Avtor: Ivan Klemenčič

Če presojamo po prvih demokratičnih volitvah in osamosvojitvenem referendumu, potem je bil slovenski narod v času svoje politične pomladi večinsko za demokracijo, se pravi, večinsko je obsodil zatiralsko in izkoriščevalsko nekdanjo državo in komunizem in ju pomagal spravljati na smetišče zgodovine. Danes, v drugi polovici desetletja vznika slovenskega svobodomiselnega duha, kaže, kot da si te demokracije ne zna več prav natanko predstavljati, kot da je dovolj tistih, ki bi mu jo razvidno predstavili in ga vodili, in po drugi strani takšna ni bila zanj nikakor zaželena. Pod njenim poimenovanjem se je torej skrivalo vse mogoče in predvsem kontradiktorno. Vendar je značilno, da po petdesetih letih duhovne odrevenelosti ni prišel množičneje do jasnega načelnega gledanja v bistvu zaradi istih ljudi, moralnih naslednikov komunizma, ki so njegovo prvotno voljo preusmerjali v skladu s svojim novim pojmovanjem demokracije, ki je verbalno: spričo objektivnih okoliščin so sprejemali njeno novo institucionalno formo, niso pa mogli pretrgati s staro vsebino in s starimi vrednotami, prilagojenimi novi formi. S svojimi daleč večinskimi javnimi občili so močno vplivali in še kar naprej oblikovali javno mnenje, v bistvu nenehno relativizirajoč novo demokracijo, ker so jo nenehno družili z nerazčiščeno preteklostjo in s pragmatiko svoje morale in s tem prikazovali kot legitimen model. S tkašno moralo si še posebej pospešeno prisvajajo slovensko premoženje, ki so ga prej posedovali v ekskluzivni partijski, zdaj pa prehaja v njihove roke v kapitalski obliki za pomembno zaokrožitev enega in istega imperija. Danes dobro vidimo, kakšno temeljno napako je naredil Demos zgolj zato, ker ni demokratiziral vseh javnih občil, v katera je bil vložen kapital vseh Slovencev in so torej last vseh. Tako ni bil opravljen prvi in odločilni institucionalni premik v utrditev demokratične zavesti, v prekinitev s starim z načelno zavrnitvijo njegovih vrednot kot vrednot zla. Zato smo zdaj priča nevarnemu procesu, s katerim se petdeset let totalitarizma in življenja v neresnici in nemorali na novo utemeljuje in poglablja z legitimnostjo novega demokratičnega in še evropskega in natovskega, hkrati nezanemarljivo ohranjajoč globinsko deformiranost slovenskega človeka in njegovo družbeno razosebljenost, pasivnost in otopelost do skupnega nacionalnega. Tembolj se tega zavemo, ker takšne labilnosti, dezorientiranosti in nezainteresiranosti ne bomo našli pri slovenskih političnih emigrantih, pokončnih in zanesljivih demokratih in zavednih Slovencih.
Razmere v slovenski matici mora torej obvladovati v temelju drugačen duh, četudi se zdi nepozornemu, da življenje v postkomunizmu nekako pragmatično teče dalje. Ali je torej mogoče, da je z njim navzoče še izročilo nekdanje partije? Neposreden odgovor bi bil: navzoče je še vse od nekdanjega fundamentalizma do novo izdelane in prevladujoče liberalnejše kučanovske različice, preskušane v osemdesetih letih. Prav ta se je uspešno zajedla v vse pore življenja za tako rekoč popolno obvladovanje družbe, zato je še naprej uporabna. Tudi za njeno najnovejšo prilagoditev so vpregli vse dosegljive intelektualne sile in po novem mojstri iz ozadja igrajo pred slovenskim narodom brez zadržkov zdaj na levi zdaj na sredini. V primerjavi s tem dosežkom liberalnejšega in zato še nevarnejšega duha so stalinistični, hitlerjevski ali miloševičevski modeli totalitarizma delo navadnih divjakov, banavzarjev in grobijanov. Kučan s svojimi zna to delati na prijazen način po meri človeka; zato res ne more brez dvojne morale, toda zato ga daleč večinsko voljo tudi tisti, ki jih je še nedavno zatiral in diferenciral po službeni dolžnosti kot najvišji partijski vodja. In predvsem zna stvari spreminjati tako, da ostanejo nespremenjene. Tako je Slovencem pustil veselje, da so se demokratizirali in osamosvajali in ob hoteni ali nehoteni pomoči novih demokratov pristal tam, kjer je bilo še dopuščeno, pred Rubikonom. Resda je bil staro-novi režim ob napovedujoči se slovenski osamosvojitvi že v kritičnem položaju, a se je znašel, nenadoma se pretvarjajoč, da je že vprežen v voz slovenske osamosvojitve in ne le demokracije; zato ga ni odplavilo, nasprotno si je medtem prilastil celo dediščino te osamosvojitve, ki ji je od nekdaj odločno nasprotoval. In prav tu je za novo stanje duha na Slovenskem ob spremljajoči pasivnosti spet več kot značilna domala popolna izguba spomina. Demokratična večina po pičlih petih letih ne ve več dobro ne za samo izhodišče, kakor ga tudi ni pripravljena primerjati s sedanjim stanjem, tj. s kar histeričnim promoviranjem Balkana in včerajšnjega agresorja na slovenskih tleh, ki je zanetil še krvavo tretjo balkansko vojno, ni ga pripravljena primerjati z odkritimi poskusi obnavljanja stikov z vsem ideološko kompatibilnim Balkanom, ki bo ob takšni dvojni pozabi in ravnodušnosti ostal še naprej slovenska usoda. Tudi demokratični parlamentarni predstavniki kot da so spregledali zlorabo referendumskih pooblastil. Za slovenski narod je skoraj neverjeten pristanek na izbris tako rekoč vsega zgodovinskega spomina skrajno obremenjujočih balkanskih odnosov od srednjega veka z zavojevalnimi in roparskimi pohodi balkanskih slovanskih “Turkov” do srbskega imperializma in neokolonializma med vojnama in po drugi vojni in do nič drugačnih in življenjsko usodnih okupatorskih in agresorskih namenov tistih zavojevalcev še pet let nazaj. Zato ostajata v nasprotju z izigranim duhom slovenske osamosvojitve in pričakovane demokracije še danes Balkan in komunizem konstanti slovenskega duhovnega obzorja, točneje komunizma in zato Balkan, in ne demokracija in zato Evropa. Zadnji dve postajata nova forma prvima dvema - stari vsebini.

