Avtor: Neoznačeni avtor

Sinajske zapovedi so nespremenljivi temelj vsaki človeški skupnosti: od družine, naroda, države do mednarodnih zvez. Poznamo jih v kratki obliki iz katekizma. Prve tri zapovedi vsebujejo najvišjo misel, jasno in kratko: Bog je med nami, naš Gospod, njemu gre največje spoštovanje in češčenje; njegovo ime je sveto tako, da ga človek ne sme brez spoštovanja in pobožnosti niti izgovoriti; en dan v tednu je izločen izmed delovnih dni in posvečen izključno Bogu, Gospodov dan, ki ga človek ne sme porabiti zase, ampak ga preživeti, kakor je ukazal Bog. (Prim. 2 Mz 20, 1-11.) Nato sledijo zapovedi, ki urejujejo človekove odnose na svetu. Najprej zapoved v zaščito družine: spoštuj očeta in mater, in šesta: ne prešuštvuj, s katero so zavarovane obstoječe in bodoče družine, da jih nebrzdana mesena sla ne uniči. (Prim. 1 Mz 20, 12-14.) Potem Bog nadaljuje: ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem. (Prim. 2 Mz 20, 13. 15. 16.) Kako kratko in modro so s temi tremi zapovedmi urejeni vsi medsebojni odnosi ljudi na temelju pravičnosti in ljubezni. Za človeka, ki v dušo ne vidi in le zunanje življenje spoznava, bi bilo to dovolj, ni pa za Boga, ki vidi v notranjost človekovo in njegove misli in želje bere kakor knjigo. Bog zahteva čistost in svetost tudi v mislih in željah, zakaj iz želj in misli prihajajo dejanja: dobra in sveta, krivična in grešna. Zato je dal še deveto in deseto zapoved: Ne želi ne žene ne imetja svojega bližnjega. (Prim. 2 Mz 20, 17.)

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Škof Rožman med begunci na Koroškem

Te božje zapovedi so nenadomestljiva temeljna ustava vsega človeštva, na kateri bi morala sloneti vsaka nadaljnja zakonodaja, vsaj v tem smislu, da nobena človeška postava božjim zapovedim ne bi nasprotovala. Nad tri tisoč let stara je ta ustava, a še danes v vseh podrobnostih veljavna. Velja za vse čase, za vse narode, za vse kulturne stopnje in za vse razmere, dokler bo človeški rod živel na zemlji. Noben človeški napredek, nobena človeška modrost in filozofija ne more nadomestiti božjih zapovedi ali jih celo prekositi. V njih se izraža božja modrost, ne človeška umnost. Človeštvo je v svoji urejeni družabnosti živelo tako dolgo v pravičnosti in miru, dokler je postavljalo državo in vso dejavnost na božje zapovedi; kakor hitro so ljudstva ta temelj, ki ga je Bog postavil, zavrgla, je sledila nesreča, katastrofa. Ni treba tega iz pretekle zgodovine dokazovati, mi sami doživljamo in v svetu vidimo, da je tako; nihče nas ne more prepričati, da je za človeštvo boljše in koristnejše, če vrže božje zapovedi med staro šaro. Vidimo, kam je človeštvo zašlo, ko je zapustilo božjo podlago življenja. Ne damo se premotiti, naj kdo še tako lepe besede govori in še lepše obljube daje; kar smo doživeli, to nas prepričuje, da je edino v Bogu in njegovih zapovedih varnost, svoboda, pravičnost in ljubezen za vse človeštvo, ki je po teh zapovedih enotna božja družina.
Ko je izraelsko ljudstvo slišalo Gospodove zapovedi, je vpričo Mojzesa odgovorilo z enim glasom: “Vse zapovedi, ki jih je dal Gospod, bomo spolnjevali” (2 Mz 24, 3). Mojzes pa je zapisal vse besede Gospodove v knjigo, ki je bila knjiga božje zaveze z ljudstvom. Ob vznožju gore je postavil oltar in dal darovati žgalne in mirovne daritve za Gospoda. Polovico krvi darovanih živali je zlil na oltar, polovico pa v medeno posodo, potem je vzel knjigo zaveze in jo še enkrat prebral ljudstvu, ki je zopet odgovorilo: “Vse, kar je zapovedal Gospod, bomo pokorno spolnjevali.” Nato je Mojzes vzel kri in z njo pokropil ljudstvo in rekel: “Glejte, to je kri zaveze, ki jo je Gospod sklenil z vami po vseh teh besedah.” (Prim. 2 Mz 24, 4-8.) Tako je bila sklenjena stara zaveza. Z nami, ki smo krščeni, je Kristus sklenil novo zavezo, tudi s krvjo, pa ne s krvjo darovanih živali kakor Mojzes, ampak s svojo lastno dragoceno krvjo, ki jo je prelil, in daroval samega sebe Očetu v spravo naših grehov. To novo zavezo obnavlja Jezus Kristus pri vsaki sveti maši z vsako posamezno dušo pa vselej tedaj, kadar ga prejme vredno v svetem obhajilu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Škof Rožman na obisku med Slovenci v Belgiji