Avtor: Tamara Griesser-Pečar

Pet let po osamosvojitvi Slovenije še vedno ni resne diskusije o vlogi Cerkve in njenih dostojanstvenikov med 2. svetovno vojno. Tako globoko je segla indoktrinacija komunistične dobe, da je še danes skoraj nemogoče umirjeno diskutirati o tej temi. Za mnoge je neizpodbitno dejstvo, da je Cerkev med vojno sodelovala s sovražnikom, dopustni niso niti dvomi niti diferenciacija pojma kolaboracije. Tako tudi ni resne diskusije o dr. Gregoriju Rožmanu, ljubljanskem škofu, ki je leta 1945 zapustil Slovenijo in 1959 umrl v daljnem Clevelandu.
Že vrsto let, predvsem pa odkar je generalni javni tožilec pri sodišču v Ljubljani vložil prošnjo za uvedbo revizije, se v časopisih in v rubrikah Pisma bralcev ter na raznih okroglih mizah kopičijo prispevki, ki ponavljajo vedno ene in iste očitke proti škofu Rožmanu, ne da bi se komurkoli zdelo vredno, da svoje izjave preveri ali da ovrednoti celotno osebnost škofa Rožmana. In to kljub temu, da so dokumenti danes večinoma dostopni; v arhivu Ministrstva za notranje zadeve npr. je že dalj časa dostopen celoten procesni akt.
V središču kritike sta predvsem dva dokumenta: lojalnostna izjava škofa Rožmana 3. 5. 1941 in spomenica 12. 9. 1942. V primeru lojalnostne izjave je treba upoštevati dva aspekta. Prvič, vprašanje odnosov Cerkve do oblasti nasploh, in drugič, konkretno vprašanje omenjene Rožmanove izjave. Stališče Cerkve do oblasti je bilo že vedno povsem jasno. Razumeti se mora v smislu Svetega pisma: “Dajte … cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega” (Mt 22, 21), oz. kot pravi sv. Pavel v listu Rimljanom: “Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti razen od Boga postavljene. Kdor se torej ustavlja oblasti, se upira božji naredbi; kateri pa se upirajo, si bodo sodbo nakopali” (Rim 13, 1. 2.). Cerkev ima posebno odgovornost do svojih vernikov in zaradi te odgovornosti ne more odobravati anarhije. Določen red je tudi v času okupacije potreben. Tako mora tudi naprej delovati zdravstvo, pošta, gasilci, preskrba s hrano itd. To je seveda tudi neke vrste sodelovanje, po mednarodnem pravu pa je nesporno. Tudi po koncu vojne leta 1945 je bilo stališče Cerkve enako. Cerkev je morala že zaradi vernikov, ki jih zastopa, najti neke vrste modus vivendi s komunistično oblastjo. Ko so komunistične sile prevzele Ljubljano, so podobno kot Italijani 1941 zahtevale lojalnost Cerkve. Generalni vikar Anton Vovk je na čelu cerkvene delegacije julija 1945 obiskal predsednika vlade Borisa Kidriča in mu v imenu Cerkve izjavil lojalnost, ne da bi komur koli prišla misel, da Cerkev kolaborira s komunistično oblastjo.
Drugo vprašanje je vsebina in oblika izjave škofa Rožmana in vprašanje, če je ta izjava, ki jo številni prispevki pridno citirajo, avtentična. Pri tem se opirajo na objave v Slovencu in Jutru maja 1941, pozabijo pa, da je v času okupacije oz. diktature na mestu podvojena kritičnost. Že sodišče je avgusta 1946 vedelo, da je objavljena izjava potvorba visokega komisarja Emilija Graziolija, in da škof Rožman 3. maja 1941 ni naslovil nobene izjave na Mussolinija, ne objavljene klečeplazne in ne kake druge. Citiram obe izjavi, pristno, naslovljeno na visokega komisarja, ki ustreza običajnim izjavam, ki so jih podajali cerkveni dostojanstveniki tudi drugod po svetu, in Graziolijevo potvorbo.
Tekst, ki ga je škof poslal visokemu komisarju, Emiliju Grazioliju, se glasi:
“Ekscelenca! Danes je bil objavljen dekret, s katerim se po italijanski armadi zasedena slovenska zemlja pridružuje Italiji. Ko jemljem to na znanje, se zahvaljujem Vaši Ekscelenci, da nam je tako vsaj na teritoriju škofije omogočen razvoj v kulturnem in verskem oziru pričakujoč, da se v smislu dekreta avtonomija narodnega življenja tudi v korist vere in morale skoraj izgradi. Izražam popolno lojalnost in prosim Boga, da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva.”
Grazioli je citirano besedilo popolnoma spremenil in dal sledeče v tisk:
“Duce!
Zvedeli smo z velikim veseljem da je, po italijanski vojski, slovensko zasedeno ozemlje vključeno v Italijansko kraljestvo. Prosim Vas, da sprejmete zahvalo v imenu vse duhovščine škofije tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili slovenskemu prebivalstvu.
Sprejmite tudi, Duce, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja. Hkrati prosim, naj božji blagoslov pride na Vaše delo, nad ves veliki italijanski narod ter nad slovensko ljudstvo, ki bo pod okriljem Rimskega imperija lahko živelo in se razvijalo.”