Avtor slike: Vlastja Simončič

Opis slike: Priravljen na viharje Vlastja Simončič

Kot osrednje vprašanje tega šestletnega staro-novega duha je ostalo še naprej vprašanje legitimnosti. Tu so bili prenovljeni komunisti po dobro preskušenem modelu v javnosti nenehno navzoči s svojimi ekskluzivnimi stališči kot splošnimi stališči, zaustavljali pa so vse levo in desno, kar jim je bilo na poti, in diskvalificirali vsakogar in vsakršno kritično misel, ki jih je ogrožala. Tako sprevračati resnico ni lahek posel, vendar po dolgoletni praksi so se zmogli hitro vsiliti slovenski javnosti z utrjevanjem vtisa, da Slovencev komunizem ni ogrožal in jih ne ogroža in da ni uperjen proti njihovi identiteti. Po tej poti so mu vsilili pragmatično gledanje nanj namesto načelnega. S tem so še ohranili temeljno razmerje med oblastjo in objekti njene politike, videz namesto odkrivanja bistva. Preprečevali ali marginalizirali so postavljanje načelnih vprašanj v slovenski duhovni sferi in na državni ravni. Zato še danes v javnosti ni verodostojne ocene preteklega obdobja, koliko je slovenski narod v tem prisilnem raju zaostal za zahodno stvarnostjo in kakšna je bila individualna in kolektivna cena. Ker ni kesanja, ni odgovornosti in zato tudi ni priznanja, da so bili pogoj za uresničitev ideje o novem družbenem konstruktu nasilje, začenši s polnimi jamami mrtvecev po vsej Sloveniji in nato nasilno spreminjanje slovenske identitete, se pravi tistega, kar je drugi največji zločin proti narodu. Zato namesto vnovičnega poudarjanja dobrega življenja v komunizmu - to je bilo, kakršno je že bilo, lahko le v funkciji zla - ne povedo, da je bilo njegovo bistvo sistematično jemanje v imenu visokih ciljev in odrešilne eshatologije, začenši z življenji in s svobodo in nato z odvzemanjem drugih poglavitnih dosežkov zahodnoevropske civilizacije, kar ne bi moglo opravičevati nikakršnega cilja, tem manj prevaro za osvojitev oblasti totalitarne provenience. Cena za preživete je bila odvzem človeške identitete, njihovo reduciranje v delovno silo in reduciranje naroda v brezosebno amorfno maso, da jo je lahko obvladala in vodila samozvana avantgarda.
S to moralo so še danes nenehno zraven, še odvzemajo in se polaščajo vsega za svoje legitimiranje. Zato se more njihova morala enačiti le z načelom koristnosti, ki ji je nenehno v pomoč vsakršen premočrtni miselni inženiring. Pri tem se ne ustavljajo niti pred samim bistvom, tj. pred identiteto, slovensko in lastno. Tako so najprej načrtno zabrisovali mejo med demokratičnim in totalitarnim, to nenehno relativiziranje pa so z moralo, ki vsem na očeh nima nobenih zadržkov, podprli z odpravo revolucije, ker menijo, da bodo s tem pragmatično izbrisali bistvo prejšnjega obdobja, njegovega zla, in ohranili vse njegovo “dobro”. V teh ambicijah so že tako napredovali, da so se znašli v povsem novih vlogah, ko na podlagi svojega krvavega revanšizma dolžijo demokrate revanšizma, ko kot nedemokrati učijo demokrate demokracije, ko s svojo moralo poučujejo svoje moralne kritike morale, ko kot nelegitimni odstavljajo legitimne. Po drugi strani jim je veliko do tega, da Slovence vzgajajo v nekritično ponavljanje, da niso državotvoren narod in da so svojo komaj doseženo državo dobili podobno kot pred petdesetimi leti po zaslugi komunistov. Zaradi svoje boljševistične legitimnosti in načrtnega izbrisa slovenske identitete tako Slovencem premišljeno odvzemajo zgodovinski spomin - bleščečo zgodovino najmanj srednjeveške Karantanije, ene prvih držav v srednjeveški Evropi, še precej starejše od sosednje Avstrije ali Madžarske, kjer danes s ponosnim samozavedanjem slavijo svojo tisočletno zgodovino. Slovencem so nasprotno vsilili slavo boljševistične preteklosti, na kateri utemeljujejo slovensko identiteto - tj. tragični izstop iz evropske civilizacije, medtem ko ostajajo dolga stoletja slovenske preteklosti bolj ali manj posrečen zgodovinski uvod k temu osrednjemu in poglavitnemu dejstvu. Na tej povsem sprevrženi duhovni ravni - tega ne gre spregledati - se začenjajo zločini proti slovenskemu narodu. Tako se država zlorablja za reprecijo, najprej proti najdragocenejšemu, proti posamezniku kot temeljni celici družbe, za njegovo podrejenost vse do gojenega občutka manjvrednosti namesto dostojanst va in s tem odvisnosti od eksluzivne oblasti. Že na ravni družine bi zlorabo vzgoje za privzgojo manjvrednosti, s katero bi se otroke laže obvladalo, obsodili kot moralno najbolj zavrženo dejanje. Toda posledice takšnega oblastnega razmerja so lahko seveda tudi krvavo resne.
