Avtor: Neoznačeni avtor

V obtožnici zoper škofa dr. Gregorija Rožmana in druge “vojne zločince in izdajalce” iz avgusta 1946 je vojaški tožilec Marjan Vivoda obtožence označil za “notorične zločince”, torej za osebe, katerih zločini so splošno znani in jih ni treba dokazovati. Senat Vojaškega sodišča IV. armade v Ljubljani pod predsedstvom dr. Heliodora Modica in s članoma Milanom Lahom in Alojzijem Grčarjem je tako tudi storil. Škofu Rožmanu ni dokazal nobenega določno in jasno opisanega zločina, obravnaval ni nobenih pravno upoštevanih dokazov in zlasti ne nobenega dokaza, ki bi bil lahko v obtoženčevo korist. Niti dr. Alojzij Vrtačnik, Rožmanov zagovornik po uradni dolžnosti, se ni zavzel za škofovo obrambo in za razbremenilne navedbe in dokaze. Zgodilo se mu je celo to, da mu je OZNA, ki je režirala in vodila proces, brez odpora “zaplenila” listine, ki mu jih je škofijski ordinariat izročil za škofovo obrambo. Škof je bil torej sojen in obsojen ne za dokazana zla dela, ampak kot “notoričen zločinec”, kateremu krivde ni treba dokazati, ampak ga je treba samo obsoditi.
Škof Rožman torej ni bil obsojen zaradi storitve ugotovljenega kaznivega dejanja, ampak zaradi krivde, ki je bila splošno znana. Dr. Metod Mikuž jo je v svojem prispevku za Slovenski biografski leksikon poznavalsko strnil v sodbo, da je “Rožmanova krivda… v tem, da se je ob veliki revolucionarni prelomnici v zgodovini slovenskega naroda obrnil k reakciji in kontrarevoluciji…”
Pravo in sodstvo je bilo zlorabljeno za to, da je s kazensko sodbo formalno pokrilo že prej izrečeno politično obsodbo, s katero je vodstvo Komunistične partije Slovenije obsodilo škofa Rožmana, ker se med komunistično revolucijo in državljansko vojno ni pridružil komunistični strani, ampak “se je obrnil h kontrarevoluciji”. Kazenski proces proti škofu Rožmanu je bil potreben politiki in sodišče je s svojo sodbo streglo komunistični partiji pri utrjevanju njene oblasti, pridobljene s krvavim nasiljem in množičnimi poboji.
Predlog za obnovo kazenskega procesa zoper dr. Gregorija Rožmana je zato nujno izzval odpor tistih političnih sil in njihovih dejanskih pravnih naslednikov, ki so kazensko obsodbo škofa Rožmana potrebovale in jo še vedno potrebujejo za skrivanje svoje zločinske preteklosti, svoje totalitarne ideologije in svojih nedemokratičnih in protinarodnih ciljev v sedanjosti. To obsodbo še vedno potrebujejo ljudje in organizacije, ki hočejo skriti svojo polstoletno zvesto služenje zločinskemu režimu in ohraniti privilegije, ki so jih za to službo dobili. Potrebujejo jo tisti, ki danes na vsa usta zanikajo revolucijo, s katero so se desetletja prav tako na vsa usta hvalili in ji postavljali spomenike, da bi obdržali vso oblast in vse druge pridobitve revolucije, med katerimi je bilo tudi “bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov” na prvem mestu.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Dr. Gregorij Rožman - Ljubljanski škof

Tisti, ki danes hočejo ohraniti revolucijo brez revolucije, se seveda bojijo vsake spremembe v kazenski sodbi zoper škofa Rožmana, saj v resnici ni šlo za obsodbo morebitnih kaznivih dejanj, ampak za obsodbo protirevolucije. Tako kot dr. Metod Mikuž so bili namreč prepričani, da je bila s sodbo škofu Rožmanu ta zadeva za slovenski narod “enkrat za vselej končana”, da so bili revolucionarji in njihovi zločinci za vselej oprani in povzdignjeni v herojstvo.
Predlog za obnovo kazenskega postopka zoper škofa Rožmana to komunistično dokončnost spreminja v negotovost. Grozi, da bo sodba tudi pravno razveljavljena, da se bo “vojni zločinec in izdajalec” tudi pravno spremenil v poštenega in za narod zaslužnega moža. Tisti, ki so ga obsojali in mu sodili, pa se bodo pokazali kot načrtovalci in izvajalci krvavega komunističnega terorja in nasilne polastitve oblasti nad okupiranim slovenskim narodom.