Avtor: France Prešeren

… kri po Kranji, Korotani

prelita, napolnila bi jezero …

… Ne meč, pregnala nas bo sreča kriva. …

… kdor hoče se podati, mu ne branim;

kdor hoče vas dočakat’ temne zore,

neproste dni živet’, nočem enake, …

… tje bomo našli pot, kjer nje sinovi

si prosti vol’jo vero in postave.

Ak pa naklonijo nam smrt bogovi,

manj strašna noč bo v črne zemlje krili,

kot so pod svetlim soncem sužni dnovi! …

Najbrž je tudi on razmišljal, kaj se bo zgodilo z nami vsemi, ko je doživljal Teharje. Kako bo živeti v državi, kjer vladajo tisti, ki so ljudi pobijali po tekočem traku. Pa ne samo to. Pred tem so jih zverinsko mučili. In tako je umrl. Po hudem mučenju. Mučenju do nespoznavnosti. In nad njegovim grobom je odlagališče odpadkov. In postal je neoseba. Ne oseba.
Tako si zamišljam nekatere misli iz oddaje Očetje in sinovi, kjer bi nastopala, kot sem že rekla, vsak na svojem oblačku. Le kaj bi rekla v zvezi s tem, kar se je zgodilo s posestvom. Ker se je očetova sestra bala, da jim bodo kaj hudega naredili in jim vse pobrali, je dala za kmetijsko šolo v Šentjurju en lep kos posestva. Pa so ji kljub temu še vzeli. Sestrična ni mogla dokončati šol, ker je njen oče hudo zbolel in so jo kar potegnili iz šole. Mene, ki sem želela nadaljevati tradicijo (pa ne samo zaradi tradicije; jezikoslovje me je vedno zanimalo in me še vedno zelo zanima), ki sta jo vpeljala ded in oče, niso vzeli na klasično gimnazijo (bila sem najboljša na šoli, ampak bila sem obremenjena z izvirnim grehom - takih pa ne gre vključevati v elitne šole), ko sem se po končani gimnaziji hotela vpisati na klasično jezikoslovje, me je dekan dobronamerno (bolje rečeno blagohotno) opo zoril, da je to fakulteta za take, ki imajo zagotovljen materialni položaj. Ker niti slučajno ne dobijo ustrezne službe. Ker se niti slučajno ne morejo preživljati. Ker morajo opravljati vsa mogoča dela, le tega ne, za kar so se izšolali. In sem odnehala. Ker nisem bila tako vztrajna kot onadva. Morda vseeno nisem iz takega testa. Ali pa je postal zid trši, ko sem prišla sama na vrsto, da z glavo izvrtam luknjo vanj.
Za konec lahko zapisem reklo: “Kogar bogovi ljubijo, umre mlad.” Oba sta umrla krute smrti v najlepših letih. In nista mogla spremljati svojih otrok ob njihovem odraščanju, nista jim mogla pomagati v težavah in stiskah, nista se mogla veseliti njihovih uspehov. In nista se mogla veseliti vnučkov in jih razvajati.