Ker se danes oblast zaradi legitimiranja pred svetom ne more izpostavljati s skrajnostmi, mora ostajati kot prevladujoča sestavina miselne stvarnosti že dobro znani ideološki duh, zdaj le prilagojen novim razmeram. Z njim torej ne gre za mišljenje kot tako, gre za mišljenje s posebnim namenom. Zato niso slovenski komunisti brez vzroka postali najprej liberalci in demokrati in nato v duhu postmodernistične in postinudstrijske družbe že sodobni zagovorniki teze o več resnicah. Prelevili so se torej v vse dopuščajoče demokrate, v odprte ljudi, ki omogočajo nov razvoj. Težava tega novega prilagajanja duhu časa je v njihovi neprepričljivi identiteti, v dvoumnem stanju, v katerem se niso odpovedali bistvenemu, svoji Resnici. Ta Resnica torej ni nevtralna ena in edina resnica, ki se ji človeštvo bolj ali manj uspešno približuje, to je povsem določna Resnica s posebnim namenom, ki je omogočila nasilno privzeto legitimnost z mitom o enobe, tista Resnica, ki danes vzdržuje razklanost slovenskega naroda in omogoča nadaljevanje vsiljene oblasti. Z njo niso presežena trda dejstva nepokopanih mrtvecev, pobitih demokratično mislečih mož, žena in njihovih otrok, ki jim resnica druge strani k enakopravnosti prav nič ne pomaga. Tu je tudi druga stran Resnice zmagovalcev, njihovega duhovnega in stvarnega nasilja vse do tako otipljivih stvari, kot je podkupljenost svojih s privilegiji, ki jih mora plačevati ves slovenski narod. Ta Resnica tudi v načelu ne pritrjuje nasprotni strani, ki ji je s propadom komunizma čas dal prav. Je torej Resnica Totalitarne ideologije par exeellence, ki se lahko obdrži le z nasiljem neresnice in s tem nemorale. Ali če rečemo z Václavom Havlom, bistvo kontinuitete totalitarnega režima je ideološko, ne kadrovsko, ki se ideološkemu podreja.
Nova forma postkomunizma torej ne more brez stare ideologije kot oblike duhovnega nasilja, kot najbolj neposrednega vzvoda represije, če naj se ohrani prenovljena stara oblast. Zgolj demokratična forma in kapital, pa tudi klanovstvo in mafijstvo za obvladovanje javnega mnenja očitno ne zadoščajo. Kolikor bolj je pri tem moč ideologije nevidna, toliko bolj je nevarna. Vprašanje je le, kakšna je njena narava, njena vsebina, in kaj to pomeni spričo “demokratske” ugotovitve v prid tej ideologiji, da izpraznjeni prostor nekdanjih ideologij, ki so zdaj brez vsakega pomena, napolnjujejo nove, predvsem liberalistične? Odgovor poskušajmo poiskati v enem izmed aktualnih zgledov. Kaj denimo pomeni sedanja podpora ohranitvi spomenikov revolucije in njihovim krvavim kolovodjem, s katerimi se menda ponaša le še postkomunistična Slovenija? Ali lahko pri čaščenju vojnih dogodkov in oseb odmislimo podporo tistemu primarnemu ideološkemu takratnega časa - začenši z marksizmom in leninizmom, revolucionarnim boljševizmom - obenem z njegovo zločinsko aplikacijo? Ali moramo boljševistično revolucijo odmisliti, ker so jo komunisti s svojim radikalnim inženiringom nenadoma odpravili, ali ravno to opozarja, kaj hočejo skriti? Ali ni vendar njihova radikalna ideologija za dosego cilja z vsemi sredstvi podlaga vsemu, kar so počeli in kar simbolizirajo spomeniki, in ali ne izvira odtod njihova sedanja legitimnost skupaj s krvavim pohodom na oblast, ki ga niso nikoli obsodili? Ali sodi torej ta ideološka podlaga zraven in ali ne ostaja s tem del naše vsakdanjosti? Danes se je nemara kak posameznik kateri teh skrajnih ideologij odrekel, kakor vemo nasprotno tudi za javno izrekanje privrženosti tem ideologijam, medtem ko se je večina očitno potuhnila in bi jih javno nemara zanikala; če je prav zato morda to stanje težje identificirati, pri čemer ne kaže biti naiven, je ideološko staro vsekakor prevladujoče v Združeni listi, v Zvezi borcev in pri Školjčevih liberalnih demokratih kot večinskem delu te stranke. Njihove glave so ostale polne prejšnje vsebine in prejšnjih psevdovrednot, nekdanjih modelov mišljenja, nič bistvenega se ni izpraznilo in nič bistveno