Avtor: Neoznačeni avtor

Nova Slovenska zaveza ima zaradi svojih izkušenj in védenja, ki se je na podlagi teh izkušenj v njej izoblikovalo, za potrebno, da oblikuje svoje poglede na sedanje stanje v slovenski politiki in jih predstavi širši javnosti.Za ta poseg se je odločila zaradi zavezanosti demokratični kulturi in politiki, ki je bila vzrok njene vpletenosti med vojno in izpostavljenosti njenih članov v času totalitarnega nasilja; zaradi spomina na veliko ceno, ki jo je zaradi svoje zgodovinske odločitve plačala; zaradi spoznanja, da demokracija in kultura nista človeku podarjeni kot nekaj samoumevnega, ampak se je treba zanju bati in zanju skrbeti in zaradi posebne in poudarjene odgovornosti, ki izhaja iz zavesti njene organske vezanosti na slovensko svobodnjaško izročilo in iz spomina na njen boj za ohranitev tega izročila.
Šest let po prvih svobodnih volitvah bolje razumemo čas, ki se je z njimi začel. V nas vstopajo nekatere nove resničnosti. Vse, kar smo pričakovali, da se bo zgodilo takoj ali hitro, se je zavleklo v današnje dni in vse, kar smo upali, da bo opravljeno z lahkoto, se je izkazalo, da nosi v sebi komaj premagljive težave. Eno od dveh nalog, ki sta se izoblikovali pred nami ob izteku stoletja, smo v ugodnih okoliščinah opravili, druga pa je ostala ne samo nedokončana, ampak nas vozli njene zapletenosti vedno znova ustavljajo in vračajo nazaj tako, da njena nerešenost že načenja uspešnost prve: samostojno državo imamo in stoji, notranja osamosvojitev posameznika in družbe pa daje podobo naraščajoče ogroženosti. Prehod iz totalitarno obvladanega sveta v svet demokracije, pojmovane v celoti njenih duhovnih, kulturnih, družbenih in političnih norm, se je izkazal za početje, ki bo mnogo težje in ki se mu bo mnogo bolj nasprotovalo, kot si je kdorkoli mogel predstavljati. Sedaj šele dobro vemo, da to ni prehod med dvema različnima sistemoma, ampak da je to prehod med dvema stanjema družbe, ki se med seboj izključujeta: iz umetnega, postavljenega, kontroliranega stanja v stanje človekove normalnosti, kakršno je izoblikovala civilizacija, ki ji pripadamo. To je prehod iz zaprtega sveta v odprti svet; iz sveta zaukazane misli v svet svobodne in dogovorjene misli; iz sveta, v katerem ni mogoče govoriti jezika, v svet, v katerem se prek jezika dogaja reševanje človeka in njegovega vprašanja; iz sveta, v katerem ne more biti politike, v svet, v katerem je lahko in zato mora biti politika. Težak prehod po sebi je torej to bil in je, predvsem pa so mu stopile na pot mogočne, izkušene in premetene sile.