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Škof Rožman med slovenskimi izseljenskimi duhovniki za Zahodno Evropo - Sedijo z leve Ignacij Kunstelj (Anglija), Valentin Zupančič (Francija), škof dr. Gregorij Rožman, Theodor Tensundern (Westfalija) in Stanko Grims (Francija); stojijo z leve Zdravko Reven (Belgija), Vinko Žakelj (Belgija), Nace Čretnik (Francija), Vinko Flek (Nizozemska) in Jože Flis (Francija)

Očividno je, da se besedili popolnoma razlikujeta, in to ne samo zato, ker se niti naslovnika ne skladata, temveč ker je dikcija ponaredbe diametralno nasprotna originalu. Generalni vikar Anton Vovk je sodišče v imenu škofijskega ordinariata že pismeno opozoril na potvorbo, toda sodišče tega ni upoštevalo. Sicer je smatralo, da je ugovor o spremembi besedila vdanostne izjave “umesten”, “vendar brezpredmeten, ker je sodišče na pismo, ki ga je prejelo od škofijskega ordinarijata dne 24. t.m. že upoštevalo tekst z novimi obtežilnimi okolnostmi na predlog tožilstva.” (AMNZ, 80-6-K, Dr. Gregorij Rožman) Zanimivo je, da je Franček Saje v Belogardizmu leta 1951 (str. 51-52) že omenil, da je izjava ponarejena oz., da jo je Grazioli “prepesnil v nabrekli italijanski fašistični žargon”, poznejši pisci, ki sicer Sajeta radi citirajo, pa so predpostavljali, da je izjava pristna. Rožman se zahvaljuje Visokemu komisarju, da je po statutu avtonomije, ki je bil proglašen 3. maja 1942, “vsaj na teritoriju škofije omogočen razvoj v kulturnem in verskem oziru”. V istem času namreč je bila situacija na nemško zasedenem ozemlju, torej na Gorenjskem, ki je bila del Ljubljanske škofije, in na Štajerskem bistveno slabša kot v Ljubljanski pokrajini. Nemci so preganjali slovenski jezik v vseh institucijah, tudi v cerkvah, odstranili slovensko inteligenco in zaprli oz. izselili večino duhovnikov, šole ponemčili itd. Škof sam je kmalu po nemški okupaciji prosil Vatikan, da bi preko italijanske vlade interveniral pri nemški vladi zaradi slovenskih duhovnikov v nemškem delu okupirane ljubljanske škofije in v mariborski škofiji. Že 16. maja je glede tega interveniral vatikanski državni tajnik pri italijanskem poslaniku in 23. maja je le-ta interveniral v Berlinu.
Drugi sporni dokument je spomenica 12. septembra 1942, ki pa ni bila predmet obtožnice avgusta 1946, ker je v italijanskih aktih ni bilo. Originala še vedno ni, obstaja le nemški prevod v Library of Congress v Washingtonu, o katerem pa seveda ne vemo, kako natančen je in kdo ga je napisal. Mladina je 27. februarja 1996 objavila tekst te spomenice, ki jo je prvič omenil leta 1975 Jozo Tomasevich v knjigi “Vojna in revolucija v Jugoslaviji”, aprila 1976 pa v Delu dr. Dušan Biber. V očeh Mladine in Bibra je spomenica pristen dokaz kolaboracije. Po mnenju avtorice, ki je napisala zgodovinsko mnenje za revizijo škofovega procesa - izšlo bo v založbi Družina skupaj z mnenjem prof. dr. Franceta Dolinarja -, pa spomenica v sedanji literaturi ni pravilno ocenjena.
V primeru spomenice je treba ponovno opozoriti na nevarnost polresnic v zgodovinopisju. Vodijo namreč do usodno napačne slike dogodkov in hote ali nehote marsikdaj služijo politični propagandi. Naloga zgodovine ni črno-belo slikanje preteklosti in naše merilo ne more biti revolucionarno pravo. V primeru spomenice pomeni to, da moramo upoštevati celotno ozadje in vse okoliščine, v katerih je nastala, ne glede na to, če ustrezajo zaželenemu mnenju. To se pravi, da moramo uskladiti grožnje italijanskih generalov Roatte in Robottija, italijanske represalije po deželi (požigi, internacije, streljanje talcev itd.), ki so pokazale, da so omenjene grožnje zelo resne, neznosno situacijo ljudi na deželi, ki so bili izpostavljeni partizanskemu in italijanskemu pritisku, komunistične likvidacije, tudi duhovnikov, sestanek