novega napolnilo. Danes poznamo celo drastično javno priznanje boljševistične revolucije: še premalo smo jih pobili. Vse to je zdaj prevladujoča duhovna vsebina nove demokracije. Frontalno s komunizmom na Slovenskem seveda res več ne gre kot še kje v Rusiji, možen je le postkomunistični “pragmatizem”. Najmanj in nenehno preverljivo to pomeni, da stara ideologija ni izginila na dobro znani ravni aplikacije, kot njena duhovna udarna pest ali subtilna manipulacija, torej na ravni ideološko sprevrženega odnosa do vsakršnih tradicionalnih vrednot in do družbene stvarnosti, se pravi do posameznika in naroda, do njegove preteklosti, do državljanske vojne, do Cerkve in vere, z nasilno gorečnostjo se je kot t. i. pravica do splava že institucionalizirala v novi ustavi. Tudi vsa nekdaj dovoljena sredstva so kot stalnica ostala, od prevar, kriminala in ma fijskega načina delovanja do likvidacije, kjer v opozorilo štrli primer strankarskega voditelja Ivana Krambergerja na začetku njegove predvolilne kampanje v znamenju protikomunizma. Ali se je ob novem videzu sploh kaj spremenilo?
Z inštrumentalizirano ideologijo za preinterpretiranje slovenske stvarnosti je bilo treba za izhodišče lastne legitimnosti najprej razvrednotiti nasprotnike in to skrajno obsodbo ohraniti kot način slovenskega bivanja. Pri tem so se ideologi za preprostega človeka lovili na zunanje in nasprotnike protikomuniste več kot petdeset let demoniziral kot kolaboracioniste z okupatorjem, s čimer so si dovolili obsoditi večji del slovenskega naroda. Kljub tej miselni nelogičnosti in neprepričljivosti ter obenem glasnosti, s katero so obremenjevali in obremenili slovensko dušo, se je s tem po psihološki zakonitosti zgodilo nehoteno in paradoksno, da že pol stoletja podzavestno izražajo to, kar so delali sami. Vse kar hočejo z ideološkim nasiljem naprtiti nasprotniku, je podzavestno in sprevrženo priznanje lastnega ravnanja, ki se ga hočejo znebiti, a se ga ne morejo. S tem prostodušno povedo vsem znano dejstvo, da so bili orodje Kominterne, torej sovjetskega zvijačnega imperialističnega pohoda po svetu, da jih brez Kominterne, njene ideologije in njene revolucionarne šole kratkomalo ne bi bilo. Ostali bi nemočna neznatna stranka, ki ne bi nikoli hotela ne mogla izrabiti tako težkega trenutka slovenskega naroda za uveljavitev totalitarne oblasti in nikoli obdolžiti protikomunistov kolaboracije, ne glede na to, da je ta na zasedenih ozemljih povsem legitimna. Njihova obramba, s katero so z zanikovanjem svojih grehov po otročje opozarjali prav nanje, ni bila le podzavestno priznanje te kolaboracije, marveč po zapovedi Kominterne priznanje še njim dobro znane kolaboracije z nacizmom proti “zahodnim imperialistom”. Tej dvojni kolaboraciji z dvema totalitarizmoma in dvojni izdaji vitalnih interesov slovenskega naroda za vzpon na oblast se pol stoletja pozneje pridružujeta deklarirani sestop z oblasti in osamosvojitev kot dejanji iste morale, zdaj za ohranitev oblasti. Torej še ena prevara kot temeljni način delovanja, pri kateri so že predvsem sodelovali predstavniki mlajše generacije, vzgojeni v totalitarnem duhu, se pravi z istimi vrednostnimi izhodišči in miti. Tudi pri njih ni šlo brez intelektualnih uslug nekaterih verodostojno predstavljenih demokratov, kot so denimo Z. Jelinčič, D. Rupel, S. Hribar, predstavniki stranke zelenih. S svojo takratno demokratično identiteto, s katero so prevarali člane svojih strank, pozneje volilce in vse demokratično misleče, bi bili v demokratični družbi takoj politično mrtvi in eksemplarično izločeni, toda v sedanji formalni demokraciji ostajajo in že takoj legitimirajo nov duhovni vzorec, nov model morale, ki ne pozna kazni zoper nemoralo. Tako povečujejo moralni razkroj na političnem in gospodarskem področju in že petdeset let znan občutek nemoči spričo še navzočih tradicionalnih slovenskih vrednot poštenja in časti, kakor seveda pomagajo utrjevati nasilno delitev slovenskega naroda.