Komunizem industrijskega tipa, ki je začel svetovni pohod v Rusiji leta 1917, je temeljil na dveh odkritjih: njegovi promotorji - spoznavalci Volje do moči - so odkrili proletariat in ideologijo. To je bil čas, ko proletariat politično še ni bil izkoriščen in ko so ljudje bili pripravljeni verjeti v ideologijo. Na obojem je bilo mogoče zgraditi oblast, ki je po intenzivnosti in rafiniranosti prekosila vse, kar je zgodovina v tem pogledu mogla pokazati. Predvsem pa se je tu dokončno izoblikovala in izostrila skupina ljudi, posebna upravljalska plast, ki jo je uspešnost napolnila z zavestjo moči, hkrati pa so ti ljudje prišli do uvida, da zamisel o popolnem obvladovanju ljudi ni možna samo na predpostavki proletariata in ideologije, ampak nosi v sebi možnosti, ki presegajo čas. In res, ko se je zgodba s proletariatom in ideologijo iztekla, spoznavalci Volje do moči niso z njima zapustili odra, ampak so ostali in pred zaprepaščenimi gledalci začeli plesti novo zgodbo. Ta zgodba je bila v resnici veliko odkritje - zgodovina bo mogoče nekoč rekla, da je bilo to odkritje epohalno - da je namreč možno soobstajanje dveh na videz izključujočih se stanj: mehanizem demokratične kontrole, ki je legitimiran v volji ljudstva, in oblast, ki je tako vseobvladujoča, da je posameznik, kljub formalni veljavi človekovih pravic, družbeno tako zagozden, da ne more napraviti nobenega odločilnega političnega dejanja. Rodila se je zamisel o novem totalitarizmu. To je bila seveda resničnost, a ni bila v ospredju, v ospredju je bila spet zgodba. Mesto ideologije je v njej prevzela teorija o več resnicah. Njena uporabnost je bila v tem: če je več resnic, potem ni nobene resnice. Če pa velja, da ni resnice, potem je zelo mnogo ljudi brez vsake moči. Stanje, ki je iz tega izhajalo, je bilo za spoznavalce Volje do moči zelo ugodno. Tak je bil pol, na katerem je bila nekoč ideologija. Drugi, družbeni pol, pa se je razcepil v dve jedri: eno so predstavljale vplivne ustanove civilne družbe, ki so jih spoznavalci imeli zasedene že od nekdaj, in je bilo treba sedaj samo skrbeti za nepretrgano nasledstveno verigo, drugo so zasedli posedovalci družbene lastnine, novi menedžerski razred, ki je bil nekoč garant socialistične lastnine, sedaj pa je določal, pod kakšnimi pogoji bodo delavci vstopali v mezdna delovna razmerja. Pri vsem pa je resnično po membno predvsem to, da se je izkazalo, da je ob razsrediščenem človeku in ob discipliniranem obnašanju nekdanje upravljalske elite in njenega nasledstva mogoče obvladati družbo na način, ki ne zaostaja za tistim, ki so ga uresničili ustanovitveni očetje industrijskega komunizma.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Na mirnih vodah Mirko Kambič

Pri tem ne smemo mimo nečesa, kar je za »zgodbo o uspehu«, ki smo jo tu na kratko predstavili, bistvenega pomena. Ta pomembna reč je interes. Vse ljudi žene tak ali drugačen interes, toda k človekovi normalnosti, kakor se je utemeljila v splošni kulturi, spada tudi to, da je interes opremljen z nečim, kar se z njim ne pokriva povsem, ampak ima svojo logiko, ki je včasih celo močnejša kot logika interesa. To se pokaže takrat, ko pride do sporov etične ali moralne narave. Spoznavalci Volje do moči pa niso vezani na nobeno resnico, utemeljeno v misli ali v veri, in so zato prepuščeni interesu, ki ni z ničimer omejen ali oviran - golemu, čistemu, takorekoč gostemu interesu. To jim podeljuje operativno uspešnost, s katero nas povsod in vedno presenečajo. Ob tem nam postane tudi razumljivo, zakaj tako silovito, lahko bi rekli, razdraženo nasprotujejo vrednotam. Narava vrednot je namreč ta, da imajo v sebi regulativno moč nad interesi, tako da niso popolnoma sami in podivjani.
Iz povedanega sledi, da se misel, ki vodi sile komunističnega nasledstva, na poudarjen, včasih celo na izključujoč način giblje v črti mi - naš interes, pri čemer ostaja država zunaj poglavitnega zanimanja in se spreminja v prostor za uresničevanje interesov. Država je tako na poti, da postane orodje ali instrument in neha biti cilj, h kateremu sta - kot k stvari, ki zadeva vse ljudi - usmerjeni središčna misel in središčna volja politike.
