Avtor: Neoznačeni avtor

Uredniški odbor Tretjega dne, revije katoliških intelektualcev, ima zaradi pričakovanj in zahtev do svoje prihodnosti, prihodnosti slovenske države in demokracije v Sloveniji dolžnost, da oblikuje svoje poglede na sedanje stanje v slovenski politiki in jih predstavi javnosti. Pri tem ga vodi lastna odgovornost in odgovornost, ki jo v zvezi s tem pričakuje od drugih.
Šest let po prvih svobodnih volitvah postaja vse bolj očitno, da samostojna slovenska demokratična država ni vzpostavljena v celoti. Dosežena je neodvisnost in demokratična državna ureditev. Ni pa v zadovoljivi meri zaživel iz načel demokracije pravni sistem, še manj pa so ta načela zaživela v zavesti državljanov Slovenije. Vse to je dosti težja naloga, kakor smo bili doslej mislili. Prehod iz totalitarne, komunistične ureditve v demokracijo je namreč prehod iz enega v drugo stanje, ki si med seboj v samem bistvu nasprotujeta. Če v takšnem prehodu ni opravljena korenita diskontinuiteta s preteklostjo, pride do soobstoja obeh stanj, ki sta si kvalitativno povsem nasprotujoči. Zato je uveljavljanje demokracije neprestano ovirano in ogroženo.
Na eni strani lahko opazimo krhke nastavke demokratičnega urejevanja države, na drugi pa vztrajanje dedičev totalitarizma pri ohranjanju moči, ki so si jo prisvojili z revolucijo. Zato je demokratičnost sistema predvsem navidezna; v zakulisju si nekdanja oblastna elita znova prisvaja vso oblast, z njo pa kratkomalo samo državo.
V zadnjem času so se zgodile nekatere stvari, ki daleč presegajo meje demokratičnega ravnanja in v samem bistvu ogrožajo obstoj demokracije. Na svojem zadnjem, izrednem zasedanju je Državni zbor kot najvišji organ demokratične države sprejel odločitev, da se sklic referenduma o volilnem sistemu v Sloveniji odloži na čas po novih volitvah. S tem sklepom je Državni zbor suspendiral institut državljanstva. Bistvo državljanstva je namreč to, da je vsak državljan osnovni nosilec suverenosti: ima pravico, da “neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri opravljanju javnih zadev”, kakor je zapisano v 44. členu Ustave Republike Slovenije. S svojim sklepom je Državni zbor odložil možnost dejanske uveljavitve te pravice.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Slovesnost vhoda Simon Dan

Mnenje Državnega zbora, da naj bi bil državljan v tako kratkem času neusposobljen za presojo o zadevah skupnega pomena, je le dodaten izraz cinične, nedemokratične zavesti parlamentarne večine. Če je državljan Slovenije v dveh ključnih trenutkih slovenske zgodovine znal presoditi zahteve časa in se pravilno odločiti - ko se je odločil za demokracijo in za ustanovitev samostojne države - ne dvomimo, da ne bi bil danes zmožen svobodne in samostojne presoje referendumskih vprašanj o volitvah v demokratični državi, katere ustanovitelj je bil. Mnenje, da naj bi bil slovenski državljan za takšno odločitev nesposoben, je zanj velika žalitev, še zlasti zato, ker mu to možnost presojanja odvzemajo predvsem nasledniki tistih, ki so mu jo nekoč za dolgo dobo že odvzeli in ki so se odločili za demokracijo in samostojnost le pod pritiskom zgodovinske nujnosti. Če je državljanom enkrat odvzeta njihova osnovna pravica, pa četudi začasno, se utegne zgoditi, da jim bodo ta in še druge pravice odvzete tudi kasneje. Z odlokom o sklicu referenduma po volitvah je Državni zbor kršil naše temeljne politične pravice. S tem koalicijska večina onemogoča uresničevanje političnih pobud iz civilne sfere in duši demokratično življenje.
Drugi vzvod, s katerim si dediči starega režima prisvajajo oblast, je proces lastninjenja. V njem so uzrli epohalno priložnost, da pozicije ekonomske moči, ki so jih osvojili z revolucijo, ohranijo in utrdijo tudi v demokraciji. Za to so pripravljeni kršiti tudi zakonodajo. Ugotovljena kraja družbenega premoženja, ki pomeni oškodovanje vseh državljanov Republike Slovenije, je dosegla komaj predstavljive razsežnosti (1,4 milijarde DEM). Pri tem žal ne gre le za nezakonito prisvajanje, temveč tudi za uničevanje družbenega premoženja z insceniranimi stečaji, zniževanjem realne vrednosti podjetij ipd., kar ne pomeni nič drugega kot uničevanje nacionalnega gospodarstva. Odsotnost vsake pripravljenosti, da bi ta kriminalna dejanja kaznovali, pomeni dejansko utrjevanje brezpravja. V njem je državljan nezaščiten.
Z vsem tem si želijo pripadniki nekdanjega komunizma zagotoviti gospodarsko moč in nadzor nad ljudmi; doseči namreč hočejo, da bodo v celoti določali pogoje, pod katerimi bodo ljudje stopali v delovna razmerja. To pa že zadošča za utemeljen sum, da gre omenjenim ljudem za oživljanje totalitarnih prvin oblasti.
Vse to se je lahko zgodilo tudi zato, ker je poglavitni vir moči “nove levice” še vedno njena mitična interpretacija enobeja, ki legitimira revolucionarni teror in opravičuje nastanek totalitarnega režima. Ker ob prehodu v demokracijo ni prišlo do javnega ovrednotenja starega režima in na tej podlagi izpeljanih pravnih postopkov, so si njegovi pripadniki lahko začeli prilaščati celoten proces slovenskega prehoda v demokracijo. Ko se govori o revolucionarnem terorju in ideološki represiji, se ju v pomanjšani obliki priznava, a kot da sta se pojavila po naključju in kot da so ju uresničevali ljudje brez imen in obrazov. Stari režim se je tako pred našimi očmi izkristaliziral v “pozitivno zgodovinsko obdobje” z določenimi manjšimi napakami. Demokracija se v tej projekciji izkaže kot naravno in logično nadaljevanje oziroma izboljšava preteklosti. Tako je žametna revolucija v bistvu podelila prejšnjemu režimu legitimnost in odvezo za krivice in zločine, ki so bili storjeni v njegovem imenu, ter s tem iz javne zavesti izgnala smisel za pravičnost, ki je temeljno načelo demokratične kulture. Krivično stanje, ki ga je vzpostavil komunistični režim, se v bistvu nadaljuje. Zaradi tega tudi ne moremo govoriti o enakosti med državljani. Upravičeno lahko zapišemo, da smo še vedno sredi globokega državljanskega spora, ki onemogoča medsebojno zaupanje in normalno življenje demokracije. Zato sta se lahko v slovenski politiki uveljavila goli interes in volja do moči kot poglavitni gibali. Pred to neomejeno voljo do moči nima državljan, kot smo videli ob aktualnih dogodkih v politiki in gospodarstvu, ob hudi blokadi pravosodnega sistema nobene zaščite.
Vse povedano je tisto, kar se skriva za “zgodbo o uspehu”, ki je tako le zgodba o uspehu pripadnikov nekdanjega režima. S tem se je politika odtujila svojemu poslanstvu, ki je skrb za zadeve skupnega pomena in državo. Tako postaja država čedalje bolj le orodje za zagotavljanje interesa pripadnikov oblastne elite. Takšna zajedalska politika je seveda neustvarjalna in ne zmore reševati zadev, ki so pomembne za vso državo. Nima interesa, da bi zagotovila učinkovit nadzor lastninjenja, ne zmore zagotoviti učinkovitega delovanja pravosodnega sistema, nima interesa, da bi zgradila učinkovit in pravičen davčni sistem, gospodarstvu ne zna postaviti takšnega okvira, ki bi omogočal razvoj malega podjetništva, ki je blokirano zaradi neuspešnega reševanja velikih gospodarskih sistemov. Privošči si lahko popolno ignoriranje tako velikih problemov, kot so samomori v Sloveniji. Objavi tragičnih podatkov o strašljivo velikem številu samomorov v mesecu juniju letos je sledila tišina. Ali bi ne pričakovali, da bo o vsem tem spregovoril nekdo od najodgovornejših v državi, k besedi pozval tudi strokovnjake in tako pokazal, da slovenska politika še skrbi za resnično žgoče probleme?
Med razlogi za apatijo in občutek izgubljenosti je gotovo tudi ta, da postaja politika vse bolj orodje za udejanjanje privatnih interesov nekaj skupin ljudi. Zato lahko govorimo o krizi demokracije; če se namreč politika ljudem odtuji, se jim odtuji tudi njihova suverenost -možnost njihovega političnega odločanja.
Zaradi vsega tega bodo jesenske volitve odločilne za razvoj demokracije v Sloveniji. Kajti resnično vprašanje, o katerem se bodo ljudje odločali, se glasi: “Ali ste za demokracijo ali ne?” Zato bi pričakovali, da bodo stranke demokratičnega izvora v predvolilnem času v svojih izjavah in delovanju izkazovale politično prisebnost. Pričakovali smo, da se bodo jasno zavedale časa, v katerem živimo, in svoje odgovornosti za demokracijo v Sloveniji.
Ugotavljamo pa, da demokratične stranke žal ne izkazujejo takšne politične prisebnosti. Čedalje bolj imajo v ospredju svoje delne, zamejene cilje, kar je za razvoj demokracije v Sloveniji izredno škodljivo, saj je čas tako resen, da zahteva tesno sodelovanje vseh demokratičnih sil. Opažamo, da te stranke, nekatere v večji, druge v manjši meri, pozabljajo na svoj zgodovinski izvor, ki je vsem skupen - hotenje vzpostaviti demokratično slovensko družbo. Zato med njimi prihaja do nesmiselnih razprtij in ponekod do razpok med njimi in njihovim volilnim telesom.
Politika je v času, v katerem živimo, odločilnega pomena, saj bo za dolgo dobo določila način življenja v Sloveniji. Tega bi se morale zavedati tudi stranke slovenske pomladi. Potrebujemo namreč politiko, ki bo izpolnjevala svojo bistveno nalogo in bo temu podredila svoje delne interese. K temu jo namreč zavezuje odgovornost, ki jo imajo do naše skupne prihodnosti.
Člani uredništva Tretjega dne mislimo, da bi bilo jedro takšne politike mogoče izraziti v dveh temeljnih točkah:
1. Če stranke slovenske pomladi na jesenskih volitvah dobijo večino v državnem zboru, sestavijo koalicijsko vlado, s sodelovanjem ali brez sodelovanja katere od levih strank.
2. Če stranke slovenske pomladi ne dosežejo večine v državnem zboru, lahko stopijo v koalicijo s strankami komunističnega nasledstva samo pod pogojem, da bodo imele v njej večino.
Le s takšno odločitvijo lahko izkažejo skrb za skupno dobro, ki jim jo nalaga odgovornost za našo prihodnost.