Avtor: Blaža Cedilnik

Očetje in sinovi. Saj jo poznate, to televizijsko oddajo, kaj ne. Pred kamere povabijo očeta in sina. Oba poznana, družbeno priznana, uveljavljena človeka. Tam potem ob pomoči voditelja oddaje obujata spomine, predvsem pa se nenehno hvalita. Mlajši očetovo vzgojo, njegov vpliv na njegov poznejši razvoj in kariero. Starejši pa sina, kako je bil priden, vesten, spoštljiv, samostojen, in oh in sploh in tako naprej. Včasih vpleteta v pogovor še mater, ki je tudi kaj malega dodala k sinovi vzgoji in očetovi karieri. Pa sem pa tja kakšen dedek, ki je tudi stal ob strani, ki je bil tu, kadar so ga potrebovali. Skratka, povest o dobrih, poštenih, sposobnih, pametnih, nadarjenih, in kar je še takih pridevkov, ljudeh.
Ja, ja, zanimivi so taki pogovori, le prav jih je treba poslušati. No, sama se vedno spomnim na tisti stokrat prežvečeni izrek: “Najboljši so padli.” In spomnim se na mojega očeta in deda. In pomislim, kako bi bilo šele to zanimivo, če bi se tadva srečala pred kamerami. In najbrž bi imela kaj povedati. Pa sta žal oba umrla v cvetu življenja. Komaj sta se poznala. Pa je zares škoda. Škoda takih LJUDI.
“Profesor Anton Rabuza (starejši) se je porodil 16. prosinca 1881 v Podgorju, prijazni vasici blizu Št. Jurja ob južni železnici. Njegovi starši so imeli tu majhno posestvece in so se, akoravno niso imeli nikakršnega pre moženja, po svojih slabih močeh vestno trudili, da bi vzgajali svoje otroke kar najboljše in jim pripravili boljši kruh. Ko je dovršil domačo ljudsko šolo, poslali so ga njegovi roditelji leta 1894 na celjsko gimnazijo, katero je že pohajal njegov starejši brat. Ker ga niso mogli zdoma podpirati, se mu je zlasti v začetku godilo zelo slabo. Bil je skoro popolnoma odvisen od podpore raznih dobrotnikov, katerim se je kmalu priljubil skromni, marljivi in nadarjeni dijak. Leta 1902 je prebil na celjski gimnaziji zrelostni izpit ter šel nato na graško vseučilišče, kjer se je posvetil klasičnemu jezikoslovju. Le raznim dobrotnikom in denarnim zavodom se je imel zahvaliti, da je mogel, četudi je moral mnogokrat pretrpeti veliko bede in pomanjkanja, dovršiti svoje študije. Pa s svojo žilavo vztrajnostjo je premagal končno vse zapreke. Naj bo v tem oziru zgled učeči se mladini, da ne sme sredi svoje težavne poti, če se ji godi v gmotnem oziru slabo, obupati in omagati.”
Tako piše o njem Bogoljub, cerkveni list za Slovence v majski in junijski številki v letu 1917, kjer mu je bilo odmerjenega kar precej prostora. Po končanem študiju je učil na gimnazijah v Ogrskem brodu, v Trstu in v Mariboru. Leta 1912 je dobil službo blizu svojega doma, na celjski gimnaziji, kjer je poučeval do februarja leta 1915, ko so ga poklicali k vojakom. Istega leta, 15 oktobra je padel, star štiriintrideset let. Zapustil je ženo in dva majhna otroka, hčer in sina. Moj oče je bil takrat star komaj dobro leto.
Seveda piše tudi o njegovi ljubezni do žene in otrok, katerim se je posvečal v največji možni meri, o njegovi ljubezni do domovine, za katero je tudi umrl, in o njegovi globoki veri. Pa o njegovem vestnem in požrtvovalnem delu z dijaki, ki jim ni bil samo odličen profesor, ampak tudi očetovsko razumevajoč prijatelj, revnejše dijake pa je tudi gmotno podpiral. Pa še o tem, da je bil literarno aktiven; dopisoval je sprva v dijaški list Mentor, potem pa v stanovski časopis in v razne časopise in revije in prevajal iz različnih jezikov, saj je zelo dobro govoril in pisal v sedmih jezikih.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Večerna tišina Mirko Kambič

Seveda je še mnogo napisanega o njegovem življenju, o njegovi poštenosti, o njegovem čutu odgovornosti, o njegovi ljubezni do družine in domovine in seveda o njegovi veri.