Predvsem pa politika, potem ko država neha biti prvenstveni predmet njene skrbi, ni več ustvarjalna. Ta politika postane, da uporabimo staro podobo - najemniška. In ni čudno, da potem država izgublja, najemniki pa so iz dneva v dan močnejši. To je morda posebej usodno v času, ko se državi polagajo temelji. Ali smo že doživeli, da bi na primer minister za šolstvo stopil pred ljudi, in, zgrožen nad tem, kako se mladina uničuje - duhovno, moralno in fizično - razgrnil načrte, kako temu napraviti konec ali to vsaj omejiti, pri tem pa poklical vse sile, kompetentne za to področje? Podobno vprašanje bi lahko postavili pred ljudi, ki so odgovorni za družino, za pravično in razumno davčno politiko, za varovanje okolja, za ustanove, na katerih iščejo ljudje pravico. Ali nas je kdo že opozoril na to, da je za postavitev države z dvema milijonoma prebivalcev potrebno posebno védenje in posebna tehnika graditve? Ali je kdo od političnih projektantov že zahteval, da se identificirajo tiste ustanove, ki jih taka država nujno potrebuje? Ali ne bi upravičeno pričakovali, da bo v teh pionirskih slovenskih časih iz pedagoških, znanstvenih ali administrativnih ustanov prihajalo na desetine in stotine idej, osnutkov in predlogov, kako izboljšati delovanje skupne stvari? Od kod, namesto rodovitnega časa, ta klavrni siromašni čas?
Takšna je torej podoba pokomunistične Slovenije. Vodilno vlogo si je pridobila nova levica, ki jo sestavljajo sile komunističnega nasledstva s pridruženimi ustanovami v kulturi in gospodarstvu. Moč nove levice je tolikšna, da že sega, v skladu s svojim hereditarnim instinktom, po totalitarnih rešitvah v modernizirani varianti. Hkrati pa levica gleda na državo skozi prizmo svojih interesov, tako da je država kot skupni dom deležna vedno manjše politične skrbi. Ob tem in zaradi tega se manjša tudi duhovna in kulturna zavzetost in občutljivost. Javno mnenje je ali kaotično ali izginja, tako da je možno vse in nismo nad ničimer presenečeni. Že čutimo, kako po nas segajo lovke brezumja in smrti.
Moč nove levice sloni tudi na splošni politični oslabelosti ljudi pokomunistične dobe. Toda to velja za vse države v tranziciji. V Sloveniji pa vidi nova levica vir svoje moči tudi v enobeju - v njegovi enostranski, izkrivljeni in ideološki interpretaciji. Zato se tako krčevito upira, da bi ji bil ta vir odvzet in nikakor noče privoliti v konec državljanske vojne. S koncem državljanske vojne bi namreč nujno postala očitna temeljna dejstva te vojne in nova levica, ki se na njej zgodovinsko legitimira, bi izgubila svojo poglavitno oporno točko. Tako ta vojna v globini še traja. Slovenija je v latentnem stanju državljanske vojne. Večino dogajanj v javnosti si je mogoče razložiti s to trditvijo. Toda če pomislimo, da v vojnem stanju polagamo temelj novi državi, se nam odkrije inherentna težavnost ali celo nezmožnost tega početja. Tam na dnu je namreč med nami veliko nezaupanje in zastruplja naše odločitve in naša dejanja. To je razlog, da se ne moremo za nič dogovoriti; da ne dosegamo in ne bomo nikoli dosegli soglasja o temeljnih rečeh.
Iz povedanega izhaja, kako pomembne bodo jesenske volitve za demokracijo. To ne bodo navadne volitve. To bo plebiscit, na katerem se bodo ljudje odločali za demokracijo ali proti njej, pa naj bodo to že vedeli ali ne. Človek bi mislil, da bo tako vznemirljiv čas zbudil v ljudeh občutek odgovornosti in potrebe po poudarjeni prisebnosti. Toda posnetek politične sedanjosti, če bi ga bilo mogoče narediti, ne bi dajal take podobe. Namesto odgovornosti in prisebnosti so se v zadnjem času dogodili nekateri premiki, ki kažejo na ravnodušnost in negotovost.