v škofij skem dvorcu 12. septembra in dejstvo, da je škof Rožman 26. septembra 1942 Italijane zelo ostro napadel zaradi njihovega protipravnega delovanja v Ljubljanski pokrajini. Dokumentacija je obširna: poročila slovenskih politikov v Londonu, npr. dr. Alberta Kramerja avgusta meseca, izjave Vladimirja Šukljeta in Franca Koblarja, Koblarjevi spomini, zabeležka dr. Janka Mačkovška in dr. Albina Šmajda, poročilo Vosa 23. septembra itd. Upamo, da bomo v bližnji prihodnosti našli še več dokumentov, ker čim več dokumentov imamo na razpolago, tem bolj se približujemo zgodovinski resnici.
Povsem nevzdržne so trditve, ki so še danes odločilne v večini publikacij, da sta bila OF in NOV edina predstavnika upora proti okupatorju. Po tej logiki je bil vsak, ki je nastopal proti partizanom, kolaboracionist, ne glede na to, če je resnično sodeloval z okupatorjem ali ne. Izvršni odbor OF je 16. septembra 1941 monopoliziral upor proti okupatorju in po njegovem mnenju je bil vsak upor proti okupatorju izven OF izdaja. Izdajalce pa je lahko OF po tajnih sodbah likvidirala - in to, ne da bi jih sploh zaslišala. Tukaj se postavlja vprašanje zakonitosti. Po pravnih načelih - jugoslovanskih prav tako kot mednarodnih - OF in NOV leta 1942 nista bili legalni predstavnici. Legalni predstavnik Jugoslavije je bila v očeh zaveznikov do konca leta 1943 emigrantska vlada v Londonu oz. na predvojnih volitvah izvoljeni predstavniki.
To pa pomeni, da škofov nastop oz. nastop meščanskih politikov proti nasilju partizanov leta 1942 ne dopušča očitka kolaboracije, to pa še posebej takrat ne, če je bil tak nastop neke vrste samoobramba oz. če je imel namen obvarovati narod pred še večjim nasiljem. Če upoštevamo vse dostopne vire o spomenici in takratnih dogajanjih, pridemo do zaključka, da dosedanja literatura ni upoštevala zgoraj omenjenih okoliščin. Kot facit srečanja v škofiji omenjenega dne bi morali ugotoviti dvoje. Prvič: Italijani so ljubljanskemu škofu praktično postavili pištolo na prsi. Grozili so, da bodo v primeru, če njihove zahteve ne bodo uresničene, požgali še več vasi in prebivalstvo izselili. To pa je bilo hudo izsiljevanje, ki iz pravnega vidika ne more voditi k obsodbi. Drugič: škof Rožman se ni čutil poklicanega, da bi odločal sam. Povabil je predstavnike meščanskih strank v škofijo, med njimi tudi predstavnike eksekutive Slovenske zaveze, ter jih informiral. Sam pa ni prispeval nobenih političnih predlogov. Spomenica je datirana 12. septembra. Ni izključeno, da je bila sestavljena že pred sestankom v škofiji - in sicer od tistih, ki so med sestankom podprli boj proti partizanom. To so bili dr. Marko Natlačen, dr. Albin Šmajd, Miloš Stare, dr. Marijan Zajc, Ivan Avsenek in Marko Kranjc. Jasno je sicer, da Rožman te spomenice ni sestavil sam, tudi Biber je leta 1976 ugotovil, da je “imela več za sedaj nepoznanih avtorjev”. Žal do sedaj dostopni viri avtorjev ne izdajo. Dopusten je tudi dvom, če je pri njeni sestavi škof sploh sodeloval, to pa zato, ker vsebina spomenice ne ustreza njegovemu mišljenju. Poleg tega je tudi vprašanje verodostojnosti prevoda. Toda dokler ni drugih dokazov, se lahko opremo samo na izjavo Robottija, ki je prevodu spomenice dodana, da je bil Rožman soudeležen. Iz spomenice je jasno razvidno, kaj so avtorji tega dokumenta želeli doseči. V prvi vrsti so hoteli preprečiti italijanske represalije, želeli pa so tudi neke vrste slovensko policijo, ki je bila po mednarodnem pravu dopustna. Prinesla naj bi več domače samouprave. Jasno so tudi kritizirali, da Italijani ne poznajo okoliščin v provinci.
Slika pa bi bila zelo nepopolna, če ne bi upoštevali tudi Rožmanovega formalnega protesta proti nedopustnim in nepravnim posegom Italijanov v nagovoru na Visokega komisarja 26. septembra 1942:

