelj semenišča hotel izključiti, toda Mikuž je dobro vedel, da mimo škofa tega ne bo mogel storiti. Škofu se je znal prikupiti in škof je imel o njem dobro mnenje. Mož je postal doktor cerkvene zgodovine in kasneje je lahko predaval zgodovino Komunistične partije. Pred promocijo me je vprašal, kaj mislim, kdo bo slavnostni govornik. Več imen sem nabral, a Metod mi je ponosno rekel: “Sam ljubljanski knezoškof dr. Gregorij Rožman. Gosti bodo pa sami liberalci in komunisti.” Mislim, da je kasneje škof Rožman Mikužu vsaj na tihem dovolil, da lahko mašuje partizanom.
Razumljivo je, da mnogi sprašujejo, v kakšni zvezi je bil škof Rožman z vaškimi stražami in z domobranci. Razmere na deželi so bile leta 1942 silno težke. Niti življenje niti premoženje ni bilo več varno. Ljudje so bili v nevarnosti tako pred partizani kot pred okupatorji. Cele vasi so bile že uničene. Tedaj so se odločili za samoobrambo - za vaške straže. Škof je vse to razumel, vedel je pa tudi, da pri vaških stražah in kasneje pri domobrancih marsikaj ni bilo idealno. Nikoli se ni zanesel na iskrenost fašistov ali nacistov. Vedel je, da so tudi med vaškimi stražarji in kasneje med domobranci skriti sodelavci OF.
Problem kolaboracije še zdaleč ni razčiščen. Ko so partizani že pozimi ¹⁹⁴¹⁄₄₂ hodili po vaseh, mi je dobra gospa nasvetovala, naj ne zaupam poveljniku italijanskih karabinjerjev. Povedala mi je, da obiskuje hiše znanih pristašev OF. Ko sem bil potem med nemško okupacijo v drugem kraju, je neko noč pri nas prenočila močna četa partizanov. Zjutraj sem namignil komandantu, da so bili v nevarnosti pred nacisti, saj je bila glavna cesta le dober kilometer proč. Pa mi je komandant rekel: “Kaj se bojiš? Mi pustimo Nemcem glavno cesto, oni pa nam zaledje.”
Škofa Rožmana je skrbelo, kako bo ob koncu vojne. Ni bil prepričan, da bodo zahodni zavezniki res zasedli Slovenijo. Bolelo ga je, ko je videl, kako je slovenski narod v Ljubljanski pokrajini in tudi drugod razdeljen. Spodbujal je k poglobljenemu verskemu življenju, ob tem pa zaradi partizanov v mnogih farah ni mogel opraviti birme in vizitacije.
Ni treba poudariti, da je škof zapustil Ljubljano po nasvetu škofa v Salzburgu. Kdo bi mogel opisati njegovo silno duševno trpljenje, ko je v Anrasu na Tirolskem zvedel za pomor domobrancev. Premalo vemo, kako je bil v Avstriji v nevarnosti, da bi ga Angleži predali Titu. Misel na mučeništvo ga je tedaj vedno spremljala.
Ko je škof Rožman v Ljubljani gradil novo semenišče, je iskal sredstva tudi med izseljenci v ZDA. Ni nabral posebno veliko, pač pa si je pridobil novih osebnih prijateljev, med njimi posebno msgr. Omana, župnika pri sv. Lovrencu v Clevelandu. Msgr. Oman je dobro poznal gospoda Louisa Baznika, vojaškega duhovnika ameriške vojske, ki je potem veliko pomagal škofu Rožmanu, da je lahko odšel v ZDA. V Ameriki je bil pa tedaj zelo vpliven tudi Louis Adamič. Že pred vojno je bil Adamič proti jugoslovanskemu kralju, zato ni čudno, da je med vojno in kasneje širil propagando za Tita in novo vlado v Jugoslaviji. Tudi mnogi slovenski duhovniki in drugi Slovenci v ZDA so bili tedaj za Tita. Izjema je bil senator Laushe in urednik Ameriške domovine James Debevec. Kmalu po mojem prihodu v New York leta 1948 je neka žena na našo faro prinesla ček za novo cerkev v vrednosti 500 dolarjev. Ko sem ček sprejel, sem pogledal podpis in opazil slovensko ime. Vesel sem vzkliknil: “Vi ste pa Slovenka!” Ona pa zabrusi: “Ti si pa izdajalec! Tvoj škof je pobil 10.000 ljudi.” Šele dobrih deset let kasneje mi je povedala, da je Adamičeva sestrična. Adamič je potem nesrečno zgorel v svoji hiši v državi New Jersey. Njegova žena je precej spregledala. Po koncilu ni bila navdušena za domači jezik pri službi božji. Nagovarjala me je, naj bi se pridružil “starovercem”, ki so ohranili latinski jezik, in mi celo ponudila izdatno podporo, da “bi imel dovolj za celo življenje.” To napišem v dokaz, kako škodljiva je lažna propaganda tako v Sloveniji kot v Ameriki.
Škofa Rožmana so pa v Ameriki trle skrbi za begunce, za izseljence in ne najmanj za ljubljansko škofijo. Težko je bilo, ker ni obvladal angleškega jezika. Ameriškim škofom je bil skoraj v breme. Zaradi njegovega blagega nastopa, skromnosti in lepih pridig so pametni ljudje kmalu spoznali, da škof ni mogel biti izdajalec ali kolaboracionist. Veliko breme zanj je bilo pravno vprašanje njegovega naslednika v Ljubljani. Da bi pomagal pri rešitvi tega vprašanja, je kmalu podal ostavko na ljubljansko škofijo - odpovedal se je ljubljanski škofiji. Po ovinkih je seveda dobival obvestila o položaju slovenske Cerkve, o zapiranju duhovnikov, zaplembi cerkvenega premoženja, ukinitvi verouka v šolah itn. Upal je, da bo z odstopom pomagal škofu Vovku in vernikom nasplošno. Toda papež Pij XII., ki je bil že med vojno obveščen o položaju v Sloveniji, ostavke ni sprejel. Škof je veliko trpel zaradi vseh teh zapletljajev. Obiskoval je slovenske izseljence, kjer je le mogel. V Argentini je celo ustanovil zasilno slovensko semenišče. Svoje trpljenje zaradi laži in klevet je daroval za slovenski narod in za Slovenijo. Nikoli pa ni preklical svoje škofovske službe in obsodbe komunizma. Vatikan ni sprejel ostavke, ampak je čakal na škofovo smrt. Zaradi hudega raka je leta 1959 umrl v Clevelandu. Pogreb je bil za tiste razmere kar veličasten. Pokopan je v Lemontu blizu Chicaga.
Po njegovi smrti je Anton Vovk postal redni ljubljanski škof. Uresničile so se besede, ki jih je izbral za svoje škofovsko geslo: “Breme in plačilo križa.”
Omenil sem že, da so nekateri škofu Rožmanu očitali, da je bil premehak. Zavedal se je silne zapletenosti položaja v Sloveniji. Še zdaj premalo razmišljamo o tistem usodnem času, o osebni tragiki vsakega partizana in domobranca. Vsi pisatelji, umetniki, uredniki in poročevalci bi morali stalno poudarjati, da so bila leta od 1941 do 1945 tragedija za celo Slovenijo. Tisti, ki niso pozabili moli ti, bodo izpolnili naročilo, ki ga je Plečnik zapisal v Komendi na spomenik padlim v prvi svetovni vojni: “MOLIMO ZA ZDRAVO PAMET!”