Na eni strani so se ljudje s profilirano politično voljo - govorimo o demokratičnih strankah - umaknili vsak v svojo stranko in začeli kazati tipično obliko klubskega obnašanja: to je moja stranka, vse, kar je v njej, je dobro, vse, kar je zunaj, je sumljivo, če ne že slabo in zavrženo. Stvari so se izmaknile kontroli uma in to, kar je bilo nekoč politično, je degeneriralo v čisto pripadnost. Na drugi strani pa je tako imenovani razumniški človek zapustil prostor, v katerem se odvija življenje, in se umaknil na katero od svojih zasebnih posestev, v ustanove in inštitute, in se posvetil stvarem, ki ga ali veselijo ali je zanje plačan. Širno področje med prvimi in drugimi, področje tako imenovanega navadnega človeka, pa je prepuščeno na milost in nemilost medijski kulturi, ki po naravi stvari ne more biti drugačna kot polpismena.
Tako nerazveseljivo je okolje, v katerem se v Sloveniji oblikujejo in obstajajo politična gledanja - pred dogodkom, za katerega slutimo, da nas bo usodno določil ob vstopu v tretje tisočletje. V takih razmerah se visoko dvigne vloga organiziranih političnih sil. Te predstavljajo prostor, v katerem se lahko oblikujejo in izrekajo aktualne odločitve in vodilne misli. Moderna politika je v bistvu stvar razuma in vse, kar se v svetlobi razuma vidi, je treba upoštevati, ko se odkrivajo in določajo krivulje, po katerih teče čas. Politika ni politika, če tega, kar je razumela, ni v stanju spreminjati v jasna in nedvoumna sporočila za ljudi. Kakor stvari umeva Nova Slovenska zaveza, bi v današnjem času tako sporočilo moralo vsebovati nedvoumna znamenja, da je slovenski demokratični blok, stranke slovenske pomladi, prišel do tako enotnega umevanja časa, da lahko to umevanje, v odločilnem predvolitvenem času, izrazi v obliki dveh temeljnih obvez:
1. Če stranke slovenske pomladi na jesenskih volitvah dobijo večino v državnem zboru, sestavijo koalicijsko vlado, s sodelovanjem ali brez sodelovanja katere od levih strank;
2. Če stranke slovenske pomladi ne dosežejo večine v državnem zboru, lahko stopijo v koalicijo s strankami komunističnega nasledstva samo pod pogojem, da bodo imele v njej večino.
Samo do te mere obvezen skupni nastop demokratičnih strank bo imel to moč, da bo prebudil svobodnjaškega duha slovenskega človeka, saj ne bo mogel, da ne bi v njem videl sporočila, da slednjič obstajajo možnosti, da se bo enkrat resnično kaj spremenilo.
V uvodu smo rekli, da ima Nova Slovenska zaveza pravico in dolžnost, da v razmerah, kakršne so sedanje, stori vse, da se zasliši njen glas. Nova Slovenska zaveza nosi namreč spomin na neki, sedaj že davni čas, ki ga današnji po dramatičnosti ne dosega, a mu je vseeno podoben. Ko so se v obdobju 1941-1945 kulturne in politične sile, združene v Slovenski zavezi, uprle komunističnemu revolucionarnemu projektu in komunističnemu terorju, so bile - danes to zelo jasno vidimo - v svetu, kakršen je bil, obsojene na neuspeh. Tega v nobenem primeru ne bi bilo mogoče spremeniti. Bilo pa bi mogoče - tudi to danes vemo - doseči, da izid tega boja ne bi bil tako tragičen. Med drugim ni bilo nujno, da se je izšel v tako veliko smrt. Kakor danes, je bilo tudi tedaj veliko plemenitih in pripravljenih ljudi; a kakor danes, tudi tedaj ni bilo dovolj misli in prisebnosti - zato tudi ni bilo dovolj sloge med ljudmi, ki so imeli in imajo politične poverilnice. Zato mislimo, da imamo pravico do nekaterih vprašanj: Kdaj se bomo česa naučili? Ali se bomo večno učili šele potem, ko bo prepozno? Kdaj bomo končno spoznali, s kom imamo opraviti?
Do teh vprašanj, mislimo imamo pravico, a si jemljemo pravico še do nečesa: Če stranke slovenskega demokratičnega prebujenja kljub vsemu ne bodo hotele slediti zahtevam časa, ne bomo čakali, da jih obsodi zgodovina. Obsojamo jih že sedaj.