Kaj pa o njegovem sinu, o profesorju Antonu Rabuzi (mlajšem), ali se sploh kaj ve o njem? Rodil se je 29. septembra leta 1914 v Šentjurju. Tudi ta ni imel lahke mladosti. Njegov oče in mati sta sicer gmotno poskrbela za svoja otroka, saj sta imela v Šentjurju kar veliko posestvo, pa je bila usoda dobesedno kruta z njim in njegovo družino. Ko je bil star komaj kaj več kot eno leto, v najnežnejši dobi življenja, je izgubil očeta. Mati je morala sama skrbeti za posestvo in otroka. Pa vendar je dokončal šole, najprej ljudsko šolo v Šentjurju, potem maturiral na celjski gimnaziji in končno diplomiral na ljubljanski univerzi (ko je študiral njegov oče, je še ni bilo) iz klasičnega jezikoslovja (kot njegov oče). Učil je na klasični gimnaziji v Ljubljani. Posvečal se je dijakom in jim pomagal. Lahko bi kar prekopirala skoraj vse, kar piše o njegovem očetu. Govoril in pisal je celo vrsto jezikov in se še kar naprej učil kakega novega. Pisal je pesmi in se ukvarjal z glasbo. Veliko je hodil v hribe. Z veseljem je tudi kuhal (stara mama, mama moje mame, nona smo ji rekli, je vedno pripovedovala o tem, kako je bilo z njim “luštno” kuhati). Veliko se je ukvarjal z mano, ki sem bila stara blizu dve leti in pol, z mojo sestro pa ne kaj dosti, saj še ni imela pol leta, ko se je končal njegov križev pot: Vetrinj, Teharje, mučenje do smrti. Še preden se je rodila, je odšel k domobrancem, kjer je vodil postojanko, ki je čuvala Štampetov most. V njegovi enoti so bili skoraj sami mladi fantje, ki so ga ohranili v zelo lepem spominu, saj je skrbel zanje po očetovsko, pazil je, da se jim ne bi kaj zgodilo. Ko so se umikali pred prihajajočo rdečo armado, jim je najbrž rešil življenje, ker so bili sami prezeleni, da bi se sami tako znašli.
In zdaj si zamislite, da bi se pojavila v oddaji Očetje in sinovi, vsak na svojem oblačku. Mislite, da bi se tako hvalila, vsak sebe in eden drugega, kakor se hvalijo ti naši vrli očetje in sinovi. Ne verjamem. Bila sta namreč zelo kritična do sebe. Bolj kot do drugih. Nikoli nista bila zadovoljna s tem, kar sta naredila, kako sta naredila, kar sta dosegla. Ko sta poučevala, sta ves čas študirala in tuhtala, kako bi obravnavano snov približala dijakom, da bi le-ti uživali v učenju latinščine in grščine in drugih jezikov. Kar sem napisala, so o Antonu Rabuzi (starejšem) pisali drugi in o Antonu Rabuzi (mlajšem) govorili drugi. Sama sem poznala seveda le mlajšega in še tega predvsem kot toplino, varnost, zavetje in ljubezen. In kot ime v krstnem listu. Ime s križcem.
Je pa ena bistvena razlika med njima. Pa to ni toliko razlika med njima, ampak med okoliščinami, v katerih sta se znašla. Starejši se je znašel v vojni, ki jo je lahko razumel kot vojno za domovino. Z velikim navdušenjem se je odzval pozivu v vojsko in je bil že od vsega začetka pripravljen za svojo domovino žrtvovati tudi svoje življenje. Mlajši pa se je znašel v državljanski vojni, v kateri nikakor ni mogel najti sebe. Večina njegovih kolegov je odšla čez mejo in se po vojni potihem vrnila (ali pa tudi ne). In potem so pohlevno služili novi oblasti. Ko so odhajali, so tudi njega vabili s seboj. Pa ni šel. Ne morem pustiti družine. Ne morem pustiti žene z dvema majhnima otrokoma. Pa bi najbrž bolj “pragmatično” ravnal. Pustil bi jih samo nekaj let, potem bi se vrnil. Tako pa je njo in otroka zapustil za vedno in jih poleg tega še obremenil z izvirnim grehom. Pa to ni očitek. To je le ugotovitev. Prav gotovo, kolikor se poznam, če sem poštena do same sebe in do drugih, tudi sama ne bi ravnala drugače. So stvari, ki jih narediš, in so stvari, ki jih nikakor ne narediš. Med dvema zlema po svoji vesti, po najboljši možni presoji. In izbereš. Ne glede na poštenost, visoko moralo, izbereš zlo.
Razlika pa je tudi v njuni smrti. Starejši je še tik pred smrtjo pisal, da se mu zdi veličastno darovati svoje življenje za domovino in v dobri veri, da je storil tisto, kar je bilo edino prav. Mlajši pa je bil najprej razočaran, tako kot vsi, nad tem, kar so z njimi storili Angleži, prav gotovo niso vedeli za barantanja, ki so bila posredi in katerih predmet so bili oni sami. Potem pa križev pot s transportom v neposredno bližino rojstnega kraja, skozi Celje, kjer je preživel gimnazijska leta, ki so tako rekoč najbolj brezskrbna, če ne najlepša leta v življenju. Kot široko razgledan intelektualec se je precej jasno zavedal, kako je bil zlorabljen odpor ljudi do okupacije in okupatorja in kako perfidno so bili ljudje zapeljani v bratomorni vihar, pa pravzaprav niso mogli ničesar. Če ne bi stala za njimi rdeča armada, bi se vse drugače zasukalo, pravi eden tistih, ki je intenzivno doživljal tiste dni. Morda je tako razmišljal tudi moj oče in se počutil prodanega, ogoljufanega.