Če je ohranjanje tega smrtnega sovraštva do medvojnih drugače mislečih demokratov in ohranjanje neenotnosti slovenskega naroda vse prej kot dobro za stanje demokratičnega duha na Slovenskem, je tem manj sprejemljiva nova volja starih oblastnikov, da se je treba brez soočenja posloviti od predhodnega polstoletnega obdobja. Kot vemo, je bil petdeset let komunizem, samo komunizem in nič drugega kot komunizem. Zdaj naj iz slovenske zavesti nenadoma izgine, izpuhti, kot da ga nikoli ni bilo, pri čemer še kaže, da bodo tako rekoč vsi s tem neizmerno zadovoljni, se pravi večina demokratov na eni in na drugi strani. Ali je takšen odnos za normalno delovanje duha normalen? Ali je to v njegovi naravi, ali je to v naravi narodove morale in njegove temeljne duševne higiene? V tem radikalnem izbrisu bistva preteklosti je vendar vir sedanjega temeljnega duhovnega stanja naroda, je njegova nepresežena razklanost in s tem njegova temeljna nemoč. Z nedokončano državljansko vojno se podaljšuje tragično duhovno nasprotje, stanje neidentitete, ki sui generis potrjuje, da temeljni duhovno-moralni spopad med demokratičnim in nedemokratičnim, med tradicionalnim in na silo uveljavljenim na Slovenskem ni končan. To tudi dokazuje, da po sedanji ideološki poti ni rešljiv, da je neobhoden le za podaljševanje oblasti in da lahko jutri znova izbruhne v akutno stanje.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Prvo ivje Mirko Kambič

Tu je torej temeljni odgovor, zakaj je duh komunizma še tu, da je sploh še tu in da so še tu komunisti. V zapovedanem izbrisu bistva zgodovine je njihova identiteta in kontinuiteta. Zaradi komunistov ne more priti do konfrontacije s komunizmom, in to ne na načelni intelektualni ne na državni ravni. Zato ne more priti do vrednostne ocene, kakršno zasluži vsakršno obdobje narodove zgodovine. Tako je tudi jasno, kdo se boji resnice tega polpreteklega časa, resnice, ki odvzema legitimnost. Resnično legitimnost nasproti navidezni daje le odpoved oblasti in priznanje zgodovinske odgovornosti, zgodovinske zmote. To bi bilo njihovo veliko dejanje soočenja z resnico, najbolje, kar lahko naredijo za slovenski narod in za kar bi si pridobili odpuščanje. Toda ker jih določuje totalirana oblast kot aksiomatično dejstvo, kot duhovno stanje brez kritične razdalje, še naprej usodno obremenjujejo svoje nasprotnike in sebe, torej ves slovenski narod. Prav zaradi te oblasti so se polastili slovenske preteklosti in jo še vedno obvladujejo, da lahko obvladujejo njegovo sedanjost in prihodnost. Od tu se torej novodobna postmodernistična in pluralistična aplikacija o več resnicah lahko nadaljuje le z nasiljem odrešeniškega mita, z vsem t. i. dobrim povojne totalitarne svobode in njene že spoznane Resnice. Tako smo ob postmodernistični formi, pri videzu, ostali pri koreninah že znane predmodernistične vsebine. Še naprej jo utemeljuje ista intelektualna nesvoboda in namesto prave odprtosti antiintelektualizem z dogmo za ohranitev oblasti. To je duhovno stanje, katerega svoboda se neha pri postavljanju enačaja med vsemi tremi totalitarizmi. In tu se naposled generira vse to duhovno nasilje kot podlaga stvarnemu nasilju, od tod izhaja nepreseženo sovraštvo namesto dobrote in ljubezni, tu je vir razdvajanja namesto povezovanja kot edina možna oblika vladanja.
Zato je slovenska polstoletna stvarnost iz temeljev velika laž. Paradoksno je, da se odločilno vzdržuje s pomočjo tistih, od katerih bi pričakoval največ kritične razdalje, največ karizmatičnosti, s katero naj bodo luč in sol naroda, se pravi od intelektualcev. Z obžalovanjem je treba najprej ugotoviti, da že verodostojnost zahodnoevropskih razumnikov ni docela prepričljiva, odkar poznamo kot eno plat njihovega duhovnega obraza kolaboracijo s totalitarizmom nacionalsocializma in fašizma, vendar celo komunizma, in potem spet pri tistih njihovih sodobnikih, ki so večinsko vzdrževali tezo o etničnih spopadih na Balkanu in niso bili pripravljeni videti srbskega imperializma in nacionalkomunizma kot izvirnega zla. Resda se intelektualcem na Slovenskem usodno pozna, da ni med njimi cveta slovenskih demokratov in njihovih naslednikov, s katerimi je slovenski totalitarizem po navodilih Kominterne radikalno in torej dolgoročno obračunal. Vendar to ne more biti opravičilo zanje, za njihovo kolaboracijo s komunizmom, za nenačelnost ali vsaj splošno mlačnost in medlost, ko gre za narodovo usodo in s tem za osrednje vprašanje demokracije in nedemokracije. Prvi iz oportunizma nočejo priznati poraza komunizma svojega poraza, zato tudi nočejo služiti narodu, marveč še naprej samozvani kliki v vseh njenih neiskrenih premenah; drugi kakor da so izšli iz zadnjega obdobja z opranimi možgani - s tem svojim poglavitnim orodjem - in jim je precej vseeno, kaj bo s slovenskim narodom in njegovo demokracijo. Vprašati se moramo, kje je ostal nekdanji slovenski svobodomiselni duh? Ali ni vendar v bistvu slovenske narave, še posebno intelektualne, tista trdoživost in vitalnosti, s katero je slovenski človek obstal na tem izpostavljenem geografskem prostoru na stiku germanskega, romanskega, slovanskega in ugrofinskega sveta? Ali ni bil ta svobodomiselni duh tudi razvidno politično utemeljen, z bistvenimi zgodovinskimi premiki in velikopoteznostjo od svobodne države Karantanije do marčne revolucije z Zedinjeno Slovenijo, od Prešerna do slovenske moderne? To je bil nedvomno tudi politični duh slovenske avtonomnosti in državotvornosti, kontinuitete, s katero smo Slovenci pred petimi leti znova stopili v samostojno življenje. Z večinskim pragmatičnim, ideološko manipuliranim duhom to ne bi bilo mogoče. Zato se tradiciji kot najvišji novodobni dosežek pridružuje duh novo preskušane demokratične zavesti, izrecno duh protikomunizma, ki se je uprl novodobnemu barbarstvu, njegovemu nasilju in nesvobodi. Tako je bil vreden naslednik svojih civilizacijskih predhodnikov, tiste razvidne slovenske kontinuitete, ki se je že zgodaj v srednjem veku utemeljevala na morali evropskega krščanstva kot njegov nedeljivi del. Hkrati se je pokazalo, da je lahko najhujši sovražnik Slovencev le Slovenec sam, kadar se pusti iztrgati iz svoje tradicije in svojega poslanstva, iz svojega temeljnega poštenja, marljivosti in ustvarjalnosti. V tem je bil vir najhujšega zla, odtod na eni sprejemanje vseh sredstev za dosego navideznih ciljev in na drugi strani največja ranljivost in prizadetost večinskega jaza, od katere si v tem neenakem boju še ni opomogel. Navzven je avtonomno zmogel prvo svobodomiselno odločitev, navznoter, pred odločilnim dejanjem, kakor da okleva pred zlim duhom v samem sebi.
Rešitev je torej le v njem samem, ključ do slovenske demokracije in novega razvoja je le duhovna pokončnost posameznika kot najvišje razvite avtonomne osebnosti. Če ga je komunizem razosebljal v političnem in ekonomskem, v celotnem osebnostnem smislu, ga lahko docela osvesti, prebudi le svobodomiselni duh resnične intelektualne elite in z njo še posebej oblikovane in institucionalizirane civilne družbe. Za duhovno-moralno katarzo slovenskega človeka edino in neiz bežno je soočenje z resnico slovenske polstoletne stvarnosti kot pogojem za njegov duhovni preporod.
Če odtod stvarneje pregledujemo slovenske demokratične možnosti, tj. politično razvitost svobodomiselstva, ne moremo mimo nekaj izjav, pobud in stališč iz zadnjega, predzadnjega leta, ki kažejo na trenutni slovenski duhovni in politični doseg. Za razmerje moči ne naključno je tudi pobuda odkrito na strani tistih, ki želijo še naprej usmerjati slovenski narod po utirjenih kolesnicah. Zbornik devetih levih intelektualcev od Rupla prek Hribarja do Žižka Slovenska smer bi lahko poimenovali kar smer razvidne kontinuitete, ki pod demokratično formo utemeljuje postkomunistično smer prenovljenih komunistov. Nekateri med njimi so že prej kot demokrati prevarali svoje strankarske člane in volilce ali zgolj demokratično misleče Slovence, denimo napovedujoč razgraditev komunizma, zato pri tistih posameznikih ne moremo govoriti o moralni verodostojnosti. Kot rdeča nit njihovih razmišljanj se vleče poziv pozabiti komunizem in njegovo zločinskost in ohraniti legitimnost njegovih sedanjih naslednikov. Mnoge kot novorojene pragmatike izdaja nehotena in s tem kontradiktorna delitev na naše in nenaše, torej v bistvu kontinuiteta nekdanjih moralno-političnih, torej znanih ideoloških kriterijev. Nekateri so še posebej zavzeti in prevzeti s preinterpretiranjem komaj iztekajočih se zadnjih let v kontinuum partijske zgodovine. Tako je ponekod še posebno čutiti, da so podaljšana roka svojih političnih delodajalcev, da so dosledni bojevniki proti protikomunizmu, medtem ko sami s komunizmom seveda nimajo nič. To je kar dvakratno vprašljiva moralna drža, ki s poudarjanjem tega ali zamolčevanjem drugega najbolje govori o miselni verodostojnosti takšnega načina razmišljanja in prispeva k temu, kar bi imenovali nadaljnje ideološko onesnaževanje slovenskega duhovnega okolja.

Kdo se torej boji protikomunizma, če ni več komunizma?

Vsekakor večja so bila demokratična pričakovanja ob Pobudi za ponovno presojo slovenskega narodnega položaja, ki jo je podpisalo prav tako devet vidnih intelektualcev zlasti blizu Novi reviji, po abecedi začenši s Francetom Bučarjem, ki je nemara prispeval končno kompromisno redakcijo besedila pobudnika Petra Jambreka. Prav zaradi takšnih pričakovanj je razočaranje svobodomiselne ga duha veliko, saj se spis ob spoštovanju kontinuitete loteva le pragmatičnih ciljev. Samo ugibamo lahko, če je nemara prav kompromisna redakcija (navaja jo Delo) izničila morebitno prvotno načelno zastavljeno besedilo. Ključna misel Pobude je namreč ugotovitev, “da so bile narodnoosvobodilne ideje osemdesetih let potrošene”. To pomeni še drugače, da podpisniki izenačujejo doseženo formalno demokracijo pod nadzorstvom prenovljenih komunistov z vsebinsko demokracijo, s čimer se obenem izenačujejo tudi s stališčem prenovljenih komunistov. Še nadalje to pomeni, da se v besedilu ves čas skrbno izogibajo načelnemu soočenju s prejšnjim obdobjem, se pravi s komunizmom, kot da ga ni bilo in kot da ni potreben vrednostni obračun z njim in z vsem, kar je povzročil. To umanjkanje seveda ne more biti intelektualna drža. Če bi bral pobudo nepoučen človek, tujec, ne bi zvedel tako rekoč nič o usodnosti zadnjega petdesetletnega obdobja na Slovenskem, nič o njegovem bistvu in o posledicah in predvsem nič, ali je bil njegov totalitarizem sploh odpravljen ali ne.
V zameno za prvo in najnujnejše, za poziv k resnični demokraciji, se besedilo ukvarja z vrsto pragmatičnih vprašanj, pri čemer ugotavlja, da nova slovenska država nikjer ne deluje. Naravno bi bilo torej vprašanje, zakaj tako, to pa bi zahtevalo dvig na načelno raven in s tem konfrontacijo s kontinuiteto komunizma. Ker podpisnikom ne manjka lucidnosti, je za besedilo odločilno tisto, česar v njem ni. Za demokratično misel naraven bi bil sklep, da demokracija na Slovenskem ni možna, dokler bo obstajala politična, ideološka in kadrovska kontinuiteta. Nasprotno se podpisniki bojijo le ideologij nacionalizma nekaterih dosedanjih velesil, s čimer usmerjajo pozornost bralca navzven, kar je tudi dobrodošla podpora dosedanjemu režimu in oblika bega od eksistenčnih problemov. Zato je še posebno značilna zaskrbljenost pred zahodnim kapitalom, ki da bo pokupil slovensko zemljo, niti besede za zavarovanje slovenskega habitata, kot ga imenujejo, pa ni ob dejstvu, da priseljenci z Balkana poseljujejo demografsko opustela slovenska področja in spreminjajo njihovo idenfiteto. Ali je torej še mogoče verjeti v iskrenost Pobude, ali ni izhodišče na isti valovni dolžini s prenovljenim komunizmom? Ali torej res nikogar ne skrbi, da gre v temeljih za oblikovanje države na ohranjeni neresnici? Kje izrecno je ostalo vprašanje dekomunizacije Slovenije, ki ga je Jambrek kot možnost sploh prvi navajal? Le sprašujemo se lahko, ali je v kompromisnem besedilu prevladala volja tistega ali tistih, ki so je zmeraj del politične kontinuitete in željo pomagati preživetju starega s kritiko znotraj sistema, pa čeprav za ceno narodove svobode in za ceno sprave? Pobuda v tem odločilnem času ne more biti dejanje demokratičnega duha, zdi se, da je njen temeljni smisel izbris komunizma in z njim paraliziranje, omrtvičenje resnične pobude za demokarcijo. V tem je bil cilj nedvoumno dosežen, kar seveda ni vzpodbudno dejstvo za stanje duha, zlasti svobodomiselnega, na Slovenskem in za slovensko prihodnost.
Posledica izraženega in zamolčanega pomeni tudi na intelektualni ravni podporo nelegitimnemu, ki ima z nasprotne strani dvakratno težo. Seveda si nelegitimno zna dajati tudi samo podporo, sklicujoč se na znana dejstva, kot so bile najprej demokratične volitve. Vendar je mnogo prepričljiveje, če za demokracijo zavzeti, kot je denimo novinar Danilo Slivnik, ki odstira pogled v nemoralo oblastnega zakulisja, hkrati dajejo legitimnost predstavnikom tega režima s stališčem, da je boj za oblast nekdanje partijske nomenklature v večstrankarskem sistemu legitimen. Ali je takšno gledanje utemeljeno? Ker vsa slovenska stvarnost teče po dveh političnih tirih, po formalnem in vsebinskem, po demokratičnem in nedemokratičnem, je treba upoštevati oba. Sklicevanje na legitimnost prvih demokratičnih volitev je torej možno, upoštevajoč najprej okoliščine. Prva izjava predsednika slovenske države, prejšnjega partijskega, po njih, njegov prvi stavek je bil, da so bile volitve demokratične. Tako se je naposled lahko oklenil forme, ne da bi jo mogel potruditi s pripadajočo vsebino. Pri tem se kaže najprej spomniti, da je na volitve stopil z izpeljanko kulta osebnosti, ki so jo prefinjeno ustvarjala njegova javna občila pred navinimi in dovzetnimi Slovenci. Poleg tega je bil v volilno kampanjo ene strani vložen kapital vseh Slovencev, mafijsko odtujen iz Slovenije za takšne namene, vanj so bile nadalje enostransko vključene raziskave javnega mnenja, namenjene vsem Slovencem, uporabljala pa jih je stara oblst in posamezniki, ki so se hoteli nepošteno povzpeti nadnje. Hkrati je bil prejšnji in sedanji predsednik tista zadnja oseba v ozadju, ki je načrtovala ali je morala vsaj dokončno podpreti strankarske prevare za dosego oblasti. Ali sta torej predsednik države in parlament že po kriterijih formalne demokracije legitimne?
Ko presojamo vsebinsko legitimnost, ne moremo mimo dejstva, da celo komunisti sami poudarjajo kontinuiteto s totalitarno državo. Ni torej sporno, da so legitimni, legalni in moralni nasledniki svojih začetnikov in predhodnikov, ki jih nenehno branijo, da so nasledniki edine stranke. Bistvena razlika je pri vprašanju odgovornosti. Če pristajamo na evropska civilizacijska načela, je treba za zločine in genocid prevzeti odgovornost in soodgovornost. Zanje po demokratičnih merilih ni legitimnosti, je le sodba in obsodba. V prispodobi lahko rečemo, da ni legitimnosti ne za tatove ne za njihove pomagače, oboji so prav tako po slovenskem pojmovanju poštenja krivi in sokrivi. Ali neposredno povedano: tudi s hipotetično doseženo popolno formalno legitimnostjo ni verodostojno na zločinih in genocidu nad slovenskim narodom graditi lepšo prihodnost slovenskega naroda. A že zdrava kmečka pamet in poštenost zadoščata za sklep, da po tej poti ni nobene rešitve za slovenski narod. Tisti, ki so spravili voz v blato, ga iz njega ne bodo rešili. Zato je treba vse, ki so delali zločine, in tiste predstavnike, ki jih vse v najnovejši čas podpirajo, kot škodljivce slovenskega naroda izločiti iz javnega delovanja in odločanja. Demokratično zaupanje so nepreklicno izgubili, prav tako zločinska stranka in njene zločinske vrednote, kar so nam za zgled v demokratični Češki že spoznali in si s tem omogočili najhitrejši razvoj med postkomunističnimi državami. Ker morala komunistov temeljne samokritike in odhoda z oblasti ne pozna, pozna le obratno pot, mora spoznati slovenski narod, da je to v njegovem vitalnem interesu. Ne gre torej za raven, ki so jo predstavniki zločinskega revanšizma vsilil najprej Demosovom demokratom kot diskvalifikacijo z revanšizmom, gre za neizbežnost procesa razgraditve starega, gre za dekomunizacijo Slovenije kot legitimen interes slovenskega naroda za vzpostavitev evropske demokracije ter za normalen razvoj celotne nacije.
Če izhajamo iz temeljne volje slovenskega naroda na prvih demokratičnih volitvah in iz osamosvojitvenega referenduma, izhajamo iz podpore prvotnemu Demosovemu načrtu osamosvojitve Slovenije in uveljavitve demokracije. Za demokrata ne more biti nobenega dvoma, da je bil prvi cilj dosežen, drugi ne. Tisti, ki danes trdijo, da so velike zgodbe končane in da se začenja čas postmodernistične pragmatike, varajo slovenski narod. Smo še vedno v risu nasilja predmodernizma in njegove ekskluzivnosti. Zato izraža v tem začasnem somraku slovenskega duha zaenkrat edinole Poziv Državnemu zboru in pristojnim oblastem države Slovenije, ki ga je po končanem petdestletnem obdobju komunistične revolucije pripravil Slovenski spominski odbor pri Novi slovenski zavezi, prvotno voljo volilcev po demokraciji. Z njim se vzpostavlja tradicija slovenskega svobodomiselstva. To pomeni kajpada izrecno obsodbo komunistične partije, obsodbo njenih zločincev, priznanje slovenskega odpora proti komunizmu med drugo svetovno vojno kot samoobrambno in domoljubno dejanje, razglasitev poboja domobrancev in drugih nasprotnikov za zločin proti človeštvu in kot ključno sprejetje zakonov, ki bodo pretrgali povezavo s prejšnjo totalitarno ureditvijo, vključno z odpravo privilegijev in uveljavitvijo pravne države. To je stvaren in načelen Poziv v duhu razvidne evropske demokracije in vračanja Slovenije v njeno civilizacijsko območje. To je pot k resnici in spravi. Še drugače to prizadevanje pomeni, da čaka slovenski narod ena največjih zgodb v njegovi zgodovini, ki mu je ne pripovedujejo ne vsakršni “demokrati” in ne stranke slovenske pomladi, namreč osvoboditev samega sebe od notranjega okupatorja. Šele to dejanje bo lahko slovo od totalitarizma, od polsto letnega življenja v neresnici in nemorali, šele s tem bo spopad med komunizmom in protikomunizmom, potekajoč od 1941, končan. Z njim bo končno mogoče preseči narodovo duhovno razklanost v njegovo novo samozavest. Če bo slovenski narod zmogel veliki preobrat, ga čaka nesluten razvoj, če ne, bo navznoter in navzven životaril in še naprej poslušal pravljice o vsestranskem in nadaljnjem razvoju in napredku ali zgodbe o uspehu. Letošnje volitve so v tem pogledu odločilne. Nedemokratom so dovoljena vsa sredstva za osvojitev oblasti, demokratom le demokratična, torej poštene volitve. Z njimi se bo za dalj časa odločila slovenska usoda. Od osveščenosti slovenskega človeka, od prevlade njegovega svobodomiselnega in demokratičnega duha, ki so mu na poti vsemogoče ovire, bo odvisno, ali bo iz njih izvirala nova moč slovenskega naroda ali še naprej njegova nemoč. Ali bo naposled zmogel končati iztirjenost iz tisočletne evropske duhovne tradicije in se vrniti k svoji duhovni identiteti.