Avtor: Neoznačeni avtor

Slovence je kot narod oblikovalo krščanstvo. Formirala nas je kultura, ki jo je izoblikovala Cerkev. Po njej smo rasli v evropsko kulturo. Rasli pa smo brez svoje samostojnosti, brez države in s tem brez svojih vodilnih ustanov, ki bi bile v narodovi službi, ki bi skrbele za njegovo skupnost in jo oblikovale. Celo sama Cerkev ni bila organizirana z vidika slovenskega prostora in njegovih potreb.
Tako nismo imeli svojega vodilnega sloja, svojih političnih voditeljev.
Ko je s pomladjo narodov stopila v zgodovino narodnostna ideja, so bili spet duhovniki tisti, ki so postavili idejo zedinjene Slovenije in postali njeni prvoborci. Bili smo v politično neugodnem položaju. Opirali smo se lahko samo na svojo kulturo, na naravno pravo, naši mogočni gospodarji pa na zgodovinsko in še vzpostavljeno politično oblast.
Naše družbene organizacije, ki bi služile narodu, naše politične organizacije, je bilo treba šele postaviti na noge. Kohezivna sila kulture, predvsem jezika, ni več zadostovala. Ko pa smo stopili v areno, v strankarsko življenje, smo pogosto močneje doživljali svojo strankarsko pripadnost, kot pa narodnostno. Že takrat je to škodovalo prizadevanju za uveljavljanje naših narodnih pravic. To dobro kaže naša politična zgodovina pred prvo svetovno vojno. Svoj razkol smo znali premagati le z majniško deklaracijo, zopet po zaslugi velikega Jegliča, Kreka in Korošca.
Avstrija svojim narodom ni dala njihovih pravic in je zato propadla. Slovenci smo upali, da jih bomo dobili v Jugoslaviji, v katero smo stopili že močno okrnjeni. Tudi v tem poskusu smo bili razočarani. Zato tolikšno predvsem začetno navdušenje za NOB, ki je obljubljala prav to rešitev. Žal pa je NOB pomenila hkrati tudi vdor sil, ki so gradile in slonele na ne-kulturi in so bile v nasprotju prav s tem, po čemer smo se Slovenci formirali. Prav ne-kultura je prejšnjo oblast pokopala celo prej, kot smo si drznili pričakovati, pustila pa je za seboj razdejanje, večje, kot smo si lahko mislili.
Ni pa propadla sama slovenska misel, ki nam je pred petimi leti dala državo. To moramo sedaj graditi na kulturi in na svojih zgodovinskih izkušnjah.
Kulturo želimo oblikovati na krščanskih prvinah, v duhu koncila, v široki odprtosti za svet, v katerem živimo. V skrbi zanj, v delu zanj, v delu za slovensko civilno družbo, tudi v političnem delu. To zadnje je aktualno še posebej sedaj pred volitvami. Izvoliti moramo oblast, ki bo omogočila ustvaritev prave civilne družbe, ki bo vzpodbujala delo in rast celotnega narodnega življenja, ki ne bo le v korist posameznikov in posameznih strankarskih grup, ki ne bo služila samo preživetju prejšnjega sistema in njegovih nosilcev.
Katoliški izobraženci se zavedamo pomembnosti volitev, ki so pred nami. Po zanosu prvih let ustvarjanja naše države stojimo, žal, v razvodenelem času, ki smo mu priča.
V tem razvodenelem času se uveljavljajo in utrjujejo pod parolami demokracije stari privilegiji, ob katerih komaj ustvarjena država ni središče naših prizadevanj, ko država ni prvenstveno v službi naroda. Pokazala se je absurdnost tolikokrat ponavljanih besed, da sedaj, ko imamo državo, je skrb za narod odveč. V resnici ostaja v nas skrb za našo narodno skupnost še kako živa.
Kultura, s katero smo oblikovali svoj narod, ki je postal sedaj nacija, t. j. narod z lastno državo, zahteva neprestan napor. Naša kultura ne more živeti brez vrednot, brez iskanja resnice. Kristjani si prizadevamo za resnico, za vrednote, in se zavedamo, da zahteva pot do njihovega uresničevanja neprestan napor, iskanje, spreobrnitev, odgovornost.
Ponovni vstop kristjanov v politično življenje je dobro pokazal naše sedanje stanje. Priče smo odkritemu in skritemu sovraštvu do krščanstva, ki so ga izražale parole o revanšizmu in o novem enoumju. To sovraštvo je tudi v ozadju obnašanja vseh naslednikov preteklega enoumja, ki se kaže v odklanjanju in zavlačevanju poprave krivic, v ciničnem odnosu do množičnih umorov, do laži in kraje v prejšnjem sistemu. Prav nerazumljivo in iracionalno je to sovraštvo planilo na dan ob papeževem obisku, ki je prepričljivo dokazal, da je krščanstvo v slovenskem narodu še kako živo.
Na drugi strani pa seveda tudi vemo za neizkušenost, naivnost, tragično razbitost, nestrpnost, in ožino v lastnih vrstah. Slabo presojamo svoj položaj in ljudi. Zmotno ocenjujemo prvenstvene potrebe našega naroda in države v danem trenutku. Vemo, da je poudarjanje krščanskega etosa pogosto prazna beseda, da nismo znali delovati z vidika resnice in vrednot, ki presegajo naše osebne in strankarske interese. Tudi nismo prišli do spoznanja, da življenje iz vrednot in resnice ne more pomeniti ponavljanja starih vzorcev, v politiki pa še posebno ne. Pogosto smo zamujali aggiornamento in hkrati nasedali vabljivim lahkim rešitvam. Tudi sami smo pogosto del tega ubožnega, razvodenelega časa, ki živi brez kompasa in si ustvarja resnico po svojih koristih.

Avtor slike: Izidor Mole

Opis slike: Dva doma Izidor Mole

Ko sedaj pred volitvami presojamo politične razmere v naši domovini in zgodovino naših zadnjih let, se najprej zavedamo hvaležnosti do vseh, ki so ustvarili to našo državo. Hkrati pa vemo, da še nismo ustvarili tiste osnove, da bi ta država lahko resnično živela in da nam to že ogroža sam obstoj te naše temeljne pridobitve. Ne zavedamo pa se dovolj, da se stare garniture utrjujejo in zasedajo vodilna mesta, da bodo lahko pod demokratično preobleko obdržale svojo politično in ekonomsko prevlado. Na drugi strani pa smo v odporu do njih tragično razbiti in neodgovorni, ozki in malenkostni. Pogosto ne vidimo bistva. Ponavljamo tragično razbitost iz svoje zgodovine.
Zato pozivamo demokratične stranke slovenske pomladi, da presežejo to tragično razbitost in najdejo pot v učinkovit sporazum, ki bo po uspešno pridobljeni neodvisni državi lahko uresničil tudi za ves narod plodno in uspešno delovanje. Zato naj se:
- z dogovorom odpovejo medsebojnemu napadanju in nesoglasja nadomestijo s sodelovanjem,
- izdelajo skupen proglas temeljnih programskih točk za nastop na volitvah,
- se dogovorijo, da bodo sestavile vlado ali pa sodelovale le v vladi, v kateri bodo demokratične stranke slovenske pomladi imele večino.
Trenutek je odločilen. Morda je to za zdaj sploh zadnja priložnost.
Slovenski katoliški izobraženci (SKI).