Avtor: France Papež

Najprej smo se srečali na cesti,

ki gre iz Ljubljane proti Kranju

in se nato med polji in gozdovi

obrne

v planino -

takrat smo se zavezali za to vstajo,

pustili vse, kar je bilo v preteklosti,

mah se je razraščal po skalnih stenah

gorovja, ki nas je združilo

v skupni usodi.

Nato smo sedli, pogrnili mize

na polju, pod zvezdami

in se spet srečali.

Skupaj smo premagovali začetni strah

po cestah, ob morju, v gorah.

Srečanja so se razraščala,

spoznavali smo nov svet,

tudi sebe videli v drugi luči,

v povojnih taboriščih.

O, tista srečanja

v Lienzu in Spittalu,

v Monigu, Serviglianu, Senigalliji,

kjer smo prebirali Prešerna in Balantiča,

poglabljali spoznanja o ljubezni in smrti,

se predajali hrepenenju,

govorili o usodi,

kako je biti zdoma,

skušali doumeti skrivnost prelite krvi,

prestane groze pekla.

Mar ni bilo to kljubovanje?

Še vedno se srečujemo,

bolj ali manj zreli,

v času, ki zažiga nov ogenj,

ko je skrivnost noči blizu

v mestnih okameninah,

po ameriških ravneh,

govoreč o stvareh svobode

in človeškosti.

Srečanja so nam v obstanek,

v možnost biti -

sestanki ob sobotah, nedeljah,

skupna romanja,

kjer se najdejo prijatelji in znanci,

in ne morem misliti, da bi prišel dan,

ko bi ne bilo več srečanj,

ko bi se več ne zbirali,

ne kljubovali,

takrat bi ne bilo več besed

med nami,

ne bilo bi več biti.

(MEDDOBJE xvi/3)