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Žitno polje v Anrasu na Vzhodnem Tirolskem - Junij 1945 - Najtežji dnevi njegovega življenja

“Kot duhovni pastir vernikov Ljubljanske pokrajine prihajam k Vaši Ekscelenci kot predstavniku Kraljevske italijanske vlade, ker mi težke prilike, v katerih se nahajajo Slovenci Ljubljanske pokrajine, silijo, da Vaši Ekscelenci predočim stvarno stanje in zaprosim za primerne ukrepe. Porabljam to priliko, da Vašo Ekscelenco ponovno zagotavljam, da so Slovenci narod, ki s samozatajevanjem prenaša svojo največjo narodno nesrečo, ki je miren in lojalen do oblasti, ki ni prevraten, temveč zna realno presoditi nastalo situacijo in je navajen dajati cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega.

Priznam, da so se med Slovenci pokazali izjemni pojavi, ki bi lahko spravili v dvom točnost moje iskrene karakterizacije slovenskega naroda. … Ne samo jaz, temveč ogromna večina naroda obsoja nesrečne podvige neodgovornih elementov, ki so pod krinko narodnega osvobodilnega boja započeli teroristične akcije nad Slovenci in Italijani in nad premoženjem naroda z namenom, da spravijo narod v brezupen položaj, v katerem naj bi postal žrtev komunizma. Slovenski narod upravičeno odklanja odgovornost za strahotne zločine, ki so jih zagrešili komunisti in ogorčeno obsoja vse, ki so zakrivili nesrečo našega naroda …

Priznati moramo, da nam je Kraljevina Italija s statutom od 3. maja 1941 iz lastnega nagiba priznala naše narodno ime, zagotovila naš jezik, narodno individualnost in avtonomen položaj. Narod je dobil najnujnejšo oporo za svoj nacionalni obstoj v določbi 2. statuta, ki določa, da se bo določila ureditev Ljubljanske pokrajine, ki bo imela glede na strnjenost slovenskega prebivalstva avtonomen ustroj, upoštevajoč etnične značilnosti prebivalstva, zemljepisno lego ozemlja in posebne krajevne potrebe … Na žalost … obljubljeni statut za Ljubljansko pokrajino ni dal zaželenih rezultatov. Konzulta ni mogla izpolniti naloge, ki ji je bila po statutu namenjena, ker brez pravice pobude in soodločevanja alias upoštevanja obrazloženih nasvetov ni mogla vršiti domnevne funkcije posrednika in tolmača italijanski upravi nepoznane duše in neznanih potreb včeraj še svobodnega slovenskega naroda. Uvajanje političnih ustanov fašistične stranke, ki je vzrastla iz duha italijanskega in ima italijanski nacijonalni značaj in zaradi tega v statutu ni bila predvidena, je bilo nezdružljivo z razumljivo občutljivim duševnim razpoloženjem komaj anektiranega naroda. Težko ranjen v svojem ponosu je narod moral videti v njem začetek raznarodovanja. Razočaranje je bilo toliko večje, ker je izostala v statutu napovedana avtonomna ureditev pokrajine z upoštevanjem etničnih posebnosti prebivalstva. …

Kot reakcija na početje Osvobodilne fronte so sledili drakonični ukrepi, ki so težko udarili slovensko prebivalstvo. Uvedba kolektivne odgovornosti slovenskega naroda za dejanje poedincev, ki je prišla do izraza v obliki talcev, požigov, streljanja, aretacij, konfinacij, je hudo zadela visoko razviti pravni čut Slovencev, ki je vzrasel na tradicijah rimskega prava. To je moralo ustvariti občutek brezpravnosti in je povzročilo beg tudi korektnega ljudstva v gozdove in s tem v objem komunizma. Ni dvoma, da kolektivna odgovornost služi v glavnem komunizmu, ki jo spretno izrablja s povzročanjem incidentov, dobro vedoč, da mu bo strah pred represalijami od strani oblasti prinesel uspeh. Tako je nastalo nezaupanje v dobro voljo oblasti, ker ni bilo mogoče misliti, da bi se ne mogel narediti in vzdrževati red in mir v pokrajini z drugimi sredstvi, ki bi zadele odgovorne in prizanašale nedolžnim. Danes vemo, da je dolžnost in pravica Slovencev, da store vse, kar je potrebno, da se posamezno in kot narod ohranijo in svoje zadržanje uskladijo z realnimi prilikami. Lahko izrazim, da tako misli ogromna večina naroda, ki je lojalna in korektna; hoče pa, da varuje svojo nacijonalno čast in ohrani svoj narodni ponos in značaj. To se ne protivi nobenemu zakonu in tudi nobeni modri državni politiki … Poleg vsega tega pa veljajo v Ljubljanski pokrajini še izredni ukrepi kot posledica komunističnih akcij, ki jih kulturni človek za daljši čas prenašati ne more. Mislim, in tu prosim Vas Ekscelenca, da se mojemu mišljenju priključi, da je nastopil čas, ko je večji del izjemnih ukrepov, ki jih je izdala civilna in vojaška oblast počenši s 1. septembrom 1941, postal v sedanji trdoti nepotreben in bi se po ustrezni reviziji lahko mnogo odredb razveljavilo oziroma omililo …” (AS (prej AINZ), fasc. 122, II 0253132-4)

V 20 točkah je škof zahteval strogo pravičnost in popolno zakonitost v duhu tradicij rimskega prava, veljavnost zakonov pred 6. aprilom 1941 - razen v izjemnih primerih, zaščito osebne svobode, hišne pravice in lastništva, svobodo kulture, vesti in vere. Hotel je, da Italijani izpuste vse, ki niso zakonito zaprti, internirani oz. konfinirani. Poleg tega pa še, da naj vzpostavijo javni red in mir, zagotovijo varnost življenja in imetja, poskrbijo za primerno prehrano prebivalstva, dajo slovenskim beguncem začasno domovinsko pravico, poskrbijo za primerno zaposlitev prebivalstva, poživijo gospodarstvo, reducirajo prometne ovire, omogočijo redno šolanje, popravijo vojno škodo in dovolijo, da občine poslujejo kot samoupravne enote z domačimi predstavniki. Želel je tudi, da ne ovirajo dobrodelnih akcij, da zvišajo pokojnine javnim upokojencem in da spoštujejo samoupravo kulturnih, gospodarskih in socialnih ustanov. To je bilo izredno pogumno dejanje, ki ga lahko uvrstimo med upor proti okupatorju. Visoki komisar se je po besedah ljubljanskega škofa zelo razjezil: “Ko sem izročil spomenico visokemu komisarju, je bil ves divji, da si upa kdo fašistični oblasti delati očitke, ki po njegovem naziranju niso utemeljeni, in je odkrito dejal, da bi bil zastopnike političnih strank dal takoj zapreti, če bi si bili drznili stopiti osebno predenj s tako vlogo.” („Zagovor škofa Rožmana“, Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires 1965